Jedro

Tožnikov zahtevek je odškodninski zahtevek, ki je v času nastanka škode temeljil na 1. točki 1. odstavka 545. člena Zakona o kazenskem postopku (Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 3/90, v nadaljevanju ZKP), po kateri ima oškodovanec pravico do odškodnine, če je bil v priporu, pa je bila zoper njega obtožba zavrnjena. Specifičnost te odškodninske odgovornosti je v tem, da je država objektivno odgovorna za škodo, ki nastane v zvezi s priporom. Pravno priznana škoda v zvezi z neutemeljenim priporom pa je lahko tudi škoda, ki nastane zaradi nemožnosti uporabe denarja, ki je bil položen kot varščina, na podlagi katere je bil pripor odpravljen. S položitvijo varščine je tožnik kot pripornik dosegel odpravo pripora, ki se je pozneje izkazal za neutemeljenega, in s tem povzročil, da ni nastala še nadaljnja škoda, če bi pripor trajal še naprej.

Dejstvo, da je bila namesto gotovine položena hranilna knjižica s hranilno vlogo na vpogled v navedenem znesku, narave varščine ne spreminja. Tožena stranka ni nikoli trdila (tudi v reviziji ne), da položenega zneska ne bi bilo mogoče dvigniti (ker bi šlo npr. za dolgoročno vezano vlogo).

Ker pa po 394. členu Zakona o obligacijskih razmerjih velja denarni nominalizem, je pravilna tudi nadaljnja odločitev, da znaša škoda v takšnem primeru zakonite zamudne obresti od dneva, ko je bila varščina položena, do dneva, ko so prenehali razlogi zanjo, in bi tožnik lahko knjižico prevzel.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je med drugim odločilo, da mora tožena stranka tožniku plačati odškodnino v znesku 189.969,66 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.1.1994 dalje do plačila z ustreznimi pravdnimi stroški. Sodišče druge stopnje je to odločitev potrdilo potem, ko je zavrnilo pritožbo obeh pravdnih strank.

Zoper navedeno odločitev druge stopnje vlaga revizijo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da sta sodišči druge in prve stopnje zmotno uporabili materialno pravo, ko sta tožniku prisodili zamudne obresti od položene varščine. Prezrli sta, da je tožnik kot varščino pri sodišču deponiral hranilno knjižico in ne gotovine. Znesek na hranilni knjižici se je, kljub temu, da hranilna knjižica ni bila v posesti tožnika, obrestoval, kot so se obrestovale hranilne vloge na vpogled. Po pravilih obligacijskega prava ima stranka pravico do zakonitih zamudnih obresti le, če gre za izpolnitev denarne obveznosti. Ker je bila položena kot varščina hranilna knjižica, to dejstvo ni moglo vplivati na obrestovanje na njej položenega zneska. Zato tožena stranka predlaga, da vrhovno sodišče sodbo sodišč prve in druge stopnje spremeni in tožbeni zahtevek v tem delu zavrne kot neutemeljen.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da tožena stranka šele po pravnomočnosti drugostopne sodbe uveljavlja trditev, da položitev hranilne knjižice kot varščine ni šteti za položitev denarnega zneska (gotovine). To novoto v reviziji uveljavlja v okviru revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Ker na revizijski stopnji novih trditev v okviru tega revizijskega razloga ni dovoljeno postavljati (primerjaj 386. člen ZPP), je revizijsko sodišče pravilnost uporabe materialnega prava (na pravilnost uporabe materialnega prava mora paziti tudi po uradni dolžnosti) preizkusilo tako, da je izhajalo iz dejanskega stanja, ki sta ga na podlagi trditvenega in dokaznega gradiva na prvi in drugi stopnji ugotovili obe sodišči. Revizijsko sodišče najprej ugotavlja, da je tožnikov zahtevek odškodninski zahtevek, ki je v času nastanka škode temeljil na 1. točki 1. odstavka 545. člena Zakona o kazenskem postopku (Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 3/90, v nadaljevanju ZKP), po kateri ima oškodovanec pravico do odškodnine, če je bil v priporu, pa je bila zoper njega obtožba zavrnjena. Specifičnost te odškodninske odgovornosti je v tem, da je država objektivno odgovorna za škodo, ki nastane v zvezi s priporom. Pravno priznana škoda v zvezi z neutemeljenim priporom pa je lahko tudi škoda, ki nastane zaradi nemožnosti uporabe denarja, ki je bil položen kot varščina, na podlagi katere je bil pripor odpravljen. S položitvijo varščine je tožnik kot pripornik dosegel odpravo pripora, ki se je pozneje izkazal za neutemeljenega, in s tem povzročil, da ni nastala še nadaljnja škoda, če bi pripor trajal še naprej.

Varščina pa se vselej glasi na denarni znesek (187. člen ZKP). Tudi v tem primeru je bila varščina določena v denarnem znesku in sicer v višini 500.000,00 nekdanjih din, kar je v sklepu Temeljnega sodišča v L. z dne 23.6.1983, opr. št. K ... izrečno navedeno. Dejstvo, da je bila namesto gotovine položena hranilna knjižica s hranilno vlogo na vpogled v navedenem znesku, narave varščine ne spreminja. Tožena stranka ni nikoli trdila (tudi v reviziji ne), da položenega zneska ne bi bilo mogoče dvigniti (ker bi šlo npr. za dolgoročno vezano vlogo). Obratno, iz njenih lastnih revizijskih trditev izhaja, da je šlo za hranilno vlogo na vpogled. Prav tako ni nikoli trdila, da lastnik knjižice ni bil tožnik (ker gre za dejansko stanje, se tudi revizijsko sodišče v to vprašanje ni smelo spuščati - 3. odstavek 385. člena ZPP). Sodišče tudi ne bi sprejelo kot varščino hranilne knjižice, ki ne bi omogočala dviga v trenutku, ko bi se stekli zakonski pogoji za to. Sodišči sta tako sporno varščino materialnopravno pravilno obravnavali kot denarni znesek (gotovino).

Zato je pravilna tudi odločitev, da pomeni škodo v takšnem primeru neuporaba oz. nemožnost uporabe (dviga) položenega zneska. Ker pa po 394. členu Zakona o obligacijskih razmerjih velja denarni nominalizem, je pravilna tudi nadaljnja odločitev, da znaša škoda v takšnem primeru zakonite zamudne obresti od dneva, ko je bila varščina položena, do dneva, ko so prenehali razlogi zanjo, in bi tožnik lahko knjižico prevzel. Pravilnost ugotovitev o trajanju zamude bi tožena stranka v reviziji sicer lahko izpodbijala z uveljavljanjem kršitev določb pravdnega postopka, vendar tega ni storila. Ker je bilo materialnopravno izhodišče obeh sodišč pravilno, revizijsko sodišče po uradni dolžnosti ne ugotovljenega dejanskega stanja ne morebitnih kršitev določb pravdnega postopka v zvezi s tem, ni smelo ugotavljati po uradni dolžnosti (3. odstavek 385. člena in 386. člen ZPP).

Kakšen pomen za odločitev naj bi imelo dejstvo, da tožena stranka ni imela vpliva na obrestovanje vpogledne vloge na hranilni knjižici, tožena stranka ni pojasnila. Ob dejstvu, da je sodišče odločalo o položenem znesku brez dotlej nateklih obresti, ta ugovor na odločitev ne more vplivati.

Ker torej uveljavljani revizijski razlog ni podan, podani pa tudi niso drugi razlogi, na katere je v revizijskem postopku treba paziti po uradni dolžnosti (kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP), je revizijsko sodišče revizijo po 393. členu ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.