Jedro

Tožena stranka je tožniku izdala „sklep o prekinitvi delovnega razmerja iz poslovnega razloga, ki po svoji vsebini pomeni redno odpove pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga na podlagi prvega odstavka 88. člena ZDR. Delodajalec, ki redno odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, je v skladu s 109. členom ZDR dolžan delavcu plačati odpravnino v višini, ki je odvisna od povprečno prejete plače v zadnjih treh mesecih dela pri delodajalcu in trajanja zaposlitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku regres za letni dopust v višini 152,90 EUR bruto, od tega zneska plačati akontacijo dohodnine, tožniku pa plačati preostali znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2010 dalje do plačila, v roku 15 dni, zavrnilo pa je obrestni zahtevek od 1. 6. 2010 do vključno 1. 7. 2010 (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku plačati odpravnino v znesku 883,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2010 dalje do plačila, v roku 15 dni (II. točka izreka). Sklenilo je, da se zaradi umika tožbenega zahtevka tožnika za izplačilo neizplačanih plač v neto znesku 300,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 6. 2010 dalje, postopek ustavi, in da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 179,02 EUR ter jih nakazati na TRR Delovnega sodišča v Celju, št. ..., sklic ... v roku 15 dni od prejema odpravka sodbe, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper II. točko izreka sodbe (izplačila odpravnine v znesku 883,80 EUR) se pritožuje tožena stranka in v pritožbi navaja, da sodišče ni upoštevalo sporazuma sklenjenega med toženo stranko in tožnikom dne 31. 5. 2010, s katerim se je tožnik odpovedal plačilu odpravnine. Do 31. 5. 2010 je tožnik večkrat izrazil željo, naj mu tožena stranka izda sklep o prenehanju delovnega razmerja, da bi se lahko prijavil na Zavodu RS za zaposlovanje kot iskalec zaposlitve za poln delovni čas. Ker je tožena stranka zaradi likvidnostnih težav zamujala s tekočim izplačilom plač in je tožnik točno vedel za njeno finančno situacijo, je soglašal, da mu preneha delovno razmerje na način, kot je bilo storjeno. Iz sporazuma o prekinitvi je razvidna dejanska ugotovitev, da tožniku za leto 2010 ni bil izplačan regres in odpravnina, tožnik pa ni izrazil zahteve za to plačilo. V primeru, da bi tožnik to zahteval, bi tožena stranka predlagala, da sam da odpoved, saj ne bi pristala na njegovo zahtevo po izplačilu odpravnine. Prav tako ni bilo nobene potrebe, da je tožnik v spor pritegnil odvetnika in glede na to, da je angažiral odvetnika, bi moral tožnik tudi sam trpeti stroške postopka. Tožena stranka nima finančnih sredstev, zato tudi v sporu ni angažirala odvetnika in je sama vložila pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v okviru uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva in sicer, da je tožnik s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi dne 1. 6. 1999 in dne 17. 9. 2007. Tožniku je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo iz poslovnega razloga dne 31. 5. 2010. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka tožniku izdala „sklep o prekinitvi delovnega razmerja iz poslovnega razloga z dne 28. 2. 2010 (priloga A6), ki po svoji vsebini pomeni redno odpove pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga na podlagi prvega odstavka 88. člena ZDR. Delodajalec, ki redno odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga je, v skladu s 109. členom ZDR dolžan delavcu plačati odpravnino v višini, ki je odvisna od povprečno prejete plače v zadnjih treh mesecih dela pri delodajalcu in trajanja zaposlitve.

Neutemeljena je pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo sporazuma, sklenjenega med tožnikom in toženo stranko z dne 31. 5. 2010, in da se je tožnik s sporazumom odpovedal plačilu odpravnine. V sporazumu, sklenjenim dne 31. 5. 2010 sta stranki, torej tožnik in tožena stranka ugotovili, da tožniku preneha delovno razmerje pri toženi stranki dne 31. 5. 2010; da tožena stranka tožniku dolguje neizplačane plače za mesec marec, april in maj 2010 ter nadomestilo za prehrano za navedene mesece ter potne stroške; da tožnik pri delodajalcu ni prejel izplačanega regresa za letni dopust za leto 2010 ter tudi ne odpravnine. S sporazumom sta se stranki dogovorili le, da bo tožena stranka dolgovane zneske izplačala v 10 obrokih brezobrestno. S sporazumom sta stranki določili dolgovane zneske ter način poplačila in nikakor ni mogoče sporazuma tolmačiti kot sporazumno odpoved pogodbe o zaposlitvi in da zato tožena stranka tožniku ne bi bila dolžna plačati odpravnine.

Na podlagi takšne ugotovitve je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da mora tožena stranka, v skladu z določbo druge alineje drugega odstavka 109. člena ZDR, tožniku izplačati odpravnino. ZDR v prvem odstavku 109. člena določa, da je osnova za izračun odpravnine povprečna plača, ki jo je delavec ali, ki bi jo prejel delavec, če bi delal, v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Ker je zaposlitev tožnika trajala skupaj 12 let, se pri izračunu upošteva ena četrtina osnove za vsako leto dela pri toženi stranki, zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je tožena stranka tožniku dolžna izplačati 883,80 EUR iz naslova odpravnine.

Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev tožene stranke, da bi moral tožnik trpeti stroške svojega odvetnika, ker se bi tožnik v sporu lahko zastopal sam. Sodišče prve stopnje je stroške postopka pravilno odmerilo, glede na uspeh tožnika v sporu, v skladu s 154. in 155. členom ZPP in Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008). Pravilno je tudi sodišče tožniku priznalo nagrado za delo odvetnika (drugi odstavek 151. člena ZPP).

Glede na to, da niso bili podani s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).