Jedro

Sodišče prve stopnje je s tem, ko je samo poseglo v izrek sklenjenega sporazuma o priznanju krivde ter spremenilo njegov pomen in vsebino, pri izdaji sodbe nepravilno uporabilo določbo tretjega odstavka 450.č člena ZKP, po kateri sodišče, če presodi, da so izpolnjeni vsi pogoji, sprejme sklep, da se sporazum o priznanju krivde sprejme. Po ustaljeni sodni praksi torej sodišče v skladu z navedeno določbo sporazum o priznanju krivde sprejme kot celoto, z vsemi njegovimi sestavinami. Ker je obrazložena kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe, je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP.

Izrek

Pritožbi zagovornika obdolženega A. A. se ugodi in sodba sodišča prve stopnje v točki 1 izreka glede obdolženega A. A. razveljavi ter zadeva v tem delu vrne v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 47509/2019 z dne 11. 9. 2019 pod točko 1 izreka obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z 20. členom KZ-1 ter mu izreklo kazen eno leto zapora, ki jo mora obdolženec prestajati na Odprtem oddelku Zavoda za prestajanje kazni zapora. Pod točko 2 izreka je obdolženo B. B. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1 ter ji izreklo pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen pet mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je oba obdolženca oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP je oškodovanca C. C. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obdolženega A. A. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni oziroma podrejeno, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Zagovornik uvodoma v pritožbi uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Navaja, da se izrek izpodbijane sodbe razlikuje od sklenjenega sporazuma o priznanju krivde. Obdolženec je namreč v sporazumu priznal, da je skupaj z D. D. in mladoletnim E. E. zavestno sodeloval pri storitvi kaznivega dejanja, medtem ko se izrek izpodbijane sodbe glasi, da sta obdolženec in posebej obravnavani D. D. skupaj z mladoletnim E. E. zavestno delovala. Po mnenju zagovornika je sodišče prve stopnje obsodilno sodbo sprejelo na podlagi neobstoječega sporazuma o priznanju krivde. Iz vsebine takšnih pritožbenih navedb pa izhaja, da zagovornik sodišču prve stopnje v bistvu očita relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP.

5. Pritožba ima prav. Sporazum o priznanju krivde je v pisni obliki sklenjen dogovor med obdolžencem in državnim tožilcem, pod katerimi pogoji bo obdolženec krivdo za kaznivo dejanje iz obtožbe priznal pred sodiščem. Skleniti sporazum je pravica, ki jo stranki v kazenskem postopku uporabita po svoji prostovoljni odločitvi, vsebina sklenjenega sporazuma pa je rezultat njunega pogajanja. Sodišče lahko odloča o krivdi le na podlagi v obtožnem aktu opisanega kaznivega dejanja, sklenjen sporazum o priznanju krivde pa je podlaga, da se o obtožbi ne odloča na glavni obravnavi, temveč po skrajšanem postopku - na naroku za izrek kazenske sankcije. Sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 450.č člena ZKP presodi: 1. ali je sporazum v skladu z določbami 450.a, 450.b in 450.c člena ZKP in 2. ali so glede priznanja krivde izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 285.c člena ZKP. Pri presoji, ali naj sodišče sporazum o priznanju krivde sprejme, ima torej le dve možnosti: ali ga v celoti sprejme, ali pa ga v celoti zavrne.1

6. Zagovornik v pritožbi pravilno izpostavlja, da je obdolženec priznal zgolj skupno sodelovanje, ne pa delovanje, in da vloge D. D. ni priznal. Iz točke I sklenjenega sporazuma o priznanju krivde izhaja, da je obdolženec priznal, da je skupaj z D. D. in z mladoletnim E. E. zavestno sodeloval pri storitvi kaznivega dejanja, medtem ko je sodišče prve stopnje v izreku izpodbijane sodbe navedlo, da sta obdolženi A. A. in posebej obravnavani D. D. skupaj z mladoletnim E. E. zavestno delovala pri storitvi kaznivega dejanja. Takšno razhajanje ni zgolj očitna pisna pomota, pač pa predstavlja poseg sodišča prve stopnje v vsebino sklenjenega sporazuma o priznanju krivde. Glagola sodelovati in delovati imata namreč različni pomen, prav tako pa obdolženi A. A. ni priznal delovanja posebej obravnavanega D. D., niti kaj takega tudi sicer ne bi mogel storiti.

7. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je samo poseglo v izrek sklenjenega sporazuma o priznanju krivde ter spremenilo njegov pomen in vsebino, pri izdaji sodbe nepravilno uporabilo določbo tretjega odstavka 450.č člena ZKP, po kateri sodišče, če presodi, da so izpolnjeni vsi pogoji, sprejme sklep, da se sporazum o priznanju krivde sprejme. Po ustaljeni sodni praksi torej sodišče v skladu z navedeno določbo sporazum o priznanju krivde sprejme kot celoto, z vsemi njegovimi sestavinami. Ker je obrazložena kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe, je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP.

8. Pritrditi je pritožbi, ko smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker so razlogi o odločilnih dejstvih v odločbi o kazenski sankciji v precejšnji meri s seboj v nasprotju. V točki 6 razlogov izpodbijane sodbe je namreč sodišče prve stopnje izrek zaporne kazni utemeljilo s tem, da bo že sama nepogojna kazen vplivala na obdolženca, da v bodoče ne bo več ponavljal kaznivih dejanj. Takšna obrazložitev pa je, kot pravilno izpostavlja pritožba, pojmovno mogoča samo za izrek pogojne obsodbe, ne pa tudi zaporne kazni. Ker morajo biti okoliščine, ki vplivajo na izbiro kazenske sankcije in odmero višine kazni, v razlogih sodbe konkretno navedene in ocenjene, saj gre za odločilna dejstva, medtem ko so navedeni razlogi v precejšnji meri s seboj v nasprotju, je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

9. Glede na navedeno in ker ugotovljeni bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in drugega odstavka 371. člena ZKP vselej pomenita razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v točki 1 izreka glede obdolženega A. A. razveljavilo ter zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, in sicer v fazo naroka za izrek kazenske sankcije (prvi odstavek 392. člena ZKP). S preostalimi pritožbenimi navedbami v smeri kršitve kazenskega zakona, ki so posledica uveljavljane relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka, pa se glede na naravo ugotovljenih kršitev pritožbeno sodišče ni moglo ukvarjati. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti ugotovljeni kršitvi ter o zadevi ponovno odločiti.

1 Prim. sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 45480/2014 z dne 18. 5. 2017 in I Ips 10890/2013-91 z dne 6. 3. 2014.