Jedro

Izračun obresti pokaže, da so zamudne obresti od preživninskih terjatev, zapadlih v obdobju do 28. oktobra 1998, prenehale teči 1. januarja 2002, saj so takrat že dosegle (oz. presegle) glavnico. Ta datum je pomemben, ker je takrat začel veljati OZ, ki je vseboval določbo (376. čl.), da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico. Obresti od terjatev, zapadlih po 28. oktobru 1998 in najkasneje 17. marca 2002, so tudi prenehale teči, ker so do uveljavitve OZ-A (ki je začel veljati 22. maja 2007) dosegle glavnico. Zakonske zamudne obresti od terjatev, zapadlih po 17. marcu 2002 pa niso prenehale teči, saj do uveljavitve OZ-A še niso dosegle glavnice. Za te terjatve namreč določba 376. čl. OZ ne velja več.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, napadeni sklep se s p r e m e n i tako, da se ugovoru ugodi še v delu, ki se nanaša na izterjavo preživnine za čas po 2. februarju 2003 in delno glede izterjave obresti, sklep o izvršbi se zato r a z v e l j a v i v delu, v katerem je dovoljena izvršba za izterjavo preživninskih terjatev, zapadlih po 2. februarju 2003 (vključno z obrestmi) in v delu, s katerim je dovoljena izvršba za izterjavo obresti od preživninskih terjatev, zapadlih do 28. oktobra 1998, tudi za čas po 1. januarju 2002 in izterjava obresti od terjatev, zapadlih po 28. oktobru 1998 in med 17. marcem 2002, kolikor presegajo glavnico posameznih preživninskih terjatev in se v tem delu izvršilni predlog zavrne.

V preostalem pobijanem, a nespremenjenem delu se pritožba zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Upnica mora povrniti dolžniku 56,18 EUR njegovih stroškov pritožbenega postopka, v 15-ih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje.

Obrazložitev

Z napadenim sklepom je sodišče prve stopnje ugovoru dolžnika delno ugodilo in sklep o izvršbi razveljavilo v delu, ki presega izterjavo glavnice v znesku 1.940,63 EUR (465.052,57 SIT) ter zakonskih zamudnih obresti, kot je razvidno iz izreka, v preostalem delu je ugovor dolžnika zavrnilo, upniku pa naložilo, da je dolžan povrniti dolžniku izvršilne stroške v znesku 293,34 EUR v osmih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje. Kot je razvidno iz obrazložitve je prvostopenjsko sodišče ugodilo le v tistemu delu dolžnikovega ugovora, v katerem je zatrjeval, da je v tolarje preračunana terjatev napačna, ker je upnik pri obračunu uporabil napačne tečaje.

Proti sklepu se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje dolžnik po pooblaščencu. Trdi, da sklep nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih oz. so v njem navedeni razlogi sami s seboj v nasprotju. Navaja, da je že v svojem ugovoru in kasneje v pritožbi zoper sklep, s katerim je bil njegov ugovor zavrnjen, izrecno ugovarjal zastaranju vseh terjatev upnice ter vseh zakonitih zamudnih obresti. Ugovarjal je tudi zastaranju same pravice. Sodišče se tudi ni opredelilo do drugih ugovornih navedb. Dolžnik je ugovarjal iz razloga, ker je njegova preživninska obveznost do upnice prenehala, saj je upnica po razvezi živela z drugim moškim. V zvezi s tem je predlagal številne dokaze, ki jih sodišče ni izvedlo. Sodišče bi moralo v postopku ugotavljati nesporna dejstva, razpisati narok in izvesti predlagane dokaze. Predvsem bi moralo upoštevati sodbo, ki je bila izdana 6. novembra 2007 pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici pod opr. št. P 1, s katero je bilo pravnomočno ugotovljeno, da je pravice upnice do preživnine, ki bi jo bil dolžan plačevati dolžnik najmanj z dnem 2. februarjem 2003 prenehala. Upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up 227/2005 z dne 24. maja 2007 je izpodbijani sklep nepravilen v delu, ki se nanaša na dovolitev izvršbe glede zamudnih obresti. Te so v obdobju od uveljavitve Obligacijskega zakonika do uveljavitve Zakona o spremembi in dopolnitvi obligacijskega zakonika (OZ-A) že dosegle glavnico, zaradi česar so od takrat naprej prenehale teči že po samem zakonu. Sodišče je v sklepu priznalo upnici več zamudnih obresti, kot bi jih po zakonu pripadalo. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo skupaj s spisom odstopi v reševanje Višjemu sodišču v Kopru, ki naj pritožbi ugodi, sklep razveljavi in postopek ustavi, upnico pa obveže na plačilo vseh stroškov dolžnika, ki jih je imel v postopku, podrejeno, da sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo obravnavanje.

