Jedro

Sodišče pri izdaji zamudne sodbe ne izvaja dokazov, pač pa samo preverja, ali navedbe o dejstvih ne nasprotujejo priloženim dokazom. Z vprašanjem, kako ravnati, če sta glede trditve o istem dejstvu predložena dva dokaza, od katerih eden to dejstvo potrjuje, drugi pa ga izključuje, se je ukvarjalo VS RS in prišlo do zaključka, da so v tem primeru zatrjevana dejstva v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik sam. Pritožbeno sodišče pa soglaša s stališčem teorije, da to stališče ni prepričljivo: "Kadar en dokaz zatrjevano dejstvo potrjuje, drug dokaz pa ga izključuje, gre za položaj, ko je en dokaz ovržen z drugim. Zato je težko reči, da je zatrjevano dejstvo v nasprotju s predloženimi dokazi. Bolj kot nasprotje med dejstvom in dokazom gre tu za nasprotje med samima dokazoma. V trditvi, da dokaz ovrže zatrjevano dejstvo, je samo pol resnice. Druga polovica je v trditvi, da (drug) dokaz zatrjevano dejstvo potrjuje. "Obe polovici" pa povesta, da se dokaza med seboj nevtralizirata, kar pomeni, da gre za nasprotje med samima dokaznima sredstva, ne pa z nasprotje med zatrjevanim dejstvom in dokaznim sredstvom. Predložene dokaze je treba upoštevati v celoti, torej ne samo tistih, ki določenemu dejstvu nasprotujejo, ampak tudi tiste, ki ga potrjujejo. Iz tega sledi, da pogoj iz 4. točke drugega odstavka 318. člena ZPP ne bo izpolnjen takrat, kadar bo eden od predloženih dokazov zatrjevanemu dejstvu nasprotoval, drug predložen dokaz pa sam zase tega dejstva ne bo potrjeval. V tem primeru bo odločilen dokaz, ki zatrjevanemu dejstvu nasprotuje. Če je sam tožnik v dokaz svojih navedb ponudil dokaze, s katerimi navedb očitno ni moč dokazati, bi bilo nesmiselno tožencu pripisovati voljo, da s svojo pasivnostjo priznava resničnost dejanskih navedb v tožbi."

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se prvostopenjska sodba v izpodbijani II. točki izreka spremeni tako, da se znesek priznanih pravdnih stroškov zniža za 57,12 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba v I. točki izreka in nespremenjenem delu II. točka izreka potrdi.

III. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka in mora v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 234,09 EUR, po preteku tega roka pa tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

Obrazložitev

**Izpodbijana sodba**

1. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo toženi stranki (obema toženkama) solidarno naložilo, da v 15 dneh plača tožeči stranki glavnico v znesku 8.957,40 EUR s pripadki (I. točka izreka) in ji povrne njene pravdne stroške v znesku 660,59 EUR, prav tako s pripadki (II. točka izreka).

2. V obrazložitvi je povzelo navedbe tožeče stranke, da je 29. 1. 2016 s prvo toženko sklenila posojilno pogodbo (v prilogi A3), istega dne pa še aneks k tej pogodbi (A4). K pogodbi je kot solidarni porok pristopila druga toženka. Ker tožena stranka svoje obveznosti ni izpolnila, je tožeča stranka odpovedala pogodbo in zahtevala vračilo preostanka dolga skupaj s zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Sodišče prve stopnje je, kot pojasnjuje v obrazložitvi, tožbo z ustreznim pravnim poukom vročilo toženi stranki v odgovor, vendar nobena od toženk v danem roku na to tožbo ni odgovorila. Pojasnilo je, kateri pogoji morajo biti podani za izdajo zamudne sodbe in ob ugotovitvi, da dejstva, na katere je oprt tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila sama tožeča stranka, presodilo, da so ti pogoji v predmetni pravdi izpolnjeni. Ugotovilo je, da iz posojilne pogodbe izhaja, da je tožeča stranka posodila prvi toženki stranki 10.000,00 EUR z obveznostjo, da prejeto posojilo tožeči stranki vrne v petih enakih obrokih po 2.000,00 EUR, pri čemer prvi obrok zapade v plačilo 31. 12. 2016, zadnji pa 31. 12. 2020. Ker prva tožena stranka svojih obveznosti ni izpolnjevala, je nastopil razlog za razvezo. Zato je tožeča stranka prvi toženki odpovedala pogodbo in zahtevala, naj vrne dolg, ki je na dan 30. 3. 2017 znašal 8.957,40 EUR. Druga toženka, ki je k pogodbi pristopila kot porok in dolžnik, obveznosti do glavnega dolžnika ni izpolnila, čeprav se je k temu zavezala.

