Jedro

Predmet postopka za izdajo naravovarstvenega soglasja je skladnost projektnih rešitev, torej rešitev, kot so opredeljene v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja, z naravovarstvenimi pogoji.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor, Agencije RS za okolje, št. 35621-147/2007-13 z dne 17. 9. 2007 se odpravi in se zadeva vrne organu, ki je to odločbo izdal, v ponoven postopek.

Obrazložitev

Agencija RS za okolje je kot prvostopenjski upravni organ tožeči stranki zavrnila izdajo naravovarstvenega soglasja za legalizacijo obnovljene gospodarske lope na zemljišču parc. št. 25/6 k.o. ... v Občini Bovec. V obrazložitvi med drugim navaja, da je tožeča stranka za obravnavani poseg v prostor dne 22. 3. 2006 pridobila naravovarstvene pogoje, ki jih je prvostopenjski organ izdal na podlagi predhodno pridobljenega strokovnega mnenja javnega zavoda Triglavski narodni park in na podlagi presoje sprejemljivosti vplivov posega v naravo, ki jo je izdelal Zavod RS za varstvo narave, OE Nova Gorica. Prvostopenjski organ nato podrobno in obširno povzema potek upravnega postopka do izdaje izpodbijane odločbe ter navaja, da je bilo v naravovarstvenih pogojih zahtevano, da se strešne zatrepe objekta oblikuje tako, da bo objekt zagotavljal funkcijo gospodarskega objekta, ki je v tem prostoru v skladu z veljavnimi predpisi dopusten. Utrjevanje terena in gradnja zidcev ter poda med nosilnimi stebri ni sprejemljiva, ker se s tem posega v reliefno izoblikovanost terena in spreminja prvine značilnih objektov kulturne krajine. Zakon o Triglavskem narodnem parku (Uradni list SRS, št. 17/81 in 42/86 ter Uradni list RS, št. 8/90 in 35/1, dalje ZTNP) namreč določa, da je narodni park ustanovljen tudi z namenom varovanja kulturne krajine. Poleg tega je bila poplavna ogroženost kot razlog za spremembe na objektu predstavljena dvoumno, tožeča stranka pa ne vzpostavlja prvotnega stanja objekta, ko to zahteva Uredba o prostorskih ureditvenih pogojih za sanacijo degradiranega prostora na območju Triglavskega narodnega parka v Občini Bovec (Uradni list RS, št. 119/02, dalje Sanacijski PUP). Stranka v predloženem projektu ničesar ne spreminja niti v skladu z izdanimi naravovarstvenimi pogoji, kar pomeni, da zasnove objekta ni prilagodila danim pogojem. Prvostopenjski organ se sklicuje na 3. odstavek 50. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04 – uradno prečiščeno besedilo, dalje ZGO-1), ki določa, da projektni pogoji ne smejo biti v nasprotju z določbami izvedbenega prostorskega akta, po 4. odstavku istega člena pa lahko pristojni soglasodajalec z odločbo odreče izdajo soglasja, če projektna rešitev ni v skladu z njegovimi projektnimi pogoji. Ker projektne rešitve v obravnavani zadevi niso skladne z izdanimi naravovarstvenimi pogoji, je prvostopenjski upravni organ zavrnil izdajo naravovarstvenega soglasja.

Ministrstvo za okolje in prostor je kot drugostopenjski upravni organ z odločbo št. 35607-10/2007-6 z dne 23. 11. 2007 zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo. V obrazložitvi je med drugim navedlo, da je za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe bistveno samo to, ali so za pridobitev naravovarstvenega soglasja kumulativno izpolnjeni vsi naravovarstveni projektni pogoji. V obravnavani zadevi ni tako, saj priložene fotografije obravnavanega objekta izkazujejo, da ni izpolnjen pogoj št. 2, ki določa, da je treba vzpostaviti prvotno stanje in odstraniti tlakovanje poda med nosilnimi stebri na dvignjeni koti, saj tlakovan in dvignjen pod še vedno obstoji. Ni pomembno, kakšni so razlogi tožeče stranke za izvedbo tega poda, že s samim navajanjem razlogov za to pa je tožeča stranka priznala, da predpisanega pogoja ni izpolnila. Sicer se drugostopenjski organ ne strinja s stališčem prvostopenjskega organa, da tožeča stranka ni izpolnila naravovarstvenega pogoja št. 1, namreč da morajo biti strešni zatrepi izvedeni z navpično položenimi lesenim opažem tako, da bodo reže med deskami ostale odprte. Iz priloženih fotografij obravnavanega objekta je namreč razvidno, da deske niso spojene z utori, kar pomeni, da med njimi nedvomno obstaja razmik. Kakšen mora biti ta razmik, prvostopenjski upravni organ ni določil. Kljub temu pa iz navedenega izhaja, da eden od naravovarstvenih pogojev (pogoj št. 2) ni izpolnjen, tako da je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je zavrnil izdajo naravovarstvenega soglasja.

Tožeča stranka se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri med drugim navaja, da postopki za ureditev pravnega statusa gospodarske lope na parc. 25/6 k.o. ... trajajo že dobrih 20 let. Trenuten pravni položaj je nastal s sprejetjem Sanacijskega PUP, ki obravnavano lopo razvršča med objekte, ki jih ni moč legalizirati, možna pa je vrnitev v prejšnje stanje. Ta razvrstitev je po mnenju tožeče stranke v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami elaborata, po katerih je ta objekt primerno vključen v širši prostor, krajinska podoba z njim ni prizadeta, oblikovno ni moteč, nahaja se v robnem območju TNP, po svojem namenu in izgledu pa predstavlja gospodarski objekt. Zato tožeči stranki ni jasno, zakaj vračati objekt v prvotno stanje, saj v primerjavi s prvotnimi objektom predstavlja solidno grajeno in okolju prilagojeno gospodarsko lopo. Tožeča stranka zaradi rešitve obstoječega objekta in zadostitve pogojem Uredbe želi pridobiti naravovarstveno soglasje in nato gradbeno dovoljenje za objekt, ki bi predstavljal skladnost s prejšnjim stanjem. To vprašanje naj bi rešil predloženi projekt. Glede na to, da je po odločbi drugostopenjskega upravnega organa ostalo sporno le še „tlakovanje poda“ obravnavanega objekta, tožeča stranka kot razloge za vložitev tožbe navaja, da je drugostopenjski upravni organ napačno ugotovil dejansko stanje, ker „tlakovanje poda ne obstoji“, da je ta organ kategorično odklonil reševanje stvari na kraju, kjer bi se lahko to dejansko stanje razčistilo, da gradi svojo odločitev na fotografiji in ne na projektu, ki je predmet postopka in da brez obrazložitve zavrača strokovno mnenje Javnega zavoda Triglavski narodni park. Še posebej navaja, da podatek o tlakovanju objekta v spisu ne obstaja, objekt pa ni tlakovan ne v naravi, ne po predloženem projektu. Drugostopenjski organ ne obrazlaga, iz katere od več fotografij v spisu je ugotovil, da je pod objekta tlakovan. Iz fotografij, ki so priložene projektu, je namreč razvidno, da so tla prekrita s prodom. Glede na to, da je vprašanje rešljivo tudi z dogovorom, je tožeča stranka pripravljene skleniti tudi poravnavo v smislu člena 57 ZUS. Sodišču iz vseh navedenih razlogov predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in (smiselno) vrne zadevo organu, ki jo je izdal, v ponoven postopek.

Tožba je utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 50. člena ZGO-1B v besedilu, veljavnem v času izdaje izpodbijane odločbe (torej pred pričetkom uporabe novele ZGO-B, dne 15. 4. 2008), je bilo treba v primeru, če se je izdeloval projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja za objekt na območju, ki se je urejalo s prostorskim redom, pred začetkom izdelovanja projekta pridobiti projektne pogoje, k projektnim rešitvam pa praviloma soglasja vseh pristojnih soglasodajalcev. Po 3. odstavku istega člena projektni pogoji ne smejo biti v nasprotju s pogoji iz izvedbenega prostorskega akta, soglasodajalec pa mora navesti določbe zakona oziroma podzakonskega akta, v katerih ima podlago, da daje projektne pogoje in soglasja.

V obravnavani zadevi gre za izdajo naravovarstvenega soglasja, ki ga ureja 105. člen ZON. Po 1. odstavku tega člena je treba za gradnjo objekta na območju, ki ima na podlagi predpisov s področja ohranjanja narave poseben status, pridobiti naravovarstvene pogoje in naravovarstveno soglasje na način in po postopku, kakor je za pridobitev projektnih pogojev in soglasij določeno s predpisi s področja graditve objektov.

Kot navajata obe stranki, gre v obravnavani zadevi za legalizacijo, torej za pridobitev upravnih dovoljenj za že obstoječ objekt. Takega postopka ZGO-1 ne ureja posebej, tako da je povsem enak postopku za pridobitev gradbenega dovoljenja za objekt, ki ga stranka šele namerava zgraditi. Že po naravi stvari, pa tudi po vrsti izrecnih določb ZGO-1, je torej predmet postopka dovoljenost takšne gradnje, kot je opredeljena v predloženem projektu, ne pa lastnosti v naravi že obstoječega objekta. Tako tudi zgoraj povzeto besedilo 50. člena ZGO-1 izrecno govori o projektnih pogojih in soglasju k projektnim rešitvam. Vprašanje skladnosti dejansko zgrajenega objekta s tem, kar je bilo stranki dovoljeno zgraditi z gradbenim dovoljenjem, je predmet drugih, predvsem inšpekcijskih postopkov. Relevantno dejansko stanje, kolikor se tiče lastnosti obravnavanega objekta, je torej potrebno ugotavljati izključno na podlagi predloženega projekta.

