Jedro

V obravnavanem primeru sta se pogodbeni stranki v 3. členu Kupoprodajne pogodbe dogovorili, da se od prometa po tej pogodbi obračuna DDV ter se zavezali podati ustrezne izjave po 45. členu ZDDV-1. Na podlagi 76.a člena ZDDV-1 stranki soglašata, da DDV obračuna (plača) davčni zavezanec, kateremu je dobava opravljena (kupec), in sicer na način, da opravi v svojih davčnih evidencah t.i. samoobdavčitev. Gre za element pogodbe, glede katerega tožnik ni bil v zmoti. Zmota, ki se navaja, se nanaša na pravne posledice izpolnitve pogodbe, ki po presoji sodišča ne predstavljajo bistvene zmote ob sklepanju pogodbe. Po tem, ko je posel nastal, njegova vsebina ne more biti odvisna od subjektivnih okoliščin stranke, ki bi lahko učinkovale za nazaj na veljavnost pogodbe. Obveznost plačila DDV od nabave nepremičnin je bila namreč tožniku naložena izključno iz razloga, ker ni izkazal namena uporabe kupljenih nepremičnin za namene svojih obdavčljivih transakcij.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije je v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora davka na dodano vrednost za obdobje od 1. 7. 2013 do 30. 9. 2013, s težiščem na ugotavljanju pravilnosti izkazovanja davka na dodano vrednost na podlagi Dogovora o sporazumni razveljavitvi kupoprodajne pogodbe z dne 26. 10. 2012, v obračunu DDV-O za obdobje 1. 7. 2013 do 30. 9. 2013 z izpodbijano odločbo pod točko I. ugotovila, da tožnik ni vodil poslovnih knjig in evidenc v skladu z določili 10. in 31. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in pod točko II., da je tožnik v obrazcu DDV-O, ki ga je predložil davčnemu organu za obdobje 1. 7. 2013 do 30. 9. 2013, neupravičeno izkazal: - pod rubriko 25-obračun DDV na podlagi samoobdavčitve kot prejemnik blaga in storitev po stopnji 22 % znesek -440.000,00 EUR; pod rubriko 31.a-nabave blaga in storitev v Sloveniji od katerih obračuna DDV prejemnik znesek -2.200.000,00 EUR; pod rubriko 34-nabavna vrednost nepremičnin znesek -2.200.000,00 EUR in pod rubriko 41-odbitek DDV od nabav blaga in storitev, pridobitev blaga in prejetih storitev iz drugih držav članic EU in od uvoza po stopnji 22% neupravičeno zajel znesek 440.000,00 EUR.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi ugotovitev, da je tožnik Dogovor o sporazumni razveljavitvi kupoprodajne pogodbe z dne 26. 10. 2012 (v nadaljevanju: Dogovor) s povezano osebo A. d.d. sklenil zgolj z namenom povrniti si DDV, ki mu je bil, zaradi nepriznanja pravice do odbitka vstopnega DDV od nabave nepremičnin po pogodbi z dne 26. 10. 2012, odmerjen v postopku predhodnega inšpekcijskega nadzora.

3. Kot razlog za razveljavitev kupoprodajne pogodbe se v Dogovoru navaja napaka volje ob podpisu kupoprodajne pogodbe, saj je po Dogovoru jasna in nedvoumna volja obeh strank ob podpisu pogodbe namreč bila, da se za promet predmetne nepremičnine obračuna DDV, ki si ga ima kupec pravico odbiti, pogodbeni stranki pa pri tem nista imeli razloga, da bi podvomili, da kupec to pravico ima ali da sploh obstaja možnost, da DURS pravico do odbitka DDV odvzame, istočasno pa vztraja pri plačilu obračunanega davka. Davčni organ ugotavlja, da odločitev o nepriznanju pravice do odbitka vstopnega DDV ni okoliščina, na podlagi katere bi bilo mogoče zatrjevati obstoj zmote v smislu 46. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in da je do Dogovora lahko prišlo zgolj zaradi upravljavske povezanosti pogodbenih strank. Tožnik, ob upoštevanju upravljavske povezanosti pa celo obe pogodbeni stranki, sta ob sklenitvi Dogovora vedeli, da zaradi izdanega začasnega sklepa št. DT 0610-8838/2013-8 08-230-02 z dne 27. 8. 2013 (s katerim je bilo tožeči stranki prepovedano razpolaganje z obravnavanimi nepremičninami) do realizacije prenosa lastninske pravice na njegovi podlagi ne bo moglo priti. S prenosom lastninske pravice po kupoprodajni pogodbi pa je tožeča stranka pridobila polno razpolagalno sposobnost v zvezi z nepremičnino na ulici B. v Ljubljani, ki jo je tudi izkoristila, saj je nepremičnino zastavila v korist banke za zavarovanje dolgoročnega kredita.

4. Obdavčitev kupca ni in ne more biti zmota v smislu določil OZ, zaradi katere bi lahko prišlo do razveljavitve pogodbe. Dogovor ni bil sklenjen zaradi zmote temveč z namenom povrniti si zaračunan DDV, in se zato, skladno s četrtim odstavkom 74. člena ZDavP-2, davčno ne upošteva.

5. Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT-499-16-296/2014-2 z dne 17. 11. 2015 pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano odločbo in razloge organa prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi ugovori, ki se nanašajo na vprašanje, ali tožniku od nabave obravnavane nepremičnine pripada pravica do odbitka vstopnega DDV, pojasni, da je o utemeljenosti pritožbenih stališč v zvezi s tem vprašanjem pritožbeni organ odločal v postopku, ki se vodi pod št. DT 499-16-259/2013 in navede razloge, ki utemeljujejo navedeno odločitev. V zvezi z vprašanjem davčne upoštevnosti Dogovora pa po mnenju pritožbenega organa ni mogoče spregledati, da posel spremljajo neobičajne okoliščine, ki so posledica povezanosti oseb, in ki utemeljeno kažejo na to, da noben resen gospodarski subjekt, ki s tožnikom ne bi bil povezan, v takšen dogovor o razveljavitvi pogodbe ne bi pristal. Poleg okoliščine, da prvotni prodajalec ne more postati zemljiškoknjižni lastnik, ker je nepremičnina obremenjena z zavarovanjem davčne obveznosti in prepovedjo razpolaganja in da je bila nepremičnina s strani tožnika zastavljena v korist banke za zavarovanje dolgoročnega kredita, je nenavadno in nepojasnjeno tudi dejstvo, da je v 2. členu spornega Dogovora zgolj navedeno, da se kupnina vrne tožniku, pri tem pa ni naveden ne rok kot tudi ne znesek, ki naj bi mu pripadal. Zato pritožbeni organ pritrdi ugotovitvi prve stopnje, da je iz celotnega opisa posla razvidno, da gre za usklajeno delovanje povezanih subjektov z namenom zlorabe DDV.

6. Tožnik se z odločitvijo ne strinja. Toži iz razlogov nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvenih kršitev pravil postopka in napačne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi oziroma podrejeno razveljavi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka v priglašeni višini, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. Sklenitev Dogovora je tesno povezana z odločbo Davčne uprave Republike Slovenije št. DT 0610-838/2013 z dne 19. 9. 2013 in odločbo o pritožbi št. DT-499-16-259/2013 z dne 17. 11. 2015, v zvezi s katerima je tožeča stranka vložila tožbo, ki se vodi pod opr. št. I U 44/2016. Ker tožena stranka v obrazložitvi odločbe presoja upravičenost tožeče stranke do uveljavljanja odbitka DDV pri nakupu obravnavanih nepremičnin, tožnik izčrpno odgovori tudi na očitke v tem delu. Poleg tega pa meni, da sta odločitvi vsebinsko povezani, saj odločitev tožene stranke v odločbi DT 0610-838/2013 z dne 19. 9. 2013 dejansko predstavlja "predhodno vprašanje". Če je namreč tožeča stranka upravičena do priznanja pravice do vstopnega DDV pri nakupu spornih nepremičnin, ni razumnega argumenta za zaključek, da je Dogovor tožeča stranka sklenila zgolj navidezno.

8. V zvezi z odločbama, ki sta predmet tega spora, pa se tožnik najprej ne strinja, da nepriznanje odbitka vstopnega DDV pri nabavi nepremičnine ne predstavlja zmote v smislu 46. člena OZ oziroma razloga za razveljavitev že sklenjene pogodbe. Po določbi prvega odstavka 46. člena OZ je zmota bistvena, če se nanaša na bistvene lastnosti predmeta, na osebo, s katero se sklepa pogodba, kadar se sklepa glede na to osebo, ali na okoliščine, ki se po običajih v prometu ali po namenu strank štejejo za odločilne, ker sicer stranka, ki je v zmoti, pogodbe s tako vsebino ne bi sklenila. V konkretnem primeru sta se prodajalec in kupec dogovorila, da se od kupnine za nepremičnine obračuna 20% DDV, ki ga je dolžan plačati kupec, ki hkrati ta strošek uveljavlja kot svoj izstopni DDV. Iz vsebine pogodbe jasno izhaja fiksno določena končna kupnina. Če bi se ta spremenila, to očitno ne bi več ustrezalo pričakovanjem pogodbenih strank in takšne pogodbe ne bi sklenili. Ob upoštevanju neprerekanih navedb tožeče stranke, da je bila v dosedanjem poslovanju udeležena v nekaj deset pravnih poslih in do sedaj nikoli ni imela težav pri uveljavljanju odbitka vstopnega DDV, je mogoč le zaključek, da je bila tožeča stranka utemeljeno prepričana, da ji bo pravica do odbitka vstopnega DDV priznana tudi v tej zadevi. Spora tudi ne more biti o tem, da tožeča stranka v primeru predvidevanja naknadno naloženega plačila DDV v višini 400.000,00 EUR ne bi pristala na samoobdavčitev in bi se izognila plačilu tako visoke davčne obveznosti, saj bi drugačno ravnanje bilo nerazumno in v nasprotju s temeljnim namenom gospodarskih subjektov - zasledovanju dobička. Tako je bila prepričana, da bo za nakup nepremičnin dolžna plačati le pogodbeno dogovorjeno kupnino. Ob dodatnem povišanju nakupne cene namreč nakup ne bi bil ekonomsko upravičen in se tožeča stranka zanj ne bi odločila, kar nenazadnje dokazuje tudi Dogovor, ki je bil sklenjen prav zato, ker je postala transakcija za tožečo stranko nesprejemljiva. Pri tem je popolnoma nepomembno, da gre za posel, sklenjen med povezanima osebama, dejstvo je, da bi bili tudi nepovezani osebi, ki bi se odločili za samoobdavčitev z DDV pri nakupu nepremičnine, prepričani, da ju ta strošek v končni fazi ne bo obremenil in bi temu primerno prilagodili pogodbeno ceno. Ne glede na dejstvo, ali sta kupec in prodajalec povezani osebi, ima pogodbena stranka, ki je bila ob sklepanju pogodbe v bistveni zmoti, pravico zahtevati njeno razveljavitev in ob nesoglasju druge pogodbene stranke to pravico uveljaviti sodno.

9. Tudi to, da je Dogovor navidezen, ne drži. Kot že pojasnjeno, je bil tožnik ob sklenitvi pogodbe v dejanski zmoti in je pridobil pravico zahtevati njeno razveljavitev. Za to bi lahko vložil tožbo in prodajalcu povzročil enormne stroške, zato ga je raje pozval k sklenitvi Dogovora, s katerim je dosegel identično pravno posledico. Tožena stranka na navideznost sklepa iz okoliščine, da gre za povezani osebi, kar na obstoj zmote in posledično pridobitev pravice zahtevati razveljavitev pogodbe, nima nobenega vpliva. Od tožnika dejansko zahteva, da svoje pravice uveljavi sodno, čeprav jih je dolžnik (v tem primeru prodajalec) pripravljen izpolniti prostovoljno.

10. Tožnik se z navedbo tožene stranke, da mora tožnik dokazati, da je do razveljavitve pogodbe dejansko prišlo, strinja in meni, da je to tudi izkazal. Dogovor je bil sklenjen 2. 9. 2013, je notarsko overjen in vsebuje tudi popolno intabulacijsko klavzulo, zato nedvomno učinkuje. S čim bi tožnik lahko dokazal, da je do razveljavitve pogodbe dejansko prišlo, oziroma zakaj navedeno ne zadostuje, tožena stranka ne pojasni, kar je bistvena pomanjkljivost obrazložitve izpodbijane odločbe. Poleg tega je tožnik v postopku pojasnil, da se je prodajalec prav na podlagi sklenjenega Dogovora pri eni izmed nepremičnin ponovno vknjižil kot lastnik, zato je očitno, da je Dogovor veljavno sklenjen in da učinkuje.

