Jedro

Tožnik je s svojimi dejanji izkazal, da nima namena ostati v Sloveniji, saj je po tem, ko je bil že nastanjen v sprejemnih prostorih azilnega doma, te prostore zapustil in to prav z namenom, da bi odšel v Italijo. Sodišče ne more slediti temu, da tožnik ni dobro razumel tolmača, ko se je izpolnjeval registracijski list. Sodišče se ne strinja s tožbeno navedbo, da naj bi bil ukrep nesorazmeren. Tožnik je, kot je bilo že pojasnjeno, s svojim ravnanjem izkazal nevarnost pobega in je imela tožena stranka upravičen razlog, da mu je omejila gibanje na prostore Centra za tujce, razen tega je tudi dovolj podrobno obrazložila, zakaj ni možno tožnika pridržati na drugačen način.

Sodišče ne pritrjuje navedbam tožeče stranke, da je zato, ker je bil že opravljen osebni razgovor, prenehal razlog za omejitev gibanja. Ne glede na to, da je osebni razgovor bil opravljen, odločba o tožnikovi prošnji še ni bila izdana. Poleg tega se v postopku mednarodne zaščite lahko izvajajo tudi drugi dokazi in ne zgolj zaslišanje prosilca, kot je na primer pridobitev določenih poročil in podobno. Dokler ni izdana odločba o tožnikovi prošnji, je še vedno potrebno zagotoviti navzočnost tožnika.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožniku omejila gibanje zaradi ugotovitve določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo pobegnil. Z istim sklepom je tudi odločila, da je tožnik pridržan v prostorih Centra za tujce v Postojni od 23. 9. 2022 od 11.50 ure do prenehanja razloga, vendar najdlje do 23. 12. 2022 do 11.50 z možnostjo podaljšanja za en mesec.

2. V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik 23. 9. 2022 pri toženi stranki vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Kot izhaja iz policijske depeše je v Republiko Slovenijo vstopil na ilegalen način 21. 9. 2022 ob 10.00 uri iz smeri Republike Hrvaške. Po ilegalnem prestopu državne meje je bil prijet s strani policijske patrulje. Povedal je, da mu je ciljna država Italija.

3. Kot izhaja iz spisovne dokumentacije, je tožnik 22. 9. 2022 samovoljno zapustil sprejemne prostore azilnega doma in ni počakal na podajo prošnje za mednarodno zaščito. S tem je odstopil od namena podati prošnjo za mednarodno zaščito in se ga je obravnavalo po Zakonu o tujcih. Istega dne okoli 19.00 ure je bil obravnavan s strani Policijske postaje Ljubljana Center in ponovno podal namero za mednarodno zaščito. Tožnik je bil seznanjen s tem, da je v Republiki Sloveniji dvakrat izrazil namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Po prvi izraženi nameri je bil v predhodnem postopku s strani policistov seznanjen s posledicami zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma, kar je potrdil tudi s podpisom na registracijskem listu. Nato je bil odpeljan v azilni dom in v njegovih sprejemnih prostorih čakal na sprejem prošnje do 22. 9. 2022, ko jih je samovoljno zapustil, čeprav mu je bilo pojasnjeno, da v primeru, če sprejemne prostore zapusti pred vložitvijo prošnje, se šteje, da je svojo namero za vložitev prošnje umaknil. Po podani prvi nameri je zapustil sprejemne prostore azilnega doma in odšel s prijatelji na ogled mesta in na železniško postajo, da bi z vlakom odšli v Italijo. Navedel je, da je storil napako po tem, ko je bil s stani policije seznanjen, da se bo v primeru samovoljne zapustitve sprejemnih prostorov štelo, da je njegova namera za podajo prošnje za mednarodno zaščito umaknjena. V Republiki Sloveniji ne bi podal namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, če ga ne bi prijela policija, ampak bi šel direktno v Italijo. Tožena stranka je presodila, da so izpolnjeni pogoji za omejitev gibanja po 2. alineji prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Meni, da je tožnik z ravnanji in izjavami izkazal, da je begosumen. Tožnik je še pred podajo prošnje za mednarodno zaščito zapustil sprejemne prostore azilnega doma in se namenil v Italijo. Njegova ciljna država je bila Italija. S tožnikom bo opravljen osebni razgovor, na katerem bo imel možnost dodatno pojasniti, zakaj zaproša za mednarodno zaščito. Brez osebnega razgovora vsebinske odločitve ni mogoče izdati. Le s pridržanjem na prostore Centra za tujce bo mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije, dokler ne bo odločeno o njegovi prošnji. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka pojasnjuje, zakaj je bilo potrebno tožniku omejiti gibanje na prostore Centra za tujce. Na podlagi dolgoletnih izkušenj in statistike se je pridržanje na območje azilnega doma za begosumne prosilce izkazalo za zelo neučinkovito, saj je večina pridržanih oseb na območje azilnega doma le tega samovoljno zapustila.

