Jedro

Splošni pogoji toženke izrecno določajo, da je zavarovalno kritje omejeno izključno na povrnitev nepremoženjske škode zavarovancu oziroma v primeru njegove smrti na povrnitev pogrebnih stroškov njegovim svojcem. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožničin zahtevek iz naslova premoženjske škode.

Toženka (zavarovalnica) je prišla v zamudo z izplačilom odškodnine že po izteku 14-dnevnega roka od prejema obvestila iz 943. člena OZ, in ne šele po tem, ko je tožnici poslala poravnalno ponudbo.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da: - I. točka izreka po delni spremembi glasi: „Tožena stranka je dolžna v 15 dneh tožeči stranki plačati: znesek 4.827,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 6. 2016 dalje do plačila, zakonske zamudne obresti od zneska 12.400,00 EUR od 22. 6. 2016 do dne 4. 11. 2016.“ - v III. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 2.527,33 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

II. V ostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne in se v preostalem izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 73,20 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 3.327,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 7. 2016 dalje do plačila ter zakonske zamudne obresti od zneska 12.400,00 EUR od 7. 7. 2016 do dne 4. 11. 2016 (I. točka izreka). Kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače, je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 2.327,00 EUR v roku 15 dni po prejemu sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožeča stranka iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožeči stranki prisodi še nadaljnjo odškodnino v višini 7.387,96 EUR skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, toženi stranki pa naloži plačilo celotnih stroškov postopka. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnica se pritožuje zoper višino prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo, saj meni, da je prenizka. Prav tako se pritožuje zoper zavrnitev zahtevka za plačilo premoženjske škode ter zavrnitev zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti. Glede telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo prenizko odškodnino. V tem delu sodišče ni primerno ovrednotilo ugotovitev sodnega izvedenca medicinske stroke, kot tudi ne zaslišanja tožnice. Premalo je upoštevalo dejstvo, da bo tožnica tudi v bodoče prestajala občasne telesne bolečine v ledvenem predelu, predvsem v predklonu, kadar seže do sredine goleni, v prisilnih držah in pri nekoliko večjih naporih. Pravična denarna odškodnine iz tega naslova bi znašala 10.000,00 EUR. Tožnici bi moralo prisoditi tudi višjo odškodnino iz naslova duševnih bolečin iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče je prenizko ovrednotilo ugotovitve sodnega izvedenca. Nepravilna je odločitev sodišča, da sindrom zapestnega prehoda pri tožnici in težave v zvezi z njim (mravljinčenje zgornjih udov) ni neposredna posledica obravnavanega škodnega dogodka. S tem zaključkom je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, in sicer 7. in 214. člena ZPP, saj toženka do konca prvega naroka ni substancirano prerekala, da sindrom zapestnega prehoda ni posledica škodnega dogodka. Prav tako sodišče ni v zadostni meri upoštevalo dejstva, da je bila tožnica v času škodnega dogodka stara komaj 23 let in je njena škoda ogromna, saj ji je praktično onemogočeno normalno funkcioniranje. Sodišče je v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožnici glede na vsa ugotovljena dejstva prisodilo zgolj 9.000,00 EUR odškodnine. Prisojo višje odškodnine narekuje tudi sodna praksa v zadevah II Ips 589/2006, II Ips 456/2009 in II Ips 353/2000, ki kaže, da sodišča v podobnih primerih prisojajo odškodnino v višini 22 plač. Iz zavarovanja AO-plus gre tožnici tudi premoženjska škoda, kar izhaja iz sodne prakse v zadevah VSK I Cp 1168/2004 in II Cp 2349/2017. Glede na to bi sodišče moralo tožnici prisoditi celotno vtoževano premoženjsko škodo. Odločitev glede teka zakonskih zamudnih obresti je pravno zmotna. Tožnica je toženki poslala popolno zdravstveno dokumentacijo in odškodninski zahtevek s priporočenim pismom svojega pooblaščenca dne 6. 6. 2016. Toženka je odškodninski zahtevek prejela dne 7. 6. 2016 Izpolnitveni rok je tako potekel najkasneje 22. 6. 2016, zato je toženka od tega dne dalje v plačilni zamudi. Zato je delna zavrnitev tožničinega zahtevka iz naslova plačila zakonskih zamudnih obresti napačna. Prav tako je popolnoma napačna stroškovna odločitev. Sodišče ni upoštevalo, da je tožnica po temelju uspela s 100%, po višini pa s 68%, kar pomeni, da njen uspeh znaša 84%, kar bi moralo upoštevati sodišče prve stopnje. Sodišče bi moralo tožnici priznati tudi celotne stroške izdelave izvedenskih mnenj (VSL I Cp 1454/2014), prav tako bi moralo pooblaščencu priznati celoten znesek za potne stroške in parkirnino (VSL II Cp 1972/2015), kilometrino pa odmeriti v znesku 0,37 EUR/km.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V obravnavani zadevi tožeča stranka vtožuje odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki jo je utrpela v prometni nezgodi 29. 11. 2015, na podlagi zavarovalne pogodbe AO - plus - 12, ki jo je sklenila s toženko.

