Jedro

Pritožbeni argument, da dedič pred pravnomočnostjo sklepa o dedovanju ne more razpolagati z zapuščino, ne drži. Dediči postanejo lastniki stvari v zapuščini s trenutkom prehoda zapuščine nanje. S tem trenutkom pridobijo vsa lastninska upravičenja (prvi odstavek 145. člena ZD). Vezani so le na enaka upravičenja morebitnih sodedičev, kar pa je neogibno povezano z naravo skupnolastninske skupnosti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje - v IV. točki izreka spremeni tako, da se znesek 4.790,27 EUR zniža za 162,74 EUR, - v VI. točki izreka pa tako, da se besedilo "Toženca sta solidarno dolžna" nadomesti z besedilom "Prva tožena stranka je dolžna", in da se doda stavek: "Tožeča stranka je dolžna drugi toženi strani povrniti stroške postopka v višini 486,84 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo."

II. Sicer se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdi.

III. Druga tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo, (1) da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 180476/2009 z dne 13. 1. 2010 razveljavi (I. točka izreka), (2) da se sprememba tožbe dovoli (II. točka izreka), (3) da se postopek ustavi glede tožbe zoper toženko za plačilo 849,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2009 (III. točka izreka), (4) da sta toženca dolžna tožnici solidarno plačati 11.278,82 EUR, vendar vsak do višine preostanka vrednosti podedovanega premoženja, tj. toženec do zneska 6.854,25 EUR, toženka pa do zneska 4.790,27 EUR, ter ji plačati zakonske zamudne obresti od 11.278,82 EUR od 1. 12. 2009 dalje (IV. točka izreka), (5) da sta toženca dolžna tožnici solidarno povrniti stroške izvršilnega postopka v znesku 41,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 1. 2010 (V. točka izreka) in (6) da sta toženca dolžna tožnici solidarno povrniti stroške pravdnega postopka (VI. točka izreka).

2. Toženka v pritožbi zoper IV., V. in VI. točko izreka sodbe uveljavlja vse razloge, navedene v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zoper njo zavrne, podredno pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Podana je kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker iz ugotovitev sodbe ni mogoče ugotoviti, kako je sodišče prišlo do zneska 4.790,27 EUR.

Nepravilno je bila ugotovljena vrednost zapustnikovega avtomobila m. Tožničina trditev, ki ji sledi sodba, je temeljila le na podatkih Eurotax. Vozilo je posrednik ocenil na 2.600,00 EUR, kar pomeni, da njegova vrednost ob upoštevanju zmanjšanja vrednosti zaradi poteka časa ni mogla znašati več kot 4.000,00 EUR. Tudi priča I. K., ki je poskrbel za njegovo hrambo ob zapustnikovi smrti, je izjavil, da je bil vreden nekaj tisoč evrov, nikakor pa ne 8.000,00 EUR. Ker cenitev Eurotax ne pove ničesar o vrednosti avtomobila ob smrti, ne more predstavljati relevantnega dokaza v tem postopku oziroma ne more presegati pomena drugih izvedenih dokazov.

Zmotno niso upoštevani odvetniški stroški v višini 162,74 EUR, ki jih je plačal I. K. in njihovo povračilo zahteval od dedičev. Gre za stroške, ki so nastali v zvezi z vložitvijo ugovora zoper sklep o izvršbi v postopku, ki ga je začela E. d.o.o. Tožnica ni argumentirano prerekala, da je toženka utemeljeno poravnala te stroške.

Neutemeljeno je stališče sodbe o nepriznanju stroškov v zvezi s skladiščenjem pohištva in drugih zapustnikovih osebnih stvari. Priča I. K. je jasno povedal, da je po zapustnikovem naročilu hranil njegove osebne stvari, da jih bo lahko uporabljal po prenovi hiše na M. v L. Te stvari je I. K. hranil tudi po zapustnikovi smrti. Bistveno je, da je upnik prijavil svoje terjatve v zapuščinski postopek in da jih je toženka plačala. Ker je bila terjatev ugotovljena in priznana že v zapuščinskem postopku, sodišče ni bilo upravičeno presojati, ali je terjatev obstajala.

Ob upoštevanju prave vrednosti podedovanega premoženja in vseh plačanih zapustnikovih terjatev bi bil zahtevek v celoti neutemeljen. Kot vrednost podedovanega premoženja bi moralo sodišče upoštevati tisto vrednost, ki jo je dejansko prejela iz zapuščine. Drugačno stališče nedopustno posega v pravico do zasebne lastnine in dedovanja (33. člen Ustave). Pred pravnomočnostjo sklepa o dedovanju nista bila upravičena razpolagati z zapuščino, zlasti ne z delnicami in z avtomobilom, katerih vrednost je s potekom časa padla. Nista imela na voljo nobenega pravnega instituta, da bi se zavarovala in preprečila, da bi zaradi zmanjšanja vrednosti zapuščine odgovarjala v višjem znesku. Člen 142 Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) je zato treba razlagati tako, da se upošteva vrednost, ki jo dedič dejansko dobi na račun dednega deleža. Upoštevati je treba tudi obveznost, ki bi bila toženki naložena s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani VI P 278/2015. Če bi tožnica razpolagala z dvema izvršilnima naslovoma, po katerih bi bila toženka dolžna plačati tožničine terjatve, vsako do višine vrednosti podedovanega premoženja, bi to pomenilo, da bi bila toženka dolžna tožnici plačati skupno dvojno vrednost podedovanega premoženja. Če omejitev ne bo razvidna iz izvršilnega naslova, je ne bo mogoče uveljavljati v izvršilnem postopku.

