Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku za škodo, ki jo je pretrpel dne 20.5.1992, ko si je na tekmovanju v judo športu poškodoval levo koleno. Ugotovilo je, da je tožena stranka izključno odgovorna za nastalo škodo in tožniku prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 2.600.000,00 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški.

Proti sodbi sodišča prve stopnje se je pritožil tožnik. Sodišče druge stopnje je pritožbi delno ugodilo in odškodnino za zmanjšanje življenjskih aktivnosti zvišalo za 900.000,00 SIT tako, da mora tožena stranka tožniku po tej sodbi plačati skupaj 3.500.000,00 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da je na drugi stopnji prisojena odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti še vedno prenizka. Meni, da je tudi sodišče druge stopnje, čeprav je delno upoštevalo v pritožbi navedena nagnjenja tožnika za šport ter posebnosti njegovega poklica, vendarle še vedno v premajhni meri upoštevalo nastale posledice, predvsem pa jih neustrezno ovrednotilo. Tako je zmotno uporabilo 200. in 203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih ter v sodni praksi uveljavljene standarde. V nadaljevanju se sklicuje na pritožbo in predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnika ugodi v celoti ter mu prisodi stroške revizije.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, v nadaljevanju ZPP, ki se na podlagi 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS, št. 26/99, še vedno uporablja za zadeve, v katerih se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo tega zakona).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo 200. in 203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Revident poudarja, da sta za odmero odškodnine posebej pomembna njegovo nagnjenje do športa ter posebnosti njegovega poklica. Oboje naj bi sodišče druge stopnje pri odmeri odškodnine za zmanjšanje življenjske aktivnosti premalo upoštevalo.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje prav ti dve okoliščini posebej upoštevalo in z uporabo načela individualizacije odškodnino za to obliko negmotne škode tudi ustrezno zvišalo.

Bistveno za odmero odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki je tožniku ostala po poškodbi dne 22.5.1992 (tedaj star 22 let), je predvsem naslednje: - da mora tožnik za izvajanje svojega profesionalnega dela ter športnega udejstvovanja vložiti več truda in energije, kot pred nezgodo, - ne pa, da ne bi mogel opravljati katere od teh dejavnosti, in to kljub temu, da je sodišče ugotovilo, da je levi kolenski sklep nekoliko omejeno upogljiv (za 20 o).

Sodišči sta se oprli na tožnikovo izpoved, da je sedaj nogo toliko razgibal in utrdil, da sicer lahko opravlja vse težje obremenitve v službi, da pa ima pri večjih obremenitvah po samem izvajanju trdo koleno, vendar pa po enem dnevu ta težava mine, saj ves čas opravlja dodatne vaje. V tako ugotovljeno dejansko stanje revizijsko sodišče ne sme posegati zaradi prepovedi po 3. odstavku 385. člena ZPP, nobenih kršitev v zvezi z njim pa tudi revident ne uveljavlja.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da mora pri konkretni odmeri odškodnine upoštevati merila, ki jih je na podlagi 200. in 203. člena ZOR izoblikovala sodna praksa in ki izhaja iz razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. Višja odškodnina za to tožnikovo škodo bi preveč posegla v umestitev doslej dosojenih odškodnin za to vrsto škode. Primerjava z odškodninami za enako škodo mora obstajati, pa čeprav je treba izhajati iz individualizacije posamezne odškodnine oz. posameznega oškodovanca, kar je storilo tudi sodišče druge stopnje. Odmera odškodnine za negmotno škodo pomeni uporabo pravnega standarda pravične denarne odškodnine. Uporaba tega standarda pa mora biti v vsakem konkretnem primeru sicer individualizirana, vendar pa je pri določitvi njegove vsebine treba upoštevati merila, določena v 200. členu ZOR. To pa so: - stopnja telesnih in duševnih bolečin in njihovo trajanje (1. odstavek 200. člena ZOR), - pomen prizadete dobrine, - namen odškodnine ter - negativno merilo, po katerem odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (zadnje tri alinee so zajete v 2. odstavku 200. člena ZOR).

Glede na navedena merila poteka odmera odškodnine na dveh nivojih, konkretnem in abstraktnem. To pomeni, da je treba pri določitvi odškodnine upoštevati intenzivnost in trajanje duševnih bolečin glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, s ciljem, da se pri njem doseže zadoščenje, ki bo te bolečine omililo. Hkrati pa mora biti odškodnina določena objektivno in sicer glede na razmerje, ki je bilo že navedeno. To omogoča sodna praksa, ki je oblikovala (oblikuje) navedeno razmerje oz. določila (določa) vsebino tega abstraktnega zakonskega merila. Le tako je mogoče omejiti arbitrarnost pri določanju višine odškodnine za negmotno škodo in hkrati zagotoviti spoštovanje načel nepristranosti, enakosti in predvidljivosti.

Sodišči sta tožniku prisodili vso zahtevano odškodnino za telesne bolečine in strah, za duševne bolečine za zmanjšanje življenjske aktivnosti pa v pretežnem delu. Odmerjena in prisojena odškodnina je v skladu z navedenimi merili in tako materialno pravo ni bilo uporabljeno v tožnikovo škodo.

Revizija je zato neutemeljena in jo je revizijsko sodišče, potem, ko tudi ni ugotovilo nobenih procesnih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (10. točka 2. odstavka 354. člena ZPP), na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.