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja sodnega izvedenca medicinske stroke dr. B. R. ugotovilo, da je tožnica v prometni nezgodi utrpela zlom ledvenega vretenca L3. Sodni izvedenec je ugotovil, da je tožnica hude telesne bolečine trpela 1 dan, srednje hude telesne bolečine 2 dni, nato je trpela občasne bolečine, ki so se intenzivneje pojavljale 1 mesec, manj intenzivno pa nadaljnja 2 meseca. Tožnica je trpela tudi številne nevšečnosti, in sicer: transport v bolnišnico, 3 dni je bila hospitalizirana, tri tedne je stalno nosila steznik, 3 mesece pa občasno. Prejemala je analgetik, ki je zdravju škodljiv, velikokrat je bila rentgensko slikana, opravila je preiskave CT, MRI, EMG ter številne obiske pri zdravnikih. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožnici iz tega naslova prisodilo odškodnino v višini 7.000,00 EUR, kar v času sojenja predstavlja 6,5 povprečnih neto plač, po presoji pritožbenega sodišča pravična in ustrezno umeščena v sodno prakso1. Prav tako je sodišče prve stopnje pri presoji odškodnine iz tega naslova v zadostni meri upoštevalo vse okoliščine, ki jih v pritožbi izpostavlja tožnica, in je ustrezno ovrednotilo izvedensko mnenje kot tudi izpovedbo tožnice.

7. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo bolečin, ki jih bo tožnica trpela v bodoče pri povečanih naporih, ni utemeljen, saj je sodišče prve stopnje to upoštevalo pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

8. Glede duševnih bolečin iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče prve stopnje na podlagi pisnega mnenja sodnega izvedenca ugotovilo, da se pri tožnici trajne posledice v funkcionalnem smislu kažejo v zmanjšani gibljivosti hrbtenice v ledvenem delu, občasnih bolečinah ledveno in z občasnim mravljinčenjem po desnem spodnjem udu. Pri tožnici so omejeni gibi v ledveni hrbtenici, predvsem antefleksija (upogib naprej) in sicer tako, da tožnica brez bolečin s prsti v predklonu seže do kolen, z bolečinami pa do sredine goleni. Življenjske aktivnosti tožnice so zmanjšane v tem, da tožnica težko dviga in prenaša bremena, ki so težja od 5 kg, težko dlje časa stoji, sedi ali leži v enakem položaju, v prisilnih držah jo boli ledveno. Zaradi bolečin je opustila športne aktivnosti, težko se obuva, pobira predmete s tal ali pomiva tla z roko, prav tako pa mora pri vožnji z avtom večkrat ustaviti in se razgibati. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje tožnici iz tega naslova priznalo odškodnino v višini 9.000,00 EUR, kar v času sojenja predstavlja 8,3 plač. Pritožba se utemeljeno zavzema za zvišanje odškodnine iz tega naslova. Po presoji pritožbenega sodišča pravična denarna odškodnina iz tega naslova (179. člen OZ) znaša 10.500,00 EUR. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožnice delno ugodilo in prisojeno odškodnino iz tega naslova zvišalo za 1.500,00 EUR, na znesek 10.500,00 EUR, kar v času sojenja predstavlja 9,7 plač. Po presoji pritožbenega sodišča je prisojena odškodnina ustrezno umeščena v sodno prakso2. Celotni znesek prisojene odškodnine tožnici je tako 17.500,00 EUR, kar znaša 16 plač v času sojenja. Pritožbeno navajanje, da je bila oškodovancem v podobnih primerih prisojena odškodnina v povprečni višini 22 plač, pri čemer se pritožba sklicuje na primere II Ips 589/2006, II Ips 456/2009 in II Ips 353/2000, ni utemeljeno. Navedeni primeri so delno primerljivi z obravnavano zadevo glede zmanjšanja življenjskih aktivnosti oškodovancev, kar je pritožbeno sodišče upoštevalo, vendar pa je bila v teh zadevah oškodovancem priznana tudi odškodnina za strah, pri čemer so bile telesne bolečine, ki so jih v citiranih zadevah trpeli oškodovanci, hujše intenzitete in dalj časa trajajoče, kot bolečine, ki jih je trpela tožnica. Zadeva II Ips 353/2000 pa z obravnavano zadevo ni primerljiva niti glede obsega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki jih je utrpel oškodovanec z obsegom zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnice.

9. Toženka je dne 4. 11. 2016 tožnici že plačala znesek 12.400,00 EUR. Delno plačilo toženke (drugi odstavek 168. člena OZ) ob upoštevanju valorizirane vrednosti ob izdaji izpodbijane sodbe znaša 12.672,80 EUR, kar je potrebno odšteti od prisojene odškodnine v višini 17.500,00 EUR. Razlika med prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo in valoriziranim zneskom že plačane odškodnine, znaša 4.827,20 EUR, kar je toženka še dolžna plačati tožnici.

10. Pritožbeni očitek, da je neposredna posledica škodnega dogodka tudi mravljinčenje zgornjih udov, ker toženka navedene vzročne zveze ni prerekala, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je naveden očitek tožnice pravilno zavrnilo. Tožnica namreč trditev o težavah na področju zgornjih udov ni podala pravočasno. Da bi bil sindrom zapestnega prehoda posledica obravnavane poškodbe, pa je sodni izvedenec izrecno izključil. 11. Pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo tožničin zahtevek iz naslova premoženjske škode, ni utemeljena. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, Pogoji za zavarovanje voznika motornega vozila zaradi telesnih poškodb toženke (v nadaljevanju: Splošni pogoji toženke) v 3. členu izrecno določajo, da je zavarovalno kritje omejeno izključno na povrnitev nepremoženjske škode zavarovancu oz. v primeru njegove smrti na povrnitev pogrebnih stroškov njegovim svojcem. Sklicevanje pritožbe na zadevi VSK I Cp 1168/2004 in VSL II Cp 2349/2017 ni utemeljeno, saj so predmet presoje konkretni Splošni pogoji toženke. Iz zadev, na kateri se sklicuje pritožba, pa ni razvidno, da se nanašata na presojo identičnih Splošnih pogojev, ki so predmet presoje v tem postopku. Poleg tega je določba tretjega odstavka 3. člena Splošnih pogojev toženke povsem jasna in izrecno določa, da je kritje omejeno izključno na povrnitev nepremoženjske škode zavarovancu, zato pritožbeno izpodbijanje zavrnitve zahtevka v tem delu ni utemeljeno.

12. Glede zamude je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica na toženko 6. 6. 2016 naslovila odškodninski zahtevek, ki ga je toženka prejela 7. 6. 2016. V skladu z določilom 943. člena OZ mora zavarovalnica izplačati zavarovalnino ali odškodnino v dogovorjenem roku, ki ne sme biti daljši kot štirinajst dni od dneva, ko je dobila obvestilo, da je zavarovalni primer nastal. Toženka je zahtevek tožnice prejela 7. 6. 2016, kar pomeni, da se je 14 dnevni rok za plačilo iztekel s pretekom 21. 6. 2016 in je dolžniška zamuda toženke nastopila 22. 6. 2016. Pritožba zato utemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje, ki je štelo, da je toženka v zamudo s plačilom prišla po dnevu, ko je tožnici poslala poravnalno ponudbo. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožnice ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je upoštevalo, da je dolžniška zamuda toženke nastopila 22. 6. 2016. 13. Delna sprememba sodbe je terjala tudi spremembo stroškovne odločitve sodišča prve stopnje. Po delni spremembi sodbe je tožnica s svojim zahtevkom po višini uspela s 75%, toženka pa s 25%. Pritožbeno sodišče je tožnici priznalo naslednje pravdne stroške: 600 točk za sestavo odškodninskega zahtevka (tar. št. 38/1), 600 točk za sestavo tožbe (tar. št. 19/1), 700 točk za prvo pripravljalno vlogo (tar. št. 19/1), 500 točk za mediacijo (tar. št. 4), za odsotnost iz pisarne 100 točk, nagrado v priglašeni višini 500 točk za zastopanje na prvem naroku (tar. št. 20/1), nagrado v višini 100 točk za odsotnost iz pisarne (6. člen OT), nagrado v priglašeni višini 375 točk za drugi pripravljalni spis, nagrado v višini 250 točk za tretji pripravljalni spis (tar. št. 19/3), 250 točk za četrti pripravljalni spis, 250 točk za peti pripravljalni spis, 250 točk nagrade za zadnjo glavno obravnavo ter 100 točk za odsotnost iz pisarne. Skupaj nagrada pooblaščenca tožnice za opravljene storitve znaša 4.575 točk. Pritožbeno sodišče pooblaščencu tožnice ni priznalo nagrade za delni umik tožbe v višini 50 točk, nagrade za dokazni predlog v višini 50 točk, nagrade v višini 50 točk za pregled prepisa zvočnega posnetka, nagrade v višini 50 točk za dokazni predlog, nagrade v višini 50 točk za končno poročilo stranki, saj je nagrada za navedena opravila že vsebovana v nagradi, ki je bila pooblaščencu priznana za druga opravila (sestavo pripravljalnih vlog, glede prepisa zvočnega posnetka pa v nagradi za pristop na narok). Prav tako pritožbeno sodišče pooblaščencu tožnice za odsotnost iz pisarne v času potovanja ni priznalo nagrade v višini 120 točk, temveč nagrado v višini 100 točk (za odsotnost 2,5 ur in ne 3 ur). Priznana nagrada pooblaščenca tožnice tako znaša 4.575 točk. Materialni stroški od tako priznane nagrade znašajo 55,75 točk, skupaj torej nagrada pooblaščenca tožnice znaša 4.630,75 točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,4590 EUR znaša 2.125,51 EUR, ob upoštevanju 22% DDV pa 2.593,13 EUR. Pooblaščencu tožnice so nastali tudi stroški za štiri prihode iz C. na sodišče v L. v priglašeni višini 172,05 EUR ob upoštevanju kilometrine v višini 0,37 EUR/km. Stroškov parkirnine pritožbeno sodišče pooblaščencu tožnice ni priznalo, saj njihove višine ni izkazal. Tožnici pa je pritožbeno sodišče priznalo potne stroške za štiri prihode na sodišče v L. iz Z. Upoštevajoč ceno vozne karte za vlak za eno smer znašajo 4,28 EUR, za štiri prihode pa znašajo potni stroški tožnice 34,24 EUR. Stroški sodnih taks za tožnico niso nastali, saj je bila v postopku oproščena plačila sodnih taks. Tožnici je v postopku nastal še strošek sodnega izvedenca, ki je v postopku izdelal pisno izvedensko mnenje, za kar mu je bila s sklepom sodišča z dne 27. 12. 2017 priznana nagrada v višini 578,62 EUR. Pravdni stroški tožnice, ki so ji nastali v postopku pred sodiščem prve stopnje, tako znašajo 3.378,04 EUR. V skladu z določilom prvega odstavka 154. člena ZPP je upoštevaje 75% pravdni uspeh tožnica upravičena do povrnitve pravdnih stroškov višini 2.533,53 EUR. Pravdni stroški toženke pred sodiščem prve stopnje (česar tožnica ne izpodbija), so znašali 24,80 EUR. V skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP je upoštevaje 25% pravdni uspeh toženka upravičena do povrnitve 6,20 EUR. Po medsebojnem pobotanju je toženka dolžna tožnici povrniti pravdne stroške v višini 2.527,33 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Zavzemanje za izračun pravdnega uspeha tožnice ločeno po temelju in višini ni utemeljeno, saj temelj v zadevi ni bil sporen.

