Jedro

Sodišče druge stopnje se je dolžno določno opredeliti do vseh konkretnih in relevantnih pritožbenih navedb ter pritožniku pojasniti, zakaj njegove trditve (ni)so utemeljene.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Kopru je I. B. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 256. člena Kazenskega zakonika (KZ) in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen štiri mesece zapora in preizkusno dobo dve leti. Višje sodišče v Kopru je deloma ugodilo pritožbi zagovornice in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je iz opisa kaznivega dejanja izpustilo očitek glede druge ponarejene listine ter kazen, določeno v pogojni obsodbi, znižalo na tri mesece zapora.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčeva zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev iz 1., 2. in 3. točke 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo odpravi, obdolženega pa oprosti obtožbe, oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrne. Zahteva z zatrjevanjem bistvene kršitve določb kazenskega postopka v resnici uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zatrjevane kršitve pa ne obrazloži. Okoliščini, ali je obsojeni obiskoval šolo v Beogradu in ali je bila diploma pogoj za pridobitev dovoljenja za opravljanje gostinske dejavnosti, za obstoj kaznivega dejanja nista pomembni. Zatrjevanje, da zaseg ni bil nujen, nima nikakršne teže, ker sta bila hišna preiskava in zaseg opravljena na podlagi odredbe preiskovalnega sodnika.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca vročilo obsojencu in njegovi zagovornici. Slednja se je o odgovoru izjavila v vlogi z dne 15. 9. 2010. B.

5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti je uvodoma treba pojasniti, da se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti skladno s prvim odstavkom 424. člena ZKP omeji le na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Uveljavljane kršitve morajo biti v zahtevi konkretizirane tako, da so navedena vsa dejstva in okoliščine, na podlagi katerih je mogoče presoditi, ali je podana kršitev. Pri tem je Vrhovno sodišče vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi (drugi odstavek 420. člena ZKP), in ne presoja vprašanj, povezanih z dejanskim stanjem, kot so pravilnost ocene dokazov in zaključkov sodišča glede pravno relevantnih dejstev.

6. Vložnica uvodoma sicer navaja, da so bile z izpodbijano sodbo zagrešene bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, da izpodbijana „sodba ni odločila in dubio pro reo“ in da je izpodbijana „sodba tudi napačno uporabila materialno pravo,“ vendar očitanih kršitev ne konkretizira. S trditvami, da v postopku ni bilo ugotovljeno, kdaj je obdolženi obiskoval Gostinsko turistično šolo v Beogradu, da obdolženčevega zagovora ni ovrgel noben izvedeni dokaz, da so v sodbi dokazi napačno ocenjeni, da sodišči nista v skladu s 17. členom ZKP po resnici in popolnoma ugotovili dejstev, pomembnih za izdajo zakonite odločbe, da se obdolženi ni zavedal, da so listine ponarejene in da sodba ni dokazala, da je prav obdolženi spravil listine v obtok, uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišči sta pravilno ugotovili, da se vprašanje, kdaj je obdolženi obiskoval šolo v Beogradu, ne nanaša na odločilno dejstvo in ne vpliva na obstoj kaznivega dejanja. Sodišči sta prav tako ugotovili, da so izpolnjeni tudi subjektivni znaki kaznivega dejanja, torej da se je obdolženi zavedal, da je listina ponarejena in da je tako listino uporabil kot pravo. Drugačno zatrjevanje v zahtevi za varstvo zakonitosti izraža nestrinjanje vložnice z ugotovljenim dejanskim stanjem.

7. Vložnica prav tako ne more uspeti z uveljavljanjem bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi jo storilo višje sodišče s tem, ko ni odgovorilo na pritožbeno navedbo, da je podana kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker niso bili izločeni dokazi, pridobljeni z nezakonitim zasegom listin. Vložnica je že v pritožbi zatrjevala, da bi policija listine 7. 2. 2005 in 22. 7. 2004 lahko zasegla le, če bi izvrševala naloge sodišča ali če bi postopala po 164. ali 148. členu ZKP, torej če bi bilo z zasegom nevarno odlašati. V konkretnem primeru te nevarnosti ni bilo, saj je listine tako ali tako imel uradni organ oziroma inštitucija, zato predpostavke za zaseg niso bile izpolnjene.

