Jedro

Znesek, ki presega 1/3 dogovorjene kupnine, se ne more šteti kot neznaten del obveznosti, zaradi neizpolnitve katerega ni mogoče razdreti pogodbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da se kupoprodajna pogodba z dne 20.9.1995 razveljavi v delu, s katerim je tožnik toženki prodal 3/10 nepremičnin vl. št. 313 k.o. S..., in je toženka tožniku dolžna izstaviti listino, na podlagi katere se bo pri 3/10 vl. št. 313 k.o. S... vknjižila lastninska pravica na njegovo ime. Proti takšni sodbi se je pritožil tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenem zahtevku ugodi, podrejeno pa, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da 38 % kupnine, ki jo po ugotovitvi sodišča prve stopnje toženka še dolguje tožniku, ne predstavlja neznaten del obveznosti v smislu 131. člena ZOR. V konkretnem primeru bi bil to kvečjemu znesek v višini 2.000,00 ali 3.000,00 DEM. Toženka z izpolnitvijo zamuja že več kot štiri leta. Upoštevati je treba tudi obresti, ki jih zaradi zamude dolguje. Pritožba je utemeljena. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo in zato tudi ni ugotovilo vseh odločilnih dejstev. Na podlagi določbe 124. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89) sme stranka dvostranske pogodbe le-to tudi razdreti, če druga stranka ne izpolni svoje obveznosti. Na podlagi določb 126. člena ZOR lahko upnik pogodbo razdre, kadar njena izpolnitev v določenem roku ni bistvena sestavina pogodbe, če pusti dolžniku primeren dodaten rok za izpolnitev, po izteku tega pa je pogodba razdrta po samem zakonu. Vendar pogodbe ni mogoče razdreti zaradi neizpolnitve neznatnega dela obveznosti (131. člen ZOR). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila za solasninska deleža obeh prodajalcev na nepremičnini po pogodbi z dne 20.9.1995 dogovorjena kupnina v višini 100.000,00 DEM v tolarski protivrednosti, pri čemer toženka prodajalcema dolguje še 38.000,00 DEM v tolarski protivrednosti. Glede na tako ugotovljeno višino kupnine in njenega neplačanega dela je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da niti 38 % celotne kupnine niti tožnikovega deleža ne upravičuje slednjega, da razdre pogodbo. Sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določbe 131. člena ZOR. Pojem "neznaten del obveznosti" je pravni standard, katerega vsebino je treba določiti v vsakem primeru posebej. Kolikor neizpolnjeni del presega tretjino celotne obveznosti, nikakor ni mogoče šteti, da je neznaten. Hkrati pa sodišče prve stopnje niti ni ugotovilo, do kolikšnega dela kupnine po pogodbi je upravičen tožnik in kolikšen del tega zneska mu toženka še dolguje. Predmet razdrtja je namreč le del pogodbe, ki se nanaša na prodajo tožnikovega solasninskega deleža na nepremičninah, vpisanih pri vl. št. 313 k.o. Strahinj, zato ni odločilno vprašanje, kolikšen je skupni znesek dolgovane kupnine za oba prodajalca. Sodišče prve stopnje tudi ni ugotovilo, ali je izpolnjen pogoj za razdrtje pogodbe, da je tožnik toženki pustil primeren dodatni rok za izpolnitev in je ta rok potekel do konca glavne obravnave. Sodišče prve stopnje bo v novem postopku moralo ugotoviti vsa odločilna dejstva in ponovno presoditi, ali neplačani del kupnine tožnika upravičuje, da razdre pogodbo, nato pa odločiti o tožbenem zahtevku na vrnitev danega. Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 355. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Da se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo, je sodišče druge stopnje odločilo na podlagi 3. odstavka 165. člena ZPP.