Jedro

Naloga izvedenskega organa je bila ugotavljanje tožnikove preostale delovne zmožnosti skladno z določilom 63. člena ZPIZ-2. Za izvedenca v tem smislu ni bistveno, da mora navesti konkretna dela pri konkretnem delodajalcu, ki jih lahko tožnik opravlja. Pomembno je, da izvedenec opredeli tožnikovo preostalo delovno zmožnost in s tem v povezavi ugotovi, ali glede na razbremenitve, ki jih tožnik potrebuje, še lahko v okviru svojega poklica opravlja objektivno obstoječa dela.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroške pritožbe krije tožeča stranka sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe toženca št. ..., št. dosjeja ... z dne 22. 6. 2022 in št. ..., št. dosjeja ... z dne 15. 3. 2022 in tožbeni zahtevek, da se tožnika od 24. 2. 2022 dalje razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in poškodbe izven dela ter se mu od 24. 2. 2022 dalje prizna pravica do invalidske pokojnine. Hkrati je odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper takšno sodbo se pritožuje po pooblaščencu tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo spremeni tako, da zahtevku tožnika v celoti ugodi oziroma sodbo razveljavi ter vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje s stroškovno posledico ter hkrati odloči, da se tožencu naložijo v plačilo pritožbeni stroški. Odločitev sodišča je napačna, v vsakem primeru pa preuranjena. Sodišče je svojo odločitev oprlo na izvedensko mnenje in dopolnitve sodnih izvedencev izvedenskega organa, predvsem na mnenje dr. A. A. in dr. B. B. Sodišče ni ne tekom postopka ne v sodbi pojasnilo okoliščine, da je tožnik 14. 12. 2022 s strani sodišča prejel dopis izvedenskega organa z dne 8. 12. 2022, v katerem je bilo navedeno, da je bila 8. 12. 2022 imenovana komisija za izdelavo izvedenskega mnenja v sestavi prof. A. A. in izr. prof. dr. B. B. ter poziv sodišča, da mora v kolikor se s postavitvijo izvedencev ne strinja, o tem obvestiti sodišče. Tožnik je 16. 12. 2022 sodišču sporočil, da se ne strinja s postavitvijo izvedenca dr. A. A. Izvedenski organ je odgovoril, da nima drugega izvedenca kot dr. A. A. s področja medicine dela, prometa in športa. Tožnik je 4. 1. 2023 sodišču predlagal, da angažira drugega izvedenca s področja medicine dela, prometa in športa, ki naj k izdelavi pritegne izvedenca s področja ortopedije oziroma že sodišče že angažira izvedenca iz obeh področij. Sodišče je kljub temu dopustilo, da je mnenje izdelal dr. A. A. in ni z ničemer pojasnilo oziroma s tem v zvezi ni sprejelo nobene odločitve, zakaj je tako storilo kot tudi ne, zakaj ne bi moglo sodišče angažirati drugega izvedenca s področja medicine dela, prometa in športa. Sodišče je kljub temu poslalo mnenje v dopolnitev izvedenskemu organu, potem pa ni niti ugodilo dokaznemu predlogu za postavitev drugega izvedenca. Tožniku je onemogočilo, se pridobitev nepristranskega mnenja, kajti nedvomno je na mnenje izvedenca vplivala okoliščina, da se tožnik z njegovo postavitvijo ni strinjal. Tožnik bi pričakoval, da se bo sodišče v sodbi opredelilo zakaj je angažiralo dr. A. A. V 6. točki obrazložitve sodišče pojasnjuje zakaj ni sledilo dokaznemu predlogu tožnika za postavitev drugega izvedenca. Dokler ni tožnik prejel mnenja, ni mogel vedeti, kdo bo izvedenec, ki bo izdelal mnenje. Sklep sodišča z dne 5. 12. 2022 ne določa izvedencev poimensko, kasneje sodišče ni v zvezi z imenovanima izvedencema sprejelo nobene odločitve. S tem je kršena pravica tožnika do poštenega sojenja. Ne glede na zgoraj navedeno, ko je potrebno pritožbi ugoditi že iz teh razlogov, je odločitev sodišča napačna tudi, ker sodišče dejanskega stanja ni ugotovilo popolno in resnično. Presojana je bila odločitev toženca iz odločb z dne 22. 6. 2022 in 15. 3. 2022, kjer je toženec tožniku priznal pravico do premestitve na drugo delo s stvarnimi razbremenitvami, s polnim delovnim časom od 24. 2. 2022 dalje. Izvedenca sta ugotovila, da so priznane omejitve ustrezne, kar pa ne ustreza realnemu dejanskemu stanju. Tožnik se s sprejeto odločitvijo sodišča ne strinja. Ni sporno, da tožnik potrebuje razbremenitve pri delu, vendar pa razbremenitve kot jih je določil toženec in potrdilo sodišče, niso ustrezne. Tožnik je delal kot CNC operater, kar se je presojalo kot delo v tem postopku. Tožniku v okviru dela mizarja ni mogoče najti dela, da bi lahko za polni delovni čas delo izvajal pretežno sede, brez dela kleče, čepe, na višini oziroma nad gladino in v prisilnih držah lumbosakralne hrbtenice. Takšnega dela sploh ni, s tem pa je delo za polni delovni čas glede na tožnikovo zdravstveno stanje povsem neizvedljivo. Toženec je odločil, da je zmožen za drugo delo v poklicu mizarja, glede na tožnikovo zdravstveno stanje pa ni jasno, katero delo je to drugo delo. Primeri, ki jih je navedel dr. A. A. na naroku (npr. risanje načrtov, projektov, načrtovanje dela, organizacija dela) glede na to, da ima tožnik le štiri stopnje, je nesprejemljivo. Ni jasno, kako bi tožnik ob določenih omejitvah lahko brusil nože, delal z manjšimi stroji, brusilnimi aparati, če ne sme delati v prisilnih držah lumbosakralne hrbtenice, ker tudi nobena mizarska delavnica nima osemurnega dela za opravo takšnih del. Več kot očitno je, da se dejansko ne s strani toženca, izvedencev oziroma končno tudi s strani sodišča, ni upoštevalo delo mizarja. Delo mizarja, ki bi ves čas sedel, ne obstoji. Tožnikova poškodba levega gležnja 2011 je zapustila širok spekter posledic na tožnikovem zdravju in njegovi delovni zmožnosti. Zaradi te poškodbe so se spremembe razvile tudi na drugih delih tožnikovega telesa, ko je prišlo do poškodovanja tožnikovih kolen, zmehčanja hrustanca tožnikove desne pogačice, lumbalgija. Do prekomerne teže je prišlo v posledici ostalih težav tožnika z gležnjem, koleni, hrbtenico, saj se tožnik ni mogel gibati, kot se je predhodno in ne gre za to, da se tožnik ne želi gibati, ampak da se ne more gibati. Pri tožniku naj bi bil ITM tako visok, da predstavlja 3. stopnjo oziroma hudo debelost, ko gre dejansko že za bolezensko stanje. Izkazana je prilagoditvena motnja. Iz mnenja izhaja, da sta izvedenca ugotovila degenerativne spremembe patelofemoralnih sklepov obojestransko z izrazitim bolečinskim sindromom, da so prisotne bolečine pri hoji, bolečine v hrbtenici, ko sodišče ni odgovorilo na pripombe tožnika, da ni mogoče od delavca pričakovati, da bo opravljal delo ob stalnih bolečinah z jemanjem analgetikov. To ni dobro za želodec in bi tožniku zdravstveno stanje še dodatno poslabšalo. Odločitev sodišča ni pravilna tudi upoštevajoč stanje po sprostitvi tarzalnega kanala levega stopala z oslabitvijo malih mišic levega stopala. Tožnik je omejen že pri normalni hoji, potrebno je še upoštevati zmerno do izrazito hondrozo L4-L5 z degenerativnim vakuum fenomenom diska in manjšo Schmorlovo hernijo v obeh priležnih terminalnih ploščah, spondilozo L5 obojestransko, stanje po rupturi medialnega meniskusa na obeh kolenih. Zaradi navedenega tožnik ni zmožen opravljati dela za polni delovni čas, stvarne omejitve pa so nezadostne. Sodišče je le povzelo pisno mnenje in dopolnitve izvedencev, ni pa pojasnilo, zakaj je odločitev toženca v delu, ki se nanaša na polni delovni čas, pravilna oziroma kako bi tožnik zmogel osemurni delovni čas kot tudi ne zakaj ni potrebe po dodatnih stvarnih razbremenitvah (premeščanje bremen, dvigovanje stvari iz tal…). Izvedenca sta navedla, da tožnik ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem je delal, tj. CNC operater ..., da pa je s polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami: sposoben za delo, ki se izvaja pretežno sede, dela brez kleče, čepe, na višini oziroma nad globino in v prisilnih držah lumbosakralne hrbtenice. Strogo gledano to ne izhaja iz izreka odločbe z dne 15. 3. 2022. Izvedenca nista navedla, da se tožniku prizna pravica do premestitve na drugo delovno mesto. Že iz tega razloga odločbi toženca nista pravilni in zakoniti, sodišče pa se do teh razlik ni opredelilo. Stališče sodišča o razmejitvi deležev (poškodba izven dela in bolezen) je nesprejemljivo, saj postane pravnomočen izrek odločbe in ne obrazložitev odločbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih ugotavlja pritožba, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju ZPP). Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Predmet sodne presoje je dokončna odločba toženca št. ..., št. dosjeja ... z dne 22. 6. 2022 v zvezi z odločbo št. ..., št. dosjeja ... z dne 15. 3. 2022, s katero je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in poškodbe izven dela, s pravico do premestitve na drugo delovno mesto s stvarnimi razbremenitvami, s polnim delovnim časom od 24. 2. 2022 dalje.

