Jedro

Po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje je toženec prebival v dijaškem domu od 14.6.1990 do 19.8.1993. Tožeča stranka je zaračunavala stroške bivanja po ceniku, ki ga je potrdila občina vsako leto, stroške za elektriko pa po porabi. Dolgovanih zneskov ni plačal kljub pozivom in opominom tožeče stranke. Z izjavo z dne 1.7.1993 se je zavezal, da bo dolgovani znesek plačal v obrokih po 20.000,00 SIT, vendar je plačal le obrok ob podpisu izjave.

Odločitev sodišč, da mora toženec plačati vtoževane zneske skupaj s pripadajočimi obrestmi, je materialnopravno pravilna.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo tožencu, da plača tožeči stranki znesek 283.060,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 32.820,00 SIT od 1.1.1992 dalje do plačila, od zneska 143.850,00 SIT od 1.1.1993 dalje do plačila in od zneska 106.390,00 SIT od 1.8.1993 dalje do plačila ter da ji povrne pravdne stroške v zneskih 4.200,00 SIT in 32.730,00 SIT s prip. obrestmi. Toženčevo pritožbo proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženec je vložil proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, ne da bi navedel revizijske razloge. Smiselno predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne. V obrazložitvi revizije navaja, da je bil po deložaciji prisiljen z družino prebivati v domu tožeče stranke, kjer je imel na razpolago le eno sobo in souporabo sanitarij. Tožeča stranka mu je za uporabo sobe in elektriko zaračunala previsoke zneske in teh iz pokojnine tudi ne more plačevati.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o prejeti reviziji tudi ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Ker toženec v reviziji ni navedel revizijskih razlogov, je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10.tč. 2.odst. 354.čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP in glede pravilne uporabe materialnega prava (386.čl. ZPP). Ugotovilo je, da omenjena kršitev postopka ni podana. Ugotovljenega dejanskega stanja toženec z revizijo ne more uspešno izpodbijati, ker zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3.odst. 385.čl. ZPP). Revizijsko sodišče je na dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje vezano. Po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje je toženec prebival v dijaškem domu od 14.6.1990 do 19.8.1993. Tožeča stranka je zaračunavala stroške bivanja po ceniku, ki ga je potrdila občina vsako leto, stroške za elektriko pa po porabi. Toženec je stroške plačeval le nekaj časa, dolžan pa je ostal za čas od junija 1991 dalje. Dolgovanih zneskov ni plačal kljub pozivom in opominom tožeče stranke. Z izjavo z dne 1.7.1993 se je zavezal, da bo dolgovani znesek plačal v obrokih po 20.000,00 SIT, vendar je plačal le obrok ob podpisu izjave. Glede višine zahtevanih stroškov je tožeča stranka predložila podrobno specifikacijo. Odločitev sodišč, da mora toženec plačati vtoževane zneske skupaj s pripadajočimi obrestmi, je materialnopravno pravilna. Kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, ni mogoče upoštevati toženčevih ugovorov, da je bival v prostorih tožeče stranke zaradi prisilne izselitve, in da so imeli begunci v domu ugodnejši položaj.

Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).