Jedro

Časovni okvir, ki je pomemben za ugotovitev državljanstva, je ureditev ZDrž, ki določa v drugem odstavku 35. člena novele iz leta 1948 oviro za ugotovitev oziroma nadaljevanje jugoslovanskega državljanstva na dan 28.8.1945, če so kumulativno podani trije pogoji: življenje v tujini, nemška narodnost in nelojalno ravnanje med vojno ali pred vojno proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ. Na podlagi te določbe ZDrž je bilo odrečeno državljanstvo FLRJ tistim osebam nemške narodnosti, ki so se pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti, ker so s svojim ravnanjem izkazovale lojalnost nemškemu Reichu. Ustavno sodišče Republike Slovenije je že preizkusilo, ali je uporaba 2. odstavka 35. člena ZDrž (v besedilu novele ZDrž) v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije. Odločilo je, da ni (glej navedeno odločbo, obrazložitev 45. točke). Uporaba navedene določbe je bila po mnenju Ustavnega sodišča z vidika pravne kontinuitete pri ugotavljanju državljanstva dopustna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 27.3.2006. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Oddelka za upravno notranje zadeve Upravne enote Ptuj z dne 26.8.2004, s katero je bilo odločeno, da se A.A., rojen 12.11.1900 v Z., po predpisih, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZD RS, Uradni list Republike Slovenije, št. 1/91-I, 30/91-I, 38/92 in 13/94), po 28.8.1945 ni štel za jugoslovanskega državljana. V postopku je bilo ugotovljeno, da so bili izpolnjeni vsi trije pogoji za uporabo drugega odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (ZDrž FLRJ, Uradni list DFJ oz. FLRJ, št. 54/46 ). Ugotovljeno je bilo, da je bil imenovani član Kulturbunda in imetnik rdeče legitimacije Štajerske domovinske zveze, iz česar izhaja, da je bil oseba nemške narodnosti, da je izpolnjen pogoj bivanja v tujini na dan 4.12.1948, zaradi česar je podana tudi domneva, da je nelojalno ravnal zoper interese narodov in države FLRJ. Z izjavami v postopku zaslišanih prič pa tožniku tudi ni uspelo dokazati, da nelojalnost v primeru imenovanega ni obstajala. Pri tem se tožena stranka opira na stališče Ustavnega sodišča RS, ki ga je v zvezi z retroaktivno uporabo drugega odstavka 35. člena ZDrž zavzelo Ustavno sodišče v svoji odločbi, št. U-I-23/93 z dne 20.3.1997 (v nadaljevanju odločba ustavnega sodišča).

Sodišče prve stopnje navaja, da gre v obravnavani zadevi za ponovljen postopek ugotavljanja državljanstva tožnikovega pravnega prednika A.A. in uporabo določbe drugega odstavka 35. člena ZDrž FLRJ. Po presoji sodišča prve stopnje, glede na obrazložitev tožene stranke v izpodbijani odločbi in podatke predloženih upravnih spisov, tožbeni ugovori ne vzbujajo dvoma o tem, da je tožena stranka odločila v skladu s citiranim zakonom. Sodišče prve stopnje se v sodbi v izogib ponavljanju sklicuje na razloge tožene stranke v skladu z drugim odstavkom 67. člena ZUS. Po presoji sodišča je dokazana nemška narodnost pokojnega, in sicer s članstvom v organizaciji Kulturbund. Dokazno vrednost arhivskega gradiva nekdanjega arhiva Ministrstva za notranje zadeve (sedaj Arhiv RS, Oddelek za dislocirano arhivsko gradivo III) in Muzeja narodne osvoboditve Maribor, na katerega je tožena stranka oprla svojo ugotovitev (seznam Arhiva RS, št. 118/2 in matična knjiga članov Štajerske domovinske zveze za okrožje P.), pa je pravilno presojala v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP 1986, Uradni list SFRJ, št. 47/86 P.B.), ki urejajo dokazni postopek. Pravilno je tudi stališče tožene stranke, da tožniku s predlaganimi in izvedenimi dokazi ni uspelo izpodbiti domneve o nelojalnosti njegovega pravnega prednika. Tožena stranka pa se je v izpodbijani odločbi opredelila tudi do navedb tožnika glede kriterijev in dokazov, s katerimi je mogoče ovreči domnevo nelojalnosti. Prvostopno sodišče se v obrazložitvi sklicuje na odločbo ustavnega sodišča, Up-278/97 z dne 9.10.1997. Upoštevaje vse navedeno po presoji sodišča prve stopnje zato domneve nelojalnosti ni mogoče izpodbijati z oporekanjem verodostojnosti arhivskega gradiva, ki kaže na neaktivno članstvo tožnikovega pravega prednika v Kulturbundu, kakor tudi ne z izjavami v postopku zaslišanih prič, ki so poudarjale zgolj njegove značajske lastnosti in znanje slovenskega jezika. Prvostopno sodišče je odločilo tudi, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka, ker v obravnavanem sporu ni uspel (prvi odstavek 23. člena ZUS v povezavi s 154. členom ZPP).

