Jedro

Po mnenju sodišča je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je štel, da je bila sporna nepremičnina uporabljena sezonsko ali občasno do tistega trenutka, ko so v njej prijavili začasno prebivališče podnajemniki in je zato pravilno štel, da je tožnik zavezanec za plačilo turistične takse za tisti del leta 2013, ko niso prvi podnajemniki tam imeli prijavljenega začasnega prebivališča.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je v ponovljenem postopku tožniku kot lastniku nepremičnine na naslovu … odmeril turistično takso za leto 2013 v letnem pavšalnem znesku 168,30 EUR. V obrazložitvi odločbe navaja, da mu je najprej z odločbo odmeril takso v višini 183,60 EUR, zoper prvotno odločbo se je tožnik pritožil in v pritožbi navedel, da je dal nepremičnino v dolgoročni tržni najem, kar bi bilo potrebno upoštevati. Iz navedenega razloga je menil, da ne izpolnjuje pogojev za odmero turistične takse. Prvostopenjski organ je zaradi tega prvotno odločbo nadomestil z novo odločbo, saj je v ponovljenem postopku ugotovil, da je tožnik svojo nepremičnino v pritličnem delu dal v najem najemniku A.A. in B.B. za določen čas od 1. 7. 2013 do 1. 7. 2014, medtem ko je stanovanje, ki se nahaja v prvi in drugi etaži hiše, oddal v najem najemnici C.C. za določen čas od 1. 12. 2013 do 30. 11. 2015. Iz Centralnega registra prebivalstva izhaja, da imata najemnika A.A. in B.B. prijavljeno začasno prebivališče na tožnikovi nepremičnini od 22. 11. 2013 dalje, najemnica C.C. pa od 2. 12. 2013 dalje. Prvostopenjski organ se pri svoji odločitvi sklicuje na tretji odstavek 23. člena Zakona o spodbujanju razvoja turizma (v nadaljevanju ZSRT), ki določa, da so zavezanci za plačilo turistične takse tudi lastniki počitniških hiš oziroma počitniških stanovanj, medtem ko je v 7. točki 4. člena ZSRT določeno, da se za „počitniško hišo ali počitniško stanovanje“ šteje vsak objekt ali stanovanje, ki se uporablja sezonsko ali občasno. Zakon o prijavi prebivališča v 3. točki 3. člena opredeljuje, da je stalno prebivališče naselje, kjer posameznik stalno prebiva in je to naselje središče njegovih življenjskih interesov, medtem ko je v 4. točki istega člena opredeljeno, da je začasno prebivališče vsako drugo prebivališče, kjer se posameznik zadržuje ali začasno prebiva zaradi dela, šolanja ali drugih razlogov, vendar v njem nima namena stalno prebivati. Glede na dejstvo, da je bila obravnavana nepremičnina oddana v najem ter da se od 22. 11. 2013 oziroma od 2. 12. 2013 uporablja za bivanje najemnikov, izhaja, da od 22. 11. 2013 ni bila v uporabi tožnika in zato zanjo ni zavezan plačati celotno odmerjeno pavšalno turistično takso za leto 2013. Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. Tožnik v tožbi navaja, da je dal nepremičnino v tržni najem in je v dokaz predložil tako najemne pogodbe, kot napoved za odmero davka. Iz tega sledi, da ne gre za počitniški objekt, ki bi se uporabljal občasno ali sezonsko, ampak za stanovanjsko hišo, ki se oddaja v najem celo leto in za daljše obdobje. Tožnikova hiša torej ni turistični objekt in v njej ne bivajo turisti, ampak najemniki. Tožena stranka tudi ne more šteti, da se tožnikova hiša uporablja občasno zgolj zato, ker so bila del leta na njej izvajana dela in se v tem obdobju ni uporabljala. Tožena stranka tudi nikjer ni dokazala, da bi tožnik nepremičnino uporabljal za prenočevanje zase, glede na dejstvo, da živi v ZDA, pa ljudje, ki v hiši dejansko živijo, niso turisti. Tožena stranka ni upoštevala, da se turistična taksa plačuje le pod pogoji, ki jih predpisuje drugi odstavek 24. člena ZSRT, obstoja teh pogojev pa tožena stranka ne dokazuje. Brezpredmetno pa je tudi sklicevanje na Zakon o prijavi stalnega prebivališča, ker ZSRT ne veže plačila turistične takse na prijavo stalnega prebivališča. Brezpredmetna je tudi navedba v izpodbijanih odločbah o dolžnostih pridobivanja gradbenega dovoljenja za izvedena dela. Oprostitev plačila takse zaradi takšnih del se namreč lahko zahteva le v primeru, če je nekdo zavezanec za plačilo, ker pa nepremičnina ni turistični objekt in tožnik ni zavezanec za plačilo, tudi ne more zahtevati oprostitve plačila. Tožnik predlaga, naj sodišče obe odločbi odpravi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je plačilo turistične takse vezano na lastništvo počitniške enote, ne glede na dejansko uporabo le-te. Ker od 1. 1. 2013 do 22. 11. 2013 niti tožnik niti nihče drug ni imel prijavljenega stalnega ali začasnega prebivališča, je bila turistična taksa pravilno odmerjena v letnem pavšalu oziroma v odstotku glede na kasneje spremenjen način uporabe objekta. Možnost dokazovanja nezmožnosti uporabe objekta z gradbenim dovoljenjem pa ni predvidena s samim zakonom, ampak jo je tožena stranka omogočila v primerih temeljite rekonstrukcije objekta, ki onemogoča uporabo le-tega. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne in naj tožniku naloži plačilo stroškov postopka.

