Jedro

Po stališču Vrhovnega sodišča RS je izjema po b) točki drugega odstavka 8. člena Direktive 2003/96/ES z dne 27. oktobra 2003 o prestrukturiranju okvira Skupnosti za obdavčitev energentov in električne energije pravilno prenesena v slovenski pravni red z delom določbe prvega odstavka 93. člena ZTro-1, ki opredeljuje pravico do delnega vračila trošarine za kupce, ki energente dokazljivo porabijo za pogon statičnih delovnih strojev. Po stališču Vrhovnega sodišča RS lahko pojem „statičen delovni stroj“ pomeni le delovne stroje, ki so dovolj trdno povezani s tlemi, da so nepremični (in niso le parkirani), zaradi česar so premakljivi delovni stroji, ki se premikajo, ker imajo kolesa ali ker se lahko premikajo s pomočjo drugih strojev. Iz navedenih razlogov delovnih strojev tožnika, ki imajo kolesa in so namenjeni nalaganju in prevažanju ter raztovarjanju mineralne surovine znotraj delovišča (demper, čelni nakladalec in rovokopač), tudi po presoji sodišča ni mogoče šteti za statične delovne stroje v smislu prvega odstavka 93. člena ZTro-1.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski davčni (tudi finančni) organ je v zadevi vračila plačane trošarine za energente za industrijsko komercialni namen za davčno obdobje 1. 10. 2018 do 31. 10. 2018 zahtevku tožnika delno ugodil in odločil o vračilu trošarine za 16.060,25 litrov goriva v znesku 3.153,59 EUR, zahtevek za vračilo za 20.550,75 litrov goriva pa je zavrnil. 2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik vložil zahtevek za vračilo trošarine za industrijsko komercialni namen in sicer za 36.611,00 litrov goriva, porabljenega za pogon delovnih strojev v mesecu oktobru 2018. Priložil je evidenco točenja goriva v delovne stroje, seznam delovnih strojev, račune za nabavo goriva, izpis poročila o točenih količinah za oktober 2018, strojna poročila in evidenco točenja goriva v interno pretakališče in točenja goriva iz internega pretakališča v delovne stroje v oktobru 2018. Po ugotovitvi davčnega organa je tožnik v mesecu oktobru 2018 za pogon delovnih strojev porabil skupno 36.611,00 litrov goriva, po posameznih strojih v količinah, prikazanih v tabeli. Od teh je med statične stroje, skladno z opredelitvijo mobilno omejenih delovnih strojev kot statičnih, ki izhaja iz dopisa št. 4230-88/2008-10 z dne 29. 12. 2008 (v nadaljevanju pojasnilo CURS), štel sedem tožnikovih strojev, za katere je tožniku priznal pravico do vračila trošarine za skupno 16.060,25 litrov goriva (gre za tri bagre, dva mobilna drobilca in dva mobilna sita). Ostalih devet strojev (gre za štiri nakladalce, štiri demperje in en rovokopač) ni uvrstil med statične, saj se pri opravljanju svoje funkcije premikajo. Zato tožnik za porabljenih 20.550,75 litrov goriva ni upravičen do vračila trošarine za industrijsko komercialni namen. Davčni organ je tožnika s svojimi ugotovitvami seznanil, tožnik pa je na navedene ugotovitve podal odgovor.

3. Tožnik meni, da ugotovitve davčnega organa, da stroji, za katere je davčni organ zaključil, da ni upravičen do vračila trošarine, niso pravilne. Meni, da so lastnosti strojev v pojasnilu CURS z dne 29. 12. 2008 določene alternativno in da vsi tožnikovi stroji izpolnjujejo vse lastnosti iz navedenega pojasnila. Tožnik tudi meni, da ločitev strojnih poročil na opravljanje dejavnosti gradbeništva in kamnoloma ni mogoča in da je protiustavna določitev, da se za stroje v gradbeništvu štejejo le stroji, ki se uporabljajo pri dejanskem opravljanju dejavnosti gradbeništva. Tožnik je zato pozval davčni organ, da njegovemu zahtevku v celoti ugodi, saj se ne strinja z opredelitvijo mobilno omejenih delovnih strojev, kot jo sprejema davčni organ in meni, da gre za samovoljno in arbitrarno presojo. Meni tudi, da ločitev stojnih poročil na opravljanje dejavnosti gradbeništva in kamnoloma ni mogoča in pojasnjuje, da delovni stroji: demper, nakladalec in rovokopač v kamnolomu opravljajo dela, ki se uvrščajo med zemeljska pripravljalna dela, med katera spada tudi priprava zemljišč za rudarjenje, ki zajema odstranitev površinskega materiala in druga dela v zvezi s pripravo terena. Glede vprašanja, kaj spada med zemeljska pripravljalna dela, je predlagal postavitev izvedenca, ki bi ugotovil, katera dela v kamnolomu sodijo med zemeljska pripravljalna dela. Tožnik je priložil opis tehnološkega postopka predelave kamnine in pregled procesa po sklopih. Dela v kamnolomu se prepletajo, posamezni stroj lahko v isti minuti opravi delo, ki sodi v področje gradbeništva in v področje kamnoloma. Tožnik zahteva, da je potrebno priznati vračilo trošarine vsaj za 15 % delež porabe goriva v mesecu oktobru 2018 ter navaja število ur, ki so jih tožnikovi delovni stroji v oktobru 2018 opravili za zemeljska pripravljalna dela. V nasprotnem primeru predlaga ogled kamnoloma in postavitev izvedenca gradbene stroke, ki bo ocenil delež zemeljskih pripravljalnih del v predmetnem kamnolomu. Tožnik nadalje navaja, da je določba 93. člena Zakona o trošarinah (v nadaljevanju ZTro-1), ki določa, da se za stroje v gradbeništvu štejejo le stroji, ki se uporabljajo pri dejanskem opravljanju dejavnosti gradbeništvo, protiustavna, ker predstavlja dejanje nelojalne konkurence, ki favorizira dejavnost gradbeništva. Taka določba pomeni očiten odmik od Direktive 2003/96/ES z dne 27. oktobra 2003 o prestrukturiranju okvira Skupnosti za obdavčitev energentov in električne energije (v nadaljevanju Direktiva) ter je v nasprotju z obrazložitvijo novega ZTro-1. Navedena določba neustavno razlikuje med različnimi gospodarskimi panogami. Tožnik poziva davčni organ naj ugotovi, da je omenjena določba neustavna in sproži postopek za njeno razveljavitev.