Zoper sodbo prvostopnega sodišča je tožnik vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da se sodišče prve stopnje v obrazložitev zavrnitve večine tožbenih razlogov ni spuščalo, temveč je v smislu drugega odstavka 67. člena ZUS sledilo utemeljitvi tožene stranke v izpodbijani odločbi, zato je izpodbijani sodbi mogoče očitati enake napake kot napadeni drugostopni odločbi. Vprašanje je, ali je z ravnanjem sodišča, ko se enostavno sklicuje na to, da ima tožena stranka prav, zadoščeno pravici do enakega varstva pravic iz 22. člena ustave in pravici do sodnega varstva iz 23. člena ustave. Poudarja, da je tožena stranka zmotno ugotovila dejansko stanje glede vprašanja (ne)lojalnosti, datuma odhoda v tujino in nemške narodnosti A.A. ter pri tem ponavlja ugovore, navedene v tožbi. Iz vseh izvedenih dokazov in indicev izhaja, da A.A. ni bil nelojalen do FLRJ oziroma njenih narodov. Tožeča stranka je v postopku s pričami izpodbijala domnevo nelojalnosti A.A., domneva je ovržena z njegovim korektnim ravnanjem do pripadnikov jugoslovanskih narodov in države. V postopku ni izkazano, da A.A. 4.12.1948 ni bil več v Sloveniji, tožena stranka pa je to dejstvo štela za ugotovljeno, sodišče pa se o njem ni izreklo. Tožena stranka sklepa na nemško narodnost A.A. (kot tudi na njegovo nelojalnost) na podlagi arhivskega gradiva, ki ga hrani Muzej narodne osvoboditve v Mariboru. V spisu originalnega arhivskega gradiva ni, dopis Muzeja narodne osvoboditve z dne 14.1.1994 pa ni originalen dokaz o članstvu A.A. v Štajerski domovinski zvezi. Tožena stranka in posledično sodišče, ki ji sledi, sta zmotno uporabila materialno pravo, ko sta uporabili določilo tretjega odstavka 63. člena ZDen v nasprotju z njegovo vsebino. Kot je tožeča stranka navajala že v tožbi, zakon prepoveduje ugotavljanje nelojalnosti in nikakor ne vzpostavlja domneve nelojalnosti. Odločitev izpodbijane sodbe, da naj bi domnevno nelojalnost predpisoval že drugi odstavek Zakona o državljanstvu iz leta 1945, nima temelja v tem zakonu ne v ZDen niti v odločbi ustavnega sodišča. Retroaktivnost Zakona o državljanstvu FLRJ je bila že leta 1948 v nasprotju s takrat veljavno zakonodajo. W.A.U. izpolnjuje pogoje iz 9. člena ZDen za status upravičenca, saj mu je bilo državljanstvo po 9.5.1945 priznano z zakonom 28.8.1945 (ne glede na to, da naj bi mu bilo potem vzeto), v času od 28.8.1945 do 4.12.1948 pa se je štel za jugoslovanskega državljana. Tožnik uveljavlja tudi bistveno kršitev pravil postopka. Sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe omenja, da je tožena stranka vložila odgovor na tožbo. Tega odgovora sodišče tožeči stranki ni vročilo in je s tem kršilo njeno pravico do enakega varstva pravic. Bistveno kršitev določb postopka predstavlja tudi ravnanje sodišča, ki precejšnjega dela tožbenih navedb sploh ni obravnavalo niti ni do njih zavzelo stališča, kar predstavlja kršitev pravice do enakega varstva pravic in do sodnega varstva.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Revizija ni utemeljena.

