Jedro

V predmetni zadevi je o vprašanju, ki je se v tej zadevi pojavlja kot predhodno, že pravnomočno odločil matični organ, v danem primeru upravni organ, zato je nepravdno sodišče na takšno odločitev vezano, pri čemer ni odveč podariti, da je vezanost na pravnomočne odločitve matičnega organa posledica učinkov pravnomočnosti sodnih kot tudi upravnih odločb. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje postopalo povsem pravilno, ko se v presojo vprašanja, ali obstajajo ovire za vrnitev odvzetega premoženja v naravi, za katerega se naj v predmetnem postopku določi višina odškodnine, ni spuščalo in dejanskega stanja v zvezi s tem ni raziskovalo, temveč je sledilo pravnomočni odločbi Upravne enote ..... .

Potrebno je zavzeti stališče, da so pravni interesi Slovenske odškodninske družbe, d.d. istovetni z interesi Republike Slovenije, torej z interesi države, ki pa so prišli do izraza že v upravnem postopku, zato se sedaj nasprotna udeleženka, zgolj zato ker v predmetnem nepravdnem postopku nastopa kot pravna oseba in s tem kot samostojen pravni subjekt, ne more sklicevati, da pravnomočna upravna odločba zoper njo ne more imeti učinkov, saj je jasno, da je bila nasprotna udeleženka kot delniška družba ustanovljena prav z namenom, da država poravna svoje obveznosti nasproti denacionalizacijskim upravičencem in se iz tega razloga učinki pravnomočne odločbe Upravne enote Lendava z dne 8.9.1997 raztezajo tudi nanjo.

Predlagatelji v svoji pritožbi izpostavljajo, da se kultura zemljišč po zgodovinskem zemljiškoknjižnem izpisku in zaplembeni odločbi ni ujemala z dejanskim stanjem v naravi v času podržavljenja, vendar pa je ugotoviti, da predlagatelji v namen razjasnitve tega pravno relevantnega dejstva v postopku na prvi stopnji niso postavili ustreznih trditev niti predlagali kakšnih dokazov, da bi se ugotovile tako zatrjevane dejanske okoliščine. Sicer so v svojem predlogu pavšalno navedli, da jim zaradi stvarnih in pravnih ovir, določenih v 19. členu ZDen, v last in posest ni bilo vrnjenih 14 ha 54 a 55 m2 kmetijskih zemljišč in gozdov, pri čemer pa zemljiških parcel, kot te obstajajo danes in ki naj bi že v času podržavljenja predstavljale gozd, niso opredelili in tega niso storili niti kasneje v postopku. Tudi sedaj v pritožbi predlagatelji pavšalno navajajo, da je bila slaba polovica nepremičnin, ki jih z upravno odločbo ni bilo mogoče vrniti v naravi, v času podržavljenja gozd, kot gozdne parcele pa izrecno opredelijo le parc. št. 2222, 2228 in 2219, pripisane vl. št. 2404 k.o. ....., vendar pa takšne navedbe predlagateljev predstavljalo nedovoljeno pritožbeno novoto po prvem odstavku 337. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP, saj ni videti nobenega razloga, niti predlagatelji tega ne zatrjujejo, da te trditvene podlage ne bi mogli podati že v postopku na prvi stopnji.

Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno na kakršenkoli drugačen, razen na podlagi zakona določen način, ugotavljati vrednosti odvzetega premoženja, za katerega predlagatelji uveljavljajo odškodnino, kakor to sicer predlaga pritožba. Že z vidika enakosti pred zakonom, ki je v Ustavi RS (URS) opredeljena kot temeljna človekova pravica in svoboščina, kakršnikoli posebni kriteriji za določanje višine odškodnine izven predvidenih zakonskih okvirov, niso sprejemljivi.

Izrek

Pritožbi nasprotne udeleženke se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v stroškovni odločitvi, to je v III. točki izreka spremeni tako, da ta sedaj v celoti glasi: »Nasprotna udeleženka je dolžna povrniti predlagateljem stroške postopka v znesku 2.451,19 (dva tisoč štiristo enainpetdeset 19/100) EUR na poslovni račun pooblaščenca predlagateljev, odvetnika F. W., št. ..., odprt pri NLB d.d., PE..., v roku 15 dni, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila.« Pritožba predlagateljev in v presežku pritožba nasprotne udeleženke se zavrne in se v preostalem izpodbijanem delu, to je v I. točki izreka, sklep sodišča prve stopnje potrdi .

