Jedro

Res je, da sodna praksa vknjižbi lastninske pravice ne pripisuje več absolutnih učinkov in dopušča situacije, ko prenos lastninske pravice učinkuje tudi do tretjih oseb, ki vedo za sklenjeno prodajno pogodbo med zemljiškoknjižnim lastnikom in pridobiteljem. Vendar to velja le, če je bil med zemljiškoknjižnim lastnikom in pridobiteljem sklenjen razpolagalni posel, t.j. ko je bilo skladno z določbo 32. in 33. člena ZZK izstavljeno zemljiškoknjižno dovolilo.

Materialno procesno vodstvo je mogoče ugotoviti zgolj v primerih, ko stranki ni mogoče očitati, da bi lahko, če bi bila zadosti skrbna, pravočasno navedla vsa pravnorelevantna dejstva in zanje ponudila dokaze. Sodba presenečenja bi bila podana, v kolikor bi sodišče sprejelo odločitev, ki bi temeljila na drugačni pravni oceni, z vidika katere bi bila za odločitev v sporu bistvena povsem druga dejstva in dokazi, ki jih stranka v pričakovanju drugačne pravne ocene ne bi navajala, ker je tudi ob potrebni skrbnosti ne bi ocenila kot bistvene.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 129494/2008 z dne 30. 12. 2008 razveljavi v 1. in 3. odstavku izreka in se tožbeni zahtevek v celoti zavrne (I. točka izreka). Sklenilo je, da je tožeča stranka dolžna v 8 dneh toženi stranki plačati pravdne stroške v znesku 120,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotno uporabo materialnega prava po 1. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1) (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

3. Na pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. O pritožbi zoper sodbo je na podlagi določbe petega odstavka 458. člena ZPP odločal sodnik posameznik, saj gre za spor majhne vrednosti. Zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

6. Sodba se sme v postopku v sporih majhne vrednosti izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

7. Tožeča stranka kot upravnik od tožene stranke terja plačilo stroškov upravljanja in obratovanja za poslovni prostor v poslovno trgovinskem centru T. na naslovu ..., nastalih v obdobju od oktobra 2007 do novembra 2008. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo iz razloga neizkazane pasivne legitimacije tožene stranke. Odločilo je, da sklicevanje tožeče stranke na sklenjeno kupoprodajno pogodbo z dne 07. 09. 2004 (A35) ne zadostuje za zaključek o podanem lastništvu tožene stranke nad zadevnim poslovnim prostorom. Pritožbeno sodišče se s takšnim zaključkom strinja.

8. Skladno z določbo 49. člena Stvarnopravnega zakonika (2) se za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini zahteva vpis v zemljiško knjigo. Res je, da sodna praksa (3) vknjižbi lastninske pravice ne pripisuje več absolutnih učinkov in dopušča situacije, ko prenos lastninske pravice učinkuje tudi do tretjih oseb, ki vedo za sklenjeno prodajno pogodbo med zemljiškoknjižnim lastnikom in pridobiteljem. Vendar to velja le, če je bil med zemljiškoknjižnim lastnikom in pridobiteljem sklenjen razpolagalni posel, t.j. ko je bilo skladno z določbo 32. in 33. člena Zakona o zemljiški knjigi (4) izstavljeno zemljiškoknjižno dovolilo. Tožeča stranka, kot nosilka trditvenega in dokaznega bremena o lastništvu tožene stranke, navedb v zvezi z razpolagalnim pravnim poslom pred sodiščem prve stopnje ni podala. Da slednji ni bil sklenjen, pa izhaja tudi iz navedb pritožbe, ki se sklicuje na sklenjeno kupoprodajno pogodbo kot zavezovalni pravni posel obligacijskega prava, ki ni sposoben za vpis v zemljiško knjigo. Sodišče prve stopnje je tako pravilno sklenilo, da takšen (četudi veljaven) posel ne zadostuje za zaključek o lastništvu tožene stranke. Kakšnih trditev tožeče stranke o zunajknjižni (protiknjižni) pridobitvi lastninske pravice pa ni bilo.

