Jedro

Obdolženec ob klicu novinarja s prošnjo, da poda izjavo tudi za njihovo medijsko hišo, ni mogel upravičeno pričakovati, da bo del njegove izjave, ki jo je začel z besedami „da voha kri“, kar je novinar razumel kot začetek afere, in jo je podal pred uradno izjavo, ostal neobjavljen.

Izrek

Pritožba zagovornikov obdolženega A. R. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom na podlagi drugega odstavka 285.e člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) predlog obrambe za izločitev nedovoljenih dokazov – posnetek oddaje D. z dne (priloga A 40) in ostalih dokazov, pridobljenih na podlagi tega dokaza, zavrnilo.

2. Zoper sklep so se pritožili obdolženčevi zagovorniki iz pritožbenega razloga kršitve določb kazenskega postopka in predlagali, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da iz kazenskega spisa izloči nedovoljene dokaze po predlogu obrambe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je tudi po presoji pritožbenega sodišča upoštevalo ustavnopravno odločilne okoliščine in utemeljeno dalo prednost interesu javnosti, da je bila seznanjena z ozadjem incidentov v P. in s tem povezanimi dogovori dveh visokih političnih funkcionarjev Slovenije in Hrvaške, pred obdolženčevo pravico do zasebnosti oziroma zatrjevano pravico komunikacijske zasebnosti. Z razlogi v izpodbijanem sklepu, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo svojo odločitev, se v celoti strinja tudi pritožbeno sodišče. 5. Zagovorniki v pritožbi vztrajajo na stališču, da obdolženi A. R. ni vedel in tudi ni dal soglasja k temu, da je V. V. njun telefonski pogovor o politično zelo odmevni temi snemal in nato izjavo, ki ni bila del obdolženčeve uradne izjave za medije, tudi objavil. Zatrjujejo, da obdolženec pri pogovoru z novinarjem ni mogel pričakovati, da bo novinar ves pogovor snemal in nato dele pogovora predvajal, ker sta se dogovorila, kaj bo obdolženec povedal za javnost, ostalo pa da bo del njune zasebne komunikacije, ki jo je novinar V. zlorabil z nezakonitim snemanjem in kasneje s predvajanjem posnetka. Na ta način naj bi novinar kršil obdolženčevo pravico do komunikacijske tajnosti in bi sodišče moralo dati obdolženčevi ustavni pravici prednost pred interesom javnosti, da je s tako izjavo seznanjena.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je do stališča obrambe, ki je ponovljeno v pritožbi, opredelilo že sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, ko je hkrati pojasnilo, da je bila predmet pogovora med bivšim politikom in novinarjem problematika izrednega pomena za javnost, obdolženec pa je vedel, da daje izjavo novinarju in bi zato moral pričakovati, da bo novinar o vsebini njunega pogovora obvestil javnost. Obdolženec v tem pogovoru ni razkrival podrobnosti iz svojega zasebnega življenja, ampak podatke, do katerih je prišel po službeni dolžnosti, ko je opravljal funkcijo predsednika vlade, in čeprav so bili dogodki časovno že odmaknjeni (do incidentov na morju je prihajalo v letu 2004), pa je bila ta problematika v letu 2007 še kako javnosti zanimiva in odmevna. Po presoji pritožbenega sodišča obdolženec ob klicu novinarja s prošnjo, da poda izjavo tudi za njihovo medijsko hišo (za R.), ni mogel upravičeno pričakovati, da bo del njegove izjave, ki jo je začel z besedami „da voha kri“, kar je novinar razumel kot začetek afere, in jo je podal pred uradno izjavo, ostal neobjavljen. Sodišče prve stopnje je upoštevalo načelo sorazmernosti in se s presojo, kateri pravici je treba dati prednost v obravnavani zadevi, strinja tudi pritožbeno sodišče. Zato je pritožbo obdolženčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno.