Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča se odmeri v skladu z Zakonom o stavbnih zemljiščih in občinskim odlokom. V tem primeru je občinski odlok zakonit, saj je to odločilo že Ustavno sodišče. Poleg tega pa v njem določene višine nadomestila niso nesorazmerne glede na namembnost objektov oziroma dejavnosti, ki se v njih opravljajo, kot je bilo to v primeru nekaterih drugih občinskih odlokov, ki pa jih je Ustavno sodišče razveljavilo.
Revizija se zavrne.
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 24. 10. 2001, s katero je ta zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Davčnega urada Maribor z dne 25. 5. 2000. Z navedeno odločbo je organ prve stopnje tožeči stranki odmeril nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2000 v znesku 6.279.652,00 SIT. Tožena stranka je svojo odločitev oprla na določbe Zakona o stavbnih zemljiščih – ZSZ 1984 (Ur. l. SRS, št. 18/84, 32/85 in 33/89) ter ZSZ/97 (Ur. l. RS, št. 44/97) in Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča Občine Dravograd (Medobčinski uradni vestnik, št. 33/99, v nadaljevanju: Odlok 1999).
2. Sodišče v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi tožene stranke in dodaja, da po njegovi presoji sporni 10. člen Odloka (1999), na katerem temelji odmera prispevka, ne predstavlja nedovoljene diskriminacije gospodarskih subjektov. Glede obrazložitve prvostopne upravne odločbe se sklicuje na prvi odstavek 17. člena Zakona o davčnem postopku – ZDavP. Tožbene navedbe je zavrnilo kot neutemeljene.
3. Tožeča stranka v reviziji (prej pritožbi) uveljavlja bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotno uporabo materialnega prava ter zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Navaja, da pravilnosti in zakonitosti upravnih odločb prve in druge stopnje ni mogoče preizkusiti, ker ne vsebujeta konkretizacije uporabljenih meril za odmero nadomestila po Odloku (1999) in meni, da bi bilo treba glede obrazložitve uporabiti določbo 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP ter da je napačno sklicevanje sodišča prve stopnje na ZDavP. Z navedenim utemeljuje bistveno kršitev pravil postopka. Trdi, da Uredba o uvedbi in uporabi standardne klasifikacije dejavnosti (v nadaljevanju Uredba) dejavnosti „bencinski servis“ ne vsebuje ter da tožeča stranka takšne dejavnosti ne izvaja. Glede zakonitosti Odloka (1999) pa tožeča stranka med drugim navaja, da je Ustavno sodišče v več podobnih primerih istovrstne določbe odlokov lokalnih skupnosti, ob ugotovitvi, da so neskladni z ustavo, razveljavilo ali celo odpravilo in se pri tem sklicuje na odlok Občine Brda in odlok Občine Šempeter, zato se ne strina s presojo sodišča prve stopnje, da določba 6. člena Odloka (pravilno 10. člena) ni protiustavna. Predlaga, da se reviziji ugodi, izpodbijana sodba pa spremeni tako, da se tožbi ugodi oziroma podrejeno, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne v nov postopek.
4. Odgovor na revizijo (prej pritožbo) ni bil vložen.
5. Revizija ni utemeljena.
6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče o pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča odloča po ZUS-1, če s posebnim zakonom ni določeno drugače; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočna sodba po zakonu pogoj za izvršitev pravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba, so pravočasne ter dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba šteje za pravočasno in dovoljeno revizijo po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna s 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po prvem odstavku 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je Vrhovno sodišče opravilo preizkus revizije v obravnavani zadevi.
8. Po presoji Vrhovnega sodišča revizijske navedbe tožeče stranke niso utemeljene. Glede na določbo petega odstavka 1. člena ZDavP, ki določa, da se ZUP uporablja glede vseh vprašanj postopka, razen tistih, ki so z ZDavP drugače urejena, so za obrazložitev odločbe v obravnavani zadevi relevantne določbe ZDavP. V 17. členu ZDavP je določeno, da lahko v enostavnih zadevah, v katerih davčni organ pri odločanju v celoti upošteva uradne podatke, vsebuje obrazložitev odločbe samo kratko obrazložitev strankine vloge in sklicevanje na pravne predpise, na podlagi katerih je bilo o stvari odločeno. Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča pa je po vsebini davčna obveznost (stališče Ustavnega sodišča U-I-39/97 z dne 16. 12. 1999).
9. Glede ugovora o (ne)zakonitosti Odloka/99 Vrhovno sodišče ugotavlja, da je Ustavno sodišče z odločbo U-I-43/98 z dne 15. 2. 2001 v 2. točki izreka že zavrnilo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti določb od 4. do 12. člena Odloka (1999). V omenjeni zadevi je pobudnik izpodbijal drugo poglavje Odloka 1999 (določbe od 4. do 12. člena), ki ureja merila za ugotavljanje višine nadomestila, ker naj bi bilo izpuščeno merilo “smotrno izkoriščanje stavbnega zemljišča“. Stališče Ustavnega sodišča pa je bilo, da se po občinskem odloku višina nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča obračuna na način, kot je določen v zakonu, zato ni v neskladju z zakonom.