4. Prvostopenjski davčni organ svojo odločitev opre na določbe 93. člena Zakona o trošarinah (v nadaljevanju ZTro-1) in Pravilnika o vračilu trošarine za energente, ki se porabijo za industrijsko-komercialni namen (v nadaljevanju Pravilnik). Kot statični stroji, za katere je upravičeno vračilo trošarine, so prepoznani tisti omejeno mobilni stroji, ki imajo vse taksativno naštete značilnosti, navedene v pojasnilu CURS. Iz omenjenega pojasnila izhaja, da morajo biti navedeni pogoji izpolnjeni kumulativno, sporni stroji (nakladalci, demperji in rovokopač) pa vseh navedenih pogojev ne izpolnjujejo. Njihova mobilnost ni omejena le na zaprto delovišče in ne služi samo za občasno premikanje po njem, saj prav njihova mobilnost na delovišču in tudi izven zaprtih delovišč opredeljuje njihovo funkcionalnost, zato ne delujejo kot statični stroji. Pri opravljanju svoje funkcije se ti stroji premikajo, zato jih ni mogoče šteti za omejeno mobilne delovne stroje, ki bi upravičevali vračilo trošarine. Tožnik za te stroje, kljub pozivu, v roku, ki mu ga je določil davčni organ, ni predložil evidence, iz katere bi bilo razvidno opravljanje zemeljskih pripravljalnih del, ki bi po Standardni klasifikaciji dejavnosti (v nadaljevanju SKD) spadala na področje gradbeništva. Davčni organ na podlagi ponovnega pregleda strojnih poročil za mesec oktober 2018 za tožnikove delovne stroje (štiri nakladalce, rovokopač in štiri demperje) ugotavlja, da iz predloženih strojnih poročil ni razviden opis opravila - „zemeljska pripravljalna dela“ in število opravljenih ur za zemeljska pripravljalna dela po dnevih, ampak le število opravljenih delovnih ur posameznega stroja po dnevih meseca oktobra 2018. Tožnikove pripombe, da ločene evidence za porabo delovnih strojev za dejavnost gradbeništva in kamnoloma ni mogoče voditi, pa davčni organ zavrača kot neutemeljene. Prav tako navaja, da tožnikovo navedbo, da je z elaboratom in v koncesijski napovedi predvideno 15 % jalovine in pojasnila k strojnim poročilom, v katerih so prikazane delovne ure in poraba goriva v pavšalnem 15 % deležu, ne more sprejeti kot dokaz o porabi goriva za namene iz 93. člena ZTro-1, ki je pogoj za priznanje vračila trošarine. Glede na navedeno davčni organ ugotavlja, da priznavanje upravičenosti do vračila trošarine v 15 % deležu od porabljenega goriva, ki so ga ti stroji porabili v mesecu oktobru 2018, zakonsko ni utemeljeno. Ob tem davčni organ meni, da načelo „administrativne enostavnosti“ pri vodenju evidenc ne more imeti prednost pred načelom zakonitosti, saj bi moral tožnik z evidencami dokazati namensko porabo goriva za dejavnosti, ki spadajo v področje gradbeništva. Zato davčni organ ugotavlja, da ocena izvedenca gradbene stroke o obsegu zemeljskih pripravljalnih del in o tem kaj spada med zemeljska pripravljalna dela ne bi imela vpliva na postopek v zvezi z zadevnim zahtevkom za vračilo o trošarine. V zvezi s tožnikovo navedbo, da je določba 93. člena ZTro-1 protiustavna, pa ugotavlja, da ni pristojen za sprožitev postopka za razveljavitev navedene določbe.

5. Ministrstvo za finance je s sklepom in odločbo št. DT-498-3-8/2019-4 z dne 24. 10. 2019 postopek v zvezi s tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo združilo s postopki v zvezi z drugimi tožnikovimi pritožbami zoper druge odločbe prvostopenjskega davčnega organa (op. sodišča gre za skupno devet postopkov) ter tožnikove pritožbe zavrnilo kot neutemeljene, obenem pa zavrnilo tudi zahtevo tožnika za povrnitev stroškov postopka. Izpodbijana odločitev je po presoji pritožbenega organa pravilna in zakonita, v celoti pa sledi tudi razlogom, s katerimi je obrazložena. Dodaja še, da pojasnilo CURS ni pravni vir, temveč sta pravna podlaga za odločanje ZTro-1 in Pravilnik. S pojasnilom CURS se zgolj zagotavlja enotnost prakse prvostopenjskih organov oziroma je namenjeno njenemu poenotenju. Izpodbijana odločba je s pojasnilom skladna in je ni mogoče obravnavati kot odstop od ustaljene prakse davčnega organa, saj iz pojasnila ne izhaja, da bi za opredelitev delovnega stroja kot mobilno omejenega zadoščalo že delno izpolnjevanje zahtevanih značilnosti. Sporni delovni stroji pa tudi po presoji pritožbenega organa ne izpolnjujejo pogoja, da bi bila njihova mobilnost omejena na zaprto delovišče in bi služila samo občasnemu premikanju po njem. Prav njihova mobilnost na delovišču in tudi izven zaprtih delovišč opredeljuje njihovo funkcionalnost, njihova mobilnost pa ne služi samo za občasno premikanje po delovišču, zato ne delujejo kot statični stroji. Osnovna funkcija demperja je prevažanje naložene mineralne surovine in njeno raztovarjanje na lokaciji mobilne drobilnice. Čelni nakladalci se v času opravljanja svoje funkcije (ko zajamejo ter zajeto surovino in proizvode naložijo v mobilne enote oz. na kamione in vagone) premikajo in ne delujejo kot statični stroji. Rovokopač pa se uporablja za čiščenja in nakladanje proizvodov na transportne trakove, kar pomeni, da se pri opravljanju teh funkcij premika. Če se ti stroji v času posameznih funkcij (kopanja, nakladanja odlaganja) ne premikajo, to še ne zadošča za njihovo uvrstitev med statične stroje, saj to ni njihova osnovna funkcija. Poleg tega se ti stroji med opravljanjem osnovne funkcije premikajo. Tožnik tudi ni predložil dokazil o uporabi spornih strojev pri dejanskem opravljanju dejavnosti, ki se uvršča v področje „Gradbeništvo“ v skladu s predpisom, ki ureja SKD, čeprav mu je bila ta možnost dana. Vračilo trošarine je ugodnost, ki jo je treba razlagati restriktivno. Načelo „administrativne enostavnosti“, na katero se sklicuje tožnik, pa ne more imeti prednosti pred načelom zakonitosti. Ureditev v 93. členu ZTro-1 pa po mnenju pritožbenega organa tudi ni neustavna. Zakonska ureditev vračila trošarine za statične delovne stroje se glede na predhodni zakon ni spremenila, spremenili pa so se pogoji za uveljavljanje vračila trošarine za stroje v gradbeništvu ter ustrezno prilagodile evidence o porabi goriva. Če je tožnik po ZTro tudi za sporne stroje kot stroje v gradbeništvu prejel vračilo trošarine, še ne pomeni, da je do tega avtomatično upravičen tudi po sedaj veljavnih določbah ZTro-1. Določbe Direktive pa so opcijske narave in je določitev obsega teh oprostitev v nacionalni zakonodaji prepuščena državam članicam. Tožnikov predlog za postavitev izvedenca pa kot nepotreben zavrača. 6. Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo v zavrnilnem delu. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo spremeni tako, da zahtevku tožnika ugodi tudi v izpodbijanem delu, oz. izpodbijano odločbo v izpodbijanem delu razveljavi (pravilno odpravi, opomba sodišča) in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka. Navaja, da upravni organ ni podal pravne podlage, na podlagi katere je odločil, da so lastnosti, ki jih mora posamezni stroj izpolnjevati, da se šteje za statičnega, v pojasnilu CURS določene kumulativno. Navaja, da gre v obravnavanem primeru za statične stroje oz. mobilno omejene stroje, saj so lastnosti, ki jih morajo takšni stroji izpolnjevati, v pojasnilu CURS določene alternativno. Tožnik podaja svojo razlago pojasnila CURS, za katero se zavzema. Pojasnjuje, da je bil namen zasnovati definicijo statičnih strojev tako, da mednje sodijo vsi stroji v kamnolomu ali peskokopu. Namen je bila izenačitev dejavnosti kamnoloma z dejavnostjo gradbeništva, saj ni razloga za dodeljevanje finančnih ugodnosti le slednji. Tožnik se sklicuje tudi na vsebino dopisa FURS in argumentira, da toženka ni pojasnila, zakaj v slednjem piše o večini primerov, nato pa je v izpodbijani odločbi zavzela stališče, da morajo vedno biti izpolnjeni vsi štirje pogoji. Namen zakona je bila administrativna poenostavitev, ne pa zoževanje polja pri vračilu trošarin. Tožnik se sklicuje tudi na odgovor Ministrstva, v katerem je zapisano, da se ureditev vračila trošarin glede na predhodni zakon ne spreminja. V dokaz svojih navedb se sklicuje na pojasnilo CURS (A3), dopis FURS (A4), Predlog Zakona o trošarinah (A5), odgovor Ministrstva (A6), Dopis Gospodarske zbornice Slovenije (A7) ter svoj zahtevek za vračilo trošarine z dne 23. 9. 2016 (A8).