Upnica je v odgovoru na pritožbo, vloženem po pooblaščenki opozorila, da je ugovor zastaranja prepozen. Predlagala je zavrnitev pritožbe in povračilo stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

V pritožbi smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb postopka iz 14. tč. drugega odstavka 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ni podana. Sklep ima razloge o vseh odločilnih dejstvih in je zmožen preizkusa, kakšnih nasprotij v razlogih (ki jih pavšalno zatrjuje dolžnik) pritožbeno sodišče ni našlo. Neresnične so dolžnikove trditve, da je dolžnik že v svojem ugovoru izrecno ugovarjal zastaranje vseh terjatev upnice. Ta ugovor je podal prepozno, šele v pritožbi zoper sklep, s katerim je bil njegov ugovor zavrnjen, kar mu je pritožbeno sodišče že pojasnilo v svojem sklepu opr. št. II Cp 1705/2005 z dne 21.11.2006. Tudi ni res, kar pravi v pritožbi, da se sodišče ni opredelilo do njegovih ugovornih navedb o prenehanju preživninske obveznosti. Napadeni sklep ima razloge o tem, toženec pa jih je v enem delu uspel omajati. S sodbo, ki jo je pridobil v času trajanja izvršilnega postopka in je že pravnomočna (sodba Okrožnega sodišča v Novi Gorici opr. št. P 1 z dne 26.2.2008 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru opr. št. Cp 1351/2007 z dne 26.2.2008), je dokazal, da je njegova preživninska obveznost z 2. februarjem 2003 prenehala, s čemer je delno dokazal tudi svoje ugovorne trditve. Pritožbeno sodišče je zato napadeno odločitev spremenilo tako, da se v delu, ki se nanaša na izterjavo preživnine za čas po 2. februarju 2003 ugovoru ugodi, sklep o izvršbi se v tem delu razveljavi in izvršilni predlog zavrne.

Tožnik napada tudi odločitev o zamudnih obrestih, in sicer le iz razloga, ker je sodišče dovolilo izvršbo tudi za obresti, ki so v času od uveljavitve Obligacijskega zakonika – OZ (Ur. l. RS, št. 83/01 z dne 25.10.2001) do uveljavitve Zakona o spremembi in dopolnitvi obligacijskega zakonika (OZ-A, Ur. l. RS, št. 40/07 z dne 7.5.2007) že dosegle glavnico. Glede na zapadlost posameznih preživninskih terjatev, pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima dolžnik vsaj deloma prav. Izračun obresti pokaže, da so zamudne obresti od preživninskih terjatev, zapadlih v obdobju do 28. oktobra 1998, prenehale teči 1. januarja 2002, saj so takrat že dosegle (oz. presegle) glavnico. Ta datum je pomemben, ker je takrat začel veljati OZ, ki je vseboval določbo (376. čl.), da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico. Obresti od terjatev, zapadlih po 28. oktobru 1998 in najkasneje 17. marca 2002, so tudi prenehale teči, ker so do uveljavitve OZ-A (ki je začel veljati 22. maja 2007) dosegle glavnico. Zakonske zamudne obresti od terjatev, zapadlih po 17. marcu 2002 pa niso prenehale teči, saj do uveljavitve OZ-A še niso dosegle glavnice. Za te terjatve namreč določba 376. čl. OZ ne velja več, ker jo je OZ-A črtal, to pomeni, da gredo upnici zamudne obresti od preživninskih terjatev, ki so zapadle v plačilo v obdobju do 28. oktobra 1998, od zapadlosti posamezne terjatve do 1. januarja 2002, obresti od tistih terjatev, ki so zapadle v plačilo v obdobju po 28. oktobru 1998 in do 17. marca 2002 pa le v višini glavnic. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo, napadeni sklep spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka, v preostalem napadenem, a nespremenjenem delu pa je pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo (2. in 3. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ). Dolžnik odločitve o stroških postopka izrecno ni izpodbijal, zato pritožbeno sodišče odločitve, da mora upnica povrniti dolžniku 293,34 EUR njegovih stroškov, ni spreminjalo. Taka odločitev tudi ni v škodo dolžnika.

Dolžnik je s pritožbo uspel le v manjšem delu, kar je pritožbeno sodišče upoštevalo pri odločitvi in odmeri njegovih stroškov. Tako mu je priznalo za sestavo pritožbe 100 odvetniških točk, materialne stroške 2 odvetniški točki (2 %) in DDV 20,4 odvetniške točke, vse po vrednosti točke 0,459 EUR, kar znaša 56,18 EUR. Stroške upnice za odgovor na pritožbo je pritožbeno sodišče štelo za nepotrebne stroške in ji jih ni priznalo. Zato je odločilo, da mora upnica povrniti tožniku 56,18 EUR njegovih stroškov pritožbenega postopka (čl. 154, 155 in 156 ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ in čl. 38 ZIZ).