Jedro

S strani stranke predloženo izvedensko mnenje lahko nadomesti le tisti del trditvene podlage, ki pomeni razkritje dejstev, za katera je potrebno strokovno znanje, ki ga sodišče nima. Ne more pa se tožeča stranka razbremeniti tistega dela trditvenega bremena, ki je odločilen za preizkus sklepčnosti tako, da se sklicuje le na predloženo izvedensko mnenje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Zahtevek tožene stranke za povrnitev njenih stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Odločitev sodišča prve stopnje

1. Sodišče prve stopnje je s tem, da je sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v 1. in 3. točki izreka vzdržalo v veljavi, ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke (I. točka izreka), pobotni ugovor tožene stranke v znesku 43.012,00 EUR pa je zavrnilo (II. točka izreka) in toženi stranki naložilo v plačilo nadaljnje pravdne stroške tožeče stranke v znesku 4.347,58 EUR s pripadki (III. točka izreka).

2. Svojo odločitev o tožbenem zahtevku je sodišče prve stopnje oprlo na sledeča med pravdnima strankama nesporna pravna dejstva, ki jih je tudi v pritožbi povsem konkretno izpostavila tožena stranka: - da sta pravdni stranki 5. 7. 2004 sklenili gradbeno pogodbo T-56/2004 (v prilogi B21) za prenovo turistične kmetije tožene stranke, na podlagi katere bi morala biti dela končana 30. 11. 2004; - da sta pravdni stranki dne 30. 9. 2005 sklenili kreditno (pravilno: posojilno) pogodbo (A2), s katero je tožeča stranka toženi stranki posodila takratnih 7.949.757,49 SIT, kar sedaj predstavlja 33.173,75 EUR in da je bilo vračilo posojila dogovorjeno 1. 10. 2006; - da so bila dela zaključena 7. 5. 2006, zaradi česar je tožeča stranka toženi stranki priznala pogodbeno kazen v znesku 6.259,40 EUR in med drugim, - da se je v eni od renoviranih sob dne 9. 7. 2006 zrušil strop, sanacija stropov pa je bila končana 8. 9. 2006. Sodišče prve stopnje je na podlagi teh odločilnih pravnih dejstev in ugovora tožene stranke, da ji posojilo v dogovorjenem znesku nikoli ni bilo izročeno, presodilo, da je bil s posojilno pogodbo A2 le podaljšan plačilni rok iz gradbene pogodbe B21 in da je bilo posojilo v tem, da plačilo za opravljena dela zaradi zamude tožeče stranke ne zapade pred končanjem del. 3. Pobotni ugovor tožene stranke iz naslova (1) izpada dejavnosti od 1. 12. 2004 do 1. 6. 2005 v znesku 11.053,20 EUR, (2) izpada dejavnosti od 9. 7. 2006 do odprave napak v znesku 3.196,00 EUR in (3) nepremoženjske škode zaradi okrnitve ugleda in dobrega imena tožene stranke v znesku 28.762,80 EUR, pa je sodišče prve stopnje zavrnilo kot zastaran.

Pritožba tožene stranke

4. Proti tej sodbi se je tožena stranka pravočasno pritožila. V pritožbi je uveljavljala vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagala spremembo izpodbijane sodbe sebi v prid, podrejeno pa razveljavitev te sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

5. Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

6. Pritožba ni utemeljena.

K odločitvi o pritožbi proti dajatvenemu delu izpodbijane sodbe

7. Drži pritožbeni očitek, da je svoj zahtevek tožeča stranka oprla na posojilno pogodbo (pravno zmotno imenovano: kreditna pogodba, primerjaj drugi odstavek 1060. člena in 569. člen OZ ter 1065. ZOR). Drži tudi, da je tožeča stranka v vlogi z dne 3. 5. 2010 (VII. točka navedb, list. št. 78/2) izrecno zapisala, da s posojilno pogodbo ni bil podaljšan plačilni rok po gradbeni pogodbi. Zato pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da je presoja sodišča prve stopnje o tem, da sta pravdni stranki s kreditno (posojilno) pogodbo le podaljšali plačilni rok iz gradbene pogodbe A21, pravno zmotna. K takemu zmotnemu zaključku pa je sodišče prve stopnje zapeljala prav tožena stranka, ki je v I. točki ugovora (list. št. 9) izrecno navedla, da sta pravdni stranki s posojilno pogodbo le „podaljšali rok plačila po gradbeni pogodbi T-56/2004 z dne 5. 7. 2004“. Vendar pa ta zmotna presoja učinkov posojilne pogodbe na pravilnost odločitve, kot je pojasnjeno v naslednjih dveh točkah obrazložitve, nima nobenega vpliva.

8. Pravno zmotno je pritožbeno stališče, da je pogoj za utemeljenost tožbenega zahtevka na vrnitev posojila dokaz, da je tožeča stranka kot posojilodajalec znesek posojila nakazala prav toženi stranki. Tožena stranka je namreč sama navedla, da je bilo posojilo najeto zaradi poplačila izdanih situacij (I. točka navedb, list. št. 9), kar pa je skladno z OZ, ki v 578. členu ureja t.i. namensko posojilo (primerjaj OZ s komentarjem, GV 2004, tretja knjiga, stran 604). Ne drži niti pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje odločalo izven okvira trditvene podlage, saj je trditveno podlago tožeče stranke v ugovoru dopolnila tožena stranka sama. V pritožbi navedene kršitve (7. člen, 212. člen v zvezi s prvimi odstavkom 399. člena ZPP in 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP ter 286. člen ZPP) zato niso podane.

9. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da iz razlogov sodišča prve stopnje izhaja, da sta pravdni stranki sklenili dogovor o novaciji. Kaj takega iz izpodbijane sodbe ni razvidno. Pa tudi če bi držala presoja sodišča prve stopnje, da sta pravdni stranki s posojilno pogodbo podaljšali plačilni rok iz gradbene pogodbe, do novacije ne bi prišlo. Po določilu drugega odstavka 323. člena OZ sporazum upnika in dolžnika o spremembi roka izpolnitve ni novacija. Okoliščina, da je zapadle začasne situacije, izdane toženi stranki, tožeča stranka zapirala iz posojila toženi stranki (ki zapade v plačilo šele 1. 10. 2006), pa na presojo obveznosti vrnitve posojila nima vpliva (prvi odstavek 569. člena OZ).

10. Iz zgornje obrazložitve je razvidno, da je pritožba v tistem delu, s katerim izpodbija odločitev o obstoju terjatve tožeče stranke, neutemeljena.