Tožeča stranka ima torej prav, ko ugovarja temu, da je drugostopenjski upravni organ dejansko stanje ugotavljal na podlagi fotografij obstoječega objekta. Vendar pa to dejstvo samo po sebi še ni povzročilo nepravilnosti oziroma nezakonitosti izpodbijane odločbe. Po gornji obrazložitvi je namreč stanje objekta v naravi brezpredmetno, predmet postopka za izdajo naravovarstvenega soglasja pa je skladnost projektnih rešitev, torej rešitev, kot so opredeljene v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja, z naravovarstvenimi pogoji. Tega pa tožena stranka sploh ni ugotavljala, oziroma to ne izhaja iz obrazložitev prvostopenjske in drugostopenjske upravne odločbe. V teh obrazložitvah namreč tožena stranka ni navedla ne tega, kaj glede spornih vprašanj sploh izhaja iz predloženega projekta, ne tega, zakaj in v čem takšne rešitve niso v skladu z naravovarstvenimi pogoji, temveč le to, kateri izmed teh pogojev po njenem mnenju ni izpolnjen. Natančna in jasna obrazložitev glede teh okoliščin bi bila toliko bolj potrebna, ker je tožeča stranka v pritožbi zoper izpodbijano odločbo in v prilogi k tej pritožbi navedla konkretne okoliščine, ki bi utegnile kazati na to, da so projektne rešitve skladne s spornim naravovarstvenim pogojem. Tožena stranka se v drugostopenjski odločbi do teh navedb vsebinsko ni opredelila, sodišče pa iz vseh navedenih razlogov ugotavlja, da so dejstva, potrebna za odločitev v obravnavani zadevi, v bistvenih točkah ugotovljena nepopolno. To je po določbi 2. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, dalje ZUS-1) razlog za to, da sodišče tožbi ugodi in s sodbo izpodbijani upravni akt odpravi. Po določbi 3. odstavka istega člena sodišče v takem primeru vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek, po 4. odstavku tega člena pa je upravni organ vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

Poleg že navedenih okoliščin sodišče posebej opozarja še na to, da soglasodajalci po izrecni določbi zgoraj navedenega 3. odstavka 50. člena ZGO-1 projektnih pogojev ne izdajajo po prosti presoji, temveč so pri tem vezani na določbe zakonov oziroma podzakonskih aktov. V obravnavani zadevi je, kot že navedeno, pravna podlaga za izdajo naravovarstvenih pogojev in naravovarstvenega soglasja Zakon o ohranjanju narave. Področje, ki ga ureja ta zakon, je v 1. odstavku 1. člena opredeljeno kot ohranjanje biotske raznovrstnosti in sistem varstva naravnih vrednot. Zgolj na tem področju ima torej tožena stranka pravno podlago za izdajo naravovarstvenih pogojev in soglasja. Arhitektonsko oblikovanje objektov na prvi pogled vsekakor ne spada na to področje, temveč je predmet kulturnovarstvenega soglasja. Zato bo morala tožena stranka v odločbi, izdani na podlagi ponovljenega postopka, ustrezno obrazložiti tudi, zakaj in v čem je tlakovanje objekta lahko predmet naravovarstvenih pogojev oziroma soglasja. Pri tem ne zadostuje zgolj pavšalno sklicevanje na ZTNP, ki sicer res vsebuje vrsto določb, ki določajo naravovarstveni režim v Triglavskem narodnem parku, vendar pa ob tem ureja tudi druga področja, ki ne spadajo nujno v pristojnost organa, ki je izdal izpodbijano odločbo. Posebej na mejnih področjih je zato potrebna konkretna obrazložitev, v čem projektni pogoj temelji na predpisanem naravovarstvenem režimu za predmetno območje (53. in 54. člen ZON). Dodati je potrebno tudi, da določbe 3. odstavka 50. člena ZGO-1, po kateri projektni pogoji ne smejo biti v nasprotju s pogoji iz izvedbenega prostorskega akta, ni mogoče širiti do take mere, da bi soglasodajalcu dajala pooblastilo za presojo, ali je projekt izdelan v skladu s takim aktom. Po določbi 66. člena ZGO-1 je to namreč v izključni pristojnosti organa, ki je po tem zakonu pristojen za izdajo gradbenega dovoljenja.

Kot že rečeno, je sodišče iz prej navedenih razlogov tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo. Ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom, je sodišče v skladu s 1. alineo 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.