**Pritožba tožene stranke in odgovor tožeče stranke**

4. Tudi tej sodbi je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo. Uveljavljala je pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Po njenem stališču so dejstva, ki jih je v tožbi navedla tožeča stranka, v nasprotju z dokazi. Sklicevala se je na aneks (A4), iz katerega izhaja, da prvi toženki ni potrebno odplačevati anuitet danega posojila, pač pa da mora letno od tožeče stranke kupovati najmanj po 600 kg kave, za kar bo letno prejela 2.000,00 EUR dobropisa. Če v obdobju trajanja pogodbe ne bi od tožeče stranke odkupila pogodbeno dogovorjene količine kave, se pogodba avtomatično podaljša do nakupa 3000 kg kave. Iz aneksa je razvidno, da obdobje, v katerem bi morala prva toženka od tožeče stranke kupiti pogodbeno dogovorjeno količino kave, sploh še ni nastopilo. Razlog za razvezo pogodbe torej ni nastopil. Zavzela za stališče, da presoja posojilne pogodbe in aneksa zahteva zaključek, da pravdni stranki nista sklenili posojilne pogodbe, pač pa pogodbo sui generis, kakršne OZ ne ureja. Sodišče prve stopnje je zato, ker aneksa ni upoštevalo, zagrešilo absolutno bistveno kršitev določil pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

5. Izrecno se je pritožila tudi zoper odmerjene pravdne stroške, rekoč bi da glede na vrednost spornega predmeta (8.557,40 EUR), sodišče prve stopnje nagrado zaradi zastopanja tožeče stranke po odvetniku moralo odmerjati od 400 točk, ne pa 500 (8.557,40 EUR deljeno z 0,459 = 19.515). Po 1. točki tarifne številke 18 Odvetniške tarife pa (nagrada za tožbo) znaša vrednost storitve pri vrednosti spornega predmeta med 10000 točk in 20000 točk 400 točk, ne pa 500 točk, kolikor jih je sodišče priznalo tožeči stranki za sestavo tožbe.

6. Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe tako, da pritožbeno sodišče tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podrejeno pa je predlagala razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

7. V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka predlagala zavrnitev pritožbe in povrnitev izpodbijane sodbe. Navedla je, da tožena stranka, kljub temu, da uveljavlja pritožbeni razlog absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, očita sodišču prve stopnje, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker dejstev, ki izhajajo iz aneksa, sodišče prve stopnje ni upoštevalo pri izdaji zamudne sodbe.

**K odločitvi o pritožbi**

8. Pritožba je utemeljena le proti odločitvi o stroških postopka, ne pa tudi proti odločitvi o glavni stvari.

_Razlogi za zavrnitev pritožbe proti I. točki izreka_

9. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno povzelo pogoje, pod katerimi sodišče izda zamudno sodbo. Pravilno je povzelo tudi dogovor pravdnih strank, razviden iz pogodbe. Do določil aneksa (A4) se ni opredeljevalo.

10. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je iz naslova tega aneksa, ki ga je tožeča stranka v tožbi le bežno omenila, razvidno, da sta pogodbeni stranki (tožeča stranka in prva toženka sklenili ta aneks (ne le k posojilni pogodbi, ampak) tudi k pogodbi o poslovnem sodelovanju z dne 27. 1. 2015, ki pa je ni v spisu, niti se na določila te pogodbe tožeča stranka ni sklicevala. Zato je pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi vezano le na trditve tožeče stranke in predložene dokaze, to je na posojilno pogodbo, aneks in odpoved posojilne pogodbe z dne 22. 3. 2017 (A6). Pri izdaji zamudne sodbe mora namreč sodišče prve stopnje med drugim preveriti, ali so zatrjevana dejstva v nasprotju s predloženimi dokazi (4. točka prvega odstavka 318. člena ZPP).

