Jedro

Na splošno se je razvilo stališče, da tožena stranka da povod za tožbo takrat, ko lahko tožeča stranka na podlagi njenega ravnanja pred pravdo, neoziraje se na položaj stvari po materialnem pravu, sklepa, da bo za varstvo njenih interesov potrebna sodna intervencija.

Hipoteka, kar velja tudi za prisilno hipoteko, zaradi načela akcesornosti preneha s prenehanjem terjatve. Dejstvo, da je zaznamba izvršbe ostala vpisana v zemljiški knjigi, je bilo pomembno le v okviru publicitetnih učinkov vpisov v zemljiško knjigo, torej v razmerju navzven. Obstoj hipoteke po izpolnitvi obveznosti je v resnici le formalne narave.

Odločilno bi bilo, če bi zatrjevala in dokazovala, da se je obrnila na upnico (toženo stranko), da bi podala ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega bi lahko sama predlagala izbris zaznambe izvršbe, če že izvršilno sodišče ni izbrisalo zaznambe sklepa o izvršbi, pa bi tožena stranka to odklonila. A tega pritožnica ni zatrjevala. Ker torej vse od konca leta 2011 do začetka stečajnega postopka tega ni storila, tudi ni mogoče na toženo stranko prevaliti bremena, da bi morala ona paziti na pravno korist in pravne interese nasprotne stranke

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijani III. točki izreka potrdi.

II. Pritožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I. in II. točka izreka) ugotovilo, da ne obstoji terjatev in ločitvena pravica tožene stranke v višini 473,10 EUR na nepremičnini, določeni v II. točki izreka; ter (III.) tožeči stranki naložilo, da toženi stranki v roku 8 dni od prejema te sodbe povrne stroške postopka v višini 114,26 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 8-dnevnega roka dalje do plačila.

2. Tožeča stranka se je pritožila zoper odločitev o stroških (III. točka izreka). Bistvo pritožbe je zmotna uporaba materialnega prava. Pritožnica navaja, da je upravitelj zaradi določbe 298.a člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) terjatev in ločitveno pravico moral vključiti v osnovni seznam preizkušenih terjatev, ločitvenih in izločitvenih pravic, saj je bila po stanju zemljiške knjige na dan začetka stečajnega postopka v zemljiški knjigi pri dolžničini nepremičnini vpisana zaznamba sklepa o izvršbi. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo sicer tožbeni zahtevek celoti pripoznala, vendar je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo 157. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Izvršilni postopek se je zaradi umika predloga za izvršbo pravnomočno končal že v letu 2012, ker pa tožena stranka ni ravnala zadosti skrbno, ni poskrbela, da bi bila v zemljiški knjigi izbrisana zaznamba izvršbe, če je že tako napako storilo izvršilno sodišče, ki prisilne hipoteke po končanju izvršilnega postopka ni izbrisalo iz zemljiške knjige. Navaja, pri tem se sklicuje na sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1022/2015 z dne 16. 9. 2015, da bi morala tožena stranka ravnati skrbno in potem ko bi morala opaziti, da je njena terjatev in ločitvena pravica vnesena v osnovni seznam preizkušenih terjatev (na podlagi 122. člena ZFPPIPP se ne more sklicevati, da ni vedela za okoliščino začetka postopka osebnega stečaja nad tožečo stranko), umakniti prijavo terjatve in ločitvene pravice, ki jo je bil upravitelj dolžan upoštevati na podlagi 298.a člena ZFPPIPP.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP.

6. Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev sprejelo na podlagi toženkine pripoznave tožbenega zahtevka, v kateri pa se je upirala obveznosti plačila stroškov pravdnega postopka, saj je menila, da je v izvršilnem postopku, ki se je končal že v letu 2011, torej kar nekaj let pred začetkom stečajnega postopka,1 storila vse kar je bilo treba za varstvo dolžničinih pravic, in sicer, da je umaknila predlog za izvršbo, potem ko je dolžnica svojo obveznost izpolnila, izvršilno sodišče pa je tudi izdalo sklep o ustavitvi postopka.2 Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi oprlo na 157. člen ZPP in na določbo 90. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1). Višje sodišče se z odločitvijo in razlogi v celoti strinja, na pritožbene navedbe pa odgovarja v nadaljevanju.

7. ZPP v 157. členu določa, da če tožena stranka ni dala povoda za tožbo in je pripoznala tožbeni zahtevek v odgovoru na tožbo, ji mora tožeča stranka povrniti pravdne stroške. Kdaj tožena stranka ne da povoda za tožbo, je stvar dejanskih okoliščin in uporabe materialnega prava. Določba 157. člena ZPP pomeni enega izmed posebnih primerov odločanja po načelu krivde. Na splošno se je v teoriji razvilo stališče, da tožena stranka da povod za tožbo takrat, ko lahko tožeča stranka na podlagi njenega ravnanja pred pravdo, neoziraje se na položaj stvari po materialnem pravu, sklepa, da bo za varstvo njenih interesov potrebna sodna intervencija.3

