Jedro

Določitev vsebine „upravičenega vzroka“ pomeni razlago pravnega standarda. Po ustaljeni sodni praksi gre praviloma za takšne okoliščine, ki obstajajo v času zamude, in ki jih stranka kljub izkazani zadostni skrbnosti ni mogla niti predvideti niti preprečiti. Vzrok bo upravičen, če ga stranka ni zakrivila s svojim vedenjem oziroma, če se lahko pripiše naključju, ki se ji je pripetilo.

Dejstvo prejema tožbe je izkazano z vročilnico, ki sicer izkazuje fikcijo vročitve, zato dokazovanje nasprotnega ni odvisno od trditev nasprotne stranke. Trditveno in dokazno breme o upravičenosti zamude in s tem utemeljenosti predloga za vrnitev v prejšnje stanje je na stranki, ki vrnitev v prejšnje stanje predlaga.

Vztrajanje pri dokaznem standardu prepričanja, za katerega je značilna izrazita neenakost porazdelitve dokaznega tveganja med pravdni stranki, v primerih, ko je treba dokazati trditev o neobstoju dejstva (negativno dejstvo), zlahka vodi v dokazno stisko in posledično v odločitev po pravilu o dokaznem bremenu. Zaradi preprečitve dokazne stiske je treba tisti stranki, ki nosi materialno dokazno breme, dokazovanje olajšati, tak način pa je lahko tudi dokazovanje z indici.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se vrnitev v prejšnje stanje dovoli.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je prvostopenjsko sodišče predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje z dne 19. 11. 2012 zavrnilo.

2. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožila tožena stranka, uveljavljala pa je „vse pritožbene razloge“ in predlagala spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se predlogu tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje ugodi, podrejeno pa, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožena stranka je vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za vložitev odgovora na tožbo utemeljevala z dejstvom odtujitve tako obvestila o prejeti pošiljki kot tudi tožbe, zaradi česar navedenih pisanj ni prejela, o vložitvi tožbe pa je izvedela šele iz časopisnega članka z dne 5. 11. 2012. 6. Zakonska ureditev procesnopravnega instituta vrnitve v prejšnje stanje v civilnem postopku je neposredno povezana s pravico do izjavljanja kot enem od izrazov pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave, iz katere izhaja, da mora biti stranki zagotovljena možnost sodelovanja v postopku in obrambe pred vsemi procesnimi dejanji, ki bi lahko vplivala na njene pravice ali na njen pravni položaj. Zato mora biti stranki tedaj, ko iz upravičenih razlogov ni mogla sodelovati v postopku, pa so zato zanjo nastale neugodne pravne posledice, omogočeno, da doseže vrnitev v prejšnje stanje in s tem zagotovitev možnosti učinkovitega in enakopravnega sodelovanja v postopku. Institut vrnitve v prejšnje stanje ima torej namen odvrniti ostrino avtomatično delujoče prekluzije. Zato sodišča v konkretnih primerih pogojev za vrnitev v prejšnje stanje ne smejo razlagati prestrogo. Vendar pa morajo pri presoji utemeljenosti predloga za vrnitev v prejšnje stanje upoštevati tudi položaj nasprotne stranke in njeno pravico do sodnega varstva in do sojenja brez nepotrebnega odlašanja po 23. členu Ustave. Zato je treba možnost vrnitve v prejšnje stanje omejiti le na primere, ko stranka brez svoje krivde ni mogla opraviti procesnega dejanja. Določitev vsebine „upravičenega vzroka“ pomeni razlago pravnega standarda. Po ustaljeni sodni praksi gre praviloma za takšne okoliščine, ki obstajajo v času zamude in ki jih stranka kljub izkazani zadostni skrbnosti ni mogla niti predvideti niti preprečiti. Vzrok bo upravičen, če ga stranka ni zakrivila s svojim vedenjem oziroma, če se lahko pripiše naključju, ki se ji je pripetilo (tako Ustavno sodišče v odločbi Up 552/09). Teorija poudarja, da se pomen instituta vrnitve v prejšnje stanje sorazmerno veča, če se v ureditvi pravdnega postopka veča pomen prekluzij in če se veča na primer možnost opravljanja nadomestnih vročitev oziroma vročitev s fikcijo (Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga stran 473 in stran 488).