K točki I izreka: Tožba ni utemeljena.

ZSRT v prvem odstavku 23. člena določa, da turistično takso plačujejo državljani Republike Slovenije in tujci, ki v turističnem območju izven svojega stalnega prebivališča uporabljajo storitve prenočevanja v storitvenem objektu. Tretji odstavek 23. istega člena pa določa, da so zavezanci za plačilo tudi lastniki počitniških hiš oziroma počitniških stanovanj in lastniki plovil. Iz tega določila tako izhaja, da je zavezanec za plačilo turistične takse tudi tisti, ki je zgolj lastnik počitniške hiše oziroma počitniškega stanovanja, in to ne glede na to, ali je to stanovanje uporabljal oziroma ali je to stanovanje opremljeno za uporabo. Iz ZSRT tudi ne izhaja, da bi moral to stanovanje uporabljati zgolj lastnik, ampak zadostuje že možnost, da je imel priložnost stanovanje uporabljati, oziroma da ga je uporabljal kdo drug, ne glede na to, ali je to možnost izkoristil ali ne. Upravno sodišče je že v sodbi opr. št. U 1211/2007-8 z dne 2. 10. 2008 zavzelo stališče, da za pravni položaj stanovanja po ZSRT ni pomembna dejanska frekvenca uporabe stanovanja, temveč le, da stanovanje ni v stalni uporabi.

Med strankama ni sporno to, da je tožnik lastnik nepremičnine, za katero je bila odmerjena taksa, pač pa je sporno, ali se navedena nepremičnina lahko šteje za počitniško hišo oziroma počitniško stanovanje. Skladno s 7. točko 4. člena ZSRT se za počitniško hišo ali počitniško stanovanje po tem zakonu šteje vsak objekt ali stanovanje, ki se uporablja sezonsko ali občasno. V ZSRT ni natančno določeno, kaj pomenita pojma sezonske ali občasne uporabe, zato ju je treba razlagati glede na okoliščine posameznega primera. Po mnenju sodišča je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je štel, da je bila sporna nepremičnina uporabljena sezonsko ali občasno do tistega trenutka, ko so v njej prijavili začasno prebivališče podnajemniki in je zato pravilno štel, da je tožnik zavezanec za plačilo turistične takse za tisti del leta 2013, ko niso prvi podnajemniki tam imeli prijavljenega začasnega prebivališča. Tožnik v tožbi navaja, da je bila nepremičnina oddana v dolgoročni najem in da tožnikova hiša nesporno ni turistični objekt, ker v njej bivajo najemniki. Sodišče s tem v zvezi ugotavlja, da je prvostopenjski organ upošteval, da se taksa od vselitve najemnikov dalje ne obračunava.

