Jedro

Sklenitev sodne poravnave je neposredno učinkujoče procesno dejanje, ki ga od trenutka, ko se sporazum strank vpiše v zapisnik in ga stranki podpišeta, ni več mogoče preklicati. Od podpisa zapisnika o sklenitvi sodne poravnave je mogoče napake volje uveljavljati le še z izrednim pravnim sredstvom – tožbo za razveljavitev sodne poravnave.

Prvostopenjsko sodišče bi lahko razpisalo narok, kjer bi stranki s podpisom zapisnika sklenili sodno poravnavo o preživnini tudi za dodatno (drugo) obdobje. Vendar pa je tožeča stranka sama predlagala, naj sodišče, ker sta stranki sporazumni, samo dopolni sodno poravnavo. To je sodišče prve stopnje storilo z izpodbijanim sklepom, v katerem zgolj povzema sporazum pravdnih strank. Zato glede na navedeno in ob analogni uporabi četrtega odstavka 307. člena ZPP, tudi tak sklep ne more biti predmet pritožbenega izpodbijanja.

Izrek

Pritožba se zavrže. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se sodna poravnava, ki sta jo pravdni stranki sklenili v pravdni zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. P 892/2010 z dne 6. 6. 2010, v 3. točki dopolni z novim odstavkom, ki se glasi: „A. L. in A. M. se sporazumeta in dogovorita, da je dolžan A. M. za preživljanje svoje hčerke E. M. in sina Ž. M. plačati A. B. že zapadlo in neplačano preživnino za obdobje od vložitve tožbe 29. 3. 2010 do 1. 6. 2011 v skupnem znesku 1400,00 EUR, najkasneje do 1. 9. 2011, v primeru zamude s plačilom skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila." Zoper navedeni sklep vlaga pritožbo tožeča stranka s predlogom za njegovo razveljavitev oziroma spremembo ter podredno razveljavitev in vrnitev v ponovno sojenje. Pritožnica navaja, da sta stranki 6. 6. 2010 sklenili sodno poravnavo, vendar je ta neveljavna, saj je bila sklenjena v bistveni zmoti. Pritožnica je poudarila, da je sodno poravnavo sklenila v bistveni zmoti zaradi okoliščin, ker v času sklepanja sodne poravnave njene odvetnice S. D. ni bilo ob njej, kasneje pa, ko je vsa obupana klicala v odvetniško pisarno D., je prišel pravnik, ki se z njeno zadevo sploh ni ukvarjal. Ne pravnik ne ona sama nista bila zmožna skleniti pravilne in pravične sodne poravnave. Pritožnica je bila čustveno močno vpletena ter prizadeta in zato nesposobna sprejemati kakršnekoli odločitve glede preživljanja, stikov in višine preživnine za E. in Ž. M.. Meni, da bi moralo sodišče glavno obravnavo prestaviti in ji omogočiti sklepanje sodne poravnave skupaj z njeno pooblaščenko, odvetnico S. D., ki je zadevo poznala in je ustrezno strokovno usposobljena za sklepanje tovrstnih sodnih poravnav; njo je namreč pooblastila zastopanje, ker se je zavedala, da je sama preveč prizadeta in čustveno vpletena. Pri sklenjeni sodni poravnavi pa gre tudi za zmoto v pravnem temelju (kavzi), saj je bila pritožnica zavedena. Bila je namreč prepričana, da je sklenila sodno poravnavo, po kateri znaša mesečna preživnina za vsakega otroka 180,00 EUR na mesec od 29. 3. 2010 dalje. Šele ko je doma prebrala pisni odpravek sodne poravnave z dne 6. 6. 2011, je ugotovila, da ji je tožena stranka dolžna za preživljanje E. in Ž. M. za obdobje od 29. 3. 2010 do 1. 6. 2011 plačati za zapadlo in neplačano preživnino le 1.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2011 dalje, kar znaša samo 50,00 EUR mesečne preživnine za vsakega otroka. Pritožnica je prepričana, da je življenjsko in splošno znano dejstvo, da je preživnina v znesku 50,00 EUR prenizka, sploh za dva šolo obvezna otroka, stara 15 in 7 let. Oba otroka sta v najbolj občutljivih letih in imata veliko zunanjih aktivnosti, mesečna preživnina v višini 50,00 EUR na otroka ne zadostuje niti za zadovoljevanje osnovnih življenjskih potreb, kot so hrana, šolski pripomočki, potrebščine in obleka, kaj šele za ostale stroške, kot so na primer računi za mobilni telefon, športne aktivnosti in drugi stroški, ki jih imajo mladostniki zaradi druženja s sovrstniki. Pritožnica je prepričana, da bi moralo sodišče odločiti tako, da je A. A. za preživljanje svoje hčerke E. in sina Ž. M. dolžan plačati pritožnici zapadlo in neplačano preživnino za obdobje od vložitve tožbe, t. j. od dne 29. 3. 2010, do 1. 6. 2011 v skupnem znesku 5.040,00 EUR (180,00 EUR x 2 (za E. in za Ž.) x 24 mesecev), najkasneje do 1. 9. 2011, v primeru zamude s plačilom skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni dovoljena.

