Jedro

Taksa se ne plača tudi v primeru, če tako določa poseben zakon.

Postopek po tožbi, s katero tožeča stranka zahteva plačilo materialne škode, sklicujoč se pri tem na določila 538. in naslednjih ZKP in (nepravdni) postopek vračanja podržavljenega premoženja, sta dva različna postopka in dva popolnoma različna zahtevka, kar logično izključuje kakršnokoli analogijo z 71. členom ZDen, po katerem stranke v postopku denacionalizacije po tem zakonu ne plačujejo taks.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožeče stranke, ki ga je vložila zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje.

2. Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in vlaga pritožbo. Meni, da so zahtevki za povračilo škode zaradi neupravičenega prestajanja kazni zapora v posledici kasnejše razveljavitve obsodbe, prosti plačila sodnih taks. Smiselno je treba uporabiti Zakon o denacionalizaciji. Oseba oziroma dediči osebe, ki je bila neupravičeno obsojena in je kazen prestala, mora imeti možnost sodnega varstva brez plačila takse.

3. Pritožba je neutemeljena.

4. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, so na podlagi 10. člena ZST-1 plačila sodnih taks oproščene tam naštete osebe, taksa pa se tudi ne plača, če tako določa poseben zakon. Ker v konkretnem primeru tožeča stranka ni oseba navedena v 10. členu ZST-1, prav tako pa tudi poseben zakon ne določa, da se taksa za tožbo kot je konkretna, ne plača, je odločitev sodišča prve stopnje, ki je ugovor zavrnilo, pravilna.

5. Na odločitev pritožbenega sodišča ne more vplivati sklicevanje na smiselno uporabo Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), ki v 1. odstavku 71. člena določa, da stranke v postopku denacionalizacije po tem zakonu ne plačujejo taks. V konkretnem primeru namreč ne gre za (nepravdni) postopek vračanja podržavljenega premoženja, ampak postopek po tožbi, s katero tožeča stranka zahteva plačilo materialne škode, sklicujoč se pri tem na določila 538. in naslednjih Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Gre torej za dva različna postopka in dva popolnoma različna zahtevka, kar logično izključuje kakršnokoli analogijo.

6. Tudi mnenje tožeče stranke, da bi morala, glede na podlago svojega zahtevka, imeti možnost uveljaviti sodno varstvo brez plačila takse, na odločitev ne more vplivati, saj takšno mnenje, tudi če bi se sodišče z njim strinjalo, ne more nadomestiti posebne zakonske ureditve.

7. Ker glede na obrazloženo pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa ni zasledilo niti kršitev na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP sklep sodišča prve stopnje.