Glede tožbenih navedb, da v času izvajanja posegov nepremičnine ni bilo možno koristiti in uporabljati v turistične namene, pa sodišče pojasnjuje, da opravljanje gradbenih del samo po sebi še ne pomeni, da bi morala tožena stranka po uradni dolžnosti upoštevati, da se za ta čas takse ne odmeri. Iz Odloka o turistični taksi v Občini Piran namreč izhaja, da se lastnike počitniških hiš oziroma počitniških stanovanj, ki so zavezanci za plačilo turistične takse in ki so pridobili pravnomočno gradbeno dovoljenje za rušitev ali popolno rekonstrukcijo počitniške hiše oziroma počitniškega stanovanja, na njihovo zahtevo oprosti plačila turistične takse, to pa pomeni, da se jih takse lahko oprosti le, če to izrecno zahtevajo. Tožnik ne navaja, da bi tako zahtevo podal. Glede na tožbene navedbe, da se taksa plačuje le pod pogoji, ki jih predpisuje drugi odstavek 24. člena ZSRT in da obstoja teh pogojev tožena stranka ne dokazuje, pa sodišče pojasnjuje, da iz drugega odstavka 24. člena izhaja, kdaj ima občina sploh možnost uporabiti pravico, da zaračunava turistično takso. Šteje se, da ima to pravico možnost uporabiti, če je bilo na njenem območju v preteklem letu opravljenih več kot 100.000 nočitev ali je na območju občine 1500 ležišč v nastanitvenih objektih in je na območju občine najmanj 200 objektov iz sedmega odstavka 4. člena tega zakona. Navedena določba torej pomeni pooblastilo občinam, da pod določenimi pogoji določijo turistično takso. S tem, ko je tožena stranka izdala odlok o turistični taksi, sodišče šteje, da je ta pogoj izpolnila, tožnik pa niti ne navaja, da pogoja ni izpolnila.

Sodišče se tudi ne strinja s trditvijo, da se tožena stranka ne bi smela sklicevati na Zakon o prijavi stalnega prebivališča, ker ZSRT v nobeni svoji določbi ne veže plačila turistične takse na prijavo stalnega prebivališča. Skladno z drugim odstavkom 164. člena Zakona o splošnem upravnem postopku se lahko kot dokaz uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru, zlasti pa listine, priče, izjave stranke, izvedence in oglede. Iz navedenega izhaja, da ni nobenega razloga, da prvostopenjski organ kot dokaza ne bi smel uporabiti tudi podatkov iz uradnih evidenc, to je v konkretnem primeru Register stalnega prebivalstva. Prvostopenjski organ je imel utemeljen razlog, da šteje kot relevanten datum, kdaj se je določena oseba vselila v tožnikovo nepremičnino, tisti datum, kot je zabeležen v uradni evidenci.

Glede tožnikove navedbe, da je brezpredmetna in nesmiselna navedba v izpodbijanih odločbah o dolžnosti pridobivanja gradbenega dovoljenja za izvedena dela, pa sodišče pojasnjuje, da 4. člena Odloka o turistični taksi v Občini Piran določa, da mora zavezanec, ki vloži zahtevo za oprostitev plačila turistične takse zaradi gradbenih del, priložiti k zahtevi kopijo pravnomočnega gradbenega dovoljenja in to najkasneje v pritožbi zoper odločbo o odmeri pavšalne turistične takse za leto, v katerem je pridobil pravnomočno gradbeno dovoljenje. Iz navedenih razlogov zato ni nesmiselno zahtevati gradbenega dovoljenja za izvedena dela, saj je samo na podlagi tega mogoče biti oproščen plačila turistične takse. Sodišče pa, kot je bilo že navedeno, ne sledi temu, da naj tožnik sploh ne bi bil zavezanec za plačilo takse, saj je že pojasnilo, da je prvostopenjski organ pravilno ravnal, ko je takso odmeril do tistega trenutka, ko so se v nepremično vselili podnajemniki.

Ker je odločitev prvostopenjskega organa pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrnilo.

K točki II. izreka: Ker je sodišče tožbo zavrnilo, strankam skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 ne pripadajo stroški upravnega spora, saj v tem primeru vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.