Stranki postopka sta na naroku za glavno obravnavo, ki se je vršil 6. 6. 2011, sklenili sodno poravnavo med drugim tudi glede preživljanja skupnih otrok, tako da sta določili toženčevo preživninsko obveznost za vsakega od obeh otrok od 1. 6. 2011 dalje. Sklenitev sodne poravnave je neposredno učinkujoče procesno dejanje, ki ga od trenutka, ko se sporazum strank vpiše v zapisnik in ga stranki podpišeta, ni več mogoče preklicati. Priznan ji je učinek pravnomočnosti, zato je logično, da je ni mogoče izpodbijati s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom. Od podpisa zapisnika o sklenitvi sodne poravnave je mogoče napake volje uveljavljati le še z izrednim pravnim sredstvom – tožbo za razveljavitev sodne poravnave (1. točka drugega odstavka 392. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Pritožbeno sodišče zato ne more upoštevati pritožbenih navedb o neveljavnosti sodne poravnave z dne 6. 6. 2011 zaradi bistvene zmote oziroma, kot navaja pritožnica, zmote o kavzi.

Glede na navedeno pa je prvostopenjsko sodišče ravnalo v tožničino korist, ko je postopalo z njenim predlogom za dopolnitev sodne poravnave, da naj se določi preživnina tudi za čas od 29. 3. 2010 do 11. 6. 2011 v skupnem znesku 1.400,00 EUR, ker naj bi bil navedeni znesek pomotoma izpuščen in ga vročilo tožencu, ne pa zavrglo. Toženec se je z navedenim predlogom strinjal in ga dopolnil s predlogom glede zapadlosti preživninske obveznosti za to obdobje. Ker se je tožnica v celoti strinjala z njegovim predlogom, med strankama ni bilo spornih dejstev. Prvostopenjsko sodišče bi lahko razpisalo narok, kjer bi stranki s podpisom zapisnika sklenili sodno poravnavo o preživnini tudi za navedeno obdobje. Vendar pa je tožeča stranka sama predlagala, naj sodišče, ker sta stranki sporazumni, samo dopolni sodno poravnavo. To je sodišče prve stopnje storilo z izpodbijanim sklepom, v katerem zgolj povzema sporazum pravdnih strank. Zato glede na navedeno in ob analogni uporabi četrtega odstavka 307. člena ZPP, tudi tak sklep ne more biti predmet pritožbenega izpodbijanja.

V skladu z določbo 1. točke 365. člena ZPP je bilo treba pritožbo zavreči kot nedovoljeno.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške. Pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor tožene stranke na pritožbo pa ni bistveno prispeval k odločitvi, zato strošek njegove sestave, ni potreben strošek (prvi odstavek 155. člena v zvezi s 165. členom ZPP).