7. Navedena izhodišča so bila podlaga za presojo pravilnosti izpodbijanega sklepa.

8. Prvostopenjsko sodišče je že s tem, ko je predlog za vrnitev v prejšnje stanje meritorno obravnavalo, očitno presodilo, da je tožena stranka dne 19. 11. 2012 vložen predlog vložila pravočasno v roku iz 117. člena ZPP, sicer bi predlog kot prepoznega zavrglo (prvi odstavek 120. člena ZPP).

9. Prvostopenjsko sodišče je v zvezi z v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje navedenimi okoliščinami, da so se vrata poštnega predalčnika tožene stranke zatikala, v spodnjem delu je bil predalčnik skrivljen, da stranice predalčnika odstopajo, predalčnik je bil nekoliko zvit od začetka maja 2012, da je zakoniti zastopnik tožene stranke J. B. vsaj enkrat tedensko preverjal prispelo pošto oziroma praznil nabiralnik, da je ob obhodu dne 24. 8. 2012 ugotovil, da je bilo v objekte na poslovnem naslovu tožene stranke vlomljeno, ključavnica na predalčniku pa je bila v celoti prevrtana, da je tega dne J. B. podal prijavo vloma v objekte in prijavo vlomov v poštni predalčnik pri policijski postaji, da je bila 14. 9. 2012 na podlagi prijave z dne 24. 8. 2012 pri Okrožnem državnem tožilstvu v Kranju vložena kazenska ovadba zoper neznanega storilca, glede na naknadno ugotovitev tožene stranke, da je bila ob vlomu odtujena tudi pošta, pa je tožena stranka dne 19. 11. 2012 na Okrožno državno tožilstvo vložila tudi dopolnitev kazenske ovadbe, saj v času prijave vloma ni vedela in tudi ni mogla vedeti, da ji je bilo iz predalčnika odtujeno sodno pisanje v predmetni zadevi, izvedlo dokaz z zaslišanjem J. B., poizvedbe pri policijski postaji. o prijavah vlomov in vpogled v kazensko ovadbo in dopolnitev le-te.

10. Na podlagi izpovedbe J. B., da je vlom v pomožne objekte X. prijavil tudi 7. 5. 2012 in odgovora policijske postaje, da v času od 18. 1. 2012 do 24. 8. 2012 ni bilo podane naznanitve kaznivega dejanja ter glede na navedbe v kazenski ovadbi in dopolnitvi le-te (prilogi B10 in B11), da je bil poškodovan poštni predalčnik med 7. 5. 2012 in 24. 8. 2012 pa je prvostopenjsko sodišče odreklo verodostojnost izpovedbi J. B., da je bil poštni predalčnik pred 7. 5. 2012 poškodovan do te mere, da je iz tega razloga mogoče sklepati, da je nekdo posegel vanj (vendar ni bil poškodovan tako, da bi bil neuporaben), da je tedensko praznil predalčnik kot tudi ne, da naj bi bila toženi stranki pošta odtujena iz predalčnika.

11. Pritožbeno sodišče glede dokazne ocene prvostopenjskega sodišča, da toženi stranki pošta ni bila odtujena, ne soglaša. Vrsta okoliščin, ki same zase še ne dokazujejo odtujitve pošte in s tem neprejema pošte pa s povezavo v smiselno celoto po presoji pritožbenega sodišča kažejo na toženčev neprejem obvestila o prispeli pošiljki in tožbe. Ne gre spregledati zatrjevanega dejstva, ki ga je prvostopenjsko sodišče sprejelo kot resničnega, da je tožena stranka za vloženo tožbo v predmetnem postopku izvedela šele iz časopisnega članka dne 5. 11. 2012 in po preveritvi tega dejstva na sodišču šele izvedela za zamudo in predlagala vrnitev v prejšnje stanje, sicer bi sodišče predlog zavrglo kot prepoznega. Že samo po sebi je zgovorno tudi dejstvo vloma v poštni nabiralnik dne 24. 8. 2012, za katerega je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je bil prijavljen policijski postaji. Vlom v poštni predalčnik zagotovo ni bil namenjen pridobitvi neposredne premoženjske koristi, ki je sicer običajen motiv vlomov v zaprte prostore, pač pa je s tem izkazan interes vlomilca vsebina poštnih pošiljk, namenjenih toženi stranki. Zato tudi ni mogoče izključiti posega tretjega v poštni predalčnik tožene stranke tudi v relevantnem obdobju vročanja obvestila o prispelem sodnem pisanju in tožbe. Tožena stranka utemeljeno opozarja na svojo trditev, da kljub sicer izkazani vročitvi tožbe skladno s pravili ZPP le-te ni prejela, ker ji je bila s kaznivim dejanjem pošta iz nabiralnika odtujena.