6. Ugotavljanje tožnikove preostale delovne zmožnosti je neločljivo povezano s tožnikovimi zdravstvenimi težavami, zato je sodišče ugodilo dokaznemu predlogu tožnika in utemeljeno imenovalo izvedenski organ, v katerem sta sodelovala člana s področja tožnikovih težav.1 Zaradi pripomb tožnika na pisno izvedensko mnenje je sodišče pridobilo še pisni dopolnitvi in glede spornih vprašanj v smislu 5. člena ZPP dodatno zaslišalo oba člana izvedenskega organa.

7. Prednost dokaznega sredstva z izvedovanjem je, da omogoča izbiro. Katera oseba bo sodelovala kot sodni izvedenec je v pristojnosti sodišča. Stranke sicer lahko predlagajo določenega strokovnjaka, vendar sodišče na ta predlog ni vezano. Pri izbiri sodišče upošteva različne dejavnike, kot so strokovnost, neodvisnost, nepristranskost, pa tudi dobre izkušnje z dotedanjim sodelovanjem.2 Preden sodišče sprejme odločitev koga bo imenovalo za izvedenca, lahko strankam ponudi možnost, da se o tem izjavijo. Če je sodišče pred določitvijo izvedenca stranki dalo možnost, da se izjavi, se mora stranka ob tej priložnosti tudi izjaviti o izločitvi.

8. Tako kot je sodišču prepuščena izbira katerega od strokovnjakov z določenega področja bo postavilo za izvedenca, je v njegovi presoji tudi, ali bo imenovalo samo enega ali več izvedencev. Sodišče se je odločilo za postavitev izvedenskega organa, v katerem sta sodelovala člana z dveh področij, saj je kompleksnost tožnikovih zdravstvenih težav zahtevala multidisciplinarni pristop, kar je pojasnjeno v 6. točki obrazložitve. Pri tem je sodišče stremelo k učinkovitosti in koncentriranemu dokaznemu postopku.

9. Sodišče je v 5. točki obrazložitve podrobno pojasnilo postopek imenovanja izvedenskega organa ter v njemu sodelujočih članov. Skladno z določbo drugega odstavka 244. člena ZPP je sodišče strankam ponudilo možnost, da se izjasnijo o članih komisije. Tožnik je sicer pravočasno nasprotoval sodelovanju člana komisije prim. prof. dr. A. A., pa vendar ni predlagal njegove izločitve niti ni navedel razlogov nasprotovanja. Ker sodišče, kot je pojasnilo, ni imelo nobenega razumnega dvoma v sodelovanje člana izvedenskega organa, je nadaljevalo s pridobivanjem mnenja s strani izvedenskega organa v predvideni sestavi specialistov.3 Tožnik je imel glede na seznanitev z imenovanim sodnim izvedencem možnost izjave in zahteve za izločitev, o kateri bi bilo sodišče dolžno odločiti. Vendar tožnik ni zahteval izločitve, niti ni svojega nasprotovanja konkretiziral, da bi lahko sodišče presojalo smiselno iz katerih razlogov nasprotuje izvedovanju določenega sodnega izvedenca.

10. Pritožbeni očitek, da sodišče ni sprejelo nobene odločitve o izvedovanju dr. A. A. niti ni obrazložilo zakaj ni moglo s področja medicine dela, prometa in športa angažirati kakšnega drugega izvedenca, ni utemeljen. Ker tožnik nestrinjanja z izvedovanjem prof. A. A. ni konkretiziral niti ni zahteval izločitve, sodišče dejansko ni imelo z ničemer polemizirati oziroma osnove za sprejemanje kakršnekoli odločitve. Nobeno določilo ne zahteva posebne obrazložitve, zakaj se je odločilo za imenovanje konkretnega sodnega izvedenca, če ob tem ni obrazloženo konkretizirano nasprotovanje oziroma izločitev.