Odločitev o stroških postopka je napačna, ker ne upošteva, da je tožnica delno umaknila tožbo, umik pa ni bil posledica izpolnitve zahtevka.

3. Tožnica ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, - da je tožnica 1. 8. 2008 banki N. d.d. plačala 9.869,90 EUR na podlagi pogodbe o zavarovanju za škodo, ki ji je nastala zaradi neplačila obveznosti pokojnega V. K. po kreditni pogodbi, sklenjeni 7. 4. 2004 med A. in pokojnim, - da sta toženca vsak do polovice dediča po pokojnem V. K., umrlem ... 2006, - da so bili predmet zapuščine osebni avtomobil m., zneski na bančnih računih, pištola W. in 10 delnic P., - da v zapuščinskem postopku ni bila opravljena cenitev zapuščine, - da je vrednost sredstev na bančnih računih na dan zapustnikove smrti znašala EUR 1.906,50 (1.166,34 EUR + 28,79 EUR + 711,37 EUR), vrednost delnic 4.290,40 EUR, vrednost osebnega avtomobila 8.733,93 EUR, vrednost pištole pa 120,00 EUR, - da sta toženca povrnila dolg zapuščine do I. K. iz naslova pogrebnih stroškov v višini 1.320,22 EUR oziroma vsak 660,11 EUR, - da je toženka plačala I. K. terjatev v višini 1.584,00 EUR iz naslova skladiščenja zapustnikovega vozila v času od 1. 9. 2006 do 31. 6. 2008, - da je toženka plačala zapustnikov dolg do E. v višini 479,98 EUR, - da toženka ni dokazala, da bi obstajala terjatev I. K. do zapustnika v višini 5.940,00 EUR iz naslova stroškov skladiščenja zapustnikovega pohištva in drugih osebnih stvari, - da toženka do zaključka glavne obravnave še ni plačala obveznosti na podlagi sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani VI P 278/2015 z dne 25. 5. 2015. 6. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče zaključilo, da sta toženca solidarno dolžna tožnici plačati 11.278,82 EUR vsak do višine preostanka vrednosti podedovanega premoženja, kar pomeni, da je toženec dolžan plačati dolg do zneska 6.854,25 EUR, toženka pa do zneska 4.790,27 EUR, in zakonske zamudne obresti od celotnega zneska dolga od 1. 12. 2009 do plačila.

7. Neutemeljen je očitek bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V izpodbijani sodbi je navedeno, kakšna je bila vrednost posameznih stvari v zapuščini ob zapustnikovi smrti in kakšna je bila višina tako plačanih kot neplačanih zapustnikovih dolgov. Iz teh podatkov je mogoče izračunati, kolikšna je toženkina obveznost. Računska napaka, do katere je prišlo, ni ovira za preizkus pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe, sicer pa ni v toženkino škodo in zato za njeno uveljavljanje ne more imeti pravnega interesa.

8. Neutemeljen je očitek o zmotni ugotovitvi vrednosti zapustnikovega avtomobila. V sodbi so ocenjeni vsi predloženi dokazi, pritožba pa ne vzbuja dvoma niti o pravilni oceni njihove teže. Tožnica se je sklicevala na vrednost vozil iste znamke, tipa in letnika izdelave, toženka pa ni podala trditev o stanju vozila, ki bi omogočal drugačno ocenitev. Posrednikova ocena sama po sebi ni mogla biti odločilna, ker ni bila podana ob zapustnikovi smrti, iz nje pa tudi niso izhajali podatki o tedanjem stanju vozila. Pravilna je tudi ocena sodbe, da laična in neobrazložena ocena priče ni mogla imeti večje teže od podatkov Eurotax.

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek o zmotnosti zaključka, da toženka ni dokazala obstoja terjatve I. K. do zapustnika v zvezi s skladiščenjem pohištva in drugih zapustnikovih stvari. Sodišče je ocenilo verodostojnost izpovedbe I. K. in ji ob ostalih okoliščinah utemeljeno ni dalo odločilne teže. Za obstoj terjatve tudi ne more zadostovati, da jo je upnik prijavil v zapuščinskem postopku in da jo je toženka plačala. Tožnica v tistem postopku ni imela možnosti sodelovati in se izreči o obstoju dolga. Če je toženka plačala neobstoječ dolg, to ne more iti v tožničino škodo.