7. Tožnik meni, da v vsakem primeru ti konkretni stroji izpolnjujejo vse lastnosti iz pojasnila CURS, toženka pa je pavšalno zavrnila vse tožnikove navedbe in dokazne predloge v tej zvezi. Pojasnilo CURS kot tipični primer omejeno mobilnih strojev omenja mobilno sejalnico in drobilnico peska; ker je bil tožnik prepričan, da je mobilnost tista temeljna razlikovalna okoliščina, je zaprosil toženko za pojasnilo. Toženka je v dopisu FURS pojasnila, da je njuna osnovna funkcija sejanje / drobljenje in ne mobilnost. Tako je tudi glede spornih strojev mogoče ugotoviti, da je njihova osnovna funkcija shranjevanje / odlaganje oz. kopanje / nalaganje / odlaganje in ne mobilnost, toženka pa se ne opredeli do tožnikovih obširnih navedb v tej zvezi. Gre za očitno strokovno (strojno-tehnično) vprašanje in jasno je, da toženka s tem znanjem ne razpolaga. Tožnik argumentira, da se sporni stroji le občasno premikajo po zaprtem delovišču (kamnolom – kar tožnik tudi slikovno prikaže), večino delovnega časa pa mirujejo. Prav tako niso namenjeni vožnji v javnem prometu, večinoma jih med delovišči prevažajo z drugimi vozili, lasten pogon pa imajo le za potrebe premikanja z enega na drugo mesto opravljanja funkcije, med opravljanjem funkcije pa stojijo na mestu. Toženka je arbitrarno presodila o mobilnosti spornih strojev, za to nima znanja, ni navedla podlage za razlikovanje. Edina podlaga je pojasnilo CURS, ki pa določa, da se pravica do povračila prizna za vsak stroj, ki izpolnjuje eno od naštetih lastnosti. Tožnik podredno ugovarja uporabi predmetnega pojasnila, saj ne gre za zavezujoč pravni akt, zakonodajalec pa bi bil dolžan definicijo statičnega stroja urediti znotraj zakona. V dokaz svojih navedb v tem delu se tožnik ponovno sklicuje na odgovor FURS (A4).

8. Nadalje se tožnik sklicuje, da ZTro-1 ne določa obveznosti voditi posebne evidence za primer opravljanja gradbene in še druge dejavnosti. V kratkem času od sprejetja ZTro‑1 tožnik niti ni mogel spremeniti evidenc porabe goriva, nalaga se mu dodatna birokratizacija. Natančnejša opredelitev od tega, da 15 % del v A. predstavljajo zemeljska pripravljalna dela, ni mogoča, zato je treba priznati vračilo trošarine vsaj za 15 % porabljenega goriva. Tožnik drugih dokazov, kot te, ki jih je predložil, ne more predložiti, dejavnosti pa sta neločljivo povezani in ju je nemogoče ločiti. V tej zvezi predlaga postavitev izvedenca gradbene stroke za ugotovitev, kolikšen del predstavljajo zemeljska pripravljalna dela v kamnolomu, sklicuje pa se tudi na svojo družbeno pogodbo (A9) in pregled procesa dela po sklopih (A10). Zakonodajalec je definicijo gradbene dejavnosti in omejeno mobilnih strojev določil v nasprotju z Direktivo, zato je treba 93. člen ZTro-1 razlagati skladno s pravom EU in upoštevati načelo njegove primarnosti. Kolikor sodišče temu ne bi sledilo, predlaga prekinitev postopka in vložitev zahteve za oceno ustavnosti na Ustavno sodišče RS in sicer prvega odstavka 93. člena ZTro-1 zaradi kršitve načela enakosti pred zakonom in pravice do svobodne gospodarske pobude.