11. S četrtim odstavkom 5. člena pogodbe sta se pogodbeni stranki dogovorili, da lahko tožeča stranka odstopi od pogodbe, če prva toženka zamudi z vračilom posameznega obroka. V 1. členu aneksa pa tožeča stranka priznava prvi toženki za vsako poslovno leto od 2016 do 2020 rabat v višini 2.000,00 EUR po omenjeni posojilni pogodbi. Upoštevajoč zgolj določila aneksa, drži pritožbena navedba, da po posojilni pogodbi nakazanih 10.000,00 EUR ne predstavlja posojila, pač pa vnaprej dogovorjeni rabat v višini po 2.000,00 EUR za vsako od petih let, v katerih mora prva toženka, kot se je zavezala v prvem odstavku 2. členu aneksa, od tožeče stranke kupiti vsako leto 600 kg kave, za kar bo letno prejela 2.000,00 EUR dobropisa. Kot izhaja iz drugega odstavka 2. člena, tožeča stranka v primeru, če prva toženka v petih letih ne bi odkupila 3000 kg kave, ni upravičena odstopiti od pogodbe, pač pa se do nakupa kave v dogovorjeni količini 3000 kg, trajanje pogodbe ustrezno podaljša. Upoštevajoč določila aneksa in pogodbe torej ni mogoč drugačen zaključek, kot da sta si določilo četrtega odstavka 5. člena posojilne pogodbe in določilo drugega odstavka 2. člena aneksa v nasprotju.

12. Sodišče prve stopnje je ob sklicevanju na določilo 4. točke 1. odstavka 318. člena ZPP pravilno pojasnilo, da je eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe tudi okoliščina, da dejstva, na katere se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik sam. Kot je pojasnjeno zgoraj, pa si določila posojilne pogodbe in določila aneksa nasprotujejo.

13. Sodišče pri izdaji zamudne sodbe ne izvaja dokazov, pač pa samo preverja ali navedbe o dejstvih ne nasprotujejo priloženim dokazom. Z vprašanjem, kako ravnati, če sta glede trditve o istem dejstvu predložena dva dokaza, od katerih eden to dejstvo potrjuje, drugi pa ga izključuje, se je ukvarjalo VS RS in prišlo do zaključka, da so v tem primeru zatrjevana dejstva v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik sam1 Pritožbeno sodišče pa soglaša s stališčem teorije2 da to stališče ni prepričljivo: "Kadar en dokaz zatrjevano dejstvo potrjuje, drug dokaz pa ga izključuje, gre za položaj, ko je en dokaz ovržen z drugim. Zato je težko reči, da je zatrjevano dejstvo v nasprotju s predloženimi dokazi. Bolj kot nasprotje med dejstvom in dokazom gre tu za nasprotje med samima dokazoma. V trditvi, da dokaz ovrže zatrjevano dejstvo, je samo pol resnice. Druga polovica je v trditvi, da (drug) dokaz zatrjevano dejstvo potrjuje. "Obe polovici" pa povesta, da se dokaza med seboj nevtralizirata, kar pomeni, da gre za nasprotje med samima dokaznima sredstva, ne pa z nasprotje med zatrjevanim dejstvom in dokaznim sredstvom. Predložene dokaze je treba upoštevati v celoti, torej ne samo tistih, ki določenemu dejstvu nasprotujejo, ampak tudi tiste, ki ga potrjujejo. Iz tega sledi, da pogoj iz 4. točke drugega odstavka 318. člena ZPP ne bo izpolnjen takrat, kadar bo eden od predloženih dokazov zatrjevanemu dejstvu nasprotoval, drug predložen dokaz pa sam zase tega dejstva ne bo potrjeval. V tem primeru bo odločilen dokaz, ki zatrjevanemu dejstvu nasprotuje. Če je sam tožnik v dokaz svojih navedb ponudil dokaze, s katerimi navedb očitno ni moč dokazati, bi bilo nesmiselno tožencu pripisovati voljo, da s svojo pasivnostjo priznava resničnost dejanskih navedb v tožbi."

14. V primeru, kadar je za odločitev o tožbenem zahtevku, ki ga tožeča stranka utemeljuje na več pravdnih podlagah, potrebno upoštevati več dokazov, pri čemer dokaz, priložen v prid utemeljenosti tožbenega zahtevka po prvi podlagi, ta zahtevek podpira, tisti dokaz, ki je priložen v prid obstoja utemeljenosti tožbenega zahtevka po drugi podlagi pa ga ne podpira, pa zamudne sodbe ni mogoče izdati3. 15. Iz gornje obrazložitve je razvidno, da je po prepričanju pritožbenega sodišča pravilnejše stališče teorije, ki jo podpira vsaj ena odločba višjega sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da pritožba proti odločitvi o glavni stvari ni utemeljena. Zato jo je iz pravnih razlogov, pojasnjenih v 13. točki te obrazložitve kot tako zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