Predlagatelji sami krijejo svoje stroške postopa v zvezi s pritožbo.

Obrazložitev

Z v uvodu navedenim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da je nasprotna udeleženka, ........ d.d., dolžna za podržavljeno nepremično premoženje, natančneje opredeljeno v izreku izpodbijanega sklepa, izplačati odškodnino upravičencem, poimensko navedenim v izreku, v obveznicah slovenske odškodninske družbe, d.d. v roku treh mesecev od pravnomočnosti predmetnega sklepa s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi po Zakonu o Slovenskem odškodninskem skladu (ZSOS) in sicer v deležih, ki odpadejo na posameznega upravičenca, kakor to natančneje izhaja iz I. točke izreka izpodbijanega sklepa, v presežku pa je predlog predlagateljev kot neutemeljen zavrnilo. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje že pokojnim upravičencem postavilo tudi skrbnika za posebni primer, za katerega je določilo odvetnika F. W. iz .... in mu odškodnino določeno s predmetnim sklepom zaupalo v začasno upravljanje. Nasprotno udeleženko je zavezalo še k plačilu stroškov postopka predlagateljev v višini 2.707,30 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka pa s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper takšno odločitev se pravočasno pritožujejo tako nasprotna udeleženka kot tudi predlagatelji.

Nasprotna udeleženka se pritožuje iz razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično zaradi zmotne uporabe materialnega prava, in sicer določb Zakona o denacionalizaciji (ZDen) ter Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti in vrnitvi njihovega premoženja in pravic (ZPVAS), tako tistih, ki urejajo materialnopravna vprašanja, kot tistih, ki se nanašajo na procesna vprašanja. Sodišču prve stopnje očita, da je določilo odškodnino za zemljišča, ne da bi predhodno ugotovilo, ali so podani z zakonom določeni pogoji za določitev odškodnine, nekritično je povzelo ugotovitev upravnega organa v zvezi z vprašanjem ovir za vrnitev nepremičnega premoženja v naravi, iz tega razloga pa je dejansko stanje v zvezi s tem ostalo popolnoma nerazjasnjeno. Pritožba se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je pravnomočna odločba upravnega organa obvezujoča, meni, da sodišče ugotovitvam upravnega organa ne bi smelo slediti in bi moralo samo ugotavljati, katere ovire za vrnitev premoženja v naravi so podane po določbah ZDen. Ker sodišče prve stopnje tega ni storilo, je nasprotni udeleženki kratilo pravico do sodnega varstva kot eno izmed temeljnih ustavnih pravic; nasprotna udeleženka namreč v upravnem postopku ni sodelovala, ker glede na določbe ZPVAS ne more biti stranka v upravnem postopku in odločitve upravnega organa ne more izpodbijati. Nasprotna udeleženka je zavezana za plačilo odškodnine le v primeru, če zaradi pravnih ali stvarnih ovir nepremičnine ni mogoče vrniti v naravi, pri čemer zatrjuje, da takšne ovire za nepremičnino parc. št. 1824 niso izkazane, saj so sami predlagatelji navajali, da so dejanski uporabniki in koristniki predmetnega zemljišča, nepremičnina pa je v lasti Občine ...., ki pa je zavezana za vrnitev nepremičnin v naravi. Nasprotna udeleženka izpodbija prvostopenjsko odločitev tudi v stroškovnem delu, saj naj bi sodišče prve stopnje predlagateljem neutemeljeno priznalo nekatere stroške za vložitev pripravljalnih vlog. Zatrjuje, da v pripravljalni vlogi z dne 8.10.2002, za katero je bilo predlagateljem priznanih 275 točk, pooblaščenec predlagateljev ni navajal za ta postopek pomembnih dejstev in stališč, temveč je bila s to vlogo le dopolnjena prejšnja vloga z dne 8.4.2002. Nasprotna udeleženka prav tako nasprotuje stroškom za vlogo z dne 11.9.2008, za katero je bilo priznanih 275 točk, saj je ta bila nasprotni udeleženki vročena na naroku dne 12.9.2008, za katerega je sodišče priznalo 550 točk, in zato meni, da bi pooblaščenec lahko podal svoje navedbe ustno na naroku samem, kakor se je do te vloge opredelila nasprotna udeleženka. Smiselno