Jedro

Prepoved gradnje novih objektov, razen izrecno naštetih, je del varstvenega režima v drugem varstvenem območju krajinskega parka, zato je ta prepoved vsebina materialnopravne ureditve na področju ohranjanja narave, zaradi česar jo mora upravni organ upoštevati pri izdaji naravovarstvenih pogojev oz. soglasja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila izdajo naravovarstvenega soglasja za gradnjo ograje na v izreku navedenih zemljiščih v k. o. ... V obrazložitvi navaja, da sta tožnika zaprosila za izdajo naravovarstvenih pogojev po prvem odstavku 105. člena Zakona o ohranjanju narave (v nadaljevanju ZON). Iz dokumentacije, ki sta jo tožnika priložila, je bilo ugotovljeno, da gre za poseg v drugem varstvenem območju Krajinskega parka Barje, na katerem je gradnja ograje v nasprotju z varstvenim režimom, ki ga predpisuje Uredba o Krajinskem parku Ljubljansko barje (v nadaljevanju Uredba). Ta namreč v prvem odstavku 11. člena prepoveduje gradnjo novih objektov, razen kozolcev, čebelnjakov in senikov, ki so namenjeni kmetijski dejavnosti. Ker je organ kot soglasodajalec ugotovil, da gradnja ni dopustna, je v skladu s petim odstavkom 50. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) zavrnil izdajo naravovarstvenega soglasja.

Upravni organ druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnil in se strinjal z razlogi prvostopenjske odločbe.

Tožnika se s tako odločitvijo ne strinjata in v tožbi navajata, da je Uredba nižji pravni akt od Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ), ki v 3.a členu (pravilno 3.č členu) ureja gradnjo na zaščitenih kmetijskih območjih. Menita, da so določbe ZGO-1 in ZKZ v koliziji glede opredelitev pomožnih kmetijskih objektov in da je ZKZ v obravnavanem primeru lex specialis. Nepravilno in neustavno naj bi bilo oviranje gospodarske pobude, saj njuno gospodarsko ravnanje ni škodljivo za okolje. Poudarjata pomen samooskrbe države s sadjem in ekološke pridelave sadja. Izpodbijana odločba naj bi bila v nasprotju z 214. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Sodišču predlagata, naj tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka z zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, dodatnih razlogov za to pa ne navaja.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo organa druge stopnje, pravilna in zakonita, zato se sodišče sklicuje na razloge odločbe organa prve stopnje, dopolnjene z razlogi organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja: V obravnavani zadevi med strankami ni sporno, da želita tožnika postaviti ograjo na zemljiščih v drugem varstvenem območju Krajinskega parka Ljubljansko barje, določenim z Uredbo. Tožnika teh ugotovitev v tožbi ne izpodbijata, zato je sodišče nanje vezano (prvi odstavek 20. člena ZUS-1).

Varstveni režim za drugo varstveno območje je predpisan v 11. členu Uredbe, ki v prvem odstavku med drugim določa, da v tem območju ni dovoljeno graditi novih objektov, razen kozolcev, čebelnjakov in senikov, ki so namenjeni izključno kmetijski dejavnosti.

Glede na navedene dejanske ugotovitve, ki jim tožnika v tožbi ne oporekata, je treba pritrditi upravnemu organu, da je poseg v nasprotju z varstvenim režimom, ki velja za drugo varstveno območje krajinskega parka, zato soglasja k tako načrtovanemu posegu ni mogoče izdati, kar je zadosten razlog za izdajo zavrnilne odločbe. To je upravni organ v obrazložitvi svoje odločitve tudi pojasnil, zato je po presoji sodišča neutemeljen tožbeni očitek o kršitvi 214. člena ZUP.

Na drugačno odločitev ne more vplivati niti tožbeno sklicevanje na ZKZ, saj ta zakon ureja varstvo kmetijskih zemljišč z vidika ciljev, ki so navedeni v 1.a členu ZKZ (ohranjanje in izboljševanje pridelovalnega potenciala ter povečevanje obsega kmetijskih zemljišč za pridelavo hrane; trajnostno ravnanje z rodovitno zemljo; ohranjanje krajine ter ohranjanje in razvoj podeželja). V obravnavanem primeru pa ne gre za vprašanje, ali je postavitev ograje dopustna z vidika varovanja kmetijskih zemljišč, temveč z vidika sprejemljivosti posega v naravo. Varstvo naravnih vrednost in biotske raznovrstnosti, z namenom prispevati k ohranjanju narave, pa ureja ZON. Uredba, s katero so določena pravila ravnanja in varstveni režim navedenega krajinskega parka, je bila tako izdana na podlagi pooblastila iz 49. člena ZON.

V skladu s prvim odstavkom 51. člena ZON se namreč z aktom o zavarovanju lahko omeji dejavnost ali raba v zvezi z naravno vrednoto na zavarovanem območju. Po določbi 3. točke drugega odstavka 49. člena ZON akt o zavarovanju naravne vrednote določa tudi pravila ravnanja oz. varstveni režim in razvojne usmeritve. V skladu s prvim odstavkom 54. člena ZON pa se morajo posegi in dejavnosti na zavarovanem območju izvajati v skladu s prepisanimi pravili ravnanja iz prvega odstavka 53. člena ZON, to je v skladu z vsebinami iz drugega odstavka 49. člena ZON in nadaljnjimi vsebinami, ki so naštete v prvem odstavku 53. člena.

Ker je prepoved gradnje novih objektov, razen izrecno naštetih, del varstvenega režima v drugem varstvenem območju krajinskega parka, je ta prepoved vsebina materialnopravne ureditve na področju ohranjanja narave, zaradi česar jo mora upravni organ upoštevati pri izdaji naravovarstvenih pogojev oz. soglasja.

Zgolj nestrinjanje s prepovedjo graditve ograj in pavšalne trditve o oviranju gospodarske pobude ne utemeljujejo nezakonitosti oziroma neustavnosti varstvenega režima, določenega z Uredbo. Nenazadnje Ustava v prvem odstavku 67. členu izrecno določa, da zakon določa način uživanja lastnine tako, da je poleg gospodarske in socialne funkcije zagotovljena tudi ekološka funkcija lastnine. Presoja strokovne primernosti ukrepov za varovanje naravnih vrednot pa ni v pristojnosti sodišča. Iz navedenih razlogov je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Ker stranke niso predlagale novih dejstev in dokazov, ki bi bili pomembni za odločitev, je sodišče odločilo brez glavne obravnave, na seji (drugi odstavek 59. člena ZUS-1).

Po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.