4. Tožnik v tožbi navaja, da je res povedal, da je njegova ciljna država Italija, vendar si je premislil in bi zelo rad ostal v Sloveniji do konca azilnega postopka. Sedaj, ko mu je bila natančno obrazložena veljavna zakonodaja Slovenije, nima več namena zapustiti Slovenije. Na policijski postaji je prevajal tolmač T. T., ki je prevajalec za urdu jezik in ne za punjabi jezik, ki ga govori in razume tožnik. Jezik, ki ga tožnik poleg angleščine razume, je njegov materni jezik punjabi. Ko je bil na razgovoru postavljen tolmač za punjabi jezik, ga je tožnik razumel in je odgovoril, da je naredil napako, ker je zapustil azilni dom. Ko ga je uradna oseba vprašala, naj pojasni, zakaj je po podani nameri zapustil sprejemne prostore azilnega doma, je odgovoril, da ga je bilo strah, da ga bodo predolgo držali tam in je moral čim prej dobiti službo zaradi stroškov in dolgov, ki jih je imel s potjo. Tolmača za urdu jezik pa ni dobro razumel. Sicer je s podpisom potrdil, da je vse povedano razumel, vendar je bil v šoku, strahu in stresu, ker ga je policija zasliševala več ur. Tožnik ne zanika, da je 22. 9. 2022 zapustil sprejemne prostore azilnega doma in se je odpravil na železniško postajo. Skupaj so se hoteli odpeljati z vlakom v Italijo. Takšen način je bil povsem legalen, česar tudi niso skrivali. Ni pa vedel, da ne sme zapustiti sprejemnih prostorov azilnega doma. Poleg tega ukrep pridržanja na prostore v Centru za tujce pomeni poseg v pravico do osebne svobode in ni v skladu z načelom sorazmernosti. V nadaljevanju tožbe tožnik podrobno pojasnjuje, zakaj ukrep pridržanja na prostore v Centru za tujce pomeni poseg v osebno svobodo. Omejitev gibanja na prostore Centra za tujce je strožji ukrep, ki ga je mogoče odrediti samo, če v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa zadrževanja na območju azilnega doma. Begosumnost tožnika je tožena stranka zelo šibko izkazala. Nezmožnost uporabe manj prisilnih sredstev se mora nanašati na okoliščine v zvezi s prosilcem, ne pa zgolj ali pretežno na splošne okoliščine zagotavljanja reda in varnosti v azilnem domu. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi, podrejeno pa, naj sklep odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, kaj pomeni pojem nevarnosti pobega ter da je tožnik samovoljno zapustil azilni dom in zavestno odšel proti Italiji, da bi si tam poiskal delo. Sklicuje se na 32. člen Ustave RS, ki med drugim določa, da se sme pravica do svobode gibanja v določenih primerih omejiti z zakonom.

6. Tožeča stranka v pripravljalni vlogi navaja, da je bil s tožnikom 28. 9. 2022 že opravljen osebni razgovor in je zato razlog za omejitev gibanja neutemeljen. Tožena stranka je na to pripravljalno vlogo na glavni obravnavi odgovorila, da postopek še ni pravnomočno končan in da mora biti tožnik dosegljiv tudi za sodišče, če bo vložena tožba.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Sodišče je na glavni obravnavi dne 6. 10. 2022 vpogledalo v upravni spis, ki ga je hkrati z odgovorom na tožbo predložila tožena stranka in v skladu z določbo sedmega odstavka 84. člena ZMZ-1 zaslišalo tožnika.

9. Tožnik je na zaslišanju povedal, da mu ciljna država ni več Italija in da se je odločil ostati v Sloveniji, kjer si bo poiskal delo. Razlog, zakaj si je premislil glede ciljne države pa je, da je zapravil že preveč denarja in je zato v težavah, zato bi rad začel služiti in se je odločil, da ostane. Na Policijski postaji Podlehnik mu ni bila v pismeni obliki dana obrazložitev, da ne sme zapustiti azilnega doma v Ljubljani, dokler ne bo postopek za mednarodno zaščito pravnomočno zaključen. Prevajalec ni prevedel, da ne sme zapustiti azilnega doma. To, da ga naj zapusti, pa mu je svetoval sprovajalec – tihotapec, ki je organiziral pot. Ko je prispel v azilni dom, mu uradna oseba iz azilnega doma ni povedala, da ne sme zapustiti države, dokler ne bo postopek končan. Je pa ena ženska v azilnem domu rekla, da bodo z njim opravili razgovor v zvezi s postopkom mednarodne zaščite. V zvezi z zapustitvijo azilnega doma in odhodom s prijatelji v center Ljubljane in na železniško postajo je povedal, da se opravičuje, ker je to storil. V Centru za tujce se ne počuti dobro. Če bi bil nastanjen v azilni dom, bi v njem sedaj ostal. Na razgovor, ki so mu ga omenili v sprejemnih prostorih azilnega doma, pa ni počakal, ker mu niso povedali datuma razgovora. Ko je zapustil azilni dom, tega ni povedal varnostnikom oziroma uradni osebi. Prevajalec na Policijski postaji Podlehnik ni bil prevajalec za punjabi, ampak za urdu jezik. Dokument, ki ga je dobil, je bil v urdu jeziku, ampak prevajal pa je prevajalec v punjabi jeziku, zato je prevajalca razumel. V azilnem domu ni dobil kakšne brošure, papirja ali kaj podobnega, kjer bi bil pojasnjen postopek mednarodne zaščite.

10. V izpodbijanem sklepu se tožena stranka pri svoji odločitvi sklicuje na določilo 2. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Na tej pravni podlagi lahko pristojni organ prosilcu za mednarodno zaščito odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma iz razlogov, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil. V skladu z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ prosilcu odredi tudi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja. ZMZ-1 v 84. a členu določa, kdaj so podane tiste okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila. Med drugim je taka okoliščina tudi ta, če je prosilec predhodno že poskušal Republiko Slovenijo samovoljno zapustiti (druga alineja 84. a člena ZMZ-1). Glede navedenih zakonskih razlogov za omejitev gibanja se sodišče v skladu z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v celoti sklicuje na utemeljitev v sklepu tožene stranke in zato ne bo ponavljalo razlogov za odločitev.

11. Sodišče ne sledi tožbenim navedbam in tožnikovim navedbam na zaslišanju, da čeprav je tožnik na razgovoru povedal, da je njegova ciljna država Italija, da si je sedaj premislil in da bo v Sloveniji počakal do konca azilnega postopka. Tem tožbenim navedbam ne sledi zato, ker je tožnik s svojimi dejanji izkazal, da nima namena ostati v Sloveniji, saj je po tem, ko je bil že nastanjen v sprejemnih prostorih azilnega doma, te prostore zapustil in to prav z namenom, da bi odšel v Italijo. To je sam povedal na osebnem razgovoru dne 23. 9. 2022, ko ga je uradna oseba vprašala, kako to, da je po podani prvi nameri zapustil sprejemne prostore. Tedaj je sam rekel, da je hotel iti v Italijo (str. 2 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 23. 9. 2022). Povedal je, da je bila to ciljna država, ko je zapuščal Indijo.

12. Sodišče tudi ne more slediti temu, da tožnik ni dobro razumel tolmača, ko se je izpolnjeval registracijski list. Na registracijskem listu z dne 21. 9. 2022 je na drugi strani napisano, da gre za prevod v jezik, ki ga vlagatelj namere razume – punjabi, pri tem pa je tudi napisano besedilo s pisavo tega jezika. Tolmač je na obravnavi potrdil, da gre za punjabi jezik, tožnik pa je tekst na obravnavi tudi prebral. Iz registracijskega lista ni razvidno, da bi imel tožnik kakršnekoli pripombe v zvezi s prevajanjem. Registracijski list je javna listina v smislu 169. člena Zakona o splošnem upravnem (v nadaljevanju ZUP). V skladu s prvim odstavkom 169. člena ZUP javna listina dokazuje tisto, kar se v njej potrjuje ali določa. Stranka sicer lahko dokazuje, da tisto, kar je v javni listini, ne dokazuje njene vsebine, vendar po presoji sodišča tožnik tega ni uspel dokazati. S svojim podpisom je potrdil, da je v jeziku, ki ga razume, seznanjen s tem, da zapustitev sprejemnih prostorov azilnega doma ali njegove izpostave pred sprejemom prošnje za mednarodno zaščito pomeni, da bo obravnavan po zakonu, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji. Sodišče meni, da ni dvoma, da je bil tožnik poučen o tem, kaj pomeni zapustitev sprejemnih prostorov azilnega doma. Tožnik je na osebnem razgovoru dne 23. 9. 2022 sam rekel, da je naredil napako, ker je samovoljno zapustil azilni dom.

13. Sodišče se ne strinja s tem, da naj bi tožena stranka izvedla površen ugotovitveni postopek, saj je bil tožnik v zvezi z omejitvijo gibanja dovolj podrobno zaslišan, da je lahko tožena stranka na podlagi navedenega sprejela izpodbijani akt. Ne glede na to, da tožnik v tožbi zatrjuje, da v kolikor bi želel samovoljno zapustiti azilni dom, bi skrivoma odšel po ilegalnih poteh do meje z Italijo, tako pa je odšel na železniško postajo na vlak, tožena stranka pri svoji odločitvi ni mogla mimo tega, da je prostore azilnega doma vendarle zapustil, čeprav jih ne bi smel. 14. Sodišče se sicer strinja s tem, da pomeni nastanitev v Centru za tujce tudi poseg v osebno svobodo, vendar pa vsak poseg v osebno svobodo ni nezakonit, če obstaja zakonska podlaga za tak poseg in če so zagotovljena procesna jamstva, kot izhajajo iz 19. člena Ustave RS. Ta procesna jamstva so bila v konkretnem primeru izpolnjena, saj je bil tožnik v jeziku, ki ga razume, obveščen o razlogih za odvzem prostosti, bilo mu je pisno sporočeno, zakaj mu je prostost odvzeta, za poseg v osebno svobodo pa je tudi podana zakonska podlaga. Kot je bilo že pojasnjeno, je to določilo 84. člena ZMZ-1. V drugem odstavku 84. člena ZMZ-1 je tudi določeno, da se lahko prosilcu odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če je že samovoljno zapustil območje obveznega zadrževanja, v konkretnem primeru pa je tožnik že enkrat zapustil azilni dom.

15. Sodišče se tudi ne strinja s tožbeno navedbo, da naj bi bil ta ukrep nesorazmeren. Tožnik je, kot je bilo že pojasnjeno, s svojim ravnanjem izkazal nevarnost pobega in je imela tožena stranka upravičen razlog, da mu je omejila gibanje na prostore Centra za tujce, razen tega je tudi dovolj podrobno obrazložila, zakaj ni možno tožnika pridržati na drugačen način. Sorazmernost ukrepa je izkazana tudi s tem, da je tožnika tožena stranka pridržala v Centru za tujce šele po tem, ko je bil najprej nastanjen v azilnem domu, ki pa ga je zapustil. Zaradi tega je imela tožena stranka utemeljen razlog, da je sklepala, da je pri tožniku podana begosumnost, to pa še toliko bolj, ker je na razgovoru povedal, da ga je zapustil zato, da bi odšel v Italijo. Sodišče se sicer strinja s tožbenimi navedbami, da je treba pri oceni, ali gre za odvzem svobode, upoštevati vrsto, trajanje ukrepa in ostale dejanske okoliščine načina izvajanja ukrepa v konkretnem primeru, vendar je tožena stranka v izpodbijanem sklepu vse to tudi upoštevala.

16. Sodišče se tudi ne strinja s tožbenimi navedbami, da je begosumnost tožnika šibko izkazana. Tožnik je imel namreč za ciljno državo Italijo, torej njegov namen ni bil, da bi ostal v Sloveniji, in tudi po tem, ko je že bil nastanjen v azilnem domu, ga je zapustil prav iz razloga, da bi odšel v Italijo. Torej je azilni dom enkrat že zapustil. Vse navedeno pa kaže, da begosumnost ni šibko izkazana, kot se zatrjuje v tožbi. Tožena stranka se pri svoji odločitvi ni oprla zgolj na način varovanja v Centru za tujce, ampak tudi na druge okoliščine, zaradi katerih se je odločila za ukrep omejitve gibanja v Centru za tujce.

17. Sodišče ne pritrjuje navedbam tožeče stranke, da je zato, ker je bil že opravljen osebni razgovor, prenehal razlog za omejitev gibanja. Ne glede na to, da je osebni razgovor bil opravljen, odločba o tožnikovi prošnji še ni bila izdana. Poleg tega se v postopku mednarodne zaščite lahko izvajajo tudi drugi dokazi in ne zgolj zaslišanje prosilca, kot je na primer pridobitev določenih poročil in podobno. Dokler ni izdana odločba o tožnikovi prošnji, je še vedno potrebno zagotoviti navzočnost tožnika.

18. Glede na vse navedeno je izpodbijani sklep pravilen in je zato sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.