Jedro

Prvostopenjsko sodišče je imelo v izvedenih dokazih dovolj podlage za ugotovitev, da je prisoten tudi tožnikov nekoliko nižji prispevek k pridobitvi skupnega premoženja, ki pa vendarle ni tako minimalen, kot skuša prikazati pritožba (zgolj 5%).

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu odločitve v I. in III. točki izreka sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da predstavlja nepremičnina posamezni del št. 17 v stavbi ... k.o. X z ID znakom 000 skupno premoženje tožnika A. A. in toženke B. A., pri katerem znaša delež tožnika 30% in toženke 70%. Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek tožnika glede deleža na skupnem premoženju. Toženki je naložilo, da je dolžna tožniku v 15 dneh povrniti 852,18 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) ter predlaga spremembo sodbe tako, da se delež tožnika na skupnem premoženju zniža na 5%, v presežku (torej za 25%), pa naj se tožbeni zahtevek zavrne. Navaja, da je sodišče kršilo 8. člen ZPP, ker je nepravilno povzelo in ocenilo izpovedbo sina pravdnih strank C. A. Njegova ocena je subjektivna in močno pretirana, sodišče bi moralo upoštevati celotno njegovo izpovedbo in izpovedbo ostalih prič. Vsi zaključki sodišča vodijo k sklepanju, da je delež tožnika na skupnem premoženju zanemarljiv. Za določitev deleža 30% sodišče ni imelo nobene dejanske podlage v izpovedbah prič, strank in podatkih o dohodkih strank. Toženka je v postopku dokazala, da je bila tista, ki je skrbela za premoženje in ga ohranjala. Tožnik je svoj denar porabljal za pijačo, igre na srečo in za D., kjer so živeli njegovi starši. Sodišče v celoti pritrjuje navedbam in trditvam toženke, da prispevka tožnika k skrbi za ohranitev skupnega premoženja praktično ni bilo. Pravilno je ugotovilo dejansko stanje, potem pa nekritično zaključilo, da znaša delež tožnika na skupnem premoženju 30%. Glede na obrazložitev sodbe bi moral znašati tožnikov delež maksimalno 5%.

3. Tožeča stranka ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je tekom pritožbenega postopka tožnik umrl, vendar ta okoliščina ne vpliva na odločanje pritožbenega sodišča. Tožnik je po sporočilu njegovega sina C. A. umrl 8. 11. 2017, kar je že po poteku pritožbenega roka. Sicer pa je pokojnega tožnika zastopal pooblaščenec, zato se je postopek nadaljeval brez prekinitve, kar je posledica pravila, da procesno pooblastilo s smrtjo stranke ne preneha (100. člen ZPP). Dedič pokojnega tožnika je šele z vlogo z dne 11. 12. 2017, ki jo je priporočeno poslal sodišču 13. 12. 2017, sporočil, da odvetniku preklicuje pooblastilo in predlagal prekinitev postopka, kar pa je bilo tudi že po poteku roka, ki mu ga je sodišče dodelilo za vložitev odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče je zato v uvodu sodbe kot tožečo stranko označilo dediče po pokojnem tožniku A. A.1. 6. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da v skupno premoženje pravdnih strank sodi stanovanje na V. (nepremičnina posamezni del št. 17 v stavbi ... k.o. X z ID znakom 000), pri katerem znaša delež tožnika 30%, toženke pa 70%. Da navedeno stanovanje spada v skupno premoženje pravdnih strank, med njima ni več sporno. Toženka v pritožbi izpodbija le odločitev o višini deležev pravdnih strank na navedenem skupnem premoženju.

7. Izpodbijana sodba temelji na dokazni oceni, ki je prepričljiva, življenjsko verjetna in logična ter razumna. Zato ni nobene podlage za pritožbeni očitek o kršitvi 8. člena ZPP pri oceni prispevkov bivših zakoncev k pridobivanju skupnega premoženja.

8. Odločilne okoliščine, na katere je sodišče prve stopnje oprlo odločitev o višini deležev bivših zakoncev na skupnem premoženju, so sledeče: skupno premoženje je bilo pridobljeno s sredstvi, ki sta jih pravdni stranki pridobili z delom v času njune zakonske zveze, ki je trajala od 1987 do 2016 oziroma v času trajanja njune ekonomske skupnosti, ki je potrditvah toženke prenehala v letu 1997; v tem obdobju sta bili pravdni stranki redno zaposleni; tožnikova plača je bila skozi celotno obdobje nekaj višja, toženka pa je dodatna sredstva pridobivala z opravljanjem priložnostnih del; toženka je bila ves ta čas bolj aktivna pri skrbi za pridobitev in ohranjanje skupnega premoženja ter bistveno več kot tožnik naredila pri prenovi stanovanja; tožnik je znatna sredstva od svoje plače namenil za nakup alkohola in za druge lastne potrebe ter vlagal v kmetijo svojih staršev na D.; toženka je s svojo plačo in ostalimi priložnostmi dohodki v večji meri skrbela za vsakodnevne potrebe družine, le občasno je potrošila denar v osebne namene; tudi tožnik je občasno kupoval hrano in plačeval položnice ter poskrbel za varstvo sina, nekaj del je opravil pri prenovi stanovanja ter v celoti skrbel za avtomobile.

9. Pri delitvi skupnega premoženja se šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju (prvi odstavek 59. člena ZZZDR). Toženka je dokazala, da je njen delež na skupnem premoženju višji od zakonske domneve. Pri ugotavljanju višine deleža pa je sodišče tudi pravilno upoštevalo materialnopravna merila iz drugega odstavka 59. člena ZZZDR: v sporu o tem, kolikšen je delež vsakega zakonca na skupnem premoženju, upošteva sodišče ne le dohodek vsakega zakonca, temveč tudi druge okoliščine, kot na primer pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja.

10. Da je prispevek toženke k skupnemu premoženju višji kot tožnikov, ni dvoma, bistveno več kot on se je angažirala pri pridobitvi stanovanja in njegovem odkupu po določilih Stanovanjskega zakona ter obnovi, prav tako je večji njen prispevek pri gospodinjskih delih ter skrbi za varstvo in vzgojo otroka. A ta njen večji prispevek je ustrezno ovrednoten. Prvostopenjsko sodišče je imelo v izvedenih dokazih (med katerimi je tudi izpoved sina pravdnih strank C. A., ki ni kazal očitne (ne)naklonjenosti nobeni od pravdnih strank), dovolj podlage za ugotovitev, da je prisoten tudi tožnikov nekoliko nižji prispevek k pridobitvi skupnega premoženja, ki pa vendarle ni tako minimalen, kot skuša prikazati pritožba (zgolj 5%). Četudi je bilo res na toženki pretežno breme skrbi za dom, vzgojo otroka in financiranje družinskih izdatkov, je bil po ugotovitvah sodišča prisoten tudi tožnikov prispevek, in sicer je k družinskemu življenju nekaj prispeval s svojimi dohodki, bil je prisoten s sinom, ko je bila toženka v službi, poskrbel je za pripravo hrane, ki jo je predhodno pripravila toženka, skrbel je za avtomobile ter opravil nekaj del ob prenovi stanovanja. Ob upoštevanju navedenih okoliščin je odločitev sodišča o višini deležev na skupnem premoženju pravdnih strank (tožnikov delež 30%, toženkin pa 70%) pravilna.

11. Pritožbeni razlogi niso podani. Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj tudi ni ugotovilo drugih procesnih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

12. Ker toženka s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povračila svojih pritožbenih stroškov (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).

1 Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, Komentar dr. A. Galiča k 76. členu.