12. Vprašanje krivde tožene stranke za neprejem pošte oziroma možnost preprečitve posega v njen poštni predalčnik ne daje enoznačnega odgovora. Tudi če bi tožena stranka redno praznila poštni predalčnik, namreč ni izključena možnost, da poštno pošiljko pred njo iz predalčnika odtuji tretji, na kar pravilno opozarja pritožnik.

13. Zmotno je sicer pritožbeno stališče, da je prvostopenjsko sodišče neutemeljeno štelo dejstvo, da tožena stranka ni prejela tožbe, za nedokazano, ker to med pravdnima strankama niti ni bilo sporno, zaradi česar naj bi sodišče zagrešilo bistveno postopkovno kršitev s tem, ko je ugotovilo drugačno dejansko stanje. Dejstvo prejema tožbe je namreč izkazano z vročilnico (pri list. št. 14), ki sicer izkazuje fikcijo vročitve po 142. členu ZPP, zato dokazovanje nasprotnega ni odvisno od trditev tožeče stranke. Trditveno in dokazno breme o upravičenosti zamude in s tem utemeljenosti predloga za vrnitev v prejšnje stanje je na toženi stranki, ki vrnitev v prejšnje stanje predlaga.

14. Tudi ne drži pritožbena trditev, da tožena stranka v skladu s procesnimi pravili negativnega dejstva ni dolžna dokazovati. Pritožbeno sodišče pa pritrjuje pritožniku, da v primeru dokazovanja negativnih dejstev ni primerno vztrajati pri dokaznem standardu prepričanja. Sodna praksa se je že izrekla, da vztrajanje pri splošno sprejetem dokaznem standardu prepričanja, za katerega je značilna izrazita neenakost porazdelitve dokaznega tveganja med pravdni stranki, v primerih, ko je treba dokazati trditev o neobstoju dejstva oziroma tako imenovano negativno dejstvo, zlahka vodi v dokazno stisko in posledično v odločitev po pravilu o dokaznem bremenu (215. člen ZPP). Zato je treba zaradi preprečitve dokazne stiske tisti stranki, ki nosi materialno dokazno breme, dokazovanje olajšati, tak način pa je lahko tudi dokazovanje z indici (sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 182/2013).

15. Pritožnik utemeljeno prvostopenjskemu sodišču očita neupoštevanje poteka pogajanj med pravdnima strankama o morebitni poravnavi. Kot izhaja iz neprerekanih trditev tožene stranke v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, so od junija do začetka avgusta 2012 med pravdnima strankama potekala pogajanja o mirni rešitvi spora po elektronski pošti, v katerih je bilo izpostavljeno vprašanje odkupa odpreme v vrednosti 50.000,00 EUR oziroma 20.000,00 EUR, pa tožeča stranka toženko stranko ni seznanila, da je zoper njo že vložila tožbo za več mio EUR.

16. Vse navedene okoliščine (o poškodovanem predalčniku, ki se je težko zapiral, pogajanjih med pravdnima strankama še po vložitvi tožbe, o vlomu v poštni predalčnik 24. 8. 2012, o seznanitvi tožene stranke z vloženo tožbo preko medijev), pa tvorijo tudi po presoji pritožbenega sodišča tisti indični krog, iz katerega je mogoče sklepati na nesprejem tožbe zaradi odtujitve le-te in posledično na nezakrivljeno zamudo pri vložitvi odgovora na tožbo.

17. Utemeljeni pritožbi tožene stranke je zato pritožbeno sodišče ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je predlogu tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje ugodilo (3. točka 365. člena ZPP).

18. Tožena stranka je sicer v pritožbi predlagala, da pritožbeno sodišče naloži tožeči stranki v plačilo stroške postopka tožene stranke v zvezi s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje, vendar teh stroškov ni specificirala, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.