enak ugovor pa velja tudi za vlogo predlagateljev z dne 8.7.2009, za katero je bilo priznanih 275 točk in je bila nasprotni udeleženki vročena po faksu le dva dni pred narokom, razpisanim za dne 10.7.2009, za katerega je sodišče prve stopnje predlagateljem priznalo 550 točk. Nasprotna udeleženka tako predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Predlagatelji vlagajo pritožbo po pooblaščencu zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sicer razumejo, da se vrednost kmetijskih zemljišč po ZDen določa glede na katastrsko kulturo, katastrski razred ter katastrski okraj in sicer na podlagi podzakonskega akta, to je Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, ter tudi sami navajajo, da bonitetni razred zemljišč ni bil naveden ne v zaplembeni odločbi, prav tako pa ni zapisan v zgodovinskem zemljiškoknjižnem izpisku, vendar pa menijo, da bi država sama morala določiti bonitetne razrede, zraven tega pa izpostavljajo, da se kultura zemljišč po zgodovinskem zemljiškoknjižnem izpisku in zaplembeni odločbi ni ujemala s stanjem v naravi. V času zaplembe je namreč slaba polovica nepremičnin, ki jih z upravno odločbo ni bilo mogoče vrniti v naravi, bila gozd, pritožniki pa so te gozdne parcele, kljub temu, da so bile zaplenjene, še naprej hasnovali. Pojasnjujejo, da kljub pravnomočni denacionalizacijski odločbi gozdne parcele št. 2222, 2228 in 2219, ki so pripisane v vl. št. 2404 k.o. ...., hasnujejo še danes. Menijo, da bi država morala vsaj v zaplembeni odločbi zapisati, da je pritožnikom oziroma njihovim pravnim prednikom v naravi podržavila razen pašnikov in stavbnih zemljišč tudi v pretežni meri gozdove, pritožniki pa sedaj ne morejo nositi negativnih posledic, ker tega ni storila. Odškodnino za zaplenjenih 145.445,00 m2, od tega polovico gozda, ostala polovica pa pašnikov in nekaj stavbišč, ki jo je sodišče prve stopnje določilo v višini 9.169,48 DEM oziroma 4.688,28 EUR označujejo kot »mizerno in nerazumljivo.« Pritožniki so tako mnenja, da bi sodišče, glede na to, da bonitetni razredi zemljišč niso bili določeni, moralo upoštevati stanje v naravi, za podržavljen pašnik pa bi moralo upoštevati najmanj srednji bonitetni razred, za ocenitev vrednosti gozda pa bi moralo pritegniti izvedenca kmetijske stroke. Pritožniki zato predlagajo pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep spremeni tako, da odškodnino primerno zviša, podrejeno pa naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Nasprotna udeleženka v odgovoru na pritožbo predlagateljev v celoti nasprotuje pritožbenim navedbam in meni, da je sodišče prve stopnje višino odškodnine v skladu z Odlokom o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč pravilno določilo, vztraja pa pri svoji pritožbi v zvezi z ovirami za vrnitev odvzetih nepremičnin v naravi ter se zavzema za zavrnitev pritožbe predlagateljev.

Pritožba nasprotne udeleženke je delno utemeljena.

Pritožba predlagateljev ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa je v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP, vse v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP), pazilo tudi na obstoj morebitnih uradno upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu je ugotovilo, da izpodbijani sklep ni obremenjen s kršitvami procesne narave, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti ni podana kršitev določb postopka, ki jo smiselno zatrjuje nasprotna udeleženka. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno in popolno ugotovilo pravno relevantno dejansko stanje in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, tako da se tudi preostala pritožbena razloga, ki ju uveljavljata udeleženca postopka, ne moreta uveljaviti, je pa potrebno pritrditi nasprotni udeleženki, da je sodišče prve stopnje predlagateljem neutemeljeno priznalo nekatere stroške postopka, kar je narekovalo spremembo prvostopenjske stroškovne odločitev, kot je razvidno iz izreka tega sklepa.

