Jedro

Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu z določbo četrtega odstavka 163. člena ZPP, ki omogoča odločanje o pravdnih stroških ločeno po temelju in višini.

Plačana sodna taksa za postopek pred sodiščem prve stopnje predstavlja strošek postopka, ki ga je tožnik predhodno kril sam (151. in 152. člen ZPP), nato pa ga je zajel v svoj stroškovni zahtevek. Ker je v postopku uspel, je pravilna odločitev, da morata toženca tožniku povrniti tudi strošek iz naslova plačane sodne takse. Neutemeljena je pritožbena navedba, da takšne obveznosti nimata, ker sta bila v postopku oproščena plačila sodnih taks. Taksna oprostitev se je nanašala na takso, ki bi jo bila dolžna plačati toženca, če ne bi izpolnjevala pogojev za taksno oprostitev, ne pa takse, ki jo je bil v postopku dolžan plačati tožnik in je zato del njegovih pravdnih stroškov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve tega sklepa povrniti 229,50 EUR EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožencema naložilo, da tožniku povrneta 5.753,45 EUR pravdnih stroškov.

2. Toženca sklep izpodbijata iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP.1 Predlagata ustrezno spremembo sklepa, podrejeno njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Navajata, da je sodišče zmotno uporabilo določbo četrtega odstavka 163. člena ZPP. Določba se uporabi v primeru, ko višina stroškov v času izdaje odločbe o glavni stvari še ni znana. V tej zadevi so bili vsi stroški ob izdaji glavne odločbe znani in določeni po višini. Sodišče je v okvir stroškov zajelo sodno takso, čeprav sta bila toženca oproščena plačila taks. Stranka, ki v postopku delno uspe, ni dolžna plačati sorazmernega dela takse. Taksna oprostitev ji omogoča, da ji tudi v primeru delnega neuspeha takse ni treba vrniti. Sodišče bi moralo pri stroškovni odmeri upoštevati, da tožnik ni uspel s približno 10 % postavljenega zahtevka.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu z določbo četrtega odstavka 163. člena ZPP2, ki omogoča odločanje o pravdnih stroških ločeno po temelju in višini. V sodbi P 1775/2018-I z dne 17. 9. 2020 (v III. točki izreka) je odločilo, da toženca v celoti nosita tožnikove pravdne stroške, po pravnomočnosti te odločitve pa je z izpodbijanim sklepom odločilo še o višini tožnikovih pravdnih stroškov. Pritožbeno stališče, da je takšen način odločanja o pravdnih stroških mogoč le v primeru, ko v trenutku izdaje odločbe o glavni stvari še ni znana višina pravdnih stroškov, v določbah ZPP nima opore.

6. Odločitev o utemeljenosti stroškovnega zahtevka po temelju je postala pravnomočna z izdajo sodbe pritožbenega sodišča I Cp 894/2021 14. 7. 2021, zato pritožnika ne moreta (več) uspeti s pritožbenim očitkom, da bi moralo biti pri odmeri pravdnih stroškov upoštevano, da je bil tožnikov uspeh le 90 %.

7. Plačana sodna taksa za postopek pred sodiščem prve stopnje (1.227 EUR) predstavlja strošek postopka, ki ga je tožnik predhodno kril sam (151. in 152. člen ZPP), nato pa ga je zajel v svoj stroškovni zahtevek. Ker je v postopku uspel, je pravilna odločitev, da morata toženca tožniku povrniti tudi strošek iz naslova plačane sodne takse. Neutemeljena je pritožbena navedba, da takšne obveznosti nimata, ker sta bila v postopku oproščena plačila sodnih taks. Taksna oprostitev se je nanašala na takso, ki bi jo bila dolžna plačati toženca, če ne bi izpolnjevala pogojev za taksno oprostitev, ne pa takse, ki jo je bil v postopku dolžan plačati tožnik in je zato del njegovih pravdnih stroškov. Ker tožnik v postopku ni bil oproščen plačila sodnih taks, je napačno tudi pritožbeno sklicevanje na določbo 168. člena ZPP, da mora takse stranke, ki je bila oproščena plačila taks in je v postopku uspela, plačati nasprotnik te stranke.

8. Na podlagi opravljenega pritožbenega preizkusa, v okviru v pritožbi izpostavljenih pritožbenih razlogov ter pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

9. Toženca s pritožbo nista uspela, zato sama nosita stroške v zvezi z njo, tožniku pa sta na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP dolžna povrniti pritožbene stroške v višini 229,50 EUR (375 točk za odgovor na pritožbo po tar. št. 21/1 OT,3 povečano za 2 % materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena OT, upoštevajoč vrednost točke 0,60 EUR), in sicer v roku 15 dni od vročitve tega sklepa (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami. 2 O zahtevi za povrnitev stroškov odloči sodišče v sodbi ali v sklepu, s katerim se konča postopek pred njim. V sodbi ali sklepu, s katerim se konča postopek, lahko sodišče odloči le, katera stranka nosi stroške postopka in v kakšnem deležu. V takem primeru se sklep o višini stroškov izda po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari. 3 Odvetniška tarifa, Ur. l. RS, št. 24/2015, s spremembo.