14. Ker je bila pritožba tožnice delno utemeljena, ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in na podlagi določila pete alineje 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zvišalo prisojeno odškodnino tako, da je toženka dolžna tožnici plačati odškodnino v višini 4.827,20 EUR ter spremenilo sodbo glede teka zakonskih zamudnih obresti. Posledično je poseglo tudi v stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. V ostalem delu je pritožbo tožnice zavrnilo ter v preostalem izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Pritožnica je s pritožbo delno uspela, in sicer njen pritožbeni uspeh znaša 20% (1.500,00 EUR od 7.387,96 EUR). Pooblaščencu pritožnice so v pritožbenem postopku nastali stroški sestave pritožbe v višini 500 točk, kar upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,60 EUR3, znaša 300 EUR, povečano za 22% DDV pa 366,00 EUR. Nagrade za obvestilo tožnici o prejeti sodbi in za obvestilo o vložitvi pritožbe ter obvestilo o uspehu pritožbe pritožbeno sodišče pooblaščencu tožnice ni priznalo, saj je nagrada za navedeni opravili že zajeta v nagradi za sestavo pritožbe. Toženka pritožbenih stroškov ni priglasila. Na podlagi določila prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP je toženka dolžna tožnici povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 73,20 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

1 V primeru II Dor 94/2011 je oškodovanec (48-letni moški) utrpel stisnjen zlom prvega ledvenega vretenca, udarnino desne goleni in zvin vratne hrbtenice. Hude telesne bolečine je trpel 6 dni, srednje hude telesne bolečine 6 tednov, stalne lahke pa 2 meseca, občasne blage bolečine pa bo trpel tudi v prihodnje. Konzervativno zdravljenje pri njem je trajalo 6 dni, od tega je 4 dni moral strogo mirovati, dobil je bergle in priporočilo za izvajanje vaj za hrbtne in trebušne mišice, dobil je analgetike in lokalno fizioterapijo, opravil je 6 Rtg slikanj. Iz naslova telesnih bolečin mu je bila prisojena odškodnina v višini 8,8 plač. V obravnavanem primeru je oškodovanec trpel hujše bolečine po intenziteti in trajanju kot tožnica.V primeru II Ips 589/2006 je oškodovanec utrpel zlom prvega ledvenega vretenca. Srednje hude bolečine je trpel 30 dni, blage občasne pa trpi še sedaj, opravil je številne specialistične in kontrolne preglede in Rtg slikanja, steznik je nosil 6 mesecev. Tudi v tem primeru je oškodovanec trpel bolečine hujše intenzitete, pri čemer je steznik nosil 6 mesecev, medtem ko ga je tožnica nosila stalno 3 tedne, občasno pa še 3 mesece. Oškodovancu je bila prisojena odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 7 plač. 2 v primeru II Ips 456/2009 je oškodovanec (52-letni moški), ki je utrpel zlom ledvenega vretenca, glede zmanjšanja življenjskih aktivnosti trpel: težave pri dolgotrajnem sedenju v istem položaju in dolgotrajnem stanju na enem mestu, pri forsiranih gibih in globokih predklonih. Iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti mu je bila prisojena odškodnina v višini 9,9 plač.v primeru II Dor 94/2011 je oškodovanec po zlomu prvega ledvenega vretenca sposoben za lažje, sedeče delo, zmanjšano sposoben pa je za delo, ki zahteva pogosto sklanjanje, dvigovanje bremena nad 10 kg, daljšo hojo po neravnem terenu in navzdol, po stopnicah ter zmanjšano sposoben za rekreacijo (kolesarjenje, gorništvo). Oškodovancu je bila iz tega naslova prisojena odškodnina v višini 9,9 plač.v primeru II Ips 589/2006 je oškodovancu (moški srednjih let) kot posledica nezgode ostala motena gibljivost ledvene hrbtenice in bolečine, ki nastopajo pri obremenitvah in gibanju v celotni hrbtenici. Težave ima pri vsakodnevnih aktivnostih, tudi sedenju. Iz naslova duševnih bolečin iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti je bila oškodovancu prisojena odškodnina v višini 10,5 plač. 3 Sklep o spremembi vrednosti točke, Uradni list RS, št. 22/2019