Jedro

I.odst. čl.233 ZVCP-1 ne določa, da mora obdolženec z dokazi prepričati sodišče o tem, da ni storilec prekrška, temveč lastniku oziroma imetniku pravice uporabe nalaga predvsem aktivno sodelovanje v postopku o prekršku v taki obliki, da predloži za svoj alibi razbremenilne dokaze, kar je obdolženec v obravnavani zadevi tudi storil. Stališče prvostopnega sodišča, ko kljub obdolženčevemu aktivnemu sodelovanju in predlaganju dokazov le-teh ni izvedlo in je zaključilo, da bi moral obdolženec svojo odsotnost s kraja dokazati, je torej napačno.

Izrek

Ob reševanju obdolženčeve pritožbe se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo o prekršku je sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo za odgovornega storitve prekrška po IV. odst. čl. 32 ZVCP-1 in mu na podlagi E točke X. odst. tega istega zakonitega določila izreklo sankcijo in sicer globo v višini 300,00 EUR in pa 9 (devet) kazenskih točk (KT) za prekršek, storjen med vožnjo motornega vozila kategorije B, medtem ko mu je prepoved vožnje motornih vozil kategorije B na podlagi IV. odst. čl. 23 ZP-1 odpustilo, obdolženca pa je v skladu s V. odst. čl. 144 ZP-1 oprostilo plačila stroškov postopka.

Tako odločitev sodišča prve stopnje napada obdolženec in v laični pritožbi smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka o prekršku, kar zadeva razloge sodišča prve stopnje o obdolženčevi odgovornosti. Navaja, da tega dne zagotovo ni bil voznik in tega prekrška ni storil. Povedal je, kdo je v zadnjem obdobju vozil vozilo, katerega je lastnik in tudi, kdo naj bi po njegovem mnenju storil prekršek (sin, star komaj 18 let), za katerega ni predlagal zaslišanja. Pripravljen je plačati ustrezno denarno kazen namesto sina, ker nima lastnih prihodkov. Ko pa je prejel sodbo o prekršku 12. 12. 2009, pa je še enkrat preveril, kdo naj bi storil ta prekršek, pogovoril se je z bratranci, sinom in ženo in ugotovili so skupaj, da je tega dne vozila njegova žena S. G., ki je storila ta prekršek. Natančno se njegova žena tudi spomni, da je pri vožnji iz L. proti C. pri počivališču Lopata nekaj zabliskalo, vendar do tedaj ni vedela, da so na cesti nameščene stacionarne merilne naprave, ker tam redko kdaj vozi. Tega, da je vozila prehitro, se ni zavedala, ker se avto bistveno razlikuje od avta, ki ga vozi trenutno ona. Pripravljena je tudi prevzeti odgovornost za nastale posledice. Prilaga tudi izjavo S. G. - žene o storjenem prekršku, ki v izjavi priznava storjen prekršek.

Ob reševanju obdolženčeve pritožbe je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje zaradi ugotovljene absolutno bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz 8. tč. I. odst. čl. 155 ZP-1 razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek.

Iz v sodbo sodišča prve stopnje povzetega zagovora obdolženca izhaja, da držijo pritožbene navedbe o tem, da je obdolženec že v svojem zagovoru z dne 3. 12. 2009 (list. št. ...) povedal, da kritičnega dne, to je 29. 6. 2009 zagotovo ni vozil svojega osebnega vozila. V tistem času so njegovo vozilo vozili vsi in sicer žena, sin in nekaj bratrancev, na izrecno vprašanje sodišča pa je posredoval celo njihove naslove, kar je nedvomno mogoče ob dejstvu, da je obdolženec sodišče seznanil s točnimi naslovi potencialnih voznikov kritičnega dne, šteti za obdolženčev dokazni predlog, s katerim je obdolženec dokazoval svojo odsotnost s kraja storitve prekrška.

Sodišče prve stopnje je zaključke o obdolženčevi krivdi gradilo na določbi I. odst. čl. 233 ZVCP-1, ki določa, da, če je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, se za prekršek kaznuje lastnik oz. imetnik pravice uporabe vozila, razen če ta dokaže, da tega prekrška ni storil. Torej zaključki sodišča prve stopnje temeljijo zgolj na lastništvu obdolženčevega osebnega vozila.

Citirana določba res predpisuje domnevo, da je lastnik oz. imetnik pravice uporabe vozila tudi storilec prekrška. Sodišče prve stopnje pa je z razlogi, ki izhajajo iz izpodbijane sodbe in ki so si nasprotujoči in zato tudi nejasni, zaključilo, da obdolženec ni predložil v postopku pred sodiščem prve stopnje nikakršnega dokaza o tem, da je bil sam v času storitve prekrška odsoten s kraja storitve, kar pa po oceni pritožbenega sodišča ne drži in je tak zaključek sodišča prve stopnje najmanj protispisen, kajti obdolženec je celo poimensko navedel možne voznike njegovega vozila v kritičnem času in je s tem sodišču že podal predlog, da se zadeva v nakazani smeri tudi razišče. Držijo sicer navedbe, zapisane v napadeni sodbi o tem, da citirana določba I. odst. čl. 233 ZVCP-1 obdolžencu nalaga aktivno sodelovanje v tem postopku, ne drži pa, da mora obdolženec dokazati, da ni storilec prekrška, čeprav je lastnik vozila, če hoče v svoji obrambi uspeti. Slednji zaključki sodišča prve stopnje so napačni in materialnopravno zmotni, kot so zmotni zaključki o tem, da obdolženec v tej smeri svojih trditev za alibi ni uspel dokazati, ker ni podal nikakršnega dokaznega predloga. Ustavno sodišče je v svoji odločbi U-I- 295/2005 z dne 19. 6. 2008 (Ur. list RS, št. 73/2008) jasno zapisalo, da sicer zgolj sklicevanje na alibi v situacijah, ko je prekršek storjen z lastnikovim osebnim vozilom ne zadošča in da bo obdolženec, ki bo v postopku o prekršku želel uspeti, moral za svoje trditve predlagati dokaze. Povedano drugače pa to pomeni, da I. odst. čl. 233 ZVCP-1 ne določa, da mora obdolženec z dokazi prepričati sodišče o tem, da ni storilec prekrška, temveč lastniku oziroma imetniku pravice uporabe nalaga predvsem aktivno sodelovanje v postopku o prekršku v taki obliki, da predloži za svoj alibi razbremenilne dokaze, kar je obdolženec v obravnavani zadevi tudi storil. To svoje stališče pa je Ustavno sodišče RS znova ponovilo v odločbi Up-3663/07 z dne 10. 9. 2009 (Ur. l. RS, št. 77/2009) in še poudarilo, da mora sodišče po predložitvi razbremenilnih dokazov s strani oškodovanca kot lastnika vozila, na podlagi načela proste presoje dokazov oceniti, ali z njimi lastnik oz. imetnik pravice uporabe vozila izkazuje razumen dvom glede domnevanega dejstva (da je kot lastnik tudi storilec prekrška).Stališče prvostopnega sodišča, ko kljub obdolženčevemu aktivnemu sodelovanju in predlaganju dokazov le-teh ni izvedlo in je zaključilo, da bi moral obdolženec svojo aktivnost s kraja dokazati, je torej napačno. Ker pa iz razlogov sodbe, s katero je bil obdolženec spoznan za odgovornega istočasno izhaja, da mora obdolženec vsaj s potrebno stopnjo verjetnosti izkazati, da sam ni bil voznik vozila, ter zato predložiti ustrezen dokaz, so si razlogi sodišča prve stopnje med seboj v nasprotju in so posledično nejasni, kot so nejasni tudi razlogi o obdolženčevi krivdi, ki očitajo obdolžencu prehitro vožnjo v naselju, čeprav iz izreka in ugotovitev napadene sodbe izhaja očitek o tem, da naj bi obdolženec kritičnega dne prekoračil hitrost z vožnjo po avtocesti (IV. odst. čl. 32 ZVCP-1). Tako zapisani razlogi sodišča prve stopnje so nejasni, nasprotujoči in nerazumljivi, s tem pa je sodišče prve stopnje tudi zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka o prekršku iz 8. tč. I. odst. čl. 155 ZP-1, kar je terjalo ob zakonskem pooblastilu iz V. odst. čl. 163 ZP-1 razveljavitev v pritožbeni postopek predložene sodbe po uradni dolžnosti in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

V ponovljenem postopku se bo moralo sodišče prve stopnje na podlagi pritožbenih izvajanj najprej podrobno seznaniti s sodno prakso glede uporabe instituta domneve nedolžnosti iz I. odst. čl. 233 ZVCP-1, nato pa se opredeliti glede utemeljenosti obdolženčevega dokaznega predloga glede zaslišanja prič, ki ga je obdolženec podal ob svojem zaslišanju 3. 12. 2009 (list. št. ...) in s katerim je skušal dokazati svoj alibi s kraja storitve prekrška. Šele po tako izvedenem dokaznem postopku bo ob doslednem spoštovanju vseh pravnih jamstev, ki jih ima obdolženec tudi v postopku o prekršku, moralo na podlagi proste presoje dokazov sprejeti zaključke o morebitni obdolženčevi krivdi glede v obdolžilnem predlogu očitanega prekrška.

Glede na tako sprejeto odločitev pritožbenega sodišča se pritožbeni senat do ostalih pritožbenih navedb obdolženčeve pritožbe ni opredeljeval.