Uvodoma je pritožbeno sodišče presojalo pritožbene navedbe nasprotne udeleženke v zvezi z vprašanjem vezanosti na pravnomočno odločbo upravnega organa. Najprej velja pojasniti, da načelo prirejenosti postopkov, ki se kaže predvsem v vezanosti na pravnomočne odločbe drugih organov v sistemu reševanja predhodnih vprašanj, velja tudi za razmerja med civilnimi sodnimi postopki, kamor sodi tudi nepravni postopek, ter upravnimi postopki. V predmetni zadevi ni sporno, da je o vprašanju možnosti vrnitve podržavljenega nepremičnega premoženja že odločeno z odločbo Upravne enote .... št. 321-50/93-3/D-SF z dne 8.9.1997, ki je postala pravnomočna v zvezi z odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Republike Slovenije z dne 13.2.1998 in je v tej odločbi natančno opredeljen obseg nepremičnega premoženja, katerega vrnitev v naravi zaradi pravnih in stvarnih ovir, ugotovljenih v skladu z ZDen, ni mogoča, prepričanje nasprotne udeleženke, da sodišče prve stopnje na takšno odločitev ni vezano, pa je zmotno. Glede na dikcijo 10. člena ZPVAS, v skladu s katerim lahko člani agrarnih skupnosti, ki zaradi pravne ali stvarne nezmožnosti vrnitve premoženja ne morejo uveljavljati istovrstnih pravic, kakršne so imeli pred odvzemom teh pravic in zato menijo, da so oškodovani, uveljavljajo odškodnino po splošnih odškodninskih predpisih, je jasno, da je v postopku za določitev odškodnine vprašanje, ali je mogoča vrnitev odvzetega premoženja v naravi, predhodno vprašanje. V razmerju do citirane določbe ZPVAS, ki jo je potrebno obravnavati kot specialno določilo (lex specialis), pa smiselno enako določa tudi 2. člen ZDen (lex generalis), v skladu s katerim denacionalizacija obsega plačilo odškodnine v obliki nadomestnega premoženja, vrednostnih papirjev ali v denarju, če vrnitev podržavljenega premoženja v naravi več ni mogoča. Že iz določil ZNP izhaja, da bi lahko sodišče prve stopnje o obstoju kakšne pravice ali pravnega razmerja, ki se pojavi kot predhodno vprašanje, odločilo le, in še to le z učinki za predmetni postopek, če o tem vprašanju še ni odločilo sodišče ali kakšen drug pristojni organ (8. člen ZNP), enako pa izhaja tudi iz določb ZPP, ki se v nepravdnem postopku uporabljajo subsidiarno (13. člen ZPP). V predmetni zadevi pa takšna situacija ni podana, saj je o vprašanju, ki je se v tej zadevi pojavlja kot predhodno, že pravnomočno odločil matični organa, v danem primeru upravni organ, zato je nepravdno sodišče na takšno odločitev vezano, pri čemer ni odveč podariti, da je vezanost na pravnomočne odločitve matičnega organa posledica učinkov pravnomočnosti sodnih kot tudi upravnih odločb. Da je o predhodnem vprašanju odločil matični organ, pa ne more biti nobenega dvoma, saj je pristojnost upravnih organov za odločanje o zahtevku za denacionalizacijo v danem primeru utemeljena v določbah 1. točke prvega odstavka 54. člena ZDen in 1. točke 57. člena ZDen. V skladu s citiranimi določili namreč o zahtevkih o denacionalizaciji na prvi stopnji odločajo upravne enote (v predmetni zadevi Upravna enota ......), o pritožbah zoper odločbe teh organov, če se zahteva za denacionalizacijo nanaša na kmetijska zemljišča, gozdove in kmetijska gospodarstva, ki so bila podržavljena po predpisih iz 3. in 4. člena ZDen, pri čemer je v 6. točki 3. člena ZDen naveden tudi Zakon o agrarnih skupnostih, po katerem je bilo članom Urbarialne skupnosti T. odvzeto premoženje, kakor je to razvidno iz odločbe Občinskega ljudskega odbora, št. II/23-7019/I-54 z dne 18.6.1954 na list. št. 8-16 predmetnega sodnega spisa, pa ministrstvo, pristojno za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje postopalo povsem pravilno, ko se v presojo vprašanja, ali obstajajo ovire za vrnitev odvzetega premoženja v naravi, za katerega se naj v predmetnem postopku določi višina odškodnine, ni spuščalo in dejanskega stanja v zvezi s tem ni raziskovalo, temveč je sledilo pravnomočni odločbi Upravne enote .... Tako ni mogoče pritrditi pritožbi nasprotne udeleženke, da je dejansko stanje v zvezi s tem vprašanjem ostalo popolnoma nerazjasnjeno, ter posledično tudi materialno pravna odločitev ne more biti zmotna. Nasprotna udeleženka ne more biti uspešna niti z argumentom, da se nanjo subjektivne meje pravnomočnosti upravne odločbe ne raztezajo, saj v upravnem postopku ni sodelovala in posledično ni imela možnosti, da bi upravno odločbo izpodbijala. Ni namreč mogoče prezreti, da pasivna legitimacija nasprotne udeleženke v predmetni zadevi izhaja že iz ZDen, ki v četrtem odstavku 51. člena določa, da je zavezanec za plačilo odškodnine v obveznicah Slovenski odškodninski sklad. Republika Slovenija je z Zakonom o slovenskem odškodninskem skladu (ZSOS) ustanovila sklad, to je Slovenski odškodninski sklad, d.d., kot finančno organizacijo za poravnavo obveznosti upravičencem po zakonu o denacionalizaciji, zakonu o zadrugah in drugih predpisih, ki urejajo denacionalizacijo premoženja (2. člen ZSOS). Slovenski odškodninski sklad, d.d. se je nato z uveljavitvijo Zakona o javnih skladih (ZJS) preimenoval v Slovensko odškodninsko družbo, d.d. (tretji odstavek 60. člena ZJS), katere ustanovitelj in edini delničar je Republika Slovenija (2. člen in 4. člen ZSOS). Tako je potrebno zavzeti stališče, da so pravni interesi Slovenske odškodninske družbe, d.d. istovetni z interesi Republike Slovenije, torej z interesi države, ki pa so prišli do izraza že v upravnem postopku, zato se sedaj nasprotna udeleženka, zgolj zato ker v predmetnem nepravdnem postopku nastopa kot pravna oseba in s tem kot samostojen pravni subjekt, ne more sklicevati, da pravnomočna upravna odločba zoper njo ne more imeti učinkov, saj je jasno, da je bila nasprotna udeleženka kot delniška družba ustanovljena prav z namenom, da država poravna svoje obveznosti nasproti denacionalizacijskim upravičencem in se iz tega razloga učinki pravnomočne odločbe Upravne enote .... z dne 8.9.1997 raztezajo tudi nanjo. Po tako obrazloženem ni mogoče govoriti, da je sodišče prve stopnje kršilo pravico nasprotne udeleženke do obravnavanja v postopku in s tem pravico do sodnega varstva, tako da zatrjevana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