9. Tožnik podaja svoja ustavnopravna naziranja o načelu enakosti in davkih, trošarinah kot obliki davka na porabo, odnosu med davki ter pravico do zasebne lastnine in javnim interesom, ter posrednih državnih pomočeh in davčnih ugodnostih. S 93. členom ZTro-1 je namreč zakonodajalec uzakonil nedopustno razlikovanje med različnimi izvajalci gradbene dejavnosti in pravico do vračila trošarine priznal le tistim, ki opravljajo dejavnost, ki se uvršča v gradbeništvo po SKD. S tem je posegel v pravico do enake obravnave proizvajalcev gradbenih proizvodov oziroma tožnika. Tožnik ima pri organizaciji dela v kamnolomu in proizvodnji gradbenih materialov enake obveznosti kot izvajalci v gradbeništvu, poleg tega pa dejavnost kamnoloma oz. proizvodnje gradbenih proizvodov predstavlja hrbtenico gradbeništva, a je bila tožniku pravica do vračila trošarine vseeno odvzeta. Direktiva v 8. členu ne določa omejitve pravice do vračila trošarine zgolj na energente, ki se uporabljajo v gradbeništvu po SKD, temveč je tam pravica zastavljena širše in zajema celotno splošno gradbeno dejavnost. Tožnik v kamnolomu proizvaja gradbeni material, ki je neposredno vgrajen v objekte visoke in nizke gradnje, dejavnost pa opravlja na podlagi državne koncesije. Uporaba SKD za definiranje gradbene dejavnosti predstavlja napačno metodo in je v nasprotju z dejanskim stanjem ter preostalo veljavno zakonodajo. SKD je slovenski statistični standard, namenjen statističnim potrebam, ne pa definiciji posamezne gospodarske dejavnosti, zato njegova uporaba za nestatistične namene ni ustrezna. Zato v gradbeno dejavnost ne sodijo zgolj tiste dejavnosti, ki jih SKD uvršča v „gradbeništvo“. Dejavnost kamnoloma je gradbena dejavnost, kar je razvidno iz izenačevanja obeh dejavnosti v slovenski zakonodaji (po Kolektivni pogodbi za gradbeno dejavnost, Zakonu o rudarstvu in Gradbenem zakonu) in iz tega, da je dejavnost kamnoloma v strokovni javnosti priznana kot hrbtenica gradbeništva (v zvezi s čimer se tožnik sklicuje na dokumenta „What is quarying /.../“ - A12 in „Quarry materials and minerals /.../“ - A13). Stroji in vozila tožnika so namenjeni povsem enakim nalogam, kot jih opravljajo v gradbeništvu.

10. Tožnik glede na navedeno meni, da ni ustavno dopustnega razloga za razlikovanje med gradbeništvom in dejavnostjo kamnoloma pri priznanju pravice do vračila trošarine, prvi odstavek 93. člena ZTro-1 pa je v nasprotju s 14. členom Ustave RS. Nedopustno je po navedbah tožnika tudi razlikovanje med različnimi omejeno mobilnimi stroji, tj. tistimi v železniškem prometu in na smučiščih ter tožnikovimi demperji, nakladalci in rovokopačem. V tej zvezi zakonodajalec ni podal ustavno dopustnega razloga za razlikovanje, čeprav tudi tožnik energente dokazljivo porabi za pogon vozil, ki so namenjena uporabi izven javnih cest oz. ki nimajo dovoljenja za uporabo v glavnem na javnih cestah. Pravice kupcev energentov, ki se porabijo za omejeno mobilne stroje, so tako brez utemeljenega razloga različno urejene. Točka d) drugega odstavka 8. člena Direktive ni bila implementirana v celoti za vse omejeno mobilne stroje, za selektivno povzemanje Direktive pa ni najti razlogov. Prvi odstavek 93. člena ZTro-1 je tudi zato v nasprotju z drugim odstavkom 14. člena in 74. členom Ustave RS in predstavlja tudi dejanje nelojalne konkurence, ki tožnikovo dejavnost neutemeljeno postavlja v slabši položaj. V predlogu ZTro-1 ni pojasnila, zakaj se preferira gradbene stroje, ki se uporabljajo v dejavnosti gradbeništva, ne pa vseh gradbenih strojev, ne glede na dejavnost. Tudi ni pojasnjeno, zakaj so do vračila upravičeni le nekateri in ne vsi omejeno mobilni stroji. ZTro-1 se torej ni uskladil z Direktivo, nasprotuje pa tudi vladnim zagotovilom o zmanjšanju obremenjevanja gospodarstva. Sodišče naj zato postopek prekine in vloži zahtevo za oceno ustavnosti, opravi pa naj se presoja tudi po 3.a členu Ustave RS. V dokaz svojih navedb se tožnik sklicuje na Komentar Ustave RS, SKD 2008 (A11), dokumenta „What is quarying /.../“ (A12) in „Quarry materials and minerals /.../“ (A13), Predlog Zakona o trošarinah (A14), Kolektivno pogodbo gradbenih dejavnosti (A15), elektronsko sporočilo Ministrstva za finance z dne 6. 6. 2017 (A16), dokument FURS „Vračilo trošarine za industrijsko-komercialni namen, podrobnejši opis“ (A17) in dokument GZS „Nerešeno vprašanje povračil trošarin za delovne stroje v peskokopih in kamnolomih (A18).

11. Kolikor sodišče tožniku ne bi priznalo pravice do vračila trošarine, tožnik predlaga, da sodišče postopek prekine in Sodišču Evropske Unije (v nadaljevanju Sodišču EU) predloži naslednji vprašanji za predhodno odločanje: „1. Ali je glede na izjemo po c) točki drugega odstavka 8. člena Direktive 2003/96/ES pravica do nižje obdavčitve zagotovljena samo za stroje, ki se uporabljajo pri dejavnosti, ki se uvršča v področje "Gradbeništvo", v skladu s SKD 2008 oziroma Uredbo 1893/2006/ES oziroma ali se lahko to izjemo razlaga tudi tako, da so po tej točki do nižje obdavčitve upravičena tudi podjetja, ki izvajajo dejavnost kamnoloma, v katerem proizvajajo gradbene proizvode? Ali se lahko izjema po c) točki drugega odstavka 8. člena Direktive 2003/96/ES uporablja neposredno, z direktnim učinkom v nacionalni zakonodaji? ter 2. Ali glede na izjemo po d) točki drugega odstavka 8. člena Direktive 2003/96/ES, lahko država članica pravico do nižje obdavčitve zagotovi samo nekaterim vozilom - tj. tistim, ki so namenjeni uporabi izven javnih cest oziroma tistim, ki nimajo dovoljenja za uporabo v glavnem na javnih cestah ali pa mora biti ta pravica zagotovljena za vsa vozila, ki izpolnjujejo pogoj po d) točki drugega odstavka 8. člena Direktive 2003/96/ES? V kolikor mora biti izjema po d) točki drugega odstavka 8. člena Direktive 2003/96/ES zagotovljena za vsa vozila, ki izpolnjujejo pogoj po d) točki, ali se lahko to določilo (tj. d) točka) uporablja neposredno z direktnim učinkom v nacionalni zakonodaji?“. Po stališču tožnika je namreč pravica iz točke c) zastavljena veliko širše od opredelitve „gradbeništva“ po SKD, izjema po točki d) pa ni bila v celoti implementirana.

12. Tožnik sodišču nadalje predlaga pridobitev svetovalnega mnenja Vrhovnega sodišča RS glede uporabe in razlage pojasnila CURS, da se zagotovi njegova enotna uporaba. Pojasnilo CURS je nejasno in ga je treba razlagati v duhu Direktive. Stroj, ki izpolnjuje vse pogoje iz pojasnila CURS, namreč ni omejeno mobilen, temveč je statičen. Zato naj Vrhovno sodišče RS poda mnenje glede uporabe pojasnila CURS in njegove uporabe pri določanju pravice do vračila trošarine, še zlasti pa naj se opredeli, ali so navedeni pogoji določeni kumulativno ali alternativno.