10. Ustavno sodišče v odločbi U-I-43/98 z dne 15. 2. 2001 ugotavlja, da po 61. členu ZSZ (1984) nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča določi občinski svet v skladu z dogovorom o usklajevanju meril in območij, na katerih se plačuje nadomestilo in za določanje nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ki ga sklenejo občine pri čemer upoštevajo zlasti: (1) opremljenost stavbnega zemljišča s komunalnimi in drugimi objekti in napravami in možnost priključitve za te objekte in naprave; (2) lego in namembnost ter smotrno izkoriščanje stavbnega zemljišča; (3) izjemne ugodnosti v zvezi s pridobivanjem dohodka v gospodarskih dejavnostih; (4) merila za oprostitev plačevanja nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Dogovor o usklajevanju meril za določanje območij, na katerih se plačuje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča in meril za določanje višine tega nadomestila (Uradni list SRS, št. 19/86 - v nadaljevanju Dogovor) operacionalizira obravnavana merila. Po točki c prvega odstavka 6. člena Dogovora se pri smotrni uporabi zemljišča upoštevata: gostota zazidave in skladnost obstoječe zazidave s predvideno po zazidalnem ali ureditvenem načrtu. Glede na namembnost lahko podpisnice Dogovora opredelijo tipe območij, in sicer: za stanovanja, za počitniške objekte, za družbene dejavnosti, za proizvodne namene in za poslovne namene. Znotraj vsakega območja pa lahko določijo več stopenj glede na lego, namembnost in smotrno izrabo zemljišča. 11. Ustavno sodišče ugotavlja, da iz drugega poglavja Odloka (1999), ki ureja merila za plačevanje nadomestila izhaja, da je znotraj posameznih tipov območij določenih več stopenj glede na lego, namembnost in smotrno izrabo zemljišč, kot to predvideva 6. člen Dogovora. Navedeno pomeni, da merilo "vrsta dejavnosti in namen uporabe stavnega zemljišča" iz 5. člena Odloka/99 upošteva tudi merilo smotrne uporabe stavbnih zemljišč.
12. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da je Ustavno sodišče (ne)zakonitost in (proti)ustavnost sporne določbe 10. člena Odloka (1999) že presojalo, ko je zavrnilo pobudo za presojo ustavnosti in zakonitosti določb od 4. do 12. člena Odloka (1999) kot očitno neutemeljeno.
13. Na drugačno odločitev v tej zadevi ne moreta vplivati odločbi Ustavnega sodišča RS, na kateri se revident sklicuje v reviziji (prej pritožbi). V odločbi Ustavnega sodišča U-I-158/02 z dne 20. 5. 2004, ki se nanaša na odlok Občine Šempeter-Vrtojba in odločbi Ustavnega sodišča U-I-157/02 z dne 4. 12. 2003, ki se nanaša na odlok Občine Brda, po presoji Vrhovnega sodišča, ne gre za enake primere, kot je obravnavani. V omenjenih primerih je šlo za očitne večkratne razlike v obremenitvi zavezancev, pri čemer občini večkratnih razlik pri obremenjevanju zavezancev nista pojasnili. V odloku Občine Dravograd, ki je predmet obravnavanega postopka, pa ne gre za večkratne razlike v obremenitvi zavezancev, pač pa so le-te primerljive med seboj (drugi odstavek 10. člena Odloka 1999). Obremenitev, določena v drugem odstavku 10 člena Odloka 1999, ki je očitno nesorazmerno obremenila zavezanca (npr. Duty free shop) pa je bila črtana že z Odlokom o spremembah in dopolnitvah odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča (Medobčinski uradni vestnik, št. 23/01).
14. Vztrajanje tožeče stranke, da ne opravlja dejavnosti „bencinski servis“, ker taka dejavnost v Uredbi niti ni navedena, je v tej zadevi brezpredmetno, saj Odlok (1999) pri navajanju „dejavnosti“ ne izhaja iz Uredbe, temveč iz namembnosti objektov. Da obravnavani objekt ne bi bil bencinski servis, pa tožeča stranka ne navaja.
15. Ugovor, da upravnih odločb prve in druge stopnje ni mogoče preizkusiti, glede na določbo 85. člena ZUS-1 ni predmet revizijske presoje. V revizijskem postopku se (za razliko od pritožbenega) ne presoja pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta, kot jo je opravilo prvostopno sodišče. To pa je v obravnavani zadevi sprejelo stališče, da sta odločbi ustrezno obrazloženi in se je glede tega sklicevalo na določbe ZDavP. S tem stališčem se strinja tudi Vrhovno sodišče (glej 8. točko te obrazložitve).
16. Katere določbe postopka v upravnem sporu naj bi sodišče prve stopnje bistveno kršilo v izpodbijani sodbi, revident ne navede. Ker na te kršitve Vrhovno sodišče v revizijskem postopku ne pazi po uradni dolžnosti, pavšalnega in neobrazloženega ugovora ni presojalo.
17. Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, saj je presodilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti.