15. 5. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe A., d. o. o., Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 24. aprila 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbe:

– Vrhovnega sodišča št. I Up 203/2003 z dne 6. 10. 2005 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Novi Gorici, št. U 398/2000 z dne 30. 10. 2002,

– Vrhovnega sodišča št. I Up 204/2003 z dne 6. 10. 2005 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Novi Gorici, št. U 428/2000 z dne 30. 10. 2002,

– Vrhovnega sodišča št. I Up 205/2003 z dne 6. 10. 2005 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Novi Gorici, št. U 425/2000 z dne 30. 10. 2002,

– Vrhovnega sodišča št. I Up 206/2003 z dne 6. 10. 2005 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Novi Gorici, št. U 422/2000 z dne 30. 10. 2002,

se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Carinarnica Sežana je zavrnila zahtevke pritožnice za umik enotnih carinskih listin (v nadaljevanju ECL), ki jih je izdala carinska izpostava Terminal C. Zavzela je stališče, da pritožnica ni izkazala, da je carinski postopek uvoza začasno izvoženega blaga zaradi oplemenitenja (s čimer je bil zaključen postopek v zvezi z začasnim izvozom blaga) začela pomotoma, zato ni izpolnila pogojev za umik navedenih carinskih deklaracij iz tretjega odstavka 51. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95 in nasl. – CZ). Carinska uprava Republike Slovenije je pritožbe pritožnice zoper tako odločitev organa prve stopnje zavrnila. Upravno sodišče je z izpodbijanimi sodbami zavrnilo tožbe pritožnice zoper upravne odločbe druge stopnje, Vrhovno sodišče pa je z izpodbijanimi sodbami pritrdilo stališču tako obeh upravnih organov kakor tudi Upravnega sodišča, da pritožnica ni izpolnila pogojev za umik zgoraj navedenih ECL, ter pritožbe zavrnilo.

2.Pritožnica zatrjuje kršitev 22., 23., 24. in 25. člena Ustave. Navaja, da se Upravno sodišče v izpodbijanih sodbah ni izreklo o njenem predlogu za izvedbo glavne obravnave in da tudi Vrhovno sodišče ni odgovorilo na njeno pritožbeno navedbo v zvezi s tem ter da je zavrnilo tudi predlog za izvedbo glavne obravnave pred Vrhovnim sodiščem. Pritožnica meni, da bi sodišči morali sklicati glavno obravnavo, saj naj bi razlaga pomena besed "pomota" oziroma "zmota" že pomenila ugotavljanje dejanskega stanja. Pri tem se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča "št. Up-365/03-12 z dne 25. 9. 2003" (pravilno št. Up-395/03 z dne 29. 9. 2003). Zaradi odločanja brez glavne obravnave naj bi sodišči selektivno ugotavljali dejstva in to predvsem tista, ki naj bi bila za pritožnico obremenilna. Zatrjuje tudi, da Upravno sodišče ni odgovorilo na njene tožbene navedbe. Ob tem se pritožnica sklicuje na 8. člen Splošne deklaracije o človekovih pravicah (Človekove pravice, Zbirka mednarodnih dokumentov, I. del, Univerzalni dokumenti, Društvo za ZN za Republiko Slovenijo, Ljubljana 1995, str. 1 – v nadaljevanju Splošna deklaracija ZN) in 13. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Po mnenju pritožnice je kršitev pravice iz 22. člena Ustave ter 6. člena EKČP podana tudi zato, ker ji v postopku pred Upravnim sodiščem ni bil vročen odgovor na tožbo. Vrhovno sodišče pa naj na te pritožbene očitke ne bi prepričljivo odgovorilo. Poleg tega stališču Vrhovnega sodišča, da je carinski postopek po svoji naravi listinski postopek, zaradi česar ustna obravnava v postopku pred upravnim organom ni bila potrebna, očita arbitrarnost.

B.

3.Očitek pritožnice, da Upravno sodišče v izpodbijanih sodbah ni obrazložilo, zakaj ni sledilo njenemu predlogu za izvedbo glavne obravnave, Vrhovno sodišče pa na njene pritožbene navedbe v zvezi s tem tudi ni odgovorilo, pomeni zatrjevanje kršitve pravic iz 22. in 25. člena Ustave. Vendar iz obrazložitev izpodbijanih sodb Vrhovnega sodišča izhaja, da je ta očitek neutemeljen, saj je že Upravno sodišče pojasnilo, da je o tožbah pritožnice odločalo brez glavne obravnave, ker je bilo dejansko stanje v upravnem postopku popolno in pravilno ugotovljeno, pritožnica pa v tožbi ni navajala okoliščin, ki so za odločanje v tej zadevi pravno pomembne ter bi lahko pripeljale do drugačne ugotovitve dejanskega stanja in do drugačne odločitve. Tudi Vrhovno sodišče je odgovorilo na pritožbene navedbe pritožnice glede izvedbe glavne obravnave pred Upravnim sodiščem ter pojasnilo, zakaj odločanje o tožbi pritožnice na nejavni seji ni vplivalo, niti ni moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodb Upravnega sodišča.