K odločitvi o pritožbi na odločitev, da pobotna terjatev ne obstoji

11. Po določilu prvega odstavka 7. člena ZPP morajo stranke navesti vsa dejstva, na katere opirajo svoje zahtevke. V utemeljitev pobotnega ugovora je tožena stranka vlogi z dne 3. 3. 2010 (V. točka, list. št. 54) navedla: „Tožena stranka kot dokaz prilaga mnenje sodnega izvedenca ekonomske stroke, iz katerega je razvidno, da je tožena stranka utrpela škodo v višini 43.012,00 EUR in na katerega se tožena stranka v celoti sklicuje (v izogib nejasnostim torej navedb izvedenca ne ponavlja več, pač pa le povzema bistvene ugotovitve). In sicer je tožena stranka zaradi izpada dejavnosti v obdobju 1. 12. 2004 do 1. 6. 2005 utrpela škodo v višini 11.053,20 EUR. Zaradi škodnega dogodka z dne 9. 7. 2006 je nato prišlo do dodatnega izpada dohodka za čas odprave napak, poleg tega je trajalo vsaj še dva meseca, da se je poslovanje tožene stranke povrnilo na prvotno raven. Tako je bila tožena stranka dodatno oškodovana za 3.196,00 EUR. Kot je tožena stranka že poudarila, pa je bila največja škoda povzročena prav zaradi okrnitve ugleda in dobrega imena. … Ne glede na to, tožena stranka vsaj dva meseca obiskovalcem ni mogla pokazati dela objekta, za katerega se je vedelo, da je bil predmet obnove, kar je bilo seveda izredno neprijetno. Predvsem pa se je zaradi bistveno daljšega zaprtja kmetije od napovedanega med obiskovalci pojavil dvom o resnosti tožene stranke, pogosto pa je bila tožena stranka deležna negativnih reakcij obiskovalcev, ki so bili neprijetno presenečeni, ko so ob obisku ugotovili, da je kmetija za goste še vedno zaprta. Dejstvo je, da spada turizem med najbolj občutljive dejavnosti, kontakti med gosti in ponudniki storitev so še posebej intenzivni in temeljijo zlasti na medsebojnem zaupanju in zvestobi. Če slednjega ni, se gosti raje odločijo za obisk konkurenčnih destinacij. Ponovna vzpostavitev tega zaupanja je dolgotrajen proces, ki terja velika vlaganja. 183. člen OZ določa, da gre pravni osebi za okrnitev ugleda ali dobrega imena pravična denarna odškodnina. Iz mnenja, ki ga je izdelal sodni izvedenec, je razvidno, da ocenjuje nepremoženjsko škodo, ki jo je toženka utrpela zaradi okrnitve in dobrega imena na 28.782,80 EUR.“ Glede pobotne terjatve iz naslova izgubljenega dobička

12. Skladno s 7. členom ZPP bi morala tožena stranka v svoji trditveni podlagi navesti vsa tista pravno odločilna dejstva, ki vodijo k zaključku, da je pobotni ugovor iz naslova izgubljenega dobička utemeljen. Ničesar od tega pa ni storila, pač pa se je sklicevala le na izvedensko mnenje M. P. z dne 25. 2. 2010 (B 22). Drži, da je v praksi splošno sprejeto stališče, da se izvedensko mnenje, ki ga predloži stranka, šteje kot del strankinih navedb (primerjaj npr. Jan Zobec, ZPP s komentarjem, druga knjiga, stran 475, II Ips 278/2004 itd.). Vendar pa tako mnenje ne more nadomestiti tistega dela tožbenih navedb, ki pomenijo utemeljitev tožbenega zahtevka z vidika sklepčnosti. Sklepčnost pomeni, da že iz navedb tožeče stranke izhaja, da je tožbeni zahtevek po materialnem pravu utemeljen.

13. Po določilu 243. člena ZPP sodišče izvede dokaz z izvedencem takrat, kadar je za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim ne razpolaga. To pomeni, da s strani stranke predloženo izvedensko mnenje lahko nadomesti le tisti del trditvene podlage, ki pomeni razkritje dejstev, za katera je potrebno strokovno znanje, ki ga sodišče nima. Ne more pa se tožeča stranka razbremeniti tistega dela trditvenega bremena, ki je odločilen za preizkus sklepčnosti tožbe tako, da se sklicuje le na predloženo izvedensko mnenje. Da bi tožeča stranka utemeljila izgubljeni dobiček v znesku 11.053,20 EUR in v znesku 3.196,00 EUR, bi morala navesti (in dokazati), da so bile v preteklosti v vsakem od vtoževanih obdobij vse njene kapacitete polno zasedene in da je to pričakovala tudi v vtoževanem obdobju. Kaj takega pa iz 13 strani dolgega izvedenskega mnenja izvedenca M. P., ki je za izračun škode iskal podatke v bilancah stanja tožeče stranke in v poslovanju primerljivih podjetjih, ne izhaja. Po določilu tretjega odstavka 168. člena OZ se namreč pri oceni izgubljenega dobička upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči. 14. Iz zgornje obrazložitve je razvidno, da tožba v tistem delu, kjer tožeča stranka utemeljuje plačilo izgubljenega dobička, ni sklepčna. Nesklepčnost tožbe od sodišča prve stopnje zahteva materialnoprocesno vodstvo po 285. členu ZPP. Sodnik mora namreč poskrbeti za to, da se med obravnavno navedejo vsa odločilna dejstva in dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ugotovi sporno pravno razmerje, ki je pomembno za odločitev. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje zanemarilo materialnoprocesno vodstvo. Tako vodenje postopka pomeni relativno bistveno kršitev določil pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, v zvezi z 285. členom istega zakona. Vendar po oceni pritožbenega sodišča do te kršitve v predmetnem sporu ni prišlo. V vlogi z dne 24. 3. 2010, s katero je tožeča stranka odgovorila na pobotni ugovor tožene stranke, je namreč v V. točki (list. št. 64) navedla, da izgubljenega dobička tožeča stranka ni izkazala. Po oceni pritožbenega sodišča ta, sicer skopa navedba tožeče stranke zadošča za presojo, da je bila tožena stranka opozorjena, naj navede pravno relevantne trditve za izgubljeni dobiček, tega pa ni storila, pač pa se je v vlogi z dne 9. 4. 2010 (3. točka navedb, list. št. 76) ponovno sklicevala na izgubljeni dobiček, kot izhaja iz izvedenskega mnenja izvedenca Pogačnika.

15. Ker pravno relevantnih trditev za utemeljenost izgubljenega dobička tožena stranka ni navedla, je pobotni ugovor v tem delu ostal nesklepčen, nesklepčen ugovor pa ni utemeljen.

Glede pobotne terjatve iz naslova odškodnine okrnitve ugleda

16. Po določilu 183. člena OZ sodišče za okrnitev ugleda in dobrega imena prisodi pravni osebi pravično denarno odškodnino, neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni, če spozna, da okoliščine primera to opravičujejo. Okoliščine, ki jih je v prid utemeljenosti tega dela pobotnega ugovora navedla tožena stranka, (1) da vsaj dva meseca obiskovalcem ni mogla pokazati dela objekta, za katerega se je vedelo, da je bil predmet obnove, kar da je neprijetno; da (2) se je zaradi bistveno daljšega zaprtja kmetije od napovedanega med obiskovalci pojavil dvom o resnosti tožene stranke in da (3) je bila „pogosto deležna negativnih reakcij obiskovalcev, ki so bili neprijetno presenečeni, ko so ob obisku ugotovili, da je kmetija za goste še vedno zaprta“, pa niso tiste, ki bi opravičevale zaključek, da je zaradi okrnitve ugleda ali dobrega imena odškodnina zaradi nepremoženjske škode utemeljena.

17. Pritožbeno sodišče torej ugotavlja, da je tudi ugovor iz naslova nepremoženjske škode nesklepčen in kot tak neutemeljen.

Zaključek o pobotnem ugovoru

18. Iz dosedanje obrazložitve je razvidno, da pobotni ugovor ni utemeljen, vendar iz drugih razlogov, kot ugotavlja sodišče prve stopnje. Drži namreč pritožbeni očitek, da pobotna terjatev tožene stranke ni zastarana.

K pritožbi na pravdne stroške

19. V pritožbi proti stroškom postopka tožena stranka „opozarja le, da so le-ti evidentno pretirani“ … in da je „potrebno upoštevati, da so bili limitirani na 3000 odvetniških točk za prvi narok glavno obravnavo ...“. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je iz stroškovnika tožeče stranke (list. št. 142) razvidno, da je za posamezno opravilo sodišče priznalo tožeči stranki največ 900 točk po Odvetniški tarifi, zato z načelnim pritožbenim opozorilom, da stroški postopka evidentno pretirani, pritožnica ne more doseči detajlnejšega pritožbenega preizkusa tega dela izpodbijane sodbe.

Uradni preizkus izpodbijane sodbe

20. Iz zgornje obrazložitve je razvidno, da pritožba proti nobenemu delu prvostopenjske sodbe ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).