Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Za presojo zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v kateri se tožnici očita, da je namerno oziroma iz hude malomarnosti huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, je bistveno vprašanje, kakšno je bilo njeno zdravstveno stanje v spornem obdobju oziroma ali je njeno zdravstveno stanje vplivalo na njeno zmožnost razumevanja.
Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala, da sodišče: ugotovi nezakonitost in razveljavi odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 6. 2009, ki jo je tožena stranka podala tožeči stranki; ugotovi, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki še traja z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi; naloži toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki za čas nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi do ponovnega nastopa dela obračunati plače, od njih odvesti davke in prispevke in druge dajatve, ter tožeči stranki nakazati neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vsakomesečne zapadlosti mesečne plače do plačila, v osmih dneh pod izvršbo; naloži toženi stranki, da je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo na delovno mesto strežnice II ter ji povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila.
Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in samo odloči o zadevi tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponovno presojo. V pritožbi navaja, da je izpodbijana sodba krivična in nepravilna, saj je bil tožbeni zahtevek zavrnjen, ne da bi sodišče prve stopnje pojasnilo, katere kršitve naj bi bile tožnici očitane in dokazane, oz. katere kršitve šteje za tako hude, da je bila izredna odpoved zakonita in pravilna. Sodišče se tudi do negativnih posledic oz. okoliščin, ki kažejo na to, da nadaljnje sodelovanje med tožnico in toženo stranko sploh ni mogoče, ni opredelilo. Tožničino krivdo je opredelilo kot hudo malomarnost in pri tem zapisalo, da bi se kot dolgoletna delavka morala zavedati svoje obveznosti tudi glede odobritve dopustov in javljanja odsotnosti. Tožnica ni ravnala nič drugače kot sicer, ob tem, da je bila v obravnavanem obdobju v hudih psihičnih težavah, zaradi katerih svojega ravnanja ni štela za napačno, do tega pa se sodišče sploh ni opredelilo. Ni mogoče sprejeti nejasnega zapisa sodišča, da tudi odsotnost od 4. 5. do 12. 5. ter od 21. 5. do 29. 5. predstavljajo kršitve pogodbene in druge obveznosti, saj je imela tožnica za te datume priznan bolniški stalež, kar je bilo med strankama nesporno, sodišče pa tega sploh ni upoštevalo. Prav tako ni upoštevalo, da je tožnica o svojem slabem zdravstvenem stanju obvestila pričo M.P.. M.P. je to potrdil in pojasnil, da je tožnici res naročil, da naj se sama dogovori o tem, da jo bo zamenjala sodelavka, tožnica pa je storila vse, kar ji je naročil, zato ji ni mogoče očitati nobene neskrbnosti, še manj pa kršitve delovnih obveznosti. Ni jasno, katera dejanja oz. odsotnosti se štejejo za kršitve delovnih obveznosti po 2. alinei 2. odstavka 111. člena ZDR. Tožnica se že dlje časa zdravi pri psihiatru dr. M.Ž.. V mesecu maju 2009 je imela eno slabših obdobij v svoji bolezni, udeleževala se je terapije in jemala zdravila, kar je gotovo odločilno vplivalo na njeno sposobnost dela in razmišljanja in presojanja v smeri drugačnega ravnanja od tistega, ki ga je bila navajena in ga je štela za pravilnega. To bi gotovo lahko potrdil ustrezni izvedenec, vendar sodišče brez pojasnila tožničinega dokaznega predloga ni upoštevalo. Izvedenec bi lahko ocenil, ali je bila tožnica, glede na običajno ravnanje tožnice, ob hkratni uporabi medikamentov, v stanju, v kakršnem je bila v obravnavanem času, sposobna razumeti, da ji dopust ni bil odobren in da na dopust ne sme. Sodišče kot medicinsko laičen organ ni usposobljeno presoditi, ali se je tožnica dejansko zavedala oz. ali bi se lahko zavedala, da ravna narobe, glede na zdravljenje in psihično stanje in je zato z neangažiranjem predlaganega izvedenca storilo napako tudi v postopkovnem smislu. V času od 1. 6. do 10. 6. 2009 je tožnica koristila vnaprej planiran dopust, čemur tožena stranka ni nasprotovala. S planiranim dopustom je tožnica seznanila delodajalca na običajen način nekaj mesecev vnaprej, tako da je v zvezek, v katerega se vpisujejo odsotnosti, že februarja vpisala, da ima junija planiran in plačan letni dopust, kar je priča M.P. potrdila in poudarila, da se želje delavcev v tem zvezku 99 oz. 100% upoštevajo, ni pa navedla niti enega konkretnega razloga, zaradi katerega delavka takrat, ko je imela planiran dopust, tega ne bi mogla izrabiti. Njena prisotnost tedaj ni bila nujna, saj se je po izpovedbi iste priče tožnica v času dopusta menjavala z delavko O.V., ki tedaj ni bila na dopustu, prav tako pa ni bila na dopustu K.M., ki je sicer dejansko zamenjevala tožnico, zato ni bilo nobenega razloga, da se tožnici dopust ne bi omogočil. M.P. bil s tožničinim dopustom seznanjen že v februarju in še enkrat konec maja, zato je nekorektno je očitati tožnici kršitev 3. alinee 111. člena ZDR, ki določa, da delavec stori to kršitev, če najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Delodajalec dopustu ni nasprotoval, zato je tožnica utemeljeno štela, da je za dopust vse urejeno in še pomislila ni, da bi bil v zvezi s tem kakšen problem. Tožnica ima tudi pomisleke o pristojnostih M.P. v zvezi z odobravanjem dopusta, saj M.P. sploh ni zaposlen pri toženi stranki, temveč pri drugi pravni osebi, ki opravlja storitve za toženo stranko. Pooblastilo pa je bilo posredovano šele po končanem prvem naroku za glavno obravnavo, torej prepozno, čemur je tožnica nasprotovala že med postopkom. Tudi sicer pa tožena stranka ni izkazala, da je bila pristojnost za odločanje o dopustu dejansko prenesena na M.P., saj ne izhaja iz nobenega dokumenta niti iz pooblastila, za katerega priča M.P. sploh ni vedela, da obstaja, saj se je sklicevala le na pogodbo, sklenjeno med družbo, kjer je zaposlena in toženo stranko.
Pritožba je utemeljena.
Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pa nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev, zato je sprejeta odločitev materialnopravno nepravilna oziroma vsaj preuranjena.
Tožnici je bila dne 19. 6. 2009 podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov, navedenih v 2. in 3. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, ker je delavka naklepoma oz. iz hude malomarnosti huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja in ker najmanj 5 dni zaporedoma ni prišla na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ni ustrezno obvestila delodajalca, čeprav bi to morala in mogla storiti. Tožnici se v obrazložitvi odpovedi očita, da je v mesecu maju izostala z dela od 4. 5. do 12. 5. in nato od 21. 5. do 29. 5. 2009 ter v juniju od 1. 6. do 9. 6. 2009. Za čas od 4. 5. do 12. 5. je nadrejenemu delavcu M.P. sporočila, da je v bolniškem staležu, vendar kasneje ni uspela dobiti potrdila o upravičeni odsotnosti z dela in je delodajalca naknadno enostransko obvestila, da je koristila letni dopust, 20. 5. zvečer pa je vodjo obvestila, da se slabo počuti in želi koristiti dva dni letnega dopusta ter zagotovila, da se bo na delo vrnila 25. 5., vendar je tedaj ni bilo, odsotna je bila ves teden, ne da bi delodajalcu sporočila razlog odsotnosti. Dne 1. 6. je delavka M.K. v zvezku našla nalepljen listek, na katerega je tožnica zapisala, naj ji od 1. 6. pišejo letni dopust in da ima 9. 6. kontrolo v Mariboru, potem pa bo verjetno prišla delat za 4 ure, listek pa je napisala zato, ker naj bi vodji napisala SMS, ni pa ga mogla poklicati, ker je imela pokvarjen mobilni telefon. Dne 10. 6. se je vrnila na delo in povedala, da je bila do 31. 5. v bolniškem staležu, od 1. 6. dalje pa na dopustu.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil postopek izpeljan v skladu z zakonskimi določbami, in je svojo odločitev oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe 81., 83., 110. in 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami in dopolnitvami). Pri tem je izpostavilo tudi določbo 110. člena ZDR, ki v prvem odstavku določa, da lahko delavec ali delodajalec izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni z zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Presodilo je, da sta tožnici dokazana oba očitana razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, to je razlog po 2. in 3. alinei 111. člena ZDR. Po 2. alinei navedenega člena ZDR delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (to kršitev naj bi tožnica storila v zvezi z odsotnostmi v maju 2009, zlasti z opustitvijo obvestila o bolniškem staležu od 25. maja dalje), po 3. alinei navedenega člena ZDR pa je podan razlog za izredno odpoved, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti (ta kršitev naj bi bila storjena v zvezi z neupravičeno odsotnostjo tožnice v času od 1. 6. do 9. 6. 2009, ko je bila tožnica na letnem dopustu, ki ji ni bil odobren s strani vodje).
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, katere kršitve naj bi bile tožnici očitane in dokazane, oz. katere kršitve šteje za tako hude, da je bila izredna odpoved zakonita in pravilna. Res je sicer, da je tako v obrazložitvi odpovedi kot v obrazložitvi izpodbijane sodbe zapisano, da naj bi se tožnici očitala tudi odsotnost z dela v času od 25. 5. do 31. 5. 2009, kar pa v bistvu ne drži, saj je imela tožnica v tem času priznan bolniški stalež. Očitek hujše kršitve pogodbenih obveznosti po 2. točki 111. člena ZDR v zvezi s to odsotnostjo se nanaša le na to, da tožnica o svoji odsotnosti v tem tednu ni pravočasno obvestila delodajalca. V zvezi z neupravičenim izostankom od 1. 6. 2009 dalje pa se postavlja vprašanje, ali v obravnavanem primeru sploh gre za odpovedni razlog po 3. alinei 111. člena ZDR, saj je tožnica delodajalca že pred 1. 6. 2009 obvestila o tem, da je od 1. 6. 2009 do 9. 6. 2009 na dopustu (ki pa ji s strani vodje ni bil odobren). Pritožbi pa ni mogoče pritrditi v delu, v katerem izraža dvom o pristojnosti M.P., vodje čistilno transportne ekipe pri toženi stranki, za odobravanje dopustov, saj izvedeni dokazi (zlasti tudi SMS sporočila, poslana vodji s strani tožnice – C1) potrjujejo pravilnost zaključka, da je bil M.P. tožnici neposredno nadrejeni delavec, pristojen tudi za organiziranje dela in odobravanje dopustov. Tudi tožnica sama se je nanj obračala v zvezi z odsotnostjo in ga je očitno tudi sama štela za pristojnega nadrejenega delavca za odobravanje dopustov.
Pritožba utemeljeno opozarja na bistveno kršitev določb postopka (ki je sicer natančneje ne opredeljuje), ki jo je sodišče prve stopnje storilo s tem, da je brez obrazložitve zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca medicinske stroke oz. da o zavrnitvi tega dokaznega predloga senat sploh ni odločil. Skladno z določbo 2. odstavka 213. člena ZPP sicer o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče, vendar pa mora po 2. odstavku 287. člena ZPP predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, senat zavrniti in v sklepu navesti, zakaj jih je zavrnil. Citirane določbe ZPP so bile v obravnavanem primeru kršene, saj sodišče prve stopnje ni odločilo o zavrnitvi dokaznega predloga tožnice. Iz podatkov v spisu namreč izhaja, da je na prvem naroku za glavno obravnavo sodišče sprejelo dokazni sklep, da se bodo izvajali dokazi s čitanjem celotne listinske dokumentacije in zaslišanjem prič M.K., M.P. in S.O., kakor tudi tožnice kot stranke. Na prvem naroku je senat sprejel tudi sklep, da bo sodišče o dokazu glede izvedenca psihiatra odločilo naknadno, saj je tožeča stranka navedla, da je sicer že predlagala pritegnitev izvedenca psihiatrične stroke, vendar naj sodišče najprej opravi vsa zaslišanja in šele nato pritegne v zadevo izvedenca psihiatra. Na naslednjih narokih odločitev o tem dokaznem predlogu ni bila sprejeta, pa tudi v sodbi sodišče prve stopnje ni pojasnilo, iz kakšnih razlogov dokazni predlog ni bil upoštevan. Podana je torej relativna bistvena kršitev določb postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče prve stopnje ni uporabilo oz. je napačno uporabilo citirano določbe 2. odstavka 287. člena ZPP, kar bi lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe.
Dejstvo, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem izvedenca medicinske stroke – psihiatra, pa je imelo za posledico tudi nepopolno ugotovitev dejanskega stanja v tožničinem primeru. Tožnica je že v tožbi pojasnjevala, da je bila v spornem obdobju, to je v maju in juniju 2009, v redni ambulantni psihiatrični obravnavi pri mag. M.Ž., dr. med. spec. psihiatru, pri katerem se zdravi že dlje časa. V tem času je imela eno slabših obdobij v svoji bolezni, bila je v slabem psihičnem stanju, zaradi česar ji je bila predpisana ustrezna terapija in je jemala zdravila. Tudi v pritožbi tožnica zatrjuje, da je njeno psihično stanje odločilno vplivalo na njeno sposobnost presojanja in da bi le izvedenec ustrezne medicinske stroke lahko ocenil, ali je bila v spornem obdobju glede na njeno zdravljenje in psihično stanje sposobna razumeti, da ji dopust ni bil odobren in da na dopust ne sme oz. ali se je zavedala, da ravna napačno, kar je bistveni element krivde. Po stališču pritožbenega sodišča je zato utemeljeno tudi sklicevanje pritožbe na pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj zaradi zavrnitve dokaznega predloga niso bila ugotovljena dejstva, ki so za pravilno odločitev v obravnavani zadevi pomembna, to pa so dejstva in okoliščine na strani tožnice glede njene krivde (naklepa oz. hude malomarnosti) za hujše kršitve pogodbenih in delovnih obveznosti, ki se ji v izredni odpovedi očitajo. Tožničino zdravstveno stanje v spornem obdobju pa je nedvomno lahko tudi ena od okoliščin, ki so pomembne za presojo, ali je podan pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 1. odstavka 110. člena ZDR.
Ker dejansko stanje glede odločilnih dejstev ni bilo popolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter razveljavilo izpodbijano sodbo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker je ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti ugotovljenih pomanjkljivosti, saj je potrebno izvesti dokaz z izvedencem medicinske stroke (355. člen ZPP). V ponovnem postopku je potrebno dopolniti dokazni postopek v nakazani smeri ter nato ponovno odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka.