Jedro

Konvencije Mednarodne organizacije dela, med njimi tudi konvencija št. 135 o varstvu in olajšavah za predstavnike delavcev v podjetju, predstavljajo minimalno dogovorjene mednarodne standarde pravic in obveznosti za tiste subjekte, ki jih konvencija zavezuje, kar pa ne onemogoča državnih ureditev z višje določenimi standardi ali avtonomnega urejanja pravic in obveznosti, ki omogočajo večji obseg varstva. Ta višji standard predstavlja v konkretnem primeru Kolektivna pogodba za lesarstvo Slovenije.

Imuniteta sindikalnega zaupnika po določbi 40. člena KPLS je zelo široka, saj je v 4. odst. izrecno določeno, da zoper sindikalnega zaupnika tudi ni mogoče brez soglasja sindikata začeti disciplinskega postopka ali mu znižati osnovne plače oz. plače iz naslova učinkovitosti pod povprečjem zadnjih treh mesecev. V isti določbi je predpisan arbitražni postopek, če sindikat odkloni soglasje. Predvideno je tudi, da sindikat lahko odkloni soglasje, če oceni, da je odločitev delodajalca posledica sindikalne dejavnosti sindikalnega zaupnika. To ne pomeni, da lahko delodajalec sam oceni, da je sindikat neutemeljeno odklonil soglasje. Takšno odločitev mora sprejeti arbitraža.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep disciplinske komisije tožene stranke z dne 28.10.2002 in sklep komisije za prošnje in pritožbe tožene stranke z dne 2.12.2002 ter disciplinski postopek zoper tožnika ustavilo. Toženi stranki je naložilo, da povrne tožniku stroške postopka v znesku 134.900,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.2.2003 dalje do plačila, v 8 dneh.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002 - 2/2004) in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da morajo po Konvenciji MOD št. 135 sindikalni zaupniki uživati učinkovito zaščito pred vsakim postopkom, ki bi bil zanje škodljiv, vendar pod pogojem, da ravnajo v skladu z veljavnimi predpisi, zakoni, kolektivnimi pogodbami in drugimi skupno dogovorjenimi sporazumi. Po določbi 41. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPGd, Ur.l. RS št. 40/97 - 54/2000) sindikalni zaupniki zaradi sindikalne dejavnosti uživajo imuniteto, enako pa določa tudi 2. odst. 40. člena Kolektivne pogodbe pogodbe za lesarstvo Slovenije (KPLS, Ur.l. RS št. 67/95). Po mnenju tožene stranke ni vsebinskih razlik med navedeno konvencijo, SKPGd in KPLS. V vsakem primeru se sindikalni zaupnik ne more sklicevati na imuniteto, če očitana kršitev ni v zvezi s sindikalno dejavnostjo. Po navedeni konvenciji je zaščita celo ožja, saj konvencija terja, da se sindikalni zaupnik tudi v primeru, ko gre za sindikalno aktivnost, drži pozitivnih predpisov in skupno dogovorjenih sporazumov, med slednje pa po mnenju tožene stranke sodi tudi pogodba o zaposlitvi. Tožnik v disciplinskem postopku in postopku pred sodiščem ni določneje zatrjeval, da je bila očitana kršitev delovnih obveznosti v zvezi z njegovo sindikalno dejavnostjo. Disciplinska komisija je ugotovila, da gre za izključno neizpolnjevanje delovnih obveznosti. Tudi sodišče relevantnih okoliščin v zvezi s priznanjem sindikalne imunitete ni ugotavljalo in je v tej smeri dejansko stanje nepopolno ugotovilo. Ker disciplinski postopek zoper tožnika tudi ni bil uveden in zaključen zaradi dejanja v zvezi s sindikalno aktivnostjo, je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP.

V odgovoru na pritožbo tožnik prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe. Med drugim navaja, da ni uveljavljal nobenih pravic iz Konvencije MOD št. 135, v delovnem pravu pa sicer velja pravilo, da se uporablja predpis, ki je za delavca bolj ugoden. To je v konkretnem primeru KPLS, ki je jasna in na podlagi katere zoper sindikalnega zaupnika brez soglasja sindikata ni mogoče uvesti disciplinskega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Konvencija MOD št. 135 (Ur.l. SFRJ št. 14/82 - MP) določa, da morajo biti predstavniki delavcev v podjetju učinkovito zavarovani pred vsakim postopkom, ki bi bil zanje škodljiv, kamor spada tudi odpuščanje zaradi njihovega statusa ali aktivnosti kot predstavnikov delavcev ali zaradi članstva v sindikatu ali zaradi udeležbe v sindikalnih aktivnostih, če ravnajo v skladu z veljavnimi zakoni, kolektivnimi pogodbami ali skupno dogovorjenimi sporazumi (1. člen). Uporaba konvencije se zagotovi z državnimi zakoni, predpisi, kolektivnimi pogodbami ali kako drugače v skladu z državno prakso (6. člen). Iz konvencije torej izhaja, da varstvo in olajšave ureja notranja zakonodaja ter kolektivne pogodbe, ki lahko pomenijo nadgraditev zakonske ureditve. Konvencije mednarodne organizacije dela, med njimi tudi Konvencija št. 135 o varstvu in olajšavah za predstavnike delavcev v podjetju, tudi sicer predstavljajo minimalno dogovorjene mednarodne standarde pravic in obveznosti za tiste subjekte, ki jih konvencije zavezujejo, kar pa ne onemogoča državnih ureditev z višje določenimi standardi ali avtonomnega urejanja pravic in obveznosti, ki omogočajo večji obseg varstva. Ta višji standard predstavlja v konkretnem primeru KPLS, zaradi česar sklicevanje tožene stranke na Konvencijo MOD št. 135 in SKPGd ni utemeljeno. S tem v zvezi se sodišče prve stopnje pravilno sklicuje prav na 40. člen KPLS, ki ga tudi ustrezno tolmači. Imuniteta sindikalnega zaupnika po tej določbi je zelo široka (v ustreznost takšne ureditve se sodišče ne more spuščati), saj je v 4. odst. izrecno določeno, da zoper sindikalnega zaupnika tudi ni mogoče brez soglasja sindikata organizacije začeti disciplinskega postopka ali mu znižati njegove osnovne plače oz. plače iz naslova učinkovitosti pod povprečje zadnjih treh mesecev. 2. odst. istega člena sicer vsebuje splošno določbo, da sindikalni zaupnik zaradi sindikalne dejavnosti uživa delovno-pravno imuniteto, vendar po določbi 4. odst. istega člena soglasje sindikata za začetek disciplinskega postopka ni omejeno le na kršitve zaradi ali v povezavi s sindikalno dejavnostjo, temveč se nanaša na začetek vsakega disciplinskega postopka. To izhaja tudi iz 3. odst. 40. člena KPLS, ki določa zaščito sindikalnega zaupnika pri razporejanju na drugo delovno mesto, v drugo organizacijo oz. k drugemu delodajalcu, pri uvrstitvi med presežne delavce ali drugačno postavljanje v manj ugoden ali podrejen položaj. V teh primerih in v primeru začetka disciplinskega postopka se zahteva izrecno pisno soglasje sindikata, to soglasje pa ni vezano le na konkretno sindikalno dejavnost, saj zadostuje že dejstvo prerazporeditve, uvrstitev med presežne delavce, začetek disciplinskega postopka, itd..

V isti določbi je predpisan arbitražni postopek, če sindikat odkloni soglasje. Predvideno je tudi, da sindikat lahko odkloni soglasje, če oceni, da je odločitev posledica sindikalne dejavnosti sindikalnega zaupnika, vendar to ne pomeni, da lahko delodajalec sam oceni, da je sindikat neutemeljeno odklonil soglasje. Takšno odločitev mora namreč sprejeti arbitraža. Ker v konkretnem primeru soglasja ni bilo in ni prišlo do arbitražnega postopka, ni bilo pogojev za začetek disciplinskega postopka proti tožniku.

Glede na navedeno in v skladu s 353. členom ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Ker odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, je pritožbeno sodišče sklenilo tudi, da tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo (1. odst. 155. člena ZPP, v povezavi z 165. členom ZPP).