Jedro

Upoštevajoč, da primerjava opisov kaznivega dejanja nasilništva po 1. odstavku 299. člena KZ in kaznivega dejanja nasilja v družini po 1. odstavku 191. člena KZ-1 pokaže, da gre za zelo podobni dejanji, pri čemer je pri kaznivem dejanju nasilja v družini po 1. odstavku 191. člena KZ-1 dodan zakonski znak, da storilec z navedenimi nasilnimi ravnanji oškodovanca spravlja v podrejen položaj, je obtoženčevo celotno opisano ravnanje potrebno pravno opredeliti kot eno dejanje in to po sedaj veljavnem KZ-1, torej kot kaznivo dejanje nasilja v družini po 1. odstavku 191. člena KZ-1, ki je dejansko kolektivno kaznivo dejanje.

Izrek

Pritožba okrožne državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obtoženega A.U. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po 1. odstavku 191. člena KZ-1. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto zapora, s preizkusno dobo štirih let. Na podlagi določil členov 63, 65 in 66 KZ-1 je obtožencu za čas dveh let med preizkusno dobo določilo varstveno nadzorstvo v obliki pomoči in nadzora s strani svetovalca, upoštevaje 1. točko 3. odstavka 65. člena KZ-1 pa je obtožencu znotraj ukrepa varstvenega nadzorstva odredilo tudi navodilo zdravljenja v ustreznem zdravstvenem zavodu in sicer zdravljenje odvisnosti od alkohola. Obtoženca je opozorilo, da v primeru neizpolnjevanja navodila ali izmikanja pomoči in nadzoru svetovalca sodišče lahko prekliče pogojno obsodbo. Skladno z določilom 1. odstavka 56. člena KZ-1 pa je odločilo, da se obtožencu v primeru preklica pogojne obsodbe in izreka zaporne kazni v izrečeno zaporno kazen všteje čas pripora oziroma odvzem prostosti, ki se šteje od 12.1.2009 od 22.40 ure do 19.3.2009 do 12.30 ure. Obtoženec je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), medtem ko nagrada in potrebni izdatki zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, bremenijo proračun.

Zoper sodbo se je pritožila okrožna državna tožilka, zaradi kršitve kazenskega zakona ter predlagala, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni glede pravne opredelitve tako, da obtoženca spozna za krivega za nadaljevano kaznivo dejanje, storjeno konec leta 2007 in od meseca aprila 2008 do 30.10.2008 po 1. odstavku 299. člena Kazenskega zakonika (KZ), za kaznivo dejanje dne 12.1.2009 pa po 1. odstavku 191. člena KZ-1. Višja državna tožilka svetnica N.L.R. je v pisnem predlogu, podanem po 2. odstavku 377. člena ZKP, predlagala, da višje sodišče ob reševanju pritožbe obtoženčevo ravnanje pravno opredeli kot nadaljevano kaznivo dejanje nasilja v družini po 1. odstavku 191. člena KZ-1. S tem predlogom sta bila obtoženec in njegova zagovornica seznanjena.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb državne tožilke pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje opisano obtoženčevo ravnanje konec leta 2007 ter od meseca aprila 2008 do 31.10.2008 ter dne 12.1.2009, kljub temu, da se je v vmesnem času in sicer 1.11.2008 začel uporabljati nov Kazenski zakonik - 1, pravilno pravno opredelilo kot eno kaznivo dejanje nasilja v družini po 1. odstavku 191. člena KZ-1. Glede na izveden dokazni postopek je namreč sodišče prve stopnje utemeljeno ocenilo, da je obtoženec z opisanim ravnanjem konec leta 2007 ter od meseca aprila 2008 do 31.10.2008 izpolnil vse zakonske znake nadaljevanega kaznivega dejanja nasilništva po 1. odstavku 299. člena tedaj veljavnega Kazenskega zakonika, z ravnanjem dne 12.1.2009 pa vse zakonske znake kaznivega dejanja nasilja v družini po 1. odstavku 191. člena sedaj veljavnega Kazenskega zakonika - 1 ter da je obtoženčevo izvršitveno ravnanje za celotno navedeno časovno obdobje praktično povsem identično, saj je šlo za izvajanje obtoženčevega psihičnega in fizičnega nasilja nad oškodovankama A.J. in M.U., kar državna tožilka sprejema in v svoji pritožbi ne izpodbija. Upoštevajoč navedeno ter dejstvo, da primerjava opisov kaznivega dejanja nasilništva po 1. odstavku 299. člena KZ in kaznivega dejanja nasilja v družini po 1. odstavku 191. člena KZ-1 pokaže, da gre za zelo podobni dejanji, pri čemer je pri kaznivem dejanju nasilja v družini po 1. odstavku 191. člena KZ-1 dodan zakonski znak, da storilec z navedenimi nasilnimi ravnanji oškodovanca spravlja v podrejen položaj, pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča obtoženčevo celotno opisano ravnanje potrebno pravno opredeliti kot eno dejanje in to po sedaj veljavnem Kazenskem zakoniku - 1, torej kot kaznivo dejanje nasilja v družini po 1. odstavku 191. člena KZ-1, ki je dejansko kolektivno kaznivo dejanje, kot je to pravilno utemeljilo sodišče prve stopnje. Dejstvo, da je za kaznivo dejanje nasilja v družini po 1. odstavku 191. člena KZ-1 predpisana strožja kazen kot za kaznivo dejanje nasilništva po 1. odstavku 299. člena KZ, kar uveljavlja pritožnica, pa je irelevantno, saj pritožnica sprejema izrečeno kazensko sankcijo in se v tej smeri ne pritožuje. Dejstvo pa je, da je obtožencu izrečena in odmerjena kazenska sankcija v okviru predpisane kazni za kaznivo dejanje nasilništva po 1. odstavku 299. člena KZ, kar pomeni, da kazenski zakon ni bil kršen v škodo obtoženca.

Glede na vse navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ob tem, da v izpodbijani sodbi in v postopku ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (1. odstavek 383. člena ZKP).