Jedro

Pojma ekonomski interes ZTLR pri motenju posesti ne pozna. Uvedla ga je sodna praksa za preprečevanje zlorabe tega pravnega instituta. Kadar za tako zlorabo ne gre, je ekonomski interes podan, s tem pa tudi pravni interes za vložitev tožbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep tako spremeni, da se ugodi tožbenemu zahtevku, ki se glasi: "Ugotovi se, da sta toženca sama neposredno in z izpolnitvenimi pomočniki dne 14.11.1998 v dopoldanskem času z dovozom večje količine nekaj traktorskih prikolic materiala in nasutjem, motila tožnika v zadnji mirni posesti njegovega zemljišča parc.št. 638/1 k.o.in sicer na delu zemljišča, ki je v naravi pot do tožnikove hiše, preko njegovega dvorišča in naprej v smeri proti parceli 638/3 k.o., zlasti pa ob trasi prejšnje kolovozne poti po celotni širini različno od nekaj 10 cm do pol metra s tem, da sta na pot in delno ob njej v prej navedenih večjih širinah od prejšnje poti in preko tožnikovega dvorišča nasula pesek - blatni šoder in večjega dela zemljišča parc. št. 638/1 k.o. nasproti objekta tožencev povsem izven poti na travniku, kjer sta nasula pesek v večji površini in naredila makadamsko ploščad, očitno z namenom parkiranja in manipuliranja z vozili po tem zemljišu tožnika, povsem izven poti v površini približno 40 m2, povsod v debelini različno od nekaj centimetrov do 20 cm in sta toženca dolžna vzpostaviti prejšnje posestno stanje tako, da morata odstaniti nasutje na delu zemljišča parc. št. 638/1 k.o. nasproti objekta tožencev povsem izven trase sicer sporne poti in sta dolžna zemljišče očistiti od nasutja ter očistiti zemljo ali nasuti novo in posejati travo kot je rasla prej, ter sta se toženca v bodoče dolžna vzdrževati takšnih ali podobnih motilnih posegov v zemljišče parcele tožnika parc.št. 638 k.o.." Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške na prvi in drugi stopnji v skupnem znesku 387.378,55 SIT z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi od 12.1.2000 do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče staranke, da se ugotovi, da sta toženi stranki dne 14.11.1998 motili tožečo stranko v zadnji mirni posesti njenega zemljišča (ki je v naravi pot, ki vodi do hiše tožeče stranke, preko dvorišča ter naprej v smeri proti črni gradnji toženih strank), s tem, da sta na cesto in delno ob njej nasuli pesek, poleg tega pa sta si izven poti, na travniku, uredili makadamsko ploščad z namenom parkiranja. Celotno nasutje je bilo nanešeno v debelini do 20 cm. Toženi stranki sta dolžni vzpostaviti prejšnje posestno stanje z odstranitvijo nasutja ter se v bodoče vzdržati takšnih ali podobnih motilnih posegov. Tožeči stranki sta dolžni plačati pravdne stroške skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Proti navedenemu sklepu se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritoženih razlogov v smislu določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep spremeni, tako da se njenemu zahtevku v celoti ugodi ter toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi oziroma podredno, da pritožbeno sodišče sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer so pritožbeni stroški nadaljnji pravdni stroški. V obrazložitvi svoje pritožbe pritožnica izraža prepričanje, da je prvostopenjsko sodišče povsem napačno ocenilo sam motilni poseg ter da je sodišče sam pojem motenja posesti zelo oz. (preveč) ozko razlagalo. Zmoten je zaključek sodišča, da v spornem primeru ni prišlo do otežitve izvrševanja dejanske oblasti nad stvarjo. Tožeča stranka dalje navaja, da namen toženih strank ni bil v manjših vzdrževalnih delih, pač pa v prikazovanju moči in samovoljni širitvi ter dodatnemu utrjevanju poti iz povsem samovoljnih interesov. Stanje neposredno po nasutju materiala na cesto je bilo katastrofalno, ob ogledu sodišča, do takrat je namreč preteklo skoraj eno leto, pa je bilo že bisteno izboljšano. Prav zaradi tega je tožeča stranka delno umaknila vzpostavitveni zahtevek. Dalje tožeča stranka pojasnjuje, da zaradi nasutja materiala določen čas ni mogla uporabljati motorja, prav tako pa se po novo nasuli cesti ni mogla voziti z kosilnico, kar potrjuje tudi ena od toženih strank, v svoji izjavi. Ker je bilo nasutje opravljeno tudi neposredno pred hišo tožeče stranke, se je umazanija nosila v hišo, poleg tega pa se je nivo ceste pred hišo dvignil, kar se odraža tudi v pronicanju in odtekanju vode v hišo. Glede nasutja v prej travnato površino nasproti objekta toženih strank tožeča stranka navaja, da gre tudi za kakovostno spremembo zemljišča, saj je bila prej travnata površina spremenjana v ploščad za obračanje avtomobilov. Toženi stranki odgovarjata na pritožbo in navajata, da je trditev, da voda teče v hišo in jo zaliva, novota, ki je pritožbeno sodišče ne bi smelo upoštevati. Glede onemogočene vožnje po nasuti poti opozarjata, da je tožeča stranka tudi sama posipavala pot, kar pomeni dvoje: da je vožnja mogoča tudi po nasuti poti ter da je pot potrebno vzdrževati in nasipati. Pravita, da njuno dejanje ne pomeni motenja ter da tožeča stranka spor okoli poti uporablja kot sredstvo za nagajanje. Trdita, da tožeča stranka nima ekonomskega interesa za varstvo posesti, saj bi prepoved vzdrževanja poti pomenila prepoved ravnanja, ki sta ga do nedavna v obojestransko korist izvajali obe stranki. O razširjanju poti se ne da govoriti zaradi narave terena. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pravilno citiralo določbo Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) in sicer 1. odstavek 78. člena, ki določa, da sodišče daje varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje; pri tem se ne upoštevajo pravica do posesti, pravni naslov posesti in dobrovernost posestnika. Pravilno je stališče, da je motenje posesti vsako dejanje, ki onemogoča normalno izvrševanje dejanske oblasti nad stvarjo. Vendar pa je prvostopenjsko sodišče na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja napačno zaključilo, da toženi stranki s tem, ko sta pot nasuli in utrdili, ter si uredili makadamsko ploščad za parkiranje, tožeči stranki nista onemogočili oziroma otežili izvrševanja dejanske oblasti nad zemljiščem, ki je v njeni lasti in (so)posesti. Pritožbeno sodišče se zlasti ne more strinjati z mnenjem prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka za zahtevano varstvo ni izkazala nobenega ekonomskega in s tem tudi ne pravnega interesa. Sklicevanje na ekonomski interes nima podlage v zakonu, uvedla ga je sodna praksa, razumeti pa ga je treba kot sredstvo preizkusa, ali ne gre morda v posameznem primeru za zlorabo posestnega varstva oziroma šikano. Odsotnost kakršnegakoli neposrednega ekonomskega interesa za posestno varstvo bi bila lahko ovira za utemeljenost zahteve za sodno varstvo posesti v primeru, da tudi noben drug pravni interes za posestno varstvo ni bil izkazan. Poleg tega, da se pritožbeno sodišče ne strinja z vzročno povezavo ekonomskega in pravnega interesa, kot jo je navedlo prvostopenjsko sodišče, meni, da je v konkretnem primeru tožeča stranka dokazala tako svoj pravni kot ekonomski interes za vrnitev v prejšnje stanje. Pravilna je navedba toženih strank v odgovoru na tožbo, da gre pri navajanju zamakanja v hišo zaradi nasutja za pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati, kar pa ne velja za vožnjo z motorjem in kosilnico, ki je zaradi posega toženih strank postala onemogočena oziroma otežena, kar je tožeča stranka ves čas postopka navajala. V tem pritožbeno sodišče vidi ekonomski interes tožeče stranke za vrnitev v prvotno stanje, saj je motor njeno edino prevozno sredstvo, kosilnica pa, ki jo uporablja poleg košnje še v druge namene, pomemben delavni pripomoček. Da od nasutja dalje tožeča stranka s kosilnico ni vozila več po cesti, pač pa naravnost po bregu, je izpovedala tudi ena od toženih strank. Pritožbeno sodišče se strinja z navedbo v pritožbi, da nasutje večje količine peska na prej travnato površino pomeni kakovostno spremembo zemljišča. Vsekakor ima tudi tu tožeča stranka ekonomski interes za vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja, saj je to površino pred tem kosila. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče mnenja, da je bil tožeči stranki onemogočen dotedanji način izvrševanja dejanske oblasti nad stvarjo, ki je bila v njeni (so)posesti in bi zato morala biti deležena varstva po 80. členu v povezavi z 75. členom ZTLR. Zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 4. točke 373. člena ZPP v zvezi z 381. členom ZPP izpodbijani sklep spremenilo, ker se je prepričalo, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje sicer ugotovilo popolno in pravilno, ob tako ugotovljenem dejanskem stanju pa je nepravilno uporabilo materialno pravo. Tožbeni zahtevek je namreč v celoti utemeljen, zato je v skladu z 79. členom treba odrediti vzpostavitev prejšnjega stanja ter toženima strankama naložiti, da se v bodoče vzdržita takšnih ali podobnih motilnih posegov. V skladu z določbo 2. odstavka 166. člena ZPP je pritožbeno sodišče glede na to, da je spremenilo odločbo sodišča prve stopnje, moralo odločiti o stroških celotnega postopka, to je na prvi in drugi stopnji. Stroške tožeče stranke je odmerilo v skladu z veljavno Odvetniško in Taksno tarifo, podbrobnosti te odmere so razvidne iz stroškovnika tožeče stranke na list.št. 50. Za stroške pravne pomoči pooblaščenca tožeče stranke je pritožbeno sodišče priznalo 2665 točk, kar ob sedanji vrednosti točke, ki je 87,40 SIT znese 232.921,00 SIT, skupaj z 19 % davkom na dodano vrednost je to 277.176,00 SIT. Tožeči stranki je priznalo tudi potne stroške njenega pooblaščenca v skupnem znesku 4.500,00 SIT. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo tudi stroške za sodno takso za vložitev tožbe, za predlog za izdajo začasne odredbe, za pritožbo zoper sklep ter za končni sklep sodišča prve stopnje v skupnem znesku 31.500,00 SIT. Skupno znašajo potrebni stroški tožeče stranke 313.176,00 SIT, kar morata toženi stranki povrniti tožeči stranki in sicer skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva odločanja do plačila, kot jih je tožeča stranka tudi zahtevala. Tožeča stranka je s svojo pritožbo v celoti uspela, zato ji morata po načelu uspeha v postopku (1. odstavek 154. člena ZPP) toženi stranki povrniti tudi pritožbene stroške, za stroške pravne pomoči pooblaščenca pritožbeno sodišče priznava skupno 425 točk, kar znese 37.145,00 SIT, skupaj z 19 % davkom na dodano vrednost je to 44.202,55 SIT, sodna taksa za pritožbo pa znese 30.000,00 SIT, torej je skupen znesek potrebnih pritožbenih stroškov 74.202,55 SIT. Seštevek stroškov tožeče stranke na prvi in drugi stopnji pa je 387.378,55 SIT.