10. Neutemeljen je pritožbeni očitek o zmotnem neupoštevanju toženkine obveznosti po sodbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VI P 278/2015 z dne 25. 5. 2015. Toženka ni zatrjevala, da bi to obveznost do zaključka glavne obravnave že izpolnila, niti da bi bila sodba do tega trenutka že pravnomočna. Iz navedenih razlogov ni utemeljen njen argument, da obstoja pravnomočno ugotovljene terjatve oziroma njenega plačila ne bo mogla uveljavljati v izvršilnem postopku.

11. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o zmotni ugotovitvi vrednosti zapuščine. Po 142. členu ZD je dedič odgovoren za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja oziroma do višine vrednosti svojega dednega deleža. Ker zapuščina preide na dediče v trenutku zapustnikove smrti (132. člen ZD), je pravilno stališče izpodbijane sodbe, da je za obseg dedičeve odgovornosti odločilna vrednost zapustnikovega premoženja ob njegovi smrti. Pritožbeni argument, da dedič pred pravnomočnostjo sklepa o dedovanju ne more razpolagati z zapuščino, ne drži. Dediči postanejo lastniki stvari v zapuščini s trenutkom prehoda zapuščine nanje. S tem trenutkom pridobijo vsa lastninska upravičenja (prim. prvi odstavek 145. člena ZD). Vezani so le na enaka upravičenja morebitnih sodedičev, kar pa je neogibno povezano z naravo skupnolastninske skupnosti.

12. Utemeljen pa je pritožbeni očitek o zmotnem neupoštevanju terjatve v višini 162,74 EUR. V sodbi so navedeni le razlogi, zaradi katerih ta terjatev ni upoštevna v okviru stroškov pogreba. Pritožnica utemeljeno uveljavlja, da je v postopku navedla, da gre za strošek zastopanja zapustnika v izvršilnem postopku, ki ga je plačal I. K. Morebitno dvoumnost iz vloge je odpravila s pojasnilom na naroku. Ker se tožnica o tem ni izrekla in torej ni obrazloženo nasprotovala obstoju terjatve,1 je utemeljeno pritožbeno stališče, da je tudi ta znesek treba upoštevati v okviru zneskov, ki jih je toženka že plačala na račun zapustnikovih dolgov.

13. Utemeljen je tudi očitek o napačni odločitvi o stroških pravdnega postopka, ker sodišče ni upoštevalo delnega umika tožbe, ki ni bil posledica izpolnitve zahtevka. Tožnica je od toženke prvotno zahtevala plačilo 11.278,82 EUR. Kasneje je zahtevek preoblikovala tako, da ji je toženka dolžna plačati 4.790,27 EUR. Upoštevaje utemeljeni pritožbeni očitek je tožnica uspela z zahtevkom za plačilo 4.627,53 EUR, tj. v 40 % deležu. Ob upoštevanju delnega umika tožbe (prvi odstavek 158. člena ZPP) in uspeha v pravdi (drugi odstavek 154. člena ZPP) ji je toženka dolžna povrniti 40 % stroškov, tožnica pa njej 60 % stroškov, potrebnih za pravdo. Delni umik tožbe pa ni vplival na obseg izvršilnih stroškov.

14. Po ugotovitvah izpodbijane sodbe tožničini pravdni stroški znašajo 813,99 EUR. Toženki pa gredo strošek za zastopanje v izvršilnem postopku (204,60 EUR po tar. št. 3468 ZOdvT), nagrada za postopek (443,30 EUR po tar. št. 3100), nagrada za narok (409,20 EUR po tar. št. 3102), pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (20,00 EUR po tar. št. 6002), vse povečano za 22 % davek na dodano vrednost, in sodna taksa za ugovor zoper sklep o izvršbi (40,00 EUR), kar skupaj znaša 1.354,06 EUR. Upoštevaje delež uspeha je tožnica upravičena do povrnitve 325,60 EUR, toženka pa do povrnitve 812,44 EUR. Po medsebojnem pobotanju je tožnica dolžna toženki plačati 486,84 EUR. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu Obligacijskega zakonika, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006. 15. Po ugotovitvi, da je bilo deloma zmotno ugotovljeno dejansko stanje ter da so bila deloma zmotno uporabljena pravila o stroških postopka in da v ostalem niso podani niti uveljavljeni razlogi, niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v IV. točki izreka spremenilo tako, da se znesek 4.790,27 EUR zniža za 162,74 EUR, odločitev o pravdnih stroških v VI. točki izreka (kolikor se nanaša na razmerje med tožnico in toženko) pa tako, da je tožnica dolžna toženki povrniti stroške postopka v višini 486,84 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po nastanku zamude (355. člen ZPP). V ostalem je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Ker je pritožničin uspeh zelo majhen v primerjavi s celotnim zahtevkom, pritožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Tožnica niti v odgovoru na pritožbo, v kateri je toženka uveljavljala nespornost dejstva, ni oporekala toženkinemu stališču.