9. Ob (pravilnem) zaključku sodišča prve stopnje o pomanjkljivi trditveni podlagi tožbe in posledično neizkazani pasivni legitimaciji se kot pravilna izkaže nadalje odločitev sodišča prve stopnje o neizvedbi s strani tožeče stranke predlaganih dokazov, na katere opozarja pritožba (zaslišanje strank in priče A. Ž.). Dokazi se namreč izvajajo v izkaz postavljenih (konkretnih in določnih) trditev in ne namesto njih. Poleg tega so bili dokazi neprimerni. Zgolj sklenitev prodajne pogodbe še ne zadošča za pridobitev lastninske pravice. Zgolj z zaslišanjem, katerega predmet naj bi bila ugotovitev, da je bila prodajna pogodba res sklenjena, pa se pridobitve lastninske pravice pač še ne more dokazati.

10. Neutemeljeno je nadalje pritožbeno sklicevanje na pomanjkljivo materialno procesno vodstvo sodišča prve stopnje. Slednje je mogoče ugotoviti zgolj v primerih, ko stranki ni mogoče očitati, da bi lahko, če bi bila zadosti skrbna, pravočasno navedla vsa pravnorelevantna dejstva in zanje ponudila dokaze. V konkretnem primeru tožeča stranka temu ni zadostila. Na pomanjkljivo trditveno podlago v zvezi z lastništvom nepremičnine jo je tekom postopka opozorila tožena stranka (5), zato bi tožeča morala računati s tem, da bo sodišče prve stopnje sprejelo argumente tožene stranke. V takšnem primeru ponovno posredovanje sodišča v smislu ponovnih opozoril na pomanjkljivo trditveno podlago ni potrebno. Celo več, prevelika pomoč eni stranki lahko prizadene pravico strank do nepristranskosti sodišča, zato mora biti sodišče pri izvajanju razjasnjevalne obveznosti v konkretnem postopku do določene mere zadržano (6). Nadalje pa predstavlja pomemben kriterij skrbnosti tožeče stranke tudi dejstvo, da je slednjo v postopku zastopal kvalificirani pooblaščenec. V skladu z zahtevo po dejanski enakopravnosti strank v postopku je, da je aktivnost sodišča v obratnem sorazmerju s stopnjo skrbnosti, ki se lahko pričakuje od stranke.

11. Tudi ni slediti pritožbi, da predstavlja ravnanje sodišča poseg v pravico tožeče stranke do izjave v postopku oziroma do pravnega varstva. Skladno z zgoraj obrazloženim je imela tožeča stranka tekom postopka (v okviru možnih vlog po 452. členu ZPP) vse možnosti, da bi pravno relevantna dejstva navedla in zanje ponudila dokaze.

12. Neutemeljeno je nadalje pritožbeno navajanje, da je bila izpodbijana sodba za tožečo stranko sodba presenečenja. Ta bi bila podana, v kolikor bi sodišče sprejelo odločitev, ki bi temeljila na drugačni pravni oceni, z vidika katere bi bila za odločitev v sporu bistvena povsem druga dejstva in dokazi, ki jih stranka v pričakovanju drugačne pravne ocene ne bi navajala, ker je tudi ob potrebni skrbnosti ne bi ocenila kot bistvene (7). Obravnavani spor izhaja iz razmerja upravnik – lastnik prostora v večstanovanjskem objektu, pri čemer je izkazano lastništvo tožene stranke temelj njeni pasivni legitimaciji. Sodišče prve stopnje je o slednji pravilno odločilo upoštevaje trditveno breme tožeče stranke in trditveno podlago obeh pravdnih strank.

13. Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Ker tožeča stranka pritožbenih stroškov ni priglasila, je odločanje o njih odpadlo.

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. (2) Ur. l. RS, št. 87/2002. (3) Glej sodbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 132/2009 z dne 12. 07. 2013 in opr. št. II Ips 475/2008 z dne 05. 04. 2012. (4) Ur. l. RS, št. 58/2003 in nasl. (5) Glej tč. 3 pripravljalne vloge z dne 06. 05. 2010, list. št. 36. (6) primerjaj Galič A.: Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, 2004, strani 291 do 294, tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 933/2007 z dne 10. 09. 2009. (7) tako sklep Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up 197/00 z dne 25. 04. 2002.