Jedro

Tudi v avstrijskem pravu je, enako kot v slovenskem pravnem redu, uzakonjeno določilo, da pogodba nastane s soglasno voljo strank, dokler pa traja dogovarjanje in ponudba ni sprejeta, pogodbe ne nastane (paragraf 861 ABGB). Ponudbo za sklenitev pogodbe ureja paragraf 862 ABGB, ki določa, da lahko naslovljeno ponudbo za sklenitev pogodbe sprejme le v ponudbi določenem fiksnem roku. Ponudba za sklenitev pogodbe torej dajalca ponudbe zavezuje ves čas fiksnega roka, v katerem lahko naslovljenec takšno ponudbo sprejme. Takšna dikcija je zapisana tudi v glavi formularja prošnje za odobritev kredita in tožena stranka je s podpisom listine potrdila, da je s takšnim načinom sklepanja pogodbe seznanjena in da nanjo pristaja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je zahtevala vračilo dolga od tožene stranke kot sodolžnika po kreditni pogodbi z dne 30.3.1993. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo in toženi stranki naložilo plačilo 50.777,67 EUR z 1,5% mesečnimi zamudnimi obrestmi, obračunanimi kontokorentno in sicer za čas od 30.6.1994 do plačila ter povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 890.820 nekdanjih SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je v izrek sodbe sodišča prve stopnje na podlagi pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru P 256/95-23 z dne 29.5.1998 vneslo še podatek o solidarni obveznosti za plačilo prisojenega zneska tudi za V. P. mlajšega. Za čas veljavnosti valute ATS v Republiki Avstriji je temu primerno spremenilo obrestni del izreka izpodbijane sodbe. V ostalem delu je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje smiselno potrdilo.

Navedbe revidenta

3. Zoper pravnomočno sodbo je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Ker sodišči nista navedli vsebine uporabljenega avstrijskega prava, sodbe ni mogoče preizkusiti in sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišči bi morali uporabiti tudi avstrijski zakon o varstvu potrošnikov, na katerega se sklicujejo tudi splošni pogoji tožnice. Revident se sklicuje tudi na 3. in 5. člen Rimske konvencije (Konvencija o pravu, ki se uporabi za pogodbena razmerja iz leta 1980; v nadaljevanju Konvencija), ki določata, da v primeru potrošniških pogodb izbira prava ne sme pripeljati do zmanjšanega obsega potrošniškega varstva in meni, da bi morali sodišči v tej zadevi uporabiti tudi citirano Konvencijo. V smislu 4. in 16. člena Konvencije revident navaja, da je bil sam način sklenitve pogodbe ničen in se je razlikoval od načina sklepanja pogodb po Zakonu o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), saj banka toženca nikoli ni obvestila, da je bila pogodba sklenjena. XI točka splošnih pogojev tožnice ne vpliva na vprašanje sklenitve pogodbe, saj toženec ni bil kreditojemalec ampak porok, tožeča stranka pa ni dokazala, da mu je izročila izvod kreditne pogodbe. Revident je ves čas postopka zatrjeval, da ni nikoli ničesar prejel iz naslova kreditne pogodbe, ter da mu tožeča stranka ni nikoli poslala nobenega obvestila in mu tudi nikoli ni ničesar izplačala. To potrjuje, da do sklenitve poroštvene pogodbe nikoli ni prišlo. Revident navaja okoliščine, v katerih je podpisal prošnjo za odobritev kredita in se sklicuje na svojo podrejenost v primerjavi z močnejšo tožečo stranko pri spornem pogodbenem odnosu. XI. točka splošnih pogojev tožeče stranke je pretirano stroga in nasprotuje določbi 42. člena ZOR. Predlaga, da Vrhovno sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zoper toženo stranko zavrne in tožeči stranki naloži povrnitev pravdnih stroškov, podrejeno pa, da sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje sodišču prve stopnje.

4. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili naslednje dejansko stanje: pravna prednica tožeče stranke je 30.3.1993 z gospodarsko družbo V. m.b.H, S. ter P. V. ml. in P. V. str. sklenila kreditno pogodbo št. 812/938.060. Sestavni del pogodbe so Pogoji poslovanja A. S pogodbo je bil financiran nakup osebnega avtomobila, znesek odobrenega kredita je znašal 619.030 tedanjih ATS, vračilo pa je bilo dogovorjeno v 36 obrokih po 20.910 ATS mesečno. Tožena stranka je morala v skladu s pogodbo skleniti zavarovalno pogodbo za kasko zavarovanje osebnega avtomobila, ki je bil kupljen iz sredstev odobrenega kredita. Znesek kredita je bil izplačan družbi V. m.b.H. Toženec je "prošnjo za odobritev kredita" podpisal kot sodolžnik, pogodba pa se je štela za sklenjeno, ko jo je s pisnim sprejemom sprejela pravna prednica tožeče stranke z listino "kreditna pogodba".

7. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno presodili, da gre v tej zadevi za materialnopravno razmerje z mednarodnim elementom v smislu prvega odstavka 1. člena Zakona o koliziji zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (UL SFRJ, št. 43/82 in 72/82; v nadaljevanju ZUKZ), ki se je uporabljal v času nastanka pogodbenega razmerja, in da je za presojo te zadeve na podlagi 20. člena ZUKZ treba uporabiti avstrijsko pravo.

8. Revident se neutemeljeno zavzema za uporabo Rimske konvencije o uporabi prava pri pogodbenih obligacijskih razmerjih iz leta 1980. v 17. členu Konvencije je namreč določeno, da se določila te konvencije lahko uporabijo le za tiste pogodbe, ki niso bile sklenjene prej, preden je konvencija začela veljati za to državo članico. Konvencija torej nima učinkov za pogodbe, ki so bile sklenjene prej, preden je konvencija začela veljati v tej državi. V Sloveniji in Avstriji pa se je Konvencija začela uporabljati šele po nastanku spornega pogodbenega razmerja, zato njene določbe v tem primeru niso uporabljive.

9. Očitek revidenta, da sodišče druge stopnje ni pojasnilo, katero materialno pravo je uporabilo, ne pomeni bistvene kršitve določb ZPP. Sodišči prve in druge stopnje sta jasno navedli, da sta izhajali iz pogodbenih določil, institut solidarnega dolžnika pa poznajo in dovoljujejo vsi evropski obligacijski zakoni. Sodolžništvo ureja avstrijski ODZ (ABGB) v paragrafu 1347, pravne posledice, ki izhajajo iz takšne skupnosti več subjektov na dolžniški strani, pa v paragrafu 891 ABGB. Tožena stranka v pritožbi tega očitka ni izpostavila, zato pritožbeno sodišče tudi ni bilo dolžno širše utemeljevati materialnopravne podlage.

10. Revizijska navajanja glede sklenitve pogodbe so neutemeljena. Tudi v avstrijskem pravu je, enako kot v slovenskem pravnem redu, uzakonjeno določilo, da pogodba nastane s soglasno voljo strank; dokler pa traja dogovarjanje in ponudba ni sprejeta, pogodba ne nastane (paragraf 861 ABGB). Ponudbo za sklenitev pogodbe ureja paragraf 862 ABGB, ki določa, da lahko naslovljenec ponudbo za sklenitev pogodbe sprejme le v ponudbi določenem fiksnem roku. Ponudba za sklenitev pogodbe torej dajalca ponudbe zavezuje ves čas fiksnega roka, v katerem lahko naslovljenec takšno ponudbo sprejme. Takšna dikcija je zapisana tudi v glavi formularne prošnje za odobritev kredita in tožena stranka je s podpisom te listine potrdila, da je s takšnim načinom sklepanja pogodbe seznanjena in da nanjo pristaja.

11. Revident neutemeljeno zatrjuje, da je XI. točka splošnih pogojev tožnice, ki je določala, da je izročitev dokumentov in izročitev kritnega objekta enemu od kreditojemalcev pravnoveljavna tudi za druge kreditojemalce, pretirano stroga in nasprotuje določbi 42. člena ZOR. Pri obravnavanem pogodbenem razmerju so na dolžniški strani nastopali trije subjekti. Tožena stranka je s podpisom prošnje za odobritev kredita pristala na uporabo splošnih pogojev, ki so v XI. točki določali, da za obveznosti iz te prošnje odgovarjajo vsi kreditojemalci kot solidarni dolžniki nerazdelno in jo zato takšna določba tudi zavezuje. V splošnih pogojih je bilo tudi izrecno navedeno, da za sklenitev pogodbe zadostuje obvestilo le enega prosilca, da banka ponudbo sprejema. Sodišči prve in druge stopnje sta tudi ugotovili, da je bil kredit izplačan in v majhnem obsegu tudi vrnjen kreditodajalki. Tožena stranka pa je bila tudi seznanjena s tem, da je bil avto, ki je bil na podlagi kreditne pogodbe kupljen, kasneje ukraden.

12. Revident le pavšalno navaja, da bi morali sodišči upoštevati avstrijski zakon o varstvu potrošnikov, pri čemer ne navede konkretnih določb, ki nasprotujejo sprejeti odločitvi. Sodišči prve in druge stopnje sta v okviru presoje pogodbenega razmerja upoštevali tudi pravila avstrijskega zakona o varstvu potrošnikov, kot to izhaja iz X. točke Splošnih pogojev. Zakon varuje potrošnike predvsem v smislu, da jim olajšuje odstop od sklenjene pogodbe. Tožena stranka pa se tekom pravdnega postopka na dejstvo, da je od pogodbe odstopila, oziroma, da je od pogodbe želela odstopiti, sploh ni sklicevala.

13. Ker je materialno pravo pravilno uporabljeno in ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je bilo treba toženčevo revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.