13. V odgovoru na tožbo toženka v celoti prereka tožbene navedbe, ki so vsebinsko enake pritožbenim, in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Sklicuje se na stališča iz sodb Upravnega sodišča RS, vezano na tožnikove tožbe glede istih strojev, le da so se zahtevki nanašali na druga davčna obdobja. Meni, da pojasnilo CURS ni nejasno, značilnosti strojev niso navedene alternativno; to pojasnilo pa tudi ni pravna podlaga odločitve, temveč sta to ZTro-1 in Pravilnik. Odločitev ni mogoče obravnavati kot odstop od ustaljene prakse prvostopenjskega organa. Za pridobivanje svetovalnega mnenja Vrhovnega sodišča RS pogoji niso izpolnjeni, pri prenosu Direktive ni prišlo do nepravilnosti, prav tako pa ni neskladnosti z Ustavo RS. Tožnik v tožbi predlaga tudi dokazne predloge, a je iste podal že v upravnem postopku, brez navedbe razlogov za njihovo ponovno podajo; te tožbene dokazne predloge je treba zavrniti kot nepotrebne. Sklicevanje na pojasnilo GFU z dne 4. 1. 2019 ni relevantno, saj v tej postopkih ne gre za motorna tirna vozila v železniškem prometu in delovne stroje na smučiščih. Predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

14. Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da toženka ni odgovorila in obrazložila, na kakšni podlagi naj bi bila v pojasnilu CURS določena kumulacija lastnosti; zakaj tožnikovi stroji ne izpolnjujejo vseh teh lastnosti in zakaj bi bila uporaba pojasnila CURS zakonita, čeprav ne gre za pravni vir; zakaj je na mestu uporaba SKD kot kriterij za ločevanje med dejavnostmi, čeprav to ni njen namen; ter na kateri podlagi se privilegira samo del omejeno mobilnih delovnih strojev. Vztraja pri svojih dosedanjih navedbah in predlogih. Sporni stroji nikoli niso bili namenjeni dejavnosti lomljenja kamna, za to sta namenjeni drobilnica in sejalnica, sporni stroji pa opravljajo v kamnolomu gradbeno dejavnost, o čemer je nujna postavitev izvedenca gradbene stroke, ki bo prav tako lahko podal mnenje, ali navedeni stroji funkcijo opravljajo kot statični delovni stroji. Toženka bi morala presojati lastnost stroja glede na njegovo dejansko uporabo, ne pa glede na lokacijo opravljanja funkcije. Uporaba SKD pri tem je napačna metoda, namenjena je potrebam spremljanja statistike, tožniku pa se onemogoča dokazovanje, da predmetni gradbeni stroji v njegovem kamnolomu dejansko izvajajo naloge, ki bi sicer sodile pod gradbeništvo. Toženka tudi ni prerekala, da se s 93. členom ZTro-1 privilegira samo del omejeno mobilnih delovnih strojev. Tudi razlikovanje med motornimi tirnimi vozili v železniškem prometu in stroji na smučiščih ter stroji v kamnolomu ni utemeljeno. Tožnik se v dokaz svojih navedb sklicuje na pojasnilo GFU z dne 4. 1. 2019 (A22) in več odločb Ustavnega sodišča RS.

15. Tožba ni utemeljena.

16. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Pravilni in skladni z zakonom so tudi razlogi, ki jih navajata davčni organ in toženka, zato se sodišče po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje. V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja:

17. V obravnavani zadevi je med strankama sporno, ali je davčni organ glede na okoliščine konkretnega primera v izpodbijani odločbi pravilno in zakonito zavrnil tožnikovo zahtevo za vračilo trošarine za 20.550,75 litrov goriva (gre za štiri nakladalce, štiri demperje in rovokopač), ker ne izpolnjujejo pogojev za mobilno omejene delovne stroje oziroma za statične stroje.

18. Pravno podlago obravnavanega primera predstavlja prvi odstavek 93. člena ZTro-1, po katerem imajo kupci - osebe, ki opravljajo dejavnost, za energente, ki se dokazljivo porabijo za pogon statičnih delovnih strojev, strojev v gradbeništvu, motornih tirnih vozil v železniškem prometu ter žičnic in strojev ter naprav na smučiščih (poraba za industrijsko-komercialni namen), pravico do vračila trošarine v višini 50 % povprečnega zneska trošarine, ki je predpisana za plinsko olje za pogonski namen v obdobju, za katerega se zahteva vračilo trošarine. Za stroje v gradbeništvu se štejejo stroji, ki se uporabljajo pri dejanskem opravljanju dejavnosti, ki se uvršča v področje „Gradbeništvo“, v skladu s predpisom, ki ureja standardno klasifikacijo dejavnosti (SKD). Gre za določbo, ki opredeljuje zakonske pogoje, pod katerimi so zavezanci upravičeni za vračilo trošarine za energente, ki se porabijo za industrijsko-komercialni namen. Na podlagi drugega odstavka 93. člena ZTro-1 so upravičenci dolžni voditi evidence o nabavi in porabi goriva. Vračilo trošarine se uveljavlja na podlagi zahtevka, ki se vloži pri davčnem organu, računov o nabavljenem gorivu ter evidence o nabavi in porabi goriva. Pri tem lahko davčni organ zahteva predložitev še drugih dokazil. Šele, če upravičenec izpolni vse predhodno navedene zakonske pogoje, lahko uspešno uveljavlja vračilo trošarine za energente, ki so bili dokazljivo uporabljeni za industrijsko-komercialni namen. Gre za energente, ki se porabijo za pogon statičnih delovnih strojev, strojev v gradbeništvu in motornih tirnih vozil v železniškem prometu ter žičnic in strojev ter naprav na smučiščih. Za stroje v gradbeništvu pa se štejejo stroji, ki se uporabljajo pri dejanskem opravljanju dejavnosti, ki se uvršča v področje „Gradbeništvo“, v skladu s predpisom, ki ureja SKD.

19. Po stališču, kot izhaja iz obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča RS X Ips 79/2020 z dne 17. 2. 2021 (v nadaljevanju tudi revizijska sodba), daje Direktiva državam članicam možnost ureditve znižane ravni obdavčitve energentov, ki so uporabljeni za določene industrijske in komercialne namene iz drugega odstavka 8. člena Direktive. Kot se ugotavlja v sodbi Vrhovnega sodišča RS, iz uvodnih izjav k Direktivi izhaja, da je bil njen namen harmonizacija obveznih, najnižjih ravni obdavčitve energentov in električne energije. Je pa zakonodajalec Unije državam članicam pustil določeno polje proste presoje glede trošarin in določeno prožnost pri določanju in izvajanju politik, ki so prilagojene okoliščinam v državah. Če to ni škodljivo za pravilno delovanje notranjega trga in nima za posledico izkrivljanja konkurence, lahko države članice uvedejo različne stopnje obdavčitve, oprostitve ali davčna znižanja trošarin za energente, ki so porabljeni v določenih dejavnostih in industrijah. Pri čemer je 8. člen Direktive podlaga za to, da lahko države članice uvedejo različne stopnje obdavčitve, oprostitve ali davčna znižanja za energente, uporabljene kot pogonsko gorivo za določene industrijske in komercialne namene, in sicer znotraj obsega, zamejenega z Direktivo, in ne širše. Niso pa države k temu zavezane.