_Razlogi za delno spremembo stroškovne odločitve iz II. točke izreka_

16. Tiste zgoraj povzete pritožbene navedbe (5. točka obrazložitve), ki se nanašajo na odločitev o stroških, pa držijo. Torej bi moralo sodišče prve stopnje, upoštevajoč vrednost spornega predmeta 8.957,40 EUR ob vrednosti točke 0,459 EUR tožeči stranki odmeriti nagrado od 400 točk, ne pa od 500 točk. Nagrada za sestavo tožbe po 18. odvetniški tarifi torej znaša (400 točk X 0,459 = 183,60 EUR), 2 % od tega zneska pa znašata 3,67 EUR, torej skupno 187,27 EUR. Upoštevajoč 22 % DDV znaša odvetniška nagrada 228,47 EUR. Upoštevajoč takso za tožbo v znesku 375,00 EUR znašajo stroški tožeče stranke 603,47 EUR, ne pa 660,59 EUR, kolikor je sodišče priznalo tožeči stranki. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje stroškovno odločitev spremenilo tako, kot je razvidno iz 2. točke izreka izpodbijane sodbe.

**K odločitvi o stroških pritožbenega postopka**

17. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela le v stroškovni odločitvi in to za borih 57,12 EUR, glede odločitve o glavni stvari pa ne, je pritožbeno sodišče zahtevek tožene stranke za povrnitev njenih stroškov pritožbenega postopka zavrnilo. Nasprotno pa je tožeči stranki priznalo njene stroške za sestavo odgovor na pritožbo, saj je presodilo, da so bili ti stroški v znesku 234,09 EUR potrebni. V kolikor teh stroškov tožena stranka tožeči stranki ne bo poravnala v 15 dneh, pa ji bom po nastopu zamude morala plačati tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

**1 Sklep II Ips 225/95 z dne 22. 1. 1997:** "Toženec v reviziji izrecno opozarja na tožbi priloženo listino, ki je bila odločilnega pomena pri izdaji sodbe zaradi izostanka. Gre za pogodbo o nakupu osebnega motornega vozila na kredit z dne 24. 9. 1990, ki naj bi imela številko 3806/90 in na kateri temelji izračun dolga, razviden iz finančne kartice. Ta listina pa ni identična s pogodbo, priloženo tožbi, saj ima ta številko 651/90. Res je torej, da so dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, v nasprotju s predloženim dokazom. Nedoslednost presoje, ali je navedeni pogoj za izdajo zamudne sodbe izpolnjen, je razviden tudi iz razlogov izpodbijane sodbe, v katerih je izrecno citirana pogodba s številko 651/90, čeprav tožba temelji na pogodbi s številko 3806/90. Glede na revizijsko trditveno podlago pa je nakazana možnost, da ne gre le za pomoto pri zapisu, temveč za obstoj dveh različnih pogodb ali za spremembo vsebino prvotne pogodbe (namesto avtomobila ene vrste naj bi bil kupljen cenejši avto druge vrste). Sodišče prve stopnje je torej v nasprotju z določbami ZPP izdalo sodbo zaradi izostanka..." 2 Jan Zobec: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV, 2009, 3. knjiga, stran 123 3 **VSL I Cpg 1012/2016 z dne 23. 11. 2016:** Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo ugotovilo, da v postopku osebnega stečaja nad tožnikom (ki ga zastopa stečajni upravitelj) ne obstoji ločitvena pravica toženke (tožnikove žene) na dveh nepremičninah. Iz trditvene podlage tožeče stranke izhaja, da je toženka v postopku osebnega stečaja nad svojim možem prijavila izločitveno pravico na dveh nepremičninah na podlagi notarskega zapisa. Iz njega naj bi bilo razvidno, da je toženka na tožnika prenesla svoj 50 % poslovni delež v družbi A d. o. o., tožnik pa bi moral na toženko prenesti obe nepremičnini, vendar tega ni storil. Ker pa je tožnik k tožbi priložil tudi prijavo izločitvene pravice toženke v postopku osebnega stečaja nad tožnikom, iz te prijave pa izhaja, da toženka obstoj izločitvene pravice utemeljuje tudi na zakonski domnevi iz 59. člen ZZZDR, češ da obe nepremičnini spadata v skupno premoženje pravdnih strank, pri čemer toženka trdi, da njen delež na izločevanih nepremičninah znaša 100 %, pogoji za izdajo zamudne sodbe (zgolj na podlagi notarskega zapisa) niso bili podani.