Jedro

Ob nastanku pravnega razmerja, iz katerega izvira spor, je toženec imel status samostojnega podjetnika posameznika, pogodba je bila sklenjena v zvezi z opravljanjem toženčeve pridobitne dejavnosti, kar je drugi pogoj za uporabo pravil v postopku o gospodarskih sporih.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožeči stranki 5,000.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.5.1997 dalje do plačila in ji povrniti 344.800 SIT pravdnih stroškov. Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da je toženec sklenil posojilno pogodbo z banko, ta pogodba pa je bila zavarovana pri tožeči stranki, ki je zaradi toženčevega neplačila stopila v pravice svojega zavarovanca - banke. Ugovor zastaranja ni utemeljen. Le-to je bilo pretrgano s toženčevim priznanjem dolga 20.5.1997, tožba pa je bila vložena 20.5.2002. Gre za 5-letni zastaralni rok, ker je bila pogodba sklenjena med banko in občanom in torej ni šlo za gospodarsko pogodbo.

Sodišče druge stopnje je ugodilo toženčevi pritožbi in prvostopenjsko sodbo tako spremenilo, da je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeči stranki pa naložilo, naj povrne pravdne in pritožbene stroške tožencu.

Zavzelo je stališče da temelji sporna terjatev na pogodbenem odstopu terjatve - cesiji (436. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR) in ne za na zavarovalni pogodbi in zakonski subrogaciji. Tožeča stranka je namreč zatrjevala odstop terjatve s cesijsko pogodbo, zaradi cesije pa se dolžnikov (cesusov) položaj ne poslabša, kar zadeva tudi ugovor zastaranja. Šlo je za gospodarsko pogodbo, ker je toženec prejel kredit kot obrtnik v zvezi z opravljanjem gospodarske dejavnosti na podlagi pravilnika o kreditiranju drobnega gospodarstva, obrti in kmetijstva, za takšne pogodbe pa velja 3-letni zastaralni rok (prvi odstavek 374. člena ZOR). Pogodba o priznanju dolga nima narave pogodbe o poravnavi ali pogodbe o prenovitvi obveznosti in ni samostojen temelj obveznosti. Tožba je bila vložena po preteku omenjenega roka in zato je tožbeni zahtevek neutemeljen.

Proti tej sodbi je tožeča stranka vložila revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlagala vrhovnemu sodišču, naj jo tako spremeni, da zavrne toženčevo pritožbo in potrdi prvostopenjsko sodbo. Navaja, da ima pogodba o priznanju dolga z dne 20.5.1997 naravo pogodbe o poravnavi, ta pogodba pa ni gospodarska pogodba.

Tožeča stranka je s pogodbo zmanjšala obveznost s 5,072.616 SIT na 5,000.000 SIT in podaljšala rok plačila obveznosti, toženec pa je dolg pripoznal in ga osebno prevzel. Sicer pa gre s to pogodbo za prenovitev obveznosti in tudi s tega vidika za novo pravno razmerje. Zato je treba uporabiti 5-letni zastaralni rok, ki je začel teči 21.5.1997 in se tako ob vložitvi tožbe 20.5.2002 še ni iztekel. Toženec v odgovoru na revizijo opozarja na določbo šestega odstavka 357. člena Obligacijskega zakonika (OZ), po katerem je zastaralni rok začel teči proti tožeči stranki takrat, kakor proti banki. Bistveno je, da je šlo za anuitetno obveznost, ki po drugem odstavku 347. člena OZ zastara v treh letih. Gre za terjatev iz gospodarske pogodbe, saj je bil kredit odobren po pravilniku za kreditiranje drobnega gospodarstva. Iz pogodbe sledi, da je toženec nastopal kot obrtnik. Namen kredita je bil nabava delovnega sredstva. Toženec kredita za drug namen ne bi dobil. Pri pogodbi o priznanju dolga ne gre za novacijo, ker prejšnja obveznost ni prenehala in ni nastala nova, saj med drugim protidajatev tožeče stranke ni bila določena (323. člen OZ, 348. člen ZOR). Ni šlo za poravnavo, ker med strankama ni bilo nobene negotovosti in toženec ni nič popuščal. Podrejeno navaja, da je ugovarjal tudi zastaranju obresti, prvostopenjsko sodišče pa je priznalo obresti že pred vložitvijo tožbe.

Sodišče je revizijo vročilo tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni dovoljena.

Spričo določbe 1060. člena OZ, da se določbe tega zakonika ne uporabljajo za obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo tega zakonika (1.1.2002, 1062. člen OZ), je treba v tem sporu uporabiti določbe Zakona o obligacijskih razmerjih. Izvira namreč iz pravnega razmerja, ki je nastalo leta 1993 s sklenitvijo kreditne pogodbe med banko in tožencem.

Po Zakonu o pravdnem postopku veljajo pravila v postopku o gospodarskih sporih (dvaintrideseto poglavje) med drugim tudi v sporih med gospodarsko družbo in samostojnimi podjetniki posamezniki v zvezi z upravljanjem njihove pridobitne dejavnosti (prvi odstavek 481. člena).

Spor izvira iz pogodbe o dolgoročnem kreditu z dne 17.11.1993, v katerem je bila kreditodajalka banka, torej gospodarska družba. Kot kreditojemalec je nastopil toženec, v pogodbi v "nadaljnjem besedilu" poimenovan kot občan. Vendar pa je bil v uvodu pogodbe označen kot samostojni obrtnik - avtoprevozništvo. Pri odobritvi posojila je banka med drugimi listinami zahtevala od toženca potrdilo o izdaji obrtnega dovoljenja. Toženec je prejel kredit na podlagi pravilnika o kreditiranju drobnega gospodarstva, obrti in kmetijstva. Ob nanizanem se pokaže, kot pravilna ugotovitev pritožbenega sodišča, da je toženec sklenil pogodbo kot obrtnik. Mimogrede velja omeniti v zvezi s stališčem prvostopenjskega sodišča, da je bila pogodba sklenjena v času pred uveljavitvijo Zakona o gospodarskih družbah. Ob nastanku pravnega razmerja, iz katerega izvira spor, je toženec imel status samostojnega podjetnika posameznika v smislu 2. točke prvega odstavka 481. člena ZPP.

Pogodba je bila sklenjena v zvezi z opravljanjem toženčeve pridobitne dejavnosti, kar je drugi pogoj za uporabo pravil v postopku o gospodarskih sporih. Kredit, ki ga je toženec najel, je bil namenski: za nakup delovnega sredstva - vlečnega tovornega vozila s polprikolico.

Tako je treba v tej pravdi med tožečo stranko, ki je pridobila pravice banke s cesijo, in tožencem uporabiti zakonske določbe dvaintridesetega poglavja ZPP. Med temi je tudi določba, da v gospodarskih sporih revizija ni dovoljena, če vrednost spornega predmeta glede izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 5,000.000 SIT (490. člen ZPP). V tem sporu ta vrednost (pri čemer se upošteva le vrednost glavnega zahtevka, ne pa tudi obresti - 39. člen ZPP) ne presega navedenega zneska. Revizija tako ni dovoljena, ker je vložena zoper sodbo, zoper katero je po zakonu ni mogoče vložiti (drugi odstavek 374. člena ZPP). Zato je bilo treba revizijo zavreči (377. člen ZPP).

Z izrekom o zavrženju revizije je zajeta tudi odločitev o zahtevi tožeče stranke za povrnitev revizijskih stroškov (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).

O stroških toženca za odgovor na revizijo pa je že odločilo prvostopenjsko sodišče s svojim sklepom opr. št. P 187/2002-35 z dne 2.2.2004.