Jedro

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo priznala, kakšno višino zahtevkov iz delovnega razmerja je tožniku že poravnala in koliko mu je še dolžna. Takšnim navedbam je sodišče prve stopnje utemeljeno v celoti sledilo in v sporu izdalo delno sodbo na podlagi pripoznave.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku obračunati plačo za mesece februar, marec in april 2010 v vsakokratnem bruto znesku 837,19 EUR ter po odvodu predpisanih davkov in prispevkov izplačati tožniku mesečne zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. dne v mesecu za plačo predhodnega meseca do plačila (1. toč. izreka), da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati regres za letni dopust za leto 2009 v bruto znesku 686,00 EUR in za leto 2010 v bruto znesku 734,00 EUR ter po odvodu davka na osebne prejemke izplačati tožniku neto zneska regresov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2009 za neto znesek regresa za leto 2009 in od 2. 7. 2010 za neto znesek regresa za leto 2010 do dneva plačila (2. toč. izreka), da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati stroške prehrane in prevoza na delo za mesec februar 2010 v znesku 108,00 EUR, za mesec marec 2010 v znesku 28,80 EUR in za mesec april 2010 v znesku 9360 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za stroške predhodnega meseca do plačila (3. toč. izreka), in da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odpravnino v višini 335,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2010 dalje do plačila (4. toč. izreka), vse v roku 8 dni pod izvršbo. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se izrek o stroških postopka pridrži za poznejšo sodbo.

Tožena stranka se je zoper takšno sodbo pravočasno pritožila. Iz vsebine pritožbe je razvidno, da izpodbija sodbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 2. toč. 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je tožniku že poravnala zaostalo plačo za mesec februar 2010, nato pa še plačo za mesec marec 2010, pri čemer prilaga v dokaz plačilne liste. Tako je skupni dolg do tožnika iz naslova delovnega razmerja zmanjšala. Ima velik interes, da mu dolgovane zneske čimprej poravna. Prizadeva si, da bi to čimprej izvedla, zaradi česar bo zneske izplačevala postopoma, kot bodo to razmere v podjetju dopuščale.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka (2. odst. 350. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče ni preizkušalo sodbe zaradi morebitne zmotne uporabe materialnega stanja ali zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj se sodba na podlagi pripoznave po določbi 2. odst. 338. čl. ZPP lahko izpodbija zgolj zaradi bistvene kršitve določb postopka ali zaradi tega, ker je bila izjava o pripoznavi ali izjava, da podlaga tožbenega zahtevka ni sporna, dana v zmoti ali pod vplivom prisile ali zvijače. Ker se je pritožba po vsebini sklicuje na razloge dejanskega stanja in okoliščine iz tožnikovega delovnega razmerja, ne pa na razloge, da je bila izjava o pripoznavi zahtevka dana v zmoti ali pod vplivom prisile in zvijače, je pritožbeno sodišče preizkušalo izpodbijano sodbo zgolj zaradi obstoja morebitnih bistvenih postopkovnih kršitev. Vendar le-teh tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni ugotovilo. Zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe tožene stranke še odgovarja.

V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje odločilo o tožnikovih zahtevkih z delno sodbo na podlagi pripoznave. Pri pripoznavi gre za enostransko brezpogojno izjavo tožene stranke nasproti sodišču, da je zahtevek tožnika utemeljen. Učinek takšne izjave je v tem, da sodišče brez nadaljnjega obravnavanja zadeve po vsebini izda sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku. Predmet pripoznave je tako tožbeni zahtevek ali del zahtevka, ne pa njegova dejanska podlaga ali pravna kvalifikacija. Sodba na podlagi pripoznave ne pomeni uporabe materialnega prava, zaradi česar je ni potrebno utemeljevati s pravnimi predpisi.

V konkretnem primeru je tožena stranka v odgovoru na tožbo priznala, kakšno višino zahtevkov iz delovnega razmerja je tožniku že poravnala in koliko mu je še dolžna. Sodišče prve stopnje je takšnim navedbam v celoti sledilo in v sporu pravilno izdalo sodbo na podlagi pripoznave. To pa pomeni, da je tožena stranka na podlagi sprejete tožbe zavezana, da poravna tožniku zaostale prejemke v višini, ki so mu priznani v sodbi. Seveda pa, v kolikor je tožena stranka od prejema sodbe in v nadaljevanju iz tega naslova tožniku že izplačala določene denarne obveznosti, pa navedeno predstavlja okoliščino, ki je predmet dokončne realizacije sodbe.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).