11. V zvezi z obstojem zmote se tožnik sklicuje tudi na varstvo legitimnega pričakovanja, saj je na podlagi pretekle prakse tožene stranke v lastnih zadevah in tudi sicer utemeljeno pričakoval, da bo enako ravnala tudi v konkretnem primeru. Z nepričakovano spremembo svoje dolgoletne prakse je tožena stranka "izigrala" pravico legitimnega pričakovanja in ravnala tudi v nasprotju z odločitvijo SEU v zadevi Elmeka C-181/04. 12. Ob stališču tožene stranke, da je šteti Dogovor za navidezen, se postavlja vprašanje, zakaj se tudi sklenitev Kupoprodajne pogodbe z dne 26. 10. 2012 ne šteje za navidezen posel, ki ne vpliva na višino davčne obveznost, saj so bile po ugotovitvah tožene stranke okoliščine ob sklenitvi pogodbe in Dogovora popolnoma enake. Jasno tudi ni, zakaj bi bil Dogovor navidezen posel, če pa sta stranki v njem zelo natančno in transparentno napisali, zakaj pogodbo razveljavljata in kakšen namen zasledujeta. Razveljavitev temelji na realnih ekonomskih posledicah, ki so nastale z nepriznavanjem vstopnega DDV. Tožeča stranka ne zanika, da je Dogovor sklenila ravno zato, ker ji je bila naknadno odmerjena davčna obveznost. Ravno zaradi ravnanja tožene stranke se je izkazalo, da je bila ob sklepanju pogodbe v zmoti. Stališče tožene stranke vsebinsko zanika pravico tožnika zahtevati razveljavitev pogodbe zaradi bistvene zmote, zato sta izpodbijana akta nepravilna in nezakonita. Tožena stranka skuša prikazati, kot da se je tožnik s sklenitvijo Dogovora skušal izogniti plačilu DDV, vse ostale pravne posledice transakcije pa je želel ohraniti, kar ne drži. Tožnik je želel razveljaviti pravni posel kot celoto, saj skupni strošek 2.640.000,00 EUR za nakup nepremičnin preprosto ni sprejemljiv. Protispisna, izkrivljena in zavajajoča je tako navedba, da se je tožeča stranka želela zgolj izogniti plačilu DDV, saj je tožeča stranka nepremičnine vrnila prodajalcu in mu izdala popolno in overjeno intabulacijsko klavzulo, na podlagi katere bo v zemljiško knjigo lahko ponovno vpisal svojo lastninsko pravico.

13. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe, vztraja pri dejanskem stanju, kot izhaja iz izpodbijanega upravnega akta in pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb, saj meni da tožnik tudi v tožbi ne navaja dejstev, ki bi imela vpliv na drugačno odločitev. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

14. V pripravljalni vlogi tožnik vztraja, da je resničnost razveljavitve pogodbe dokazal že s predloženim Dogovorom. V podkrepitev tega dejstva pa prilaga še pravnomočno in izvršljivo sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. II P 1356/2015 z dne 24. 5. 2017, s katero se ugotavlja, da je vknjižba lastninske pravice v korist tožnika pri nepremičninah ID znak ..., ID znak ... in ID znak ... neveljavna in se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje tako, da se pri teh nepremičninah izbriše lastninska pravica tožnika in znova vpiše lastninska pravica v korist družbe A. d.d. Okrajno sodišče je v celoti sledilo navedbam tožnika v tem postopku, da je razveljavitev kupoprodajne pogodbe pravno veljavna in učinkovita. Navedeno pomeni, da tožeča stranka tudi ni več lastnik nepremičnin, ki so bile predmet kupoprodajne pogodbe. Lastninska pravica na nepremičnini ID znak ... je bila na prodajalca prenesena na podlagi Dogovora z dne 2. 9. 2013, lastninska pravica na preostalih nepremičninah pa bo v zemljiški knjigi prenesena na podlagi navedene sodbe, pri čemer je zemljiškoknjižni predlog že vložen. Razveljavitev pogodbe je oziroma bo po navedenem v celoti realizirana. Tožeča stranka je prepričana, da je naslovno sodišče na navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani vezano in da ne more ugotoviti, da do razveze kupoprodajne pogodbe ni prišlo. Do vzpostavitve prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja pride le v primeru, da je razveljavljen temeljni pravni posel. Če do tega ne bi prišlo, Okrajno sodišče v Ljubljani navedene sodbe ne bi moglo izdati.

15. Tožba ni utemeljena.

16. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom. Sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi je odločitev utemeljena in z razlogi, s katerimi je utemeljena zavrnitev pritožbenih ugovorov. Zato se nanje sklicuje in jih po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne ponavlja.

17. Presoja pravilnosti in zakonitosti odločitve, da se tožniku ne prizna pravica do odbitka vstopnega DDV od nabave nepremičnin na naslovu B., Ljubljana, ni predmet tega upravnega spora. Sodišče je o tožbi tožeče stranke zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana, št. DT 0610-838/2013 18 08 230 02 z dne 19. 9. 2013 odločilo s pravnomočno sodbo I U 44/2016 z dne 30. 8. 2016 in jo kot neutemeljeno zavrnilo.

18. Je pa z navedeno odločbo nedvomno povezana sklenitev Dogovora, v katerem stranki naloženo obveznost navajata kot razlog za sporazumno razveljavitev kupoprodajne pogodbe oziroma napako volje ob podpisu pogodbe. V 6. točki Dogovora namreč sporazumno ugotavljata, da sta se ob sklenitvi pogodbe dogovorili, da se od prometa po tej pogodbi obračuna DDV, ter da je DURS, Davčni urad Ljubljana, po kontroli obračunanega DDV po tej pogodbi uvedel davčni inšpekcijski nadzor in v okviru tega nadzora z odločbo DT 0610-838/2013 18 08 230 02 z dne 19. 9. 2013 arbitrarno odločil, da tožeči stranki kot zavezancu ni uspelo dokazati, da je nepremičnino kupila za namen obdavčljive dejavnosti. Pri tem je nastala situacija, v kateri je tožnik kot kupec, za sicer oproščen promet dobave nepremičnine, podal izjavo po 45. členu ZDDV-1 (ker je zavezanec za DDV, je predmetne poslovne prostore kupil za opravljanje obdavčljive dejavnosti in je imel na dan podpisa izjave pravico do odbitka vsega vstopnega DDV), prejel od prodajalca račun, izdan po 76. a členu ZDDV-1, obračunal in si odbil vstopni DDV. DURS pa mu je s citirano odločbo odvzel pravico do odbitka vstopnega DDV, obenem pa od njega zahteva, da obračunani DDV plača, kar je v nasprotju z namenom dane izjave. V 7. točki Dogovora pa stranki nadalje sporazumno ugotavljata, da je tožnik po prejemu citirane odločbe DURS obvestil prodajalca, da v skladu s 95. členom OZ zahteva, da se pogodba razveljavi zaradi napake volje strank ob podpisu kupoprodajne pogodbe. Jasna in nedvoumna volja obeh strank ob podpisu pogodbe je namreč bila, da se za promet predmetne nepremičnine obračuna DDV, ki si ga ima kupec pravico odbiti, pogodbeni stranki pa pri tem nista imeli razloga, da bi podvomili, da kupec to pravico ima, ali da sploh obstaja možnost, da DURS pravico do odbitka DDV odvzame, istočasno pa vztraja na plačilu obračunanega davka.