11. Ne gre za kršitev pravice do poštenega sojenja, ki jo skuša pritožnik vpeljati skozi pritožbeni očitek o sodelovanju izvedenca A. A. Postopek je bil voden kontradiktorno, saj je bilo tožniku omogočeno, da navaja dejstva, dokaze in pravna naziranja, da se opredeli do navedb toženca, da sodeluje v postopku vključno s postavljanjem vprašanj članoma izvedenskega organa, da se izjavi o rezultatih dokazovanja ter sploh o vsem procesnem gradivu, ki lahko vpliva na odločitev sodišča. Imenovanje drugega izvedenca iste stroke ne bi tožniku povečalo možnost njegovega uspeha, saj je imel možnost, da s članom izvedenskega organa sporna vprašanja razčisti tudi na naroku ob neposrednem zaslišanju.4 Nenazadnje ni sodišče zagrešilo nedopustne zavrnitve dokaznega predloga, kar potrjuje v 6. točki argumentirana opredelitev zavrnitve dokaznega predloga za imenovanje drugega izvedenca iste stroke.

12. Neutemeljen mora ostati tudi pritožbeni očitek, ki se smiselno nanaša na nepopolno in zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ker izvedenski organ ni jasno opredelil konkretno katero delo bi lahko tožnik opravljal kot mizar oziroma v svojem poklicu. Naloga izvedenskega organa je bila ugotavljanje tožnikove preostale delovne zmožnosti skladno z določilom 63. člena ZPIZ-2, kar je podrobno pojasnjeno v 10. točki obrazložitve. Za izvedenca v tem smislu ni bistveno, da mora navesti konkretna dela pri konkretnem delodajalcu, ki jih lahko tožnik opravlja. Pomembno je, da izvedenec opredeli tožnikovo preostalo delovno zmožnost in s tem v povezavi ugotovi, ali glede na razbremenitve, ki jih tožnik potrebuje, še lahko v okviru svojega poklica opravlja objektivno obstoječa dela. Iz izvedenskega mnenja je razvidno, da je izvedenski organ pri oceni delovne zmožnosti upošteval celotno tožnikovo delovno anamnezo, izobrazbo in delovne izkušnje.5 Ob tem je ugotovil, da je tožnik ob ustrezni motivaciji in sprejemajočem delovnem okolju v polnem delovnem času zmožen opravljati ustrezno delo, pri čemer je ta dela primeroma navedel. 13. V 13. točki je povzeta ugotovitev, da se znotraj tožnikovega poklica mizarja opravljajo dela, ki bi jih tožnik ob upoštevanju predlaganih razbremenitev zmogel. Izpostavljeno je bilo, da je zaradi mladosti tožnika (roj. ... 1985) izredno priporočljiva tudi poklicna rehabilitacija6 v smeri pretežno sedečih poklicev. Tožnik je bil obravnavan celostno in tako so bile obravnavane tudi njegove zdravstvene težave. Naloga sodnega izvedenca MDPŠ ni opredeliti, pri katerem konkretnem delodajalcu bo lahko zavarovanec opravljal delo. Slednje je naloga Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje. Sodni izvedenec mora opredeliti, ali v okviru zavarovančevega poklica objektivno obstojijo dela, ki jih lahko tožnik upoštevajoč potrebne razbremenitve opravlja.

14. Na izpodbijano odločitev ne more vplivati niti pritožnikov očitek, da je sodišče pojasnilo razmejitev med poškodbo izven dela in boleznijo, ki v odločbi toženca ni bila izrecno opredeljena v deležu. Upoštevajoč, da gre pri tožniku za invalidnost kot posledico sovzročnosti poškodbe izven dela in bolezen in razmejitev med konkretnima vzrokoma za nastanek invalidnosti pri tožniku ne vplivata na dodeljeno pravico, zadošča podana obrazložitev, saj pri konkretni sovzročnosti ne gre za matematično operacijo, ki bi jo zahtevalo priznanje pravice, zaradi česar je ustrezna obrazložitev sodišča tudi v tem smislu.

15. Upoštevajoč obrazloženo je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

16. Skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP v povezavi s 165. členom ZPP tožnik sam krije stroške pritožbe.

1 Medicina dela, prometa in športa in ortopedije. 2 Vestnost, jasnost, razumljivost, preglednost dotedanjih mnenj. 3 Fakulteta za izvedenska mnenja pri fakulteti C. Univerze v D. ne sodeluje z drugim strokovnjakom iz področja medicine, dela prometa in športa. 4 Tožnik je imel razumno možnost, da predstavi svojo zadevo na način, ki ga ni postavilo v bistveno slabši položaj od toženca, kar je edino relevantno po mnenju ESČP. 5 Tožnik je po poklicu mizar, pretežni del svoje delovne dobe pa je opravljal delo v svojem poklicu kot CNC operater za razrez lesa. 6 Ki jo je tožnik v pisni izjavi z dne 15. 11. 2021 zavrnil.