Po tem ko je razjasnjeno kakšen je obseg podržavljenega premoženja, za katerega je potrebno določiti odškodnino, je pritožbeno sodišče presojalo pravilnost prvostopenjske odločitve glede višine odmerjene odškodnine. Predlagatelji v svoji pritožbi izpostavljajo, da se kultura zemljišč po zgodovinskem zemljiškoknjižnem izpisku in zaplembeni odločbi ni ujemala z dejanskim stanjem v naravi v času podržavljenja, vendar pa je ugotoviti, da predlagatelji v namen razjasnitve tega pravno relevantnega dejstva v postopku na prvi stopnji niso postavili ustreznih trditev niti predlagali kakšnih dokazov, da bi se ugotovile tako zatrjevane dejanske okoliščine. Sicer so v svojem predlogu pavšalno navedli, da jim zaradi stvarnih in pravnih ovir, določenih v 19. členu ZDen, v last in posest ni bilo vrnjenih 14 ha 54 a 55 m2 kmetijskih zemljišč in gozdov, pri čemer pa zemljiških parcel, kot te obstajajo danes in ki naj bi že v času podržavljenja predstavljale gozd, niso opredelili in tega niso storili niti kasneje v postopku. V skladu s tretjim odstavkom 44. člena ZDen se vrednost kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč uporabljenih za gradnjo, določi glede na katastrsko kulturo, katastrski razred in katastrski okraj na podlagi podzakonskega predpisa, to je Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč uporabljenih za gradnjo v postopku denacionalizacije (v nadaljevanju Odlok), pri čemer v skladu s 1. členom Odloka ni relevantno ali je bila po podržavljenju spremenjena namembnost zemljišča. V skladu z 2. členom Odloka se vrednost zemljišč določi glede na katastrsko kulturo, katastrski razred in katastrski okraj v času podržavljenja, kar je tudi razlog, da je sodišče prve stopnje za zemljiške parcele, katerih vrnitev v naravi več ni mogoča, ugotavljalo katastrsko kulturo ob času podržavljenja. V ta namen je bilo potrebno najprej opraviti identifikacijo zemljiških parcel, torej ugotoviti, katere so bile v času podržavljanja tiste parcele, ki so zajemale tudi danes obstoječe zemljiške parcele, za katere možnost vrnitve v naravi ni mogoča. Navedeno je sodišče prve stopnje storilo na podlagi potrdil o identifikaciji parcel v prilogi A 4, ki so jih predložili predlagatelji sami in za katere so na naroku v predmetni nepravni zadevi dne 10.7.2009 navedli, da zanje niso sporna, sporna pa niso bila niti za nasprotno udeleženko. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so nepremičnine, katerih vrnitev v naravi ni mogoča, v času podržavljenja bile zaobsežene v parc. št. 559/12, 393/7, 393/12, 559/5, 559/6, 559/7, 559/8, 559/96, ki so takrat bile vse pripisane vl. št. 1243 k.o. .... Navedene parcelne številke hkrati predstavljalo celotno nepremično premoženje, ki je bilo predlagateljem odvzeto z razlastitveno odločbo, kakor to izhaja tudi iz odločbe Upravne enote v ... z dne 8.9.1997 (priloga A 2). Sedaj je bilo potrebno ugotoviti le še, kakšna katastrska kultura je bila na teh zemljiščih v času podržavljenja, kar je sodišče storilo z vpogledom v stari zemljiškoknjižni izpis za vl. št. 1243 k.o. ....., na osnovi katerega je ugotovilo, da so vse zgoraj navedene parcele v času podržavljanja predstavljale v naravi pašnik in to brez navedbe bonitetnega razreda obstoječe kulture, kar po ugotovljeni istovetnosti velja torej tudi za vse danes obstoječe nepremičnine, glede katerih v skladu z upravno odločbo obstajajo ovire za vrnitev v