20. Iz obrazložitve navedene sodbe Vrhovnega sodišča RS izhaja, da tožnik oprostitev trošarinske obveznosti za energente, ki so bili porabljeni za pogon statičnih delovnih strojev iz b) točke drugega odstavka 8. člena Direktive zmotno utemeljuje z navajanjem značilnosti druge izjeme iz d) točke drugega odstavka 8. člena Direktive. Po stališču Vrhovnega sodišča RS je izjema po b) točki drugega odstavka 8. člena Direktive pravilno prenesena v slovenski pravni red z delom določbe prvega odstavka 93. člena ZTro-1, ki opredeljuje pravico do delnega vračila trošarine za kupce, ki energente dokazljivo porabijo za pogon statičnih delovnih strojev. Po stališču Vrhovnega sodišča RS lahko pojem „statičen delovni stroj“1 pomeni le delovne stroje, ki so dovolj trdno povezani s tlemi, da so nepremični (in niso le parkirani), zaradi česar so premakljivi delovni stroji, ki se premikajo, ker imajo kolesa ali ker se lahko premikajo s pomočjo drugih strojev. Iz navedenih razlogov delovnih strojev tožnika2, ki imajo kolesa in so namenjeni nalaganju in prevažanju ter raztovarjanju mineralne surovine znotraj delovišča (demper, čelni nakladalec in rovokopač), tudi po presoji sodišča ni mogoče šteti za statične delovne stroje v smislu prvega odstavka 93. člena ZTro-1. Dokazi, predlagani pod tč. I tožbe (A3-A8), ki se vsi nanašajo na vprašanje (ne)statičnosti spornih strojev, se tako izkažejo za nerelevantne in jih sodišče zavrača. 21. Neutemeljeno je tožnikovo zatrjevanje o neustreznem sklicevanju na standardno klasifikacijo dejavnosti (SKD) v zvezi z zakonsko opredelitvijo dejavnosti gradbeništva. Tako kot izhaja tudi iz stališča Vrhovnega sodišča RS v zgoraj navedeni sodbi, v okvir izjeme po točki c) drugega odstavka 8. člena Direktive3, ni mogoče uvrstiti strojev, ki se uporabljajo v dejavnosti pridobivanja kamna, in da ne bi bila pravilno implementirana Direktiva, če bi bila ugodnejša trošarinska obravnava na podlagi navedene izjeme priznana kupcem energentov, ki jih porabijo za pogon vseh strojev v dejavnosti pridobivanja kamna, saj so države članice v skladu s 1. členom Direktive zavezane k obdavčitvi energentov in električne energije v skladu z Direktivo.4 Izjema po c) točki drugega odstavka 8. člena Direktive namreč velja le za stroje in opremo, uporabljeno pri visokih in nizkih gradnjah in pri javnih gradbenih delih, zaradi česar v navedeni okvir tudi po presoji sodišča ni mogoče šteti strojev, ki se uporabljajo v dejavnosti pridobivanja kamna. Države članice namreč lahko izjemo iz c) točke drugega odstavka 8. člena Direktive predvidijo le za energente, ki jih kupci porabijo za stroje, ki se uporabljajo za visoke in nizke gradnje ter javna gradbena dela, kamor pa dejavnost pridobivanja kamna ne spada.

22. Vrhovno sodišče RS zatrjevane nepravilnosti pri prenosu Direktive sodišče ni našlo. Iz obrazložitve revizijske sodbe izhaja, da Direktiva državam članicam namreč omogoča, da lahko uveljavijo izjeme za industrijske in komercialne namene, določene v členu 8, kar je v dispoziciji držav članic. Tako lahko možne izjeme uveljavijo (v celoti ali deloma ali sploh ne), vendar v okviru, ki ga določa Direktiva. Kolikor drži stališče, da je v določbah 93. člena ZTro-1, ko gre za stroje v gradbeništvu, izjema določena ožje, kot jo omogoča c) točka drugega odstavka 8. člena Direktive (za stroje in opremo, uporabljene pri visokih in nizkih gradnjah in pri javnih gradbenih delih), to po navedenem ne utemeljuje zatrjevane neskladnosti ZTro-1 z določbami Direktive. Očitka, da daje ZTro-1 manj, kot to omogoča Direktiva, Vrhovno sodišče RS glede na pravico dispozitivnosti ureditve držav članic ni presojalo in tudi ni sledilo predlogu za postavitev vprašanja za predhodno odločanje Sodišča EU. Ker zatrjevana nepravilnost pri prenosu Direktive ni podana, tožnik tudi ne more biti uspešen s sklicevanjem na načelo primarnosti prava EU. Zato sodišče zavrača tožnikov predlog za prekinitev postopka in postavitev predhodnih vprašanj Sodišču EU.

23. Tožnikovo sklicevanje, da sporni stroji niso namenjeni vožnji v javnem prometu, temveč da jih med delovišči večinoma prevažajo z drugimi vozili (lasten pogon pa imajo le za potrebe premikanja z enega na drugo mesto opravljanja funkcije, med opravljanjem funkcije pa stojijo na mestu) ter da tožnik energente dokazljivo porabi za pogon vozil, ki so namenjena uporabi izven javnih cest oz. ki nimajo dovoljenja za uporabo v glavnem na javnih cestah, točka d) drugega odstavka 8. člena Direktive pa da ni bila implementirana v celoti za vse omejeno mobilne stroje, za kar pa ni najti razlogov, saj razlikovanje med motornimi tirnimi vozili v železniškem prometu in stroji na smučiščih ter stroji v kamnolomu ni utemeljeno, je po presoji sodišča v obravnavanem primeru nerelevantno. Tožnik je namreč zahtevke za vračilo trošarine vložil za energente, porabljene za statične delovne stroje, zato vprašanje (ne)ustreznosti implementacije Direktive, člena 8/2 (d) glede oneomogočanja davčne ugodnosti tudi za vsa ostala vozila, ki so namenjena uporabi izven javnih cest oz. ki nimajo dovoljenja za uporabo v glavnem na javnih cestah, v tem upravnem sporu ni relevantno. Posledično enako velja tudi za dokaz iz tožnikove pripravljalne vloge (pojasnilo Generalnega finančnega urada z dne 4. 1. 2019-A22).