8. Vložnica ima prav v delu, kjer zatrjuje, da se višje sodišče v izpodbijani sodbi ni opredelilo do teh pritožbenih očitkov. Po določbi prvega odstavka 395. člena ZKP presodi višje sodišče v obrazložitvi sodbe navedbe pritožbe in navede kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. V obravnavani zadevi je višje sodišče zapisalo le, da preizkus izpodbijane sodbe, opravljen v mejah 383. člena ZKP (kamor sodi tudi preizkus, ali je podana bistvena kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP), ni pokazal nepravilnosti. Iz te navedbe sicer izhaja, da po presoji višjega sodišča v pritožbi uveljavljana bistvena kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Vendar takšna obrazložitev ne dosega standarda, ki se zahteva za obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje, ki se je dolžno določno opredeliti do vseh konkretnih in relevantnih pritožbenih navedb ter pritožniku pojasniti, zakaj njegove trditve (ni)so utemeljene.

9. Ni pa pritrditi vložnici, da ugotovljena kršitev predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. To kršitev stori sodišče druge stopnje takrat, ko se ne opredeli in ne pojasni, kako presoja pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva, saj pravnomočna sodba v takem primeru nima razlogov o odločilnih dejstvih. V konkretnem primeru temu ni tako, saj ima izpodbijana pravnomočna sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih. Zgoraj opisano ravnanje višjega sodišča je zato treba presojati v skladu z določbo drugega odstavka 371. člena ZKP. Le-ta določa, da je bistvena kršitev določb kazenskega postopka podana (med drugim), če sodišče pri izdaji sodbe ni uporabilo kakšne določbe zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa je to vplivalo ali bi moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Takšnega vpliva pa vložnica, ki je dolžna v zahtevi za varstvo zakonitosti konkretno in določno opredeliti uveljavljane kršitve, ne zatrjuje.

10. Navedbe zahteve glede nezakonitosti zasega listin, s katerimi vložnica uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, so neutemeljene. Iz podatkov spisa, natančneje iz predloga za izdajo odredbe o hišni preiskavi (list. št. 4) izhaja, da je policija zaradi suma, da je bilo na podlagi ponarejenih spričeval izdanih več odločb o izpolnjevanju pogojev za opravljanje gostinske dejavnosti, na Upravni enoti Koper zasegla vse fotokopije spričeval, izdanih na območju nekdanjih republik Jugoslavije, med njimi tudi spričevalo na ime obdolženca. Iz zapisnika o zasegu predmetov je razvidno, da je bil ta zaseg opravljen 22. 7. 2004. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da je policija postopala v skladu s pooblastili iz prvega in drugega odstavka 148. člena v zvezi s četrtim odstavkom 220. člena ZKP. V citiranih določbah ni pogoja, da je zaseg nujen, na kar opozarja vložnica. Mora pa biti zaseg predmetov potreben za to, da se odkrijejo in zavarujejo sledovi kaznivega dejanja in predmeti, ki utegnejo biti dokaz. Fotokopija spričevala, ki jo je policija zasegla upravni enoti, torej ni nezakonit dokaz. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je predlog zagovornice za izločitev dokazov zavrnilo. Zaseg, ki ga je policija 7. 2. 2005 opravila na Fakulteti za pomorstvo in promet, se nanaša na listino iz obtožbenega očitka, ki je bil iz opisa dejanja izpuščen, zato Vrhovno sodišče zakonitosti tega policijskega ukrepa ni presojalo.

11. Ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere se sklicuje zahteva za varstvo zakonitosti, ki je delno vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornice obsojenega I. B. zavrnilo (425. člen ZKP).

12. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovornica z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspela, je obsojenec dolžan plačati sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje v posebnem plačilnem nalogu po Zakonu o sodnih taksah.