Jedro

Nesubstancirane dokazne predloge mora sodišče zavrniti.

Naročnik, ki vseskozi spremlja podjemnikovo delo, naroča dodatna dela ali pa z njimi vsaj soglaša, se ne more braniti plačilu sklicujoč se na tretji odstavek 643. člena OZ.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi ter se: - izpodbijana sodba v prvi točki izreka spremeni tako, da se pravilno glasi: „ Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 12216/2010 z dne 3.2.2010 se v prvi točki izreka razveljavi glede zneska 935,70 EUR, v preostalem delu (glede 2.673,08 EUR v prvi točki izreka ter glede 93,24 EUR v četrti točki izreka) pa ostane v veljavi.“; - odločitev o stroških v drugi točki izreka spremeni tako, da je toženec dolžan plačati tožniku 346,42 EUR stroškov v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča prve stopnje, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne ter se izpodbijana sodba v nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožnik je dolžan plačati tožencu 133,61 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni po prejemu te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 12216/2010 z dne 3.2.2010 v prvi in četrti točki izreka v celoti v veljavi ter da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki nadaljnje pravdne stroške v znesku 634,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec. Predlaga bodisi njeno razveljavitev bodisi njeno spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka. Sodišču očita, da je sprejelo in izvedlo samo nekatere dokazne predloge, ne pa vseh, zato je bilo dejansko stanje v bistvenih elementih napačno ugotovljeno oziroma se bistvene okoliščine sploh niso ugotavljale. Nesporno je, da je med pravdnima strankama obstajal dogovor za izvedbo del na strehi stavbe na naslovu L. 26, vendar je bil ta dogovor zgolj usten. Zato bi moralo sodišče zaslišati tudi vse priče, ki jih je predlagal toženec. Z zaslišanjem predlaganih prič bi sodišče prve stopnje nedvomno dobilo popolnejšo sliko, kakšna je bila dejanska vsebina sklenjenega ustnega dogovora med pravdnima strankama. To je za razjasnitev dejanskega stanja še toliko bolj pomembno, ker je bil med pravdnima strankama sklenjen le ustni dogovor in so pričanja strank o dejanski vsebini dogovora različna. Sodišče prve stopnje je v razlogovanju sodbe povsem prezrlo pisno ponudbo, ki jo je toženec sprejel. 3. Tožnik je imel ob prvem ogledu stavbe na naslovu L. 26 (glede na to, da se s tesarstvom profesionalno ukvarja že od leta 2000), možnost, da opravi ustrezne izmere in poda dokaj točno oceno o tem, koliko raznovrstnega materiala bo potrebno za prenovo strehe. Že ob prvem ogledu stanja ostrešja je bilo možno ugotoviti, kakšna dela bodo potrebna in ob tej priliki je bilo že v glavnem vse dogovorjeno glede obnovitvenih del. 4. Tožniku je bilo ob samem začetku s strani toženca predočeno, kakšno prenovo strehe želi, saj je predložil načrt arhitektke, ki se je izvršil v celoti zgolj z manjšimi popravki. Že od vsega začetka je bilo znano, da bo potrebno menjati letve in opaž, dogovorjeno je bilo tudi glede izvedbe frčad. Vsa ta obnovitvena dela so bila upoštevana v predračunu. Toženec je sicer predvideval, da bodo potrebna določena dodatna dela (tako je npr. toženec sam naročil izdelavo zračnega mostu), vedel je, da bo na novi strehi sprememba v višini in da bo ena frčada manj, ni pa vedel in tudi ni bil opozorjen, da bodo pravzaprav minimalna dodatna dela tako znatno dvignila dokončen obračun obnove.