24. Zakonska ureditev pravice do vračila trošarine za statične delovne stroje se s sprejemom ZTro-1 v primerjavi z ureditvijo po ZTro po presoji sodišča ni spremenila, o čemer tudi sicer med strankama ni spora. Davčni organ je po presoji sodišča v predmetni zadevi utemeljeno odločil z uporabo kriterijev oz. pogojev, ki so bili za opredelitev omejeno mobilnih delovnih strojev, kot vrste statičnih delovnih strojev v sodelovanju z GZS – Zbornico gradbeništva in industrije gradbenega materiala določeni na podlagi ZTro, in ki izhajajo tudi iz pojasnila CURS. Vsebina pojasnila CURS po presoji sodišča ni nejasna, kot to ugovarja tožnik, saj iz njega jasno izhaja, da so omejeno mobilni tisti delovni stroji, ki se uvrščajo med statične delovne stroje, torej tisti, ki imajo kumulativno vse v pojasnilu CURS navedene značilnosti. Pri tem pa sodišče pripominja, da obravnavano pojasnilo CURS ne predstavlja pravne podlage za izdajo izpodbijane odločbe (pojasnilo ni pravni vir), ki je v pravnem pogledu utemeljena z določbami ZTro-1 in v času odločanja veljavnega Pravilnika. Pojasnilo CURS, ki ga v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja davčni organ, v zvezi s presojo lastnosti spornih delovnih strojev, zagotavlja enotno uporabo prava in odločanje davčnih organov, skladno z načelom vezanosti upravnega organa na lastne prejšnje odločitve, kot del ustavno zagotovljene pravice do enakosti pred zakonom. Opredelitev omejeno mobilnih delovnih strojev, kot vrste statičnih delovnih strojev, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je po povedanem skladno z opredelitvijo statičnega delovnega stroja, kot ga je podalo tudi Vrhovno sodišče RS v revizijski sodbi. Sodišče zato ni sledilo tožnikovemu predlogu za prekinitev postopka in podajo predloga Vrhovnemu sodišču za izdajo svetovalnega mnenja, saj je Vrhovno sodišče RS v revizijski sodbi že odgovorilo na vprašanje tožnika v zvezi z razlago pojasnila CURS.

25. Na tožnikove pripombe je po presoji sodišča davčni organ ustrezno in povsem konkretno odgovoril. Tožnik v tožbi tem odgovorom konkretizirano ne nasprotuje, temveč zgolj ponavlja in dodatno obrazloži svoje argumente. Tožnik se v tožbi sklicuje tudi na listine, ki so bile že obravnavane v postopku izdaje izpodbijane odločbe, pri čemer v zvezi z navedenimi listinami ne navaja ničesar novega.

26. Obsega del, ki naj bi odpadla na zemeljska pripravljalna dela, tožnik kljub pozivom v davčnem postopku ni dokazal. Skladno z drugim odstavkom 93. člena ZTro-1 je upravičenec dolžan voditi evidence o nabavi in porabi goriva, vračilo trošarine pa uveljavlja med drugim na podlagi evidence o nabavi in porabi goriva (davčni organ pa lahko zahteva predložitev še drugih dokazil), pri čemer pa skladno s četrtim odstavkom istega člena med drugim tudi vsebino evidence, ki jo je treba voditi, predpiše minister, pristojen za finance. Tako je s Pravilnikom v tretjem odstavku 3. člena predpisano, katere podatke se vodi v evidencah iz drugega odstavka 93. člena ZTro-1 (tj. o vrsti in številu strojev v uporabi za industrijsko-komercialni namen, tehničnih podatkih motorja stroja iz prejšnje točke in podatkih proizvajalca o povprečni porabi goriva na uro delovanja stroja, po datumih vpisane ure delovanja motorja stroja, lokaciji delovanja stroja in opis opravila, količini goriva po datumu nabave, vključno s številko izdanega računa, količini goriva po datumu in lokaciji polnitve v stroje in porabi goriva za druge namene).

27. V zadevi ni sporno, da tožnik takšnih evidenc, za dela, ki naj bi po njegovih trditvah v tem upravnem sporu predstavljala 15 % del, davčnemu organu ni predložil, zato po presoji sodišča iz tega sledi, da ni izpolnil zakonskih pogojev za uspešno uveljavljanje vračila trošarine v tem delu. Iz navedenega razloga je že prvostopenjski organ v zvezi s tožnikovim dokaznim predlogom za postavitev izvedenca gradbene stroke, ki naj bi ocenil tožnikovo količino zemeljskih pripravljalnih del v kamnolomu, pravilno ugotovil, da ocena izvedenca gradbene stroke o tem kaj spada med zemeljska pripravljalna dela in o obsegu zemeljskih pripravljalnih del ne bi imela vpliva na obravnavano odločitev. Tudi drugostopenjski organ je tožniku pojasnil, da navajanje podatkov o številu ur in količini porabljenega goriva za zemeljska pripravljalna dela ni mogoče šteti za dokazljivo porabo goriva za ta dela, ker je tožnik do teh podatkov prišel le z računsko operacijo, ne pa na podlagi dejansko opravljenih del, ki spadajo med zemeljska pripravljalna dela, saj teh podatkov tožnik ni vodil sprotno in ločeno.

28. Tožbene trditve, da se je spremenjeni zakon začel uporabljati julija 2016 in da tožnik evidenc še ni uspel prilagoditi, so neutemeljene, saj se tožba nanaša na davčno obdobje oktober 2018, to je na obdobje več kot dve leti od uveljavitve zakona. Tožbene trditve o birokratizaciji v tej zvezi so pavšalne, zlasti pa neutemeljene in v zvezi z njimi sodišče pritrjuje stališčem toženke, da je vračilo trošarine ugodnost, ki jo je treba razlagati restriktivno, tožnik pa je tisti, ki mora izkazati dejansko stanje ter predložiti predpisane dokaze. Dejstvo, da tožnik zatrjuje, da je njegovo dejavnost kamnoloma in zemeljskih pripravljalnih del nemogoče ločiti in da zato ne obstajajo druga dokazila, kot tista, ki jih je v postopku predložil, presoje sodišča v ničemer ne spreminja. Po ZTro-1 je treba za uveljavitev zahtevka predložiti evidence skladno s Pravilnikom, priprava in vodenje takšnih evidenc je v sferi vlagateljev zahtevkov – upravičencev za vračilo, tožnik pa teh evidenc ni predložil, razlogi za to pa so nerelevantni. Dokazi, na katere se sklicuje tožnik pod II. točko tožbe (družbena pogodba, tehnološki postopek) ne predstavljajo teh predpisanih evidenc, zato glede navedenega vprašanja niso relevantni. Iz pojasnjenih razlogov sodišče zavrača tudi dokazni predlog za postavitev izvedenca gradbene stroke kot neprimeren, saj bi tožnik moral upravičenost zahtevka izkazati z ustreznimi evidencami. Sklicevanje na pojasnilo Generalnega finančnega urada z dne 4. 1. 2019 pa ni relevantno, saj v tem upravnem sporu ne gre za motorna tirna vozila v železniškem prometu in delovne stroje na smučiščih.

29. V zvezi z očitki neskladnosti zakonske ureditve z določbami Ustave RS sodišče uvodoma poudarja, da skladno s stališči Ustavnega sodišča RS (npr. v odločbi U-I-93/93 in v njej navedenih predhodnih odločbah, nazadnje denimo tudi v sklepu U-I-60/17, Up‑347/17 z dne 23. 5. 2019) Ustava RS ne preprečuje, da bi zakon spreminjal prej zakonsko določene pravice z učinkom za naprej, kar velja tudi v primeru, če zakon zmanjšuje obseg pravic, določen z zakonom. Z omejitvijo gradbenih strojev na tiste, ki se uporabljajo pri dejanskem opravljanju dejavnosti, ki se uvršča v področje „gradbeništvo“ v skladu s SKD, pa po presoji sodišča tudi ni poseženo v ustavno načelo enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS). Po ustaljeni presoji Ustavnega sodišča RS (npr. U‑I‑398/98, med novejšimi denimo sklep U-I-81/08 z dne 17. 9. 2009 in sklep U‑I‑227/08 z dne 2. 12. 2010) načela enakosti pred zakonom ni mogoče pojmovati kot enostavno splošno enakost vseh, pač pa kot enako obravnavanje enakih dejanskih stanj. Stališču tožnika, da bi moral biti kot oseba, ki opravlja dejavnost „pridobivanja kamna“ in torej kot proizvajalec gradbenih proizvodov, v zakonu obravnavan enako kot osebe, ki dejansko opravljajo dejavnost, ki se po SKD uvršča v področje “gradbeništvo“, po povedanem ni mogoče slediti. Tožnik gradbene dejavnosti po SKD ne opravlja, česar niti sam ne zatrjuje. Tožbene navedbe, da je dejavnost kamnoloma vseeno gradbena dejavnost, ker je z gradbeno v zakonodaji izenačena in ker je v strokovni javnosti priznana kot „hrbtenica gradbeništva“, pa ne morejo prestati resne presoje, saj za takšno ekstenzivno tolmačenje gradbene dejavnosti ni pravne podlage. Zlasti navedeno potrjujejo tudi stališča Vrhovnega sodišča RS iz cit. sodbe X Ips 79/2020, ko revizijsko sodišče utemelji, da položaja kupcev energentov, ki opravljajo dejavnost gradbeništva in pridobivanja kamna z vidika, kot ga uveljavlja tožnik, nista primerljiva.5 Dokazi, predlagani pod tč. IV. tožbe (A11-A18) ter v tožnikovi pripravljalni vlogi (A20-A21), ki se vsi nanašajo na vprašanje izenačevanja dejavnosti pridobivanja kamna z gradbeništvom, se tako izkažejo za nerelevantne, zaradi česar jih sodišče zavrača. 30. Vračilo trošarine na podlagi 93. člena ZTro-1 predstavlja ugodnost, ki je izjema od splošne obveznosti plačevanja trošarine od energentov, ki, ko gre za gradbene stroje, privilegira izključno dejavnost gradbeništva po določbah SKD. Da bi bil tožnik v ZTro-1 in izpodbijani odločbi obravnavan drugače od drugih zavezancev, ki opravljajo dejavnost rudarstva oz. kamnoloma, pa tožnik niti ne zatrjuje. Njegovo drugačno obravnavanje od zavezancev, ki opravljajo drugačno dejavnost (čeprav z dejavnostjo tožnika v dejanskem pogledu povezano), pa po presoji sodišča ne predstavlja neutemeljenega razlikovanja v zakonskem privilegiranju in ne posega v konkurenčna razmerja na trgu, kot nekonkretizirano navaja tožnik v tožbi. V tej zvezi sodišče zavrača tudi tožnikovo sklicevanje na sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevah Di Belmonte v. Italija, št. 72638/01 in Darby v. Švedska, št. 11581/85, saj v konkretnem primeru po presoji sodišča ne gre za nesorazmerno obremenjevanje davčnih zavezancev, niti po povedanem ne gre za neenako obravnavanje davčnih zavezancev v enakih položajih.

31. Glede na stališče iz sodbe Vrhovnega sodišča RS6 prvi odstavek 93. člena ZTro-1 tudi ni v neskladju s svobodno gospodarsko pobudo iz 74. člena Ustave RS, saj tožnik za zatrjevano neustavnost ni navedel konkretnih razlogov. Sodišče po povedanem kot pavšalne zavrača tožbene ugovore o neskladju prvega odstavka 93. člena ZTro-1 s pravico do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave RS.

32. V konkretnem primeru gre za enako dejansko situacijo, kot jo je obravnavalo Vrhovno sodišče RS v omenjenem postopku z revizijo. Različen je le mesec v koledarskem letu, za katerega se zahteva vračilo trošarine. Enaka so tudi ključna pravna vprašanja, na katerih sloni odločitev, to je upoštevanje oziroma uporaba pravnih pojmov stacionarnosti delovnih strojev in uporabe strojev za gradbena dela. Pri odgovoru na ta vprašanja naslovno sodišče sledi izčrpnim in prepričljivim stališčem Vrhovnega sodišča RS in jih konkretno za ta primer ne ponavlja. Posledično ugotavlja, da je izpodbijana odločitev upravnega organa, po kateri se obravnavani delovni stroji ne uvrščajo med statične delovne stroje in tudi ne uporabljajo za gradbena dela v smislu določb ZTro-1 in Direktive in po kateri zato tožnik ni upravičen do zahtevanega vračila trošarine, pravilna in zakonita.

33. Glede na povedano je po presoji sodišča izpodbijana odločba v izpodbijanem delu pravilna in zakonita, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, niti očitanih kršitev Ustave RS, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

34. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi tretje alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker gre za spor med istima strankama ter gre za podobno dejansko in pravno podlago in je tukajšnje sodišče o tem vprašanju že večkrat pravnomočno odločilo (v 15 zadevah, v katerih je Vrhovno sodišče RS z revizijsko sodbo X Ips 79/2020 z dne 17. 2. 2021 zavrnilo revizije), nazadnje pa je tukajšnje sodišče o tem vprašanju pravnomočno odločilo (sklep in sodba) tudi v zadevi I U 1792/2019 z dne 20. 4. 2021, v katerih je potem, ko je opravilo tudi glavno obravnavo, tožnikove tožbe zavrnilo.

35. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

36. Sodišče je odločilo po sodniku posamezniku na podlagi prve alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1. 1 Primerjaj 24. točko obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 79/2020 z dne 17. 2. 2021. 2 Glej 25. točko obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 79/2020 z dne 17. 2. 2021. 3 V c) točki drugega odstavka 8. člena Direktive so navedeni stroji in oprema, uporabljeni pri visokih in nizkih gradnjah in pri javnih gradbenih delih. 4 Primerjaj 30. točko obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 79/2020 z dne 17. 2. 2021. 5 Tč. 31 - 33 obrazložitve cit. sodbe. 6 Glej 35. točko sodbe Vrhovnega sodišča RS X Ips 79/2020.