Ker je s 1.1.2007 začel veljati in se uporabljati ZUS-1, je bilo treba s tožnikovo pritožbo, ki je bila vložena v letu 2006, ravnati po drugem odstavku 107. člena ZUS-1. Skladno s to določbo se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, še naprej obravnavajo kot pritožbe po določbah ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, in v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. Ker v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za obravnavanje vložene pritožbe kot pritožbe po drugem odstavku 107. člena ZUS-1, jo je Vrhovno sodišče Republike Slovenije obravnavalo kot revizijo. Sodba sodišča prve stopnje je po drugem odstavku 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna s 1.1.2007. ZUS-1 pa je za odločanje v tej zadevi vrhovno sodišče uporabilo na podlagi prvega odstavka 107. člena ZUS-1. Revizija je izredno pravno sredstvo, ki se lahko vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V okviru teh norm se je gibal tudi preizkus revizijskih razlogov.

V obravnavani upravni zadevi gre za ugotavljanje državljanstva (po tretjem odstavku 63. člena ZDen) kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije in kot pogoja za pridobitev upravičenja do denacionalizacije. Zato je treba upoštevati poleg predpisov, ki urejajo državljanstvo, tudi določbe ZDen.

Temeljno pravilo glede ugotavljanja državljanstva kot pogoja za pridobitev upravičenja do denacionalizacije je vsebovano v prvem odstavku 9. člena ZDen, ki določa, da so fizične osebe iz 3., 4. in 5. člena ZDen upravičenci, če so bili v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani in jim je bilo po 9.5.1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. Časovni okvir, ki je pomemben za ugotovitev državljanstva, je ureditev ZDrž FLRJ, ki določa v drugem odstavku 35. člena (novela iz leta 1948) oviro za ugotovitev oziroma nadaljevanje jugoslovanskega državljanstva na dan 28.8.1945, če so kumulativno podani trije pogoji: življenje v tujini, nemška narodnost in nelojalno ravnanje med vojno ali pred vojno proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ. Na podlagi te določbe ZDrž FLRJ je bilo odrečeno državljanstvo FLRJ tistim osebam nemške narodnosti, ki so se pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti, ker so s svojim ravnanjem izkazovale lojalnost nemškemu Reichu.

Revident izpodbija ugotovitev, da je bil A.A. nemške narodnosti in da je bil član Kulturbunda in imetnik rdeče legitimacije Štajerske domovinske zveze za okrožje ... Tako nacionalna pripadnost, ki jo izkazuje članstvo, kot tudi članstvo v organizaciji Kulturbund so dejstva, ki se nanašajo na dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem in sodnem postopku. Z izpodbijanjem ugotovitev o dejstvih pa revident izpodbija ugotovitev dejanskega stanja, to pa ni dovoljen revizijski razlog (drugi odstavek 85. člena ZUS-1).

Neutemeljen je revidentov očitek, da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, ker naj bi uporaba določbe drugega odstavka 35. člena novele ZDrž FLRJ iz leta 1948 imela nedovoljen retroaktivni učinek. Pravilno je ta ugovor zavrnilo že prvostopno sodišče in se je pri tem utemeljeno sklicevalo na odločbo ustavnega sodišča, s katero je to v 41. in naslednjih, zlasti 45. točki obrazložitve pojasnilo, da je uporaba takšne določbe z vidika pravne kontinuitete pri ugotavljanju državljanstva dopustna. Na obrazložitev iz navedene ustavne odločbe se sklicuje tudi revizijsko sodišče v obravnavani zadevi in je na tem mestu zato ne ponavlja.

Revident je tudi menil, da je bilo zmotno ugotovljeno dejansko stanje glede nelojalnega ravnanja kot tretjega pogoja po drugem odstavku 35. člena ZDrž FLRJ. Nelojalnost kot pravno nedoločen pojem je kot takšen del materialnega prava, zato njegovo uporabo revizijsko sodišče preizkusi po uradni dolžnosti.