5. Razlika med predračunom (kjer je bila predvidena cena 14.075,22 EUR) vključno z dodatno ceno za nabavo in namestitev opaža (1.500,00 EUR) in končnim obračunom (24.247,23 EUR) pa je tako znašala slabih 9.000,00 EUR, kar je glede na to, da je predračun izstavil izkušen izvajalec na svojem področju, precejšnje odstopanje. Toženec se je odločil za izvedbo navedenih del s strani tožnika ravno na podlagi predračuna, saj bi, v kolikor bi mu bila predstavljena cena, ki mu je bila zaračunana po že vseh izvedenih delih, zanesljivo poiskal cenejšega izvajalca. Toženec je bil s strani tožnika zaveden z ugodnim predračunom, ne vedoč da bo moral na koncu plačati še skoraj enkrat toliko, kot je bilo sprva dogovorjeno. Med pravdnima strankama je obstajal dogovor, da se bosta pravdni stranki dogovorili o ceni, če bodo kakšna dodatna dela. Ta dogovor, ki je sicer dovoljeval manjša odstopanja (kar pa razlika v ceni 4.000,00 EUR ni), je sodišče popolnoma prezrlo.

6. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo oziroma ni uporabilo določbe 3. odstavka 643. člena OZ (1). Ta določa, da mora v primeru, ko je bilo plačilo dogovorjeno na podlagi izračuna brez izrecnega podjemnikovega jamstva za njegovo pravilnost in se med delom izkaže, da je prekoračitev neogibna, podjetnik o tem nemudoma obvestiti naročnika, sicer izgubi kakršnokoli terjatev zaradi večjih stroškov. Tožnik bi moral o tako občutnem povišanju cene obnove vsekakor opozoriti toženca, saj je le-ta računal, da dodatna dela dokončnega obračuna ne bodo podražila za več kot 1.000,00 EUR. V konkretnem primeru so dodatna dela povišala ceno obnove za 10.000,00 EUR. Toženec je plačal 7.000,00 EUR dodatnih del, predmet spora pa je razlika v višini več kot 3.000,00 EUR, kar je nesprejemljivo.

7. Navedbe tožnika, da se je šele tekom samega dela ugotovilo, kakšna bodo še potrebna dodatna dela, so povsem neresnične. Vse je bilo dogovorjeno že ob prvem ogledu, tako da je lahko tožeča stranka povsem točno vedela kakšna bodo obnovitvena dela. Če pa se je tožnik tako zelo zmotil pri oceni, je to njegova strokovna napaka. Toženec ni vedel in ni mogel vedeti, da se bo namesto 900 vgradilo 1200 snegolovov ali da bo namesto 478,20 m2 potrebno za 506,73 m2 letev, folije Bramaflex in same kritine. Na vse navedeno ga tožnik ni opozoril, temveč je vse skupaj prepustil naključnemu preverjanju toženca. Tožnik ne more trditi, da ni že med samo izvedbo del opazil, da bodo potrebne večje količine gradbenih materialov, saj se je že sama površina nove strehe povečala iz 478,20 m2 na 506,73 m2, torej za 28,53 m2, kar ni »nekaj centimetrov več«, temveč je govora o metrih. Toženec prav tako ni vedel, da je za uspešno izvedbo del potreben tudi material Silvanolin, ker ga na to nihče ni opozoril. Glede na to, da gre za zaščitni premaz za lesene dele ostrešja, bi ta strošek moral vsebovati že predračun. Tudi glede te zaščite se lahko investitor odloči, da je ne bo uporabil. Toženca pa tega nihče ni vprašal in tudi ne obvestil. 8. Tožencu je sicer jasno, in to je bilo tudi dogovorjeno, da dodatna dela, ki bi se tekom prenove pokazala za nujno potrebna, podražijo prenovo strehe, vendar pa so odstopanja med predračunom in končnimi obračuni del , ki so vsebovani v vseh treh računih izdanih s strani tožnika, pretirana in tudi neupravičena. Prav tako je tožnik v nasprotju z dogovorom tožencu zaračunal tudi žago.