4.Ustavno sodišče je glede obveznosti glavne obravnave v upravnem sporu že sprejelo stališče, da iz 22. člena Ustave ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne sme že v naprej zavrniti dokaznih predlogov. Vendar zgolj "gola" zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04 z dne 16. 12. 2004, Uradni list RS, št. 139/04). V obravnavani zadevi je Vrhovno sodišče pojasnilo, da pritožnica niti v tožbi niti v pritožbi zoper izpodbijane sodbe Upravnega sodišča ni zatrjevala dejstev in ni predlagala nobenih dokazov o odločilnih dejstvih, to je, da je bil za blago pomotoma začet določen carinski postopek. Trditev pritožnice, da naj bi razlaga pomena besed "pomota" in "zmota" že pomenila ugotavljanje dejanskega stanja, pa pomeni le nestrinjanje z odločitvijo obeh sodišč ter očitek napačne uporabe prava, ki pa na raven človekovih pravic in temeljnih svoboščin ne posega. Očitno neutemeljen pa je tudi očitek, da Vrhovno sodišče ni opravilo glavne obravnave, saj bi bilo Vrhovno sodišče v obravnavanem primeru dolžno opraviti glavno obravnavo samo v primerih, če bi sodišče s sodbami spremenilo sodbe sodišča prve stopnje in ugotovilo drugačno dejansko stanje, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje (prvi odstavek 77. člena ZUS). Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre. Zato sodišči s tem, da nista izvedli glavne obravnave, nista kršili pravice iz 22. člena Ustave in posledično tudi ne pravice iz 24. člena Ustave.

5.Z navedbo, da naj bi Upravno sodišče zaradi odločanja na nejavni seji selektivno ugotavljalo dejstva, ter z navedbo, da naj ne bi odgovorilo na njene tožbene navedbe, pritožnica zatrjuje kršitev pravice iz 22. in 25. člena Ustave oziroma 6. in 13. člena EKČP in 8. člena Splošne deklaracije ZN. Oba navedena očitka pritožnice je zavrnilo že Vrhovno sodišče, ker ju pritožnica ni konkretizirala. Pritožnica v ustavni pritožbi tej oceni Vrhovnega sodišča ne oporeka, poleg tega pa teh očitkov tudi v ustavni pritožbi ne konkretizira. Zgolj nestrinjanje z odločitvijo sodišč pa še ne zadošča za sklep o zatrjevani kršitvi.

6.Očitno neutemeljen je tudi očitek pritožnice o arbitrarnosti stališča Vrhovnega sodišča, da je carinski postopek po svoji naravi listinski postopek, zaradi česar v upravnem postopku pred upravnim organom prve stopnje ni bilo treba izvesti ustne obravnave, in s tem o kršitvi pravice iz 22. člena Ustave. Oceno arbitrarnega ravnanja bi namreč lahko sodišče izreklo le v primeru, če sodišče svoje odločitve ne bi utemeljilo s pravnimi argumenti, tako da bi bilo mogoče sklepati, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Tega pa izpodbijanemu stališču ni mogoče očitati. Vrhovno sodišče je svojo odločitev oprlo na pravne argumente in razumno obrazložilo, zakaj upravni organ ni bil dolžan izvesti ustne obravnave, ter pojasnilo, zakaj pritožnici s tem ni bila odvzeta možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo.

7.Z vidika varstva pravic iz 22. in 25. člena Ustave bi bil lahko pomemben tudi očitek pritožnice, da ji v postopku pred Upravnim sodiščem ni bil vročen odgovor na tožbo nasprotne stranke in da Vrhovno sodišče na to pritožbeno navedbo ni prepričljivo odgovorilo. Vendar iz izpodbijanih sodb Vrhovnega sodišča izhaja, da se je Vrhovno sodišče do te pritožbene navedbe opredelilo in pojasnilo, zakaj pritožnica kljub navedeni kršitvi pravil postopka ni bila prizadeta v svojih pravicah. Zato očitek pritožnice o kršitvi pravic iz 22. člena in 25. člena Ustave ni utemeljen.

8.Kršitve 23. člena Ustave pritožnica ni utemeljila, zato je Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti.

9.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

10.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan