Jedro

Subjektivni elementi izpodbijanja, da je stranka vedela ali bi morala vedeti za dolžnikovo slabe ekonomsko-finančno stanje je podan, če je bilo izpodbijano pravno dejanje storjeno v zadnjem mesecu pred vložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka, ker obstoji domneva, da upnik v korist je bilo storjeno pravno dejanje, da je upnik vedel ali bi moral vedeti za dolžnikovo slabo ekonomsko-finančno stanje. Dolžnik je izpodbijal to domnevo s trditvijo, da slabo ekonomsko-finančno stanje, ki se kaže v blokadi žiro računa in v neizplačanem akceptnem nalogu ter sklepanje cesijske pogodbe mesec dni pred predlogom za začetek stečajnega postopka, še ne pomeni vedenja o slabem ekonomsko-finančnem stanju. S takšno trditvijo ne more nasprotnik izpodbijanja uspešno izpodbiti domneve iz 4. odst. 125. čl. ZPPSL.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo: 1. Pogodba o odstopu in prevzemu terjatev - cesija v višini 3.000.000,00 SIT, sklenjena med pravdnima strankama dne 22.04.1996 je brez pravnega učinka proti stečajni masi tožeče stranke.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 3.000.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 24.04.1996 dalje do plačila, v 8 dneh, pod izvršbo.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške tega postopka v znesku 311.275,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.04.1999 dalje do plačila, v 8 dneh, po izvršbo.

Zoper navedeno sodbo je tožena stranka vložila pritožbo, v kateri uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da se sodba razveljavi in zadeva vrne v ponovno sojenje. Med drugim navaja, da nikoli ni pomislila, da bi lahko prišlo do stečajnega postopka nad tožečo stranko. Nelogično je sklepanje sodišča, da so podani pogoji po 125. čl. ZPPSL in da naj bi tožena stranka vedela za slabo finančno stanje tožeče stranke, ker je bila neprekinjeno blokirana, ker je predložila APPNI akceptni nalog, ki ni bil vnovčen, ker je sklenila cesijsko pogodbo. Takšne pogodbe, cesije, asignacije, kompenzacije, predstavljajo običajno prakso v gospodarskem življenju v slovenskem prostoru in ne predstavljajo neobičajnega plačila terjatve. Praktično je nemogoče, da tudi podjetje, ki še ni imelo problema z blokado žiro računa, posluje samo s takšnimi podjetji, ki niso imele blokade. Država ne bi več funkcionirala, če podjetje ne bi imelo nobenega poslovnega razmerja z blokiranim podjetjem iz razloga, ker obstaja nevarnost, da bo to podjetje prišlo v stečajni postopek. Nadalje trdi, da je za slabo finančno stanje tožnika oziroma za težave tožena stranka vedela že, ko je dala kredit 3.000.000.00 SIT, saj tožeča, če ne bi imela finančnih težav, ne bi prosila za kredit. Vendar vednost za slabo finančno stanje tožeče še zdaleč ne pomeni, da je tožena stranka vedela, da se bo zadeva končala s stečajnim postopkom. Če bi to vedela, ne bi posodila denarja. Vsaka blokada žiro računa še ne pomeni vednosti v smislu 125. čl. ZPPSL o slabem dolžnikovem ekonomskem in finančnem stanju, saj ta vednost mora biti takšna, da se predvideva tudi posledice slabega dolžnikovega ekonomskega in finančnega stanja, to je stečajni postopek. Prepričana je bila o prehodnih težavah tožeče stranke. Predlagala je tudi zaslišanje prič B. in P., ki bi lahko navajale, da dejansko nobena od bivših K. enot ni vedela, kaj se s tožečo dogaja. Izpodbijana sodba bi pomenila, da bi tožena stranka tudi šla v stečaj.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da uveljavljena pritožbena razloga nista podana. Sodišče prve stopnje je v zadostnem obsegu in pravilno ugotovilo dejansko stanje. Zaslišanje prič je utemeljeno zavrnilo, saj pojasnila o komuniciranju med strankama ne bi mogla doprinesti k drugačni oceni sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje glede elementov izpodbijanja pravnih dejanj v stečaju v smislu 125. čl. ZPPSL. Pritožnik niti ne izpodbija ugotovitev glede objektivnega elementa izpodbijanja, njegova pritožba se nanaša na ugotovitve glede obstoja subjektivnega elementa izpodbijanja. Glede vedenja o slabem ekonomsko-finančnem stanju stečajnega dolžnika je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno ugotovilo in sodišče druge stopnje soglaša z oceno prvostopnega sodišča, da je ta element tudi podan. V tem primeru velja domneva iz 4. odst. 125. čl. ZPPSL, da je upnik, v korist katerega je bilo storjeno pravno dejanje, vedel oziroma bi moral vedeti za dolžnikovo slabo ekonomsko-finančno stanje, ker je bilo ugotovljeno, da je bilo izpodbijano pravno dejanje storjeno v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka. Pritožnica pa s svojimi navedbami in glede na ugotovljeno dejansko stanje ni mogla izpodbiti domneve o vedenju za slab ekonomsko-finančni položaj tožeče stranke. Vse okoliščine, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje in jih tudi pravilno ocenilo, kažejo, da je tožena stranka vedela oziroma bi kot dober gospodar morala vedeti, če bi ravnala s potrebno skrbnostjo, da je ekonomsko-finančni položaj tožeče stranke slab.

Pritožnica je to v pritožbeni trditvi tudi sama navedla, da je namreč vedela za trenutno slabo finančno stanje, ker si sicer tožeča stranka ne bi sposodila denarja. Trdi pa, da to še ne pomeni, da je tožena stranka vedela, da se bo zadeva končala s stečajnim postopkom.

Sodišče druge stopnje meni, da ima sicer pritožnica v marsičem prav, ko razlaga gospodarsko poslovanje med gospodarskimi subjekti v slovenskem prostoru in glede blokade računov posameznih podjetij ter ekonomskega položaja le-teh. Toda zakon ne zahteva, da bi tožena stranka mora vedeti, da se bo zadeva končala s stečajnim postopkom.

Nasprotnik izpodbijanja mora vedeti ali pa bi moral vedeti za dolžnikovo slabo ekonomsko-finančno stanje, kot je to določeno v zakonu. Le to je tisti element, ki ga mora oceniti sodišče. Glede na določilo zakona in glede na ugotovljene okoliščine ter samo trditev, da je vedela za slabo finančno stanje, je dovolj za ugotovitev, da so podani elementi izpodbijanja pravnih dejanj. Namen izpodbijanja je namreč v tem, da se v stečajnem postopku položaj vseh upnikov izenači, ker obstoji načelo, da se terjatve stečajnih upnikov v stečajnem postopku poplačajo sočasno, skupno in v sorazmernem delu in je zato namen izpodbijanja, da se zagotovi enakopravno obravnavanje vseh upnikov. Sicer pa je sodišče že v drugem gospodarskem sporu, ki je pravnomočno končan, pod opr. št. XI Pg 101/96, v kateri je obravnavana cesija iz istega obdobja, za drugi znesek, tudi ugotovilo, da je podan subjektivni element izpodbijanja, torej vedenja tožene stranke o slabem ekonomsko-finančnem stanju tožeče stranke.

V postopku na prvi stopnji tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 2. odst. 354. čl. ZPP in ker je tudi materialnopravno odločitev sodišča prve stopnje pravilna, je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje po 368. čl. ZPP.

Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, je dolžan sam nositi stroške pritožbenega postopka po 1. odst. 166. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. ZPP.