naravi. Glede na izvedene listinske dokaze, ki za udeleženki postopka niti niso bili sporni in jim nobena izmed njiju ni nasprotovala, in zgolj ob posplošenih trditvah predlagateljev, da zaradi stvarnih in pravnih ovir ni mogoča vrnitev kmetijskih zemljišč in gozdov, je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz dejstva, da so bile vse nepremičnine, za katere je v predmetnem postopku potrebno določitvi višino odškodnine, v času podržavljenja v naravi pašnik. Tudi sedaj v pritožbi predlagatelji pavšalno navajajo, da je bila slaba polovica nepremičnin, ki jih z upravno odločbo ni bilo mogoče vrniti v naravi, v času podržavljenja gozd, kot gozdne parcele pa izrecno opredelijo le parc. št. 2222, 2228 in 2219, pripisane vl. št. 2404 k.o. ...., vendar pa takšne navedbe predlagateljev predstavljalo nedovoljeno pritožbeno novoto po prvem odstavku 337. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP, saj ni videti nobenega razloga, niti predlagatelji tega ne zatrjujejo, da te trditvene podlage ne bi mogli podati že v postopku na prvi stopnji. Prav tako sodišče prve stopnje ni bilo dolžno na kakršenkoli drugačen, razen na podlagi zakona določen način, ugotavljati vrednosti odvzetega premoženja, za katerega predlagatelji uveljavljajo odškodnino, kakor to sicer predlaga pritožba. V predmetni zadevi niti ni sporno, in to navajajo in priznavajo tudi predlagatelji, da bonitetni razred podržavljenih zemljišč v razlastitveni odločbi ni bil določen niti ni razviden iz podatkov zemljiške knjige. Ob tej ugotovitvi se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na Navodilo o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (v nadaljevanju Navodilo), saj ta določa merila za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja, če vrednosti podržavljenega premoženja, kakor v danem primeru, ni mogoče ugotoviti po merilih, določenih z zakonom o denacionalizaciji (1. člen Navodila). V 15. členu omenjenega Navodila je namreč predvideno, da se vrednost kmetijskih zemljišč, ki niso bila določena s korekcijskimi koeficienti, določi tako, da se uporabi najnižji količnik v ustreznem katastrskem okraju z vrednostjo, ki je višja od 0,000. V nadaljevanju je sodišče prve stopnje pravilno sledilo načinu izračuna odškodnine kot ta izhaja iz že prej omenjenega Odloka. Ta v drugem odstavku 3. člena določa, da se vrednost zemljišča izračuna tako, da se površina zemljišča v kvadratnih metrih (m2) pomnoži s količnikom za zemljišča po katastrskem okraju, katastrskem razredu in katastrskih kulturah, ki so v skladu s prvim odstavkom zgoraj citiranega člena določeni v prilogi Odloka, in izhodiščno vrednostjo za m2 zemljišča, ki pa je določena v 4. členu Odloka in znaša 3,94,DEM/m2, preračunano v tolarje po srednjem tečaju nemške marke, kot ga določa Banka Slovenije. Ob upoštevanju do sedaj navedenega je za katastrski okraj ...., kamor sodijo predmetne nepremičnine, in glede na ugotovljeno katastrsko kulturo ob podržavljenju (pašnik), pri izračunu odškodnine potrebno upoštevati najnižji koeficient, ki je večji od 0,000 in ki v skladu s prilogo k Odloku znaša 0,016, kakor je vse pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, ki je po preprosti računski operaciji (145.445,00 m2 x 0,016 x 3,94 DEM/m2) za odvzeto premoženje določilo odškodnino v skupni višini 9.169,48 DEM in jo nato glede na v upravni odločbi ugotovljene pripadajoče deleže ustrezno razdelilo med upravičence, kakor je to razvidno iz izreka izpodbijanega sklepa. Ob zgoraj opisanih jasnih merilih za določitev vrednosti podržavljenih zemljišč, dejstvo, da bonitetni razred zemljišč v razlastitveni odločbi ni bil določen, na odločitev v predmetni zadevi ni imelo vpliva, saj te pomanjkljivosti več ni mogoče sanirati, in je sodišče prve stopnje razpolagalo z vsemi relevantnimi dejstvi, potrebnimi za pravilno odločitev o višini odškodnine, tako da pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ne more biti uspešen, posledično pa je tudi prvostopenjska materialnopravna odločitev lahko le pravilna. Pritožbeno sodišče sicer razume nezadovoljstvo predlagateljev nad višino odmerjene odškodnine, vendar pa že z vidika enakosti pred zakonom, ki je v Ustavi RS (URS) opredeljena kot temeljna človekova pravica in svoboščina, kakršnikoli posebni kriteriji za določanje višine odškodnine izven predvidenih zakonskih okvirov, niso sprejemljivi.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo tudi prvostopenjsko stroškovno odločitev in po vsebinskem pregledu pripravljalnih vlog predlagateljev z dne 8.10.2002, 11.9.2008 in 8.7.2009 pritrjuje nasprotni udeleženki, da je sodišče prve stopnje nepravilno ovrednotilo pripravljalno vlogo predlagateljev z dne 8.10.2002 in zanjo priznalo 275 točk po Odvetniški tarifi (OT), saj navedena vloga dejansko predstavlja zgolj dopolnitev predloga z dne 8.4.2002. Da je bil zahtevek predlagateljev za vrnitev nepremičnega premoženja v naravi s pravnomočno upravno odločbo zavrnjen v obsegu 14 ha 54 a in 55 m2, so predlagatelji izrazili že v samem predlogu, s predmetno vlogo pa so le podali dodatne dokazne predloge in predložili dokaze ter pojasnili, katera pravo relevantna dejstva naj se se na tak način dokazujejo, zato je predlagateljem za predmetno pripravljalno vlogo potrebno priznati zgolj 50 točk za obrazložen dopis v skladu s 3. točko tar. št. 33 po takrat veljavni OT (Uradni list RS, št. 7/95 z dne 4.2.1995). V zvezi s pripravljalno vlogo z dne 11.9.2008 in 8.7.2009 pa je pritožbena graja nasprotne udeleženke neutemeljena. Pripravljalna vloga z dne 11.9.2008 je obsežna in so v njej navedena dejstva, ki so pravno pomembna za odločitev v zadevi in ki v takratni fazi postopka med udeleženkama postopka niso bila povsem nesporna (upravičenci do odškodnine, pravno nasledstvo denacionalizacijskih upravičencev, postavitev skrbnika za poseben primer, državljanstvo denacionalizacijskih upravičencev, tek zakonskih zamudnih obresti, merila za določitev višine odškodnine), podani pa so bili tudi nekateri dokazani predlogi. Glede na obseg in vsebino navedb predlagateljev je bila v danem primeru vložitev pripravljalne vloge utemeljena in z vidika racionalnega vodenja postopka, že upoštevaje navajanje upravičencev do odškodnine (52), tudi primerna, četudi je bila vloga nasprotni udeleženki vročena na naroku naslednjega dne (12.9.2008), so navedbe predlagateljev izražene v pisni obliki nasprotni udeleženki olajšale izražanje lastnih stališč. Tudi za pripravljalno vlogo predlagateljev z dne 8.7.2009 je sodišče prve stopnje upravičeno priznalo 275 točk v skladu z OT, saj so s predmetno vlogo predlagatelji odgovorili oziroma nasprotovali navedbam nasprotne udeleženke v njeni pripravljalni vlogi z dne 19.1.2009 hkrati pa tudi oblikovali zahtevek za pravno varstvo, ki ga uveljavljajo v predmetnem nepravdnem postopku.

Ob tem, ko prvostopenjska stroškovna odločitev v preostalem obsegu ni bila sporna je pritožbeno sodišče upoštevaje zgornjo obrazložitev le-to ustrezno spremenilo. Od priznanih 2410 točk po OT je tako potrebno odšteti 225 točk, ki so bile preveč priznane za pripravljalno vlogo z dne 8.10.2002, kar znaša 2185 točk, ob upoštevanju 100% pribitka za zastopanje več strank vrednost storitve znaša 4370 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR predstavlja 2.005,83 EUR, k temu znesku pa je potrebno prišteti še 20% DDV na opravljene storitve, kar znaša 401,66 EUR. Kot strošek pooblaščenca predlagateljev je potrebno priznati tudi 56 točk po OT za materialne stroške, kar znaša 25,70 EUR ter 18 EUR priznanih za kilometrino, vendar pa na navedena zneska ni mogoče priznati še 20% DDV, kot je to zmotno storilo sodišče prve stopnje, saj se DDV obračuna le na opravljene odvetniške storitve, kar je pritožbeno sodišče upoštevalo v okviru pravilne uporabe materialnega prava. Stroški pooblaščenca predlagateljev tako znašajo skupaj 2.451,19 EUR in jih more predlagateljem povrniti nasprotna udeleženka v roku 15 dni, po poteku tega roka pa s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče v skladu s 3. točko 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP pritožbi nasprotne udeleženke ugodilo v delu, v katerem se nanaša na stroškovno odločitev in je odločitev sodišča prve stopnje v tem obsegu spremenilo, kakor je to razvidno in izreka tega sklepa, v presežku pa je pritožbo nasprotne udeleženke kot tudi pritožbo predlagateljev v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP kot neutemeljeno zavrnilo in v preostalem izpodbijanem delu, to je v I. točki izreka, potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo, ki so jih priglasili le predlagatelji, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in jih predlagatelji glede na dejstvo, da s predmetno pritožbo niso bili uspešni, krijejo sami.