8. Višje sodišče v celoti pritrjuje stališču tožene stranke v odgovoru na tožbo, v katerem opozarja, da v tej zadevi ni utemeljeno sklicevanje tožeče stranke na odločitev višjega sodišča (citirana v 2. točki), saj ne gre za enake pravne položaje. Če je šlo v tisti zadevi za obstoj tako imenovane pogodbene hipoteke in hipotekarnega upnika kot profesionalca, gre v tej zadevi za obstoj tako imenovane prisilne hipoteke, ki jo upnik v izvršilnem postopku pridobi z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi (prvi in drugi odstavek 170. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju; ZIZ), tožena stranka pa je v izvršilnem postopku predlog za izvršbo umaknila zaradi plačila obveznosti (glej tudi prvi in drugi odstavek 43. člena ZIZ). Hipoteka, kar velja tudi za prisilno hipoteko, zaradi načela akcesornosti preneha s prenehanjem terjatve. Dejstvo, da je zaznamba izvršbe ostala vpisana v zemljiški knjigi, je bilo pomembno le v okviru publicitetnih učinkov vpisov v zemljiško knjigo, torej v razmerju navzven (za kar pa v tej zadevi ne gre, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju). Obstoj hipoteke po izpolnitvi obveznosti je v resnici le formalne narave.4

9. Tožeča stranka se v tožbi in sedaj v pritožbi opira na gramatikalno razlago 298.a člena ZFPPIPP in 157. člena ZPP ter navaja, da je bilo za upravitelja relevantno le stanje zemljiške knjige v času začetka stečajnega postopka.

10. Višje sodišče meni, da je taka razlaga določbe 157. člena ZPP zmotna. Niso tako pomembne okoliščine v času samega začetka stečajnega postopka, kot to poudarja tožeča stranka, zastopana po stečajnemu upravitelju, saj je treba standard iz 157. člena ZPP (ali je tožena stranka dala povod za tožbo) razlagati v okviru 157. člena ZPP in upoštevati tudi čas pred začetkom stečajnega postopka. Iz pritožbe veje predvsem skrb stečajnega upravitelja, ko poudarja, da se je oprl na stanje izvedenih stvarnih pravic na tožničini (dolžničini) nepremičnini v času začetka stečajnega postopka. Vendar to za uporabo 157. člena ZPP ni bistveno, saj gre za krivdni princip in za razmerje tožeče stranke do tožene stranke in ne za razmerje upravitelja in tožene stranke, kot bi sicer iz pritožbe izhajalo. Tožeča stranka je tista, ki je vedela za umik predloga za izvršbo in ustavitev izvršbe kar pet let pred začetkom stečajnega postopka, zato je bilo predvsem na njej, da bi poskrbela za izbris zaznambe izvršbe v zemljiški knjigi; z ustrezno aktivnostjo, če že izvršilno sodišče tega ni storilo samo po uradni dolžnosti (druga odstavka 43. in 76. člena ZIZ). Da bi tožeča stranka kot dolžnica izvršilnemu sodišču tako pobudo dala (pa bi bilo izvršilno sodišče neaktivno in ne bi izdalo obvestila o izbrisu zaznambe sklepa o izvršbi), pritožnica ni niti zatrjevala. Pa tudi če bi, to za odločitev v tej zadevi ni odločilno. Odločilno bi bilo, če bi zatrjevala in dokazovala, da se je obrnila na upnico (toženo stranko), da bi podala ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega bi lahko sama predlagala izbris zaznambe izvršbe,5 če že izvršilno sodišče ni izbrisalo zaznambe sklepa o izvršbi, pa bi tožena stranka to odklonila. A tudi tega pritožnica ni zatrjevala. Ker torej vse od konca leta 2011 do začetka stečajnega postopka tega ni storila, tudi ni mogoče na toženo stranko prevaliti bremena, da bi morala ona paziti na pravno korist in pravne interese nasprotne stranke (takrat dolžnice), in to za razmerje, ki se je zaključilo kar pet let pred začetkom stečajnega postopka, pri čemer je tožena stranka kot upnica v izvršilnem postopku storila vse potrebno, da pride do izbrisa zaznambe izvršbe. Upoštevajoč tudi te, po višjem sodišču dodatno izpostavljene okoliščine in razloge, se izkaže odločitev sodišča prve stopnje kot povsem pravilna in tudi pravilno obrazložena.

11. Pritožba ni utemeljena in niso podani pritožbeni razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in odločbo v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. Pritožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP.

1 Postopek osebnega stečaja nad tožečo stranko se je začel 30. 5. 2016, osnovni seznam preizkušenih terjatev je bil objavljen 30. 9. 2016. 2 Sklepa o ustavitvi postopka z dne 28. 12. 2011 (v zadevi Ig) in 23. 11. 2011 (v zadevi In, v kateri se je opravljala izvršba na nepremičnino). 3 N. Betetto v Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2010, str. 44. 4 T. Keresteš, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, 2004, stran 698 in naslednje. 5 Izbris zaznambe izvršbe in hipoteke iz prejšnjega odstavka se dovoli tudi na predlog, ki mu je priloženo notarsko overjeno zemljiškoknjižno dovolilo upnika, v čigar korist je vknjižena ta hipoteka. V zvezi s tem glej tudi 2. točko tretjega odstavka 64. člena ZZK-1.