Jedro

Banka sme pravni osebi kadarkoli odpovedati okvirno pogodbo o plačilnih storitvah, kljub temu pa mora nadaljevati tiste posle, ki jih ni mogoče odlašati, dokler naročitelj nima možnosti prevzeti skrbi zanje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o tožničinih stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za zavarovanje z začasno odredbo, s katero naj bi se toženi stranki naložilo v roku enega dneva ponovno aktivirati oziroma odpreti transakcijski račun tožeče stranke in opravljati storitve po sklenjeni Okvirni pogodbi o plačilnih storitvah z dne 7.4.2014, začasna odredba pa naj bi začela veljati takoj in bi veljala še 30 dni po pravnomočni sodni odločbi o tožbenem zahtevku. Prav tako je odločilo, da predlagatelj te začasne odredbe sam nosi stroške postopka zavarovanja.

2. Zoper ta sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe v celoti ugodi, podrejeno pa naj sklep razveljavi. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, naj jo višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijani sklep, pri čemer je zahtevala tudi povračilo stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedlo, da je predlagana začasna odredba v funkciji zahtevka, ki ga varuje, in da gre za ureditveno (regulacijsko) začasno odredbo. Nadalje je navedlo, da tožeča stranka v času odločanja sodišča prve stopnje nima odprtega transakcijskega računa – TRR. Ob upoštevanju 10. člena Okvirne pogodbe o plačilnih storitvah z dne 7.4.2014, po katerem lahko banka kadarkoli odpove to pogodbo z dvomesečnim odpovednim rokom, je presodilo, da je banka veljavno odstopila od pogodbe, kar je v skladu z 99. členom Zakona o plačilnih storitvah, storitvah izdajanja elektronskega denarja in plačilnih sistemih – ZPlaSSIED, enako pa tudi z 88. členom ob sklenitvi pogodbe veljavnega zakona – Zakona o plačilnih storitvah in sistemih. Zato je zaključilo, da tožeča stranka ni uspela izkazati verjetnosti terjatve, ki meri na obstoj in nadaljevanje že razvezanega pogodbenega razmerja.

6. Tožeča stranka je v pritožbi navedla, da ji obstoja terjatve ni treba dokazati, saj v postopku zavarovanja velja dokazni standard verjetnosti, sodišče prve stopnje pa ga je postavilo precej višje, čeprav bi se smelo ukvarjati le s tem, ali je verjetno, da ima tožeča stranka zahtevek za ponovno aktivacijo TRR, ne pa s tem, ali je tožbeni zahtevek utemeljen. Terjatev na aktivacijo TRR pa s stopnjo verjetnosti obstoji, saj je bila odpoved nezakonita in neutemeljena, ker take pogodbe ni mogoče odpovedati in zapreti TRR brez obstoja konkretnih in utemeljenih razlogov. Navedla je še, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo vsebino 10. člena okvirne pogodbe, ki določa, da banka pogodbo lahko odpove, besedo „lahko“ pa se razume le na način, da morajo za odpoved obstajati utemeljeni razlogi; ker je namreč pogodbo pripravila tožena stranka kot močnejša stranka, jo je treba razlagati v prid tožeče stranke. Prav tako bi sodišče prve stopnje moralo presojati tudi obstoj razlogov po drugi in tretji alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, tožeča stranka pa je izkazala tako obstoj nenadomestljive škode, ki ji bo brez izdaje začasne odredbe nastala, kot tudi, da z izdano začasno odredbo tožena stranka ne bo utrpela prav nobenih neugodnih posledic.

7. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da iz pritožbe niti ni mogoče razbrati, katere pritožbene razloge tožeča stranka uveljavlja, očitno pa želi, da bi sodišče verjetnost njenih trditev ločilo od obstoječih pravnih podlag. Navedla je tudi, da tožeča stranka besedo „lahko“ napačno razlaga. Oba pogoja za izdajo začasne odredbe morata biti kumulativno izpolnjena, zato ni bilo potrebe, da bi se sodišče prve stopnje ob odsotnosti verjetnosti terjatve ukvarjalo še z obstojem nevarnosti.

8. V skladu z 272. členom ZIZ mora predlagatelj začasne odredbe izkazati za verjetno, da terjatev obstoji ali mu bo nastala, poleg tega pa še eno od predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ (pri regulacijski začasni odredbi sicer prideta v poštev le dva položaja). Oba pogoja, tako verjetnost terjatve kot t. i. nevarnost morata obstajati kumulativno – čim eden od pogojev ne obstaja, se sodišču ni treba ukvarjati z obstojem drugega pogoja. Zato niso utemeljene pritožbene trditve, ki merijo na to, da se sodišče prve stopnje ni izjavilo o vseh njenih trditvah, predvsem o tem, da ji bo brez izdaje začasne odredbe nastala nenadomestljiva škoda, in o tem, da z izdajo začasne odredbe tožena stranka ne bo utrpela nobenih neugodnih posledic. Tudi če so njene trditve v celoti utemeljene, ne morejo spremeniti odločitve, kadar ni izkazana verjetnost obstoja terjatve.

9. Pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da je kar odločilo o utemeljenosti zahtevka, namesto da bi z dokaznim standardom verjetnosti presodilo obstoj terjatve tožeče stranke, prav tako ni utemeljen. Iz izpodbijanega sklepa je namreč razvidno, da se je sodišče prve stopnje ukvarjalo le z verjetnostjo obstoja terjatve, za katero je presodilo, da ni izkazana. To je bilo dolžno storiti, tudi če iz takih ugotovitev izhaja že tudi, da očitno tudi tožbeni zahtevek ni utemeljen. Če se z razlogi sodišča prve stopnje tožeča stranka ne strinja (in tudi višje sodišče se delno ne, kar bo razvidno iz nadaljevanja), pa to še ne pomeni, da bi ji sodišče prve stopnje v tej fazi postopka naložilo pretežko breme in da bi bil uporabljen napačen dokazni standard.

10. V zadevi v nasprotju s pritožbenimi stališči ni mogoče uporabiti 181. člena ZPlaSSIED. Ta se namreč nanaša le na potrošnike, ki so potrebni posebnega varstva in imajo pravico imeti odprt vsaj osnovni plačilni račun, tega oziroma pogodbo pa se lahko odpove le ob izpolnitvi v zakonu določenih razlogov. Zakon pa ne varuje tudi pravnih oseb na enak način.

11. V 10. členu okvirne pogodbe sta se pravdni stranki dogovorili, da sme tudi tožena stranka odpovedati pogodbo. Določilo je jasno, zato tudi ni na mestu kakršnakoli razlaga tega določila (primerjaj 83. člen Obligacijskega zakonika – OZ).

12. ZPlaSSIED banki ne onemogoča, da okvirno pogodbo odpove, tudi če ne obstajajo krivdni razlogi za odpoved pogodbe oziroma razlogi na podlagi zakonskih določil, ko torej ne obstaja nek utemeljen razlog za odpoved pogodbe, ki je na strani uporabnika računa. O tem ZPlaSSIED sploh ničesar ne določa (v 99. členu le določa, da je odpovedni rok, ko pogodbo odpove ponudnik, dva meseca). V skladu s četrtim odstavkom 87. člena ZPlaSSIED se za vprašanja, ki niso urejena s tem zakonom, glede razmerja med ponudnikom plačilnih storitev in uporabnikom uporabljajo določbe zakona, ki ureja obligacijska razmerja, v zvezi s pogodbo o naročilu. O odpovedi pogodbe o naročilu (mandatne pogodbe) govori 783. člen OZ. Prevzemnik naročila lahko odpove naročilo, kadar hoče, samo ne ob neprimernem času (prvi odstavek 783. člena OZ). Prevzemnik mora tudi po odpovedi nadaljevati tiste posle, ki jih ni mogoče odlašati, dokler naročitelj nima možnosti prevzeti skrbi zanje (tretji odstavek 783. člena OZ).

13. Glede na navedena določila OZ (ob odsotnosti posebne ureditve v ZPlaSSIED) torej sme banka pravni osebi kadarkoli odpovedati okvirno pogodbo o plačilnih storitvah, kljub temu pa mora nadaljevati tiste posle, ki jih ni mogoče odlašati, dokler naročitelj nima možnosti prevzeti skrbi zanje.

14. Tožeča stranka je že v tožbi (ki je tudi del izkaza verjetnosti obstoja terjatve za ponovno aktiviranje TRR in opravljanje storitve po okvirni pogodbi) navedla, da so bile 19. 5. 2021, ko naj bi potekel odpovedni rok, ukinjene vse funkcionalnosti bančnega računa tožeče stranke (tretji odstavek na 2. strani tožbe), česar tožena stranka niti ni zanikala (tudi njene trditve v odgovoru na tožbo so usmerjene v pravico do odpovedi pogodbe, do katere naj bi prišlo zaradi poslovnih razlogov na strani banke, kar izhaja tudi iz dopisa tožene stranke z dne 4. 6. 2021). Tožeča stranka je hkrati verjetno izkazala, da je TRR poskušala odpreti vsaj pri treh drugih bankah, ki so vse zavrnile sklenitev pogodbe. Ob tem pa pravna oseba mora imeti odprt TRR, saj lahko le tako zakonito posluje, sicer je lahko odgovorna tudi za prekršek, kot zatrjuje tudi tožeča stranka. To pa po oceni višjega sodišča lahko pomeni le to, da je vsaj s stopnjo verjetnosti izkazano, da mora tožena stranka, tudi če ji je dovoljeno odpovedati okvirno pogodbo o plačilnih storitvah in kljub poteku odpovednega roka, še naprej izvajati to pogodbo, dokler tožeča stranka ne bo uspela take pogodbe skleniti z drugim ponudnikom plačilnih storitev oziroma z drugo banko. Gre namreč za položaj, kot ga ureja tretji odstavek 783. člena OZ – ko ponudnik (banka) mora nadaljevati tiste posle, ki jih ni mogoče odlašati, dokler naročitelj nima možnosti prevzeti skrbi zanje.

15. Višje sodišče tako, drugače kot sodišče prve stopnje stopnje, ocenjuje, da je izkazana verjetnost terjatve za ponovno aktivacijo TRR, ki ga je tožeča stranka uporabljala do 19. 5. 2021. Ali je izkazana tudi verjetnost terjatve v zvezi z zatrjevano nezakonitostjo odpovedi, v tej fazi postopka niti ni pomembno. Tožeča stranka je namreč navedla dovolj dejstev, iz katerih izhaja, da niti ob dopustni odpovedi pogodbe banka ne more kar ukiniti računa, sploh glede na pravno podlago, ki jo je treba uporabiti za obravnavano zadevo, čeprav je nobena od pravdnih strank sicer ni izrecno navedla.

16. Vendar pa o predlagani začasni odredbi višje sodišče samo ne more odločiti. Glede na potek časa je pomembno tudi to, ali je tožeča stranka v vsem tem času res storila vse, da bi odprla račun pri drugi banki. Uporaba določila tretjega odstavka 783. člena OZ namreč tudi od naročitelja zahteva, da ravna kot dober gospodarstvenik in stori vse, da bi odprl račun pri drugi banki, s čimer bi v smislu zakonskega določila lahko prevzel skrb za svoje posle. Predvsem pa se sodišče prve stopnje še ni ukvarjalo z obstojem drugega pogoja za izdajo začasne odredbe (glede na njegovo stališče v izpodbijanem sklepu se mu s tem niti še ni bilo treba ukvarjati); če bi višje sodišče o tem odločalo prvič samo, bi s tem toženi stranki tudi odvzelo že možnost ugovora, o katerem odloča sodišče prve stopnje, seveda pa tudi možnost pritožbe (lahko tudi obema strankama) glede obstoja drugega pogoja za izdajo začasne odredbe.

17. Zato je višje sodišče utemeljeni pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V skladu s četrtim odstavkom v zvezi s šestim odstavkom 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ je višje sodišče odločilo, da bo o stroških tožeče stranke v zvezi s pritožbo odločeno, ko bo odločeno o zahtevku. Tožena stranka pa stroškov pritožbenega postopka ni opredeljeno priglasila.