9. Toženec je sicer redno vsakodnevno spremljal obnovitvena dela in večinoma ni imel pripomb, ker je po svoji laični oceni menil, da vse poteka dobro. Vsekakor se od toženca ne more pričakovati, da bo vedel za vsak kos materiala. Že narava samega dela je v tem primeru taka, da še podjemnik ni natančno vedel koliko vsega materiala bo potrebno, vendar pa bi ta kot prevzemnik naročila moral in mogel vedeti, da bo potrebno veliko več materiala in posledično denarja za dokončno izvedbo del, na to pa bi po zakonu moral opozoriti toženca, prav tako pa to veleva načelo poštenosti in skrbnosti dobrega strokovnjaka.

10. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

11. Pritožba je delno utemeljena.

12. V tej pravdni zadevi je sporno le to, ali je za zahtevek podana pogodbena podlaga ali pa je tožnik pogodbeno podlago samovoljno prekoračil. Odločitev sodišča prve stopnje je, da je šlo za dodatna dela in za večje količine, kar je vse obračunano v skladu z merili iz ponudbe (predračuna), prav tak položaj pa sta pogodbenika z ustnim dogovorom tudi predvidela. Pritožbeno sodišče s takšnimi dejanskimi ugotovitvami soglaša ter zavrača tako procesnopravne kot materialnopravne očitke pritožnika. Navedeno ne velja le za eno izjemo, o kateri bo govor na koncu.

13. Glede pritožbenega očitka, da je sodišče prve stopnje v predmetnem pravdnem postopku sprejelo in izvedlo samo nekatere dokazne predloge, ki jih je predlagal toženec, zaradi česar naj bi bilo dejansko stanje v bistvenih elementih napačno ugotovljeno oziroma se bistvene okoliščine sploh niso ugotavljale, pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da sodišče prve stopnje res ni zaslišalo prič, ki jih je predlagal toženec. Hkrati pritožbeno sodišče poudarja, da sodišču ni treba izvesti vseh predlaganih dokazov. Sodišče v skladu z 213. členom ZPP (2) odloča, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev. Eden izmed procesnih položajev, ko sodišče dokazne predloge zavrne (oziroma jih celo mora zavrniti), je, ko gre za nesubstancirane dokazne predloge. Zahteva po substanciranosti dokaznih predlogov izhaja že iz splošnega pravila, ki uvaja povezanost trditvene in dokazne ponudbe (prvi odstavek 7. člena ZPP, ki je vsebinsko ponovljen še v 212. členu ZPP), glede dokaza z zaslišanjem prič pa je nato še nadalje konkretizirana v 236. členu ZPP (3). Tej zahtevi toženec ni zadostil. Toženec je v ugovoru zoper sklep o izvršbi z dne 18.2.2010 najprej podal trditveno (ugovorno) podlago in na koncu zgolj pavšalno (po alineah in zbirno za celoten ugovor) navedel dokazne predloge, med njimi tudi zaslišanje priče M. L. in priče F. L. in po potrebi drugih prič. Pri tem pa ni pa navedel, o čem naj bi te priče izpovedale. Toženec šele v pritožbi navaja, da bi z zaslišanjem predlaganih prič sodišče prve stopnje nedvomno dobilo popolnejšo sliko, kakšne narave je bila dejanska vsebina sklenjenega ustnega dogovora med pravdnima strankama. Takšna dopolnitev dokaznega predloga je prepozna (337. člen ZPP). Kršitev določb procesnega postopka zato ni podana.

14. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje v razlogovanju sodbe povsem prezrlo pisno ponudbo, ki jo je toženec sprejel. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da med strankama ni sporno, da sta v letu 2008 sklenili dogovor za izvedbo del na strehi na naslovu L. 26, o čemer sta sestavili predračun oziroma pisno ponudbo, kot predračun imenuje toženec. Na podlagi zaslišanja obeh strank pa je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi, da sta se stranki dogovorili tudi za možnost dodatnih del in dodatnega plačila zanje. Sodišče prve stopnje pisne ponudbe torej ni ignoriralo, kot bi bilo mogoče razumeti pritožbo.

15. Pritožbeno sodišče sprejema dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženec niti ni konkretizirano zatrjeval, da zaračunana dela ne bi bila izvedena, da ne bi bila potrebna, da cena ne bi bila ustrezna ali kaj podobnega, temveč zgolj, da niso bila predvidena v predračunu, kar niti ni sporno. Prav tako pritožbeno sodišče sprejema dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik tako predračunsko predvidena, kot dodatna dela obračunal po istih, vnaprej dogovorjenih enotnih cenah, kar je razvidno iz primerjave predračuna in računov. Toženec ni pojasnil, kako in zakaj naj bi se za dodatna dela dogovorila za zanj ugodnejšo ceno, če bi se o tem dogovarjala tedaj, ko se je pokazala potreba po teh dodatnih delih.

16. Pritožbeno sodišče nadalje zavrača pritožbeni očitek napačne uporabe materialnega prava oziroma neuporabe določbe 3. odstavka 643. člena OZ. Navedeni člen določa, da če je bilo plačilo dogovorjeno na podlagi izračuna brez izrecnega podjemnikovega jamstva za njegovo pravilnost in se med delom izkaže, da je prekoračitev neogibna, mora podjemnik o tem nemudoma obvestiti naročnika, sicer izgubi kakršnokoli terjatev zaradi večjih stroškov. V konkretnem primeru tožnik res ni zatrjeval, da naj bi toženca obvestil o konkretni višji ceni, vendar pa je bistveno dvoje. Najprej to, da pogodbena cena ni bila fiksna ter da so bila z ustnim dogovorom dodatna dela (ter tako seveda tudi plačilo zanje) med pogodbenikoma vnaprej predvidena. Druga bistvena okoliščina pa je, da je toženec delo, kakršno je bilo, vseskozi spremljal. 17. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je sam toženec izpovedal, da je bil navzoč na objektu, sicer ne čisto vsak dan, ker mu služba ni dovoljevala, večinoma pa je bil. Na tem naslovu je tudi živel, zato je vsak večer prišel. Navedeno pomeni, da tožencu dodatna dela niso mogla biti neznana, določena med njimi je celo sam naročil. Prav tako je toženec vsa opravljena dela sprejel, glede kakovosti in izvedbe je bil zadovoljen, priznal je, da so bila dodatna dela očitno potrebna in neogibna za samo izvedbo del. Na to, da je bil znaten dodatni obseg del opravljen v soglasju s tožencem, navsezadnje kaže tudi dejstvo, da je toženec plačal dodatna dela v višini 7.000,00 EUR, razliko v višini 3.608,78 EUR pa zavrača in ob tem ne pojasni, zakaj ga moti ravno ta znesek, ne pa npr. tudi že plačanih 7.000 EUR. Pritožbeno sodišče poudarja, da se na določbo 3. odstavka 643. člena OZ člena lahko uspešno sklicuje naročnik, ki del ne spremlja in ne ve, kaj se dogaja, ne pa naročnik, ki dela vsakodnevno spremlja, celo sam naroča dodatna dela in na koncu izvedenim delom sploh ne ugovarja. Na vprašanje sodišča prve stopnje, kaj bi toženec storil v primeru, če bi mu med deli izrecno sporočili, da bodo za dokončanje strehe potrebna dodatna dela, je toženec povedal, da bi se v takem primeru s tožnikom dogovorila za ceno. Kot že omenjeno tožnik ni pojasnil, kaj, kako, v čem in zakaj zanj ugodneje naj bi se s tožnikom dogovorila, če bi mu slednji že sredi del sporočil potrebo po dodatnih delih. Glede na vse navedeno se toženec ne more uspešno braniti plačilu na podlagi 3. odstavka 643. člena OZ.

18. Pritožba pa je vendarle utemeljena v delu, ki se nanaša na uporabo zaščitnega premaza za lesene dele ostrešja. Toženec je navedel, da ni vedel, da je za uspešno izvedbo del potreben tudi material S.. Tožnik ga namreč glede uporabe tega materiala ni nič vprašal, niti obvestil. Glede na to, da gre za zaščitni premaz za lesene dele ostrešja, bi ta strošek po mnenju pritožbenega sodišča moral vsebovati že predračun (saj ni razloga, da bi se potreba po njegovi uporabi pokazala šele kasneje med delom) oziroma bi moral tožnik toženca vsaj obvestiti o uporabi navedenega materiala, česar pa ni storil. Na podlagi navedenega toženec ni dolžan tožniku plačati uporabe zaščitnega premaza S. v znesku 935,70 EUR, kot izhaja iz popisa del (priloga B4), saj za ta del terjatev tožnik nima materialnopravne podlage.

19. Pritožbeno sodišče je skladno s 350. členom ZPP izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, ter iz razlogov, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Iz navedenih materialnopravnih razlogov jo je na podlagi pooblastila iz pete alinee 358. člena ZPP v 1. točki izreka ustrezno spremenilo, v nespremenjenem delu pa potrdilo.

20. Kadar sodišče druge stopnje spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, mora odločiti o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče odločitev o prvostopenjskih stroških spreminja in sicer na podlagi 2. odstavka 154. člena ZPP. Tožnik je v konkretni pravdi uspel s 74,07 %. Zahteval je namreč 3.608,78 EUR, sodišče prve stopnje mu je prisodilo celotni znesek, pritožbeno sodišče pa je prisojeni znesek znižalo za 935,70 EUR, tako da je tožnik uspel s 2.673,08 EUR. V tem deležu (74,07 %) mu je zato dolžan toženec povrniti potrebne stroške pravdnega postopka, slednji pa je upravičen do povrnitve lastnih stroškov v višini 25,93 %.

21. Tožnik je v postopku na prvi stopnji priglasil doplačilo takse za postopek na prvi stopnji v znesku 174,00 EUR, nagrado za postopek po tarifni št. 3100 v znesku 183,30 EUR, nagrado za narok po tarifni št. 3102 v znesku 169,20 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tarifni št. 6002 v znesku 20,00 EUR, vse skupaj pa povečano za 20% DDV in kilometrino 17,92 EUR, kar skupaj znese 673,72 EUR. Od odmerjenega zneska je dolžan upoštevaje uspeh v pravdi toženec tožniku povrniti 499,02 EUR.

22. Toženec je v postopku na prvi stopnji priglasil stroške ugovora zoper sklep o izvršbi po tarifni št. 3468 v znesku 84,60 EUR, nagrado za postopek po tarifni št. 3100 v znesku 183,30 EUR, nagrado za narok po tarifni št. 3102 v znesku 169,20 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tarifni št. 6002 v znesku 20,00 EUR, povečano za 20% in sodno takso za ugovor v znesku 40,00 EUR kar skupaj znese 588,52 EUR. Od omenjenega skupnega zneska je dolžan upoštevaje uspeh v pravdi tožnik tožencu povrniti 152,60 EUR.

23. Po opravljenem medsebojnem pobotanju stroškov je toženec dolžan tožniku plačati 346,42 EUR stroškov v roku 15 dni po prejemu te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

24. Odločitev o pritožbenih stroških prav tako temelji na določilu 2. odstavka 154. člena ZPP. Toženec je s pritožbo delno uspel, pritožbeno sodišče je prisojeni znesek 3.608,78 EUR znižalo za 935,70 EUR, tako da je toženec uspel s pritožbo s 25,93 %. V tem deležu mu je zato dolžan tožnik povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka. Toženec je priglasil nagrado za postopek po tarifni št. 3210 v znesku 254,40 EUR, povečano za 20% DDV in sodno takso za pritožbeni postopek v znesku 210,00 EUR, kar skupaj znaša 515,28 EUR. Od omenjenega zneska je dolžan upoštevaje uspeh v pritožbi tožnik tožencu povrniti 133,61 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni po prejemu te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

(1) Obligacijski zakonik (Uradni list RS št. 83/2001 s kasnejšimi spremembami)

(2) Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 73/2007 s spremembami)

(3) Besedilo tega člena se glasi: „Stranka, ki predlaga, naj se določena oseba zasliši kot priča, mora poprej navesti, o čem naj priča, ter povedati njeno ime in priimek ter prebivališče oziroma zaposlitev.“