V tretjem odstavku 63. člena ZDen je določeno, da pri ugotavljanju jugoslovanskega državljanstva kot pogoja za pridobitev upravičenja do denacionalizacije, ni mogoče ugotavljati obstoja nelojalnega ravnanja zoper interese narodov in države FLRJ. Po stališču iz odločbe ustavnega sodišča vsebuje določba drugega odstavka 35. člena ZDrž FLRJ v povezavi z določbo tretjega odstavka 63. člena ZDen domnevo nelojalnosti. Domneva je bila po razlagi Ustavnega sodišča RS upravičena glede na takratna zgodovinska dejstva. Ni pa je dopustno razlagati tako, da prizadeta oseba ne bi imela pravice izpodbijati te domneve in dokazovati nasprotnega (46. do 49. točka navedene ustavne odločbe, zlasti 48. točka). Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnik imel možnost predlaganja dejstev in okoliščin, s katerimi bi izpodbil zakonsko domnevo nelojalnosti oziroma dokazoval lojalnost A.A., vendar, kot to pravilno izhaja iz izpodbijane sodbe, ni ponudil dokazov o ravnanju imenovanega, ki bi izpričevali njegovo lojalnost, oziroma ni dokazal obstoja drugih okoliščin, ki bi prepričljivo nasprotovale domnevi nelojalnosti. Tožnik, na katerem je dokazno breme, je, kot mu je že pravilno pojasnilo prvostopno sodišče, lahko uspešen le, če ponudi navedbe in dokaze o konkretnih ravnanjih, ki izpričujejo lojalnost, ali pa dokaže obstoj drugih okoliščin, ki prepričljivo nasprotujejo domnevi nelojalnosti. Vrhovno sodišče enako kot prvostopno sodišče in tožena stranka glede na odločbo ustavnega sodišča in ustaljeno upravno-sodno prakso meni, da mora stranka dokazati aktivno lojalnost. Ta pa je podana z aktivnim delovanjem osebe, odsotnost dokazov o nelojalnosti ne zadostuje. Tudi po presoji revizijskega sodišča izvedeni dokazi z zaslišanjem prič oziroma sklicevanje na neaktivno članstvo imenovanega v Kulturbundu (z neplačevanjem članarine) ne nudijo dokazov o lojalnem ravnanju A.A., oziroma ne predstavljajo dokazov, s katerimi bi bilo mogoče ovreči domnevo nelojalnosti imenovanega.

Neutemeljen je tudi revizijski razlog, da je presečni dan za ugotavljanje odsotnosti A.A. 28.8.1945. Odločilna je bila odsotnost na dan 4.12.1948, to je na dan uveljavitve novele ZDrž FLRJ, učinek ureditve v skladu z novelo ZDrž FLRJ pa je bil retroaktiven. Tako stališče je vsebovano že v odločbi ustavnega sodišča, takšna pa je po izdaji te odločbe ustavnega sodišča tudi ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Ustavno sodišče ni presodilo, da je takšna ureditev v neskladju z Ustavo Republike Slovenije, saj zakona ni razveljavilo, temveč je razveljavitev celo odklonilo (tč. 49 obrazložitve). Odsotnost A.A. na dan 4.12.1948 pa, kot izhaja iz upravnih spisov, ni bila sporna, potrdili so jo vložniki sami v vlogi za denacionalizacijo premoženja. Glede na navedeno toženi stranki ni bilo treba ugotoviti, od kdaj natančno je A.A. živel v tujini, saj je relevantno dejstvo le, da je živel v tujini na dan 4.12.1948. Revizijsko sodišče zavrača tudi revizijski ugovor o neverodostojnosti arhivskih podatkov. Tako prvostopno sodišče kot še zlasti tožena stranka, na katere razloge se opira tudi prvostopno sodišče, sta namreč svoje stališče glede verodostojnosti tega dokumenta obsežno in prepričljivo utemeljila, tožeča stranka pa ni ponudila relevantnih dokazov, s katerimi bi se lahko ovrgla resničnost teh podatkov.

Po presoji revizijskega sodišča nevročitev odgovora na tožbo tožniku ni vplivala na odločitev o zadevi. V odgovoru na tožbo tožena stranka namreč le navaja, da vztraja pri razlogih zavrnilne odločbe in ne navaja nič takega, kar ni že navedeno v njeni odločbi z dne 27.3.2006, ki pa je bila tožniku vročena in se je o njenih razlogih lahko izrekel. Ker nevročitev odgovora na tožbo v obravnavani zadevi po presoji revizijskega sodišča ni vplivala na odločitev o zadevi, ne gre za bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu, zaradi katere bi bilo treba razveljaviti izpodbijano sodbo (2. odstavek 75. člena v zvezi s 1. točko 1. odstavka 85. člena ZUS-1).

Po mnenju revizijskega sodišča se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh tožbenih navedb in se pri tem v izpodbijani sodbi tudi utemeljeno sklicevalo na razloge tožene stranke iz obrazložitve njene odločbe, kot to izrecno omogoča 2. odstavek 67. člena ZUS, na katerega se je prvostopno sodišče pri tem tudi sklicevalo.

Ker zatrjevani dopustni revizijski razlogi kot tudi drugi razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, niso podani, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v skladu z 92. členom ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Tožnik je zahteval povrnitev stroškov postopka. Do povrnitve ni upravičen zato, ker v postopku ni uspel (prvi odstavek 25. člena ZUS-1; smiselna uporaba prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 165. člena ZPP).