Jedro

Za novo škodo gre takrat, kadar ob priznanju prve škode oziroma odmere odškodnine zanjo, ta še ni bila znana in njenega nastanka ni bilo moč predvideti, kljub temu pa se kasneje pojavi. Pri tožnici ne gre za nepričakovane duševne bolečine, ampak gre za isto škodo, le njena intenzivnost se je po določenem času poglobila in podaljšal se je čas njihovega trajanja. Tak psihičen odziv tožnice v bodočnosti pa v času podpisa poravnave ni bil nepredvidljiv in bi ga tožnica lahko pričakovala, saj v celoti sovpada s spremembo družinskih okoliščin, to je z odhodom otrok iz skupnega doma, na kar bi tožnica glede na starost in stopnjo razvoja otrok, lahko računala.

Izrek

1. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - v I. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tudi v delu, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 2.500,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.3.2004 do prenehanja obveznosti, vse v roku 15 dni, pod izvršbo“ z a v r n e .

- v III. točki izreka tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pravdnega postopka v višini 706,73 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila

2. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (II. točka izreka) potrdi.

3. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 131,36 EUR stroškov pritožbenega postopka, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da tožnici plača odškodnino v višini 2.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.3.2004 do prenehanja obveznosti iz naslova nove škode za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega, v presežku (za plačilo odškodnine v znesku 5.850,00 EUR) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Vsaki stranki je naložilo, da nosi svoje stroške pravdnega postopka.

Pritožbo zoper sodbo vlagata obe pravdni stranki. Tožena stranka izpodbija obsodilni del sodbe in izrek o stroških iz vseh pritožbenih razlogov ter navaja, da je sodišče prve stopnje napravilo zmoten zaključek, da vtoževana škoda predstavlja novo škodo, saj je bila v celoti zajeta s sodno poravnavo. Iz izvedeniškega mnenja namreč izhaja, da smrt moža ni bila edini vzrok za poslabšanje psihičnega stanja tožnice, temveč je bila to tudi posledica njene osebnostne strukture in njenega odziva na aktualne družinske okoliščine. Te psihične težave so bile, gledano s stališča tožnice, pričakovane. Poleg tega pa se koncepcija duševnih bolečin zaradi smrti bližnjega in nove škode izključujeta. V primeru, da je škodni dogodek smrt, je oškodovanec upravičen do odškodnine za novo škodo le, če so duševne bolečine prerasle v lastno škodo, ki se manifestira kot trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki odgovora nanjo ni podala.

Tožeča stranka s pritožbo napada zavrnilni in stroškovni del sodbe in navaja, da je dosojena odškodnina prenizka, saj je tožnica trpela duševne bolečine dve leti dlje kot je to pričakovano, poleg tega pa je bilo njeno duševno ravnovesje bistveno bolj porušeno, kot je to običajno. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da sta imeli stranki primerljive stroške, poleg tega tudi njun uspeh v pravdi ni bil enak. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnici poleg že dosojenega zneska odškodnine, prisodi še 5.850,00 EUR.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki odgovora nanjo ni podala.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke je utemeljena.

Za novo škodo gre takrat, kadar ob priznanju prve škode oziroma odmere odškodnine zanjo, ta še ni bila znana in njenega nastanka ni bilo moč predvideti, kljub temu pa se kasneje pojavi (primerjaj II Ips 129/2003, II Ips 265/2006, VSL II Cp 256/99). Škoda, ki jo vtožuje tožnica, navedenih kriterijev ne izpolnjuje. Pri tožnici gre sicer za kvalitativno drugačne duševne bolečine, vendar gre še vedno za isto škodo, le njena intenzivnost se je po določenem času poglobila in podaljšal se je čas njihovega trajanja. Tak psihičen odziv tožnice v bodočnosti pa v času podpisa poravnave ni bil nepredvidljiv. Iz izvedeniškega mnenja sicer res izhaja, da je pri njeni psihični dekompenzaciji odločilnega pomena smrt moža. To je seveda osnovni vzrok njenih duševnih bolečin. Vendar pa je glede na čas, v katerem je do poslabšanja prišlo, da te povsem sovpadajo s spremembo družinskih okoliščin, to je z odhodom otrok iz skupnega doma. Iz izvedeniškega mnenja dr. T. izhaja, da sta občutje osamljenosti in velika notranja negotovost ob izgubi opore s strani človeka, ki ji je prej pomembno olajševal premagovanje življenjskih stresov in preizkušenj, zmanjšala njene prilagoditvene sposobnosti. Zato je oddaljevanje svojih dveh otrok (ki je bilo za njuno razvojno fazo pričakovano in naravno) težje prenesla in je psihično dekompenzirala. Navedene družinske okoliščine so bile ob podpisu poravnave za tožnico pričakovane in bi z njimi morala oziroma mogla računati. Morala bi namreč vedeti, da so otroci že dosegli takšno starost in stopnjo razvoja, da bo v bližnji prihodnosti lahko prišlo do njihove odselitve iz skupnega bivališča. Takšne življenjske spremembe pri starših redoma povzročajo stisko (enako tudi izvedenka dr. T. v dopolnitvi izvedeniškega mnenja), zato bi bilo v tožničinem primeru ob podpisu poravnave toliko bolj jasno in pričakovano, da bo njen emocionalni odziv, zaradi prezgodnje smrti njenega moža, toliko bolj intenziven. Pričakovanost podaljšanja in poglobitve tožničinih duševnih bolečin zato narekujejo zaključek, da vtoževana škoda materialnopravno ne predstavlja nove škode. Te okoliščine bi lahko vplivale le na višino odškodnine, a to dejstvo ni pravno odločilno dejstvo pri presoji pravnega standarda „nove škode“ pri pravnem naslovu duševnih bolečin zaradi smrti bližnjega.

Ker je pritožbeno sodišče tožbeni zahtevek po temelju zavrnilo, je posledično zavrnilo tudi pritožbo tožeče stranke, ki napada višino na prvi stopnji prisojene odškodnine. V posledici spremembe sodbe sodišča prve stopnje, je sodišče druge stopnje poseglo tudi v izrek o stroških. Po določbi prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007-UPB3, 45/2008, v nadaljevanju: ZPP) mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti njene pravdne stroške. Pravdni stroški tožene stranke znašajo plačilo sodne takse za odgovor na tožbo (105,58 EUR), plačilo sodne takse za pritožbo z dne (131,36 EUR), 10 EUR materialnih stroškov ter stroški izvedenke v znesku 459,79 EUR. Stroški pritožbenega postopka pa obsegajo povrnitev sodne takse za pritožbo v znesku 131,36 EUR.

Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določbi 353. člena ZPP.