19. V tej zvezi je na prvem mestu sporno stališče davčnega organa, da obdavčitev kupca, ki se v Dogovoru navaja kot razlog za razveljavitev pogodbe, ni in ne more biti zmota v smislu določil OZ, zaradi katere bi lahko prišlo do razveljavitve pogodbe. Napake volje pri sklepanju pogodbe se presojajo po pravilih OZ. Kadar je ob sklepanju pogodbe prišlo do napake volje pogodbenih strank, je takšna pogodba izpodbojna, in stranka, v katere interesu je bila izpodbojnost ugotovljena, lahko zahteva, da se pogodba razveljavi (94. člen in prvi odstavek 95. člena OZ). Skladno s 46. členom OZ lahko stranka, ki je v zmoti, zahteva razveljavitev pogodbe zaradi bistvene zmote, razen če pri njeni sklenitvi ni ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu. Za razveljavitev pogodbe mora biti torej zmota bistvena in opravičljiva. Bistvena je, če se nanaša na bistvene lastnosti predmeta, na osebo, s katero se sklepa pogodba, kadar se sklepa glede na to osebo, ali na okoliščine, ki se po običajih v prometu ali po namenu strank štejejo za odločilne, ker sicer stranka, ki je v zmoti, pogodbe s tako vsebino ne bi sklenila. V obravnavanem primeru sta se pogodbeni stranki v 3. členu Kupoprodajne pogodbe dogovorili, da se od prometa po tej pogodbi obračuna DDV ter se zavezali podati ustrezne izjave po 45. členu ZDDV-1. Na podlagi 76.a člena ZDDV-1 stranki soglašata, da DDV obračuna (plača) davčni zavezanec, kateremu je dobava opravljena (kupec), in sicer na način, da opravi v svojih davčnih evidencah t.i. samoobdavčitev. Gre za element pogodbe, glede katerega tožnik ni bil v zmoti. Zmota, ki se navaja, se nanaša na pravne posledice izpolnitve pogodbe, ki po presoji sodišča ne predstavljajo bistvene zmote ob sklepanju pogodbe. Po tem, ko je posel nastal, njegova vsebina ne more biti odvisna od subjektivnih okoliščin stranke, ki bi lahko učinkovale za nazaj na veljavnost pogodbe.1 Obveznost plačila DDV od nabave nepremičnin je bila namreč tožniku naložena izključno iz razloga, ker ni izkazal namena uporabe kupljenih nepremičnin za namene svojih obdavčljivih transakcij. Zatrjevana zmota pa po presoji sodišča tudi ni opravičljiva. Pričakovanja, da bo tožniku pravica do odbitka DDV priznana, ni mogoče graditi zgolj na podlagi lastnih preteklih izkušenj v zvezi s priznanjem vstopnega DDV v podobnih transakcijah, v zvezi s katerimi se, kot smiselno sledi iz odgovora na pripombe, upravičenost uveljavljanja vstopnega DDV v inšpekcijskem nadzoru ni ugotavljala. Tožbeni trditvi o (utemeljenem) prepričanju tožnika v pravico do odbitka vstopnega DDV in s tem povezanem ugovoru posega v njegova legitimna pričakovanja, pa ob upoštevanju stališč sodne prakse, ki jih v obrazložitvi odločbe navede tožena stranka, tudi ni mogoče slediti.

20. Sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 24. 5. 2017 in zemljiškoknjižni predlog, ki se kot dokaz prilagata tožbi, navedenega ne spreminjata. Dokazni predlog je pravočasen, ni pa dovoljen, saj se nova dejstva in novi dokazi lahko upoštevajo kot tožbeni razlog le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji izdaje upravnega akta. V tej zvezi sodišče zato pripominja le, da v primeru podane izjave o pripoznavi sodišče izda ugodilno sodbo, ne da bi presojalo dejansko stanje ali uporabo materialnega prava, saj gre za brezpogojno priznanje tožene stranke, da je dolžna izpolniti zahtevek tako, kot se glasi.

21. Pogoji za razveljavitev pogodbe brez soglasja sopogodbenika po navedenem niso bili izpolnjeni. Se pa pogodbeni stranki glede razdrtja pogodbe lahko sporazumeta tudi sami, kar sta s sklenitvijo Dogovora storili tudi v obravnavanem primeru. V takšnem primeru pa se pri presoji Dogovora, iz razlogov, ki jih navajata prvostopni organ in tožena stranka, kot ena od pomembnih okoliščin upošteva tudi nesporna povezanost pogodbenih strank, saj je pri presoji ključno, ali bi bil Dogovor sklenjen tudi, če bi pogodbenika ne bila povezana. Odgovor je tudi po presoji sodišča negativen, saj bi nepovezani pogodbenik v okoliščinah, ki so ugotovljene v obravnavanem primeru, na razveljavitev ne pristal. Kot v obrazložitvi odločbe poudari tožena stranka, se s sicer formalno pravilno izpeljanimi pravnimi posli, ki glede na namen transakcije predstavljajo zlorabo zakonske ureditve, ni mogoče izogniti uporabi predpisov o obdavčenju. Tožbenim navedbam o dejanski razveljavitvi pogodbe pa po presoji sodišča jemlje težo tudi ugotovitev, da sta pogodbeni stranki kot povezani osebi usodo pogodbenega razmerja že doslej prilagajali davčni obravnavi pogodbenih razmerij.

22. Na podlagi navedenega je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

23. Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji, ker je ugotovilo, da so bili v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe izvedeni in pravilno presojeni vsi dokazi, ki so pomembni za odločitev (2. alinea drugega odstavka 59. člena v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).

1 S. Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, I. knjiga, stran 248.