Jedro

Osumljenec je sredi belega dne pred očmi sovaščanov streljal dvakrat in to na oškodovance, ki jih je kritičnega dne prvič videl. Ta nepredvidljivost in pa dejstvo, da naj bi osumljenec streljal v strnjenem naselju kaže na to, da so podane konkretne okoliščine za bojazen, da bi utegnil osumljenec v primeru izpustitve na prostost kazniva dejanja, s katerimi bi ogrozil varnost, morda pa tudi življenje ljudi, ponavljati.

V nasprotju s tem, kar o tem meni pritožnik, je pripor tudi neogibno potreben ukrep. Nikakršnega dvoma ni o tem, da dejanja, zaradi katerih se je znašel v kazenskem postopku ogrožajo varnost ljudi in bi se kaj lahko končala z bistveno hujšimi posledicami, kakor pa se dejansko so. Prav zaradi navedenega je poseg v osumljenčevo pravico do svobode gibanja tudi sorazmeren teži in načinu storitve obeh dejanj.

Izrek

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kopru je po poprejšnjem nestrinjanju preiskovalne sodnice s tožilskim predlogom za odreditev pripora zoper osumljenega A. A., zoper slednjega zaradi pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odredil pripor.

2. Zoper ta sklep se zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi kršitev Ustave pritožuje osumljenčev zagovornik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in pripor odpravi, podrejeno pa, da ga nadomesti s hišnim priporom, še bolj podrejeno pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po pregledu spisovnega gradiva pritožbeno sodišče ugotavlja, da je potrebno zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrniti. Utemeljen sum, da naj bi osumljenec storil očitani mu kaznivi dejanje je, tudi po presoji pritožbenega sodišča v zadostni meri podan in to prav na podlagi listin, ki jih v pritožbi omenja zagovornik. Objektivni podatki, razvidni iz teh listin in dejstvo, da so sosedje B. B. obvestili, naj ne hodi do osumljenca, ker je ta nevaren in z njim nihče v vasi noče imeti opravka dajejo dovolj podlage za oceno o tem, da je utemeljen sum, da naj bi osumljenec storil očitani mu kaznivi dejanji podan. Temu je tako tudi iz povsem preprostega razloga, da bi obravnavanega početja glede na specifične okoliščine in način kdorkoli drugi pač ne mogel storiti.

5. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da je pri osumljencu podan tudi priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Dejstvo je, da na osumljenca tožilstvo naslavlja očitek, da naj bi v strnjenem naselju v relativno kratkem časovnem obdobju nekaj minut kar dvakrat uporabil strelno orožje. Razlog, zakaj je bilo temu tako do tega trenutka ostaja neznan, saj se je osumljenec pred preiskovalno sodnico zagovarjal z molkom. Eden od oškodovancev, in sicer gre za B. B., je povedal, da je bil osumljenec ob njegovem prihodu do njega vinjen. Ta vinjenost pa očitno ni bila tolikšna, da bi pozneje ne mogel storiti tega, kar se mu očita. To hkrati kaže na njegovo očitno nepredvidljivost, saj iz spisovnih podatkov tudi izhaja, da oškodovani zbiralci starega železa odpada niso kradli, temveč so od hiše do hiše ljudi spraševali, ali imajo kaj železa. Očitno je, da naj bi tudi to osumljenca tolikanj motilo, da je posegel po orožju. Zakaj je bilo temu tako in v kolikšni meri je h temu prispevala njegova vinjenost pa je stvar dognanj v poznejših fazah postopka. Ob tem pa tudi ni moč mimo tega, da naj bi osumljenec sredi belega dne pred očmi sovaščanov streljal dvakrat in to na oškodovance, ki jih je kritičnega dne prvič videl. Ta nepredvidljivost in pa dejstvo, da naj bi osumljenec streljal v strnjenem naselju kaže na to, da so podane konkretne okoliščine za bojazen, da bi utegnil osumljenec v primeru izpustitve na prostost kazniva dejanja, s katerimi bi ogrozil varnost, morda pa tudi življenje ljudi, ponavljati.

6. V nasprotju s tem, kar o tem meni pritožnik, je pripor tudi neogibno potreben ukrep. Nikakršnega dvoma ni o tem, da dejanja, zaradi katerih se je znašel v kazenskem postopku ogrožajo varnost ljudi in bi se kaj lahko končala z bistveno hujšimi posledicami, kakor pa se dejansko so. Prav zaradi navedenega je poseg v osumljenčevo pravico do svobode gibanja tudi sorazmeren teži in načinu storitve obeh dejanj. V zvezi s tem zagovornik navaja, da pripor ni neizogiben tudi zaradi tega ne, ker je bilo orožje njegovemu varovancu zaseženo, pri čemer pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ta okoliščina neupoštevna, saj bi lahko osumljenec kaj podobnega storil tudi s kakšnim drugim orožjem, ki bi ga naknadno pridobil. Prav tako je nerazumljiv tisti del zagovornikove pritožbe, ko predlaga, da bi sodišče pripor nadomestilo z milejšim ukrepom oz. hišnim priporom. Osumljenec naj bi pri obeh sedaj obravnavanih kaznivih dejanjih streljal praktično s svojega doma, tako da ukrep hišnega pripora iteracijske nevarnosti v nobenem primeru nebi mogel odvrniti.

7. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določbi tretjega odstavka 402. člena ZKP.