Jedro

Ker je tožnik potrdilo A1, na podlagi katerega je bila določena uporaba slovenske socialne zakonodaje, pridobil na podlagi 13. člena Uredbe 883/2004/ES za obdobje od 9. 1. 2020 do 9. 2. 2020, torej enako obdobje, kot je določeno v izpodbijani odločbi, sodišče ugotavlja, da si svojega pravnega položaja z izpodbojno tožbo ne more izboljšati, zato tudi iz navedenega razloga tožnikov pravni interes za vodenje postopka ni podan.

Ker je obravnavano obdobje v času odločanja že poteklo in je tožnik že pridobil potrdilo A1 na drugi pravni podlagi za obdobje od 9. 1. 2020 do 9. 2. 2020, izpodbojna tožba ni primerno sodno varstvo, ki bi v danem primeru lahko učinkovito zaščitila njegove pravice in pravne interese.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila vlogo tožnika za izdajo potrdila A1, ki jo je tožnik vložil za napotitev na čezmejno izvajanje storitve v Nemčijo za osebo A.A. za obdobje od 8. 1. 2020 do 9. 2. 2020 (I. točka izreka) in ugotovila, da posebni stroški postopka z odločanjem v upravni zadevi niso nastali (II. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je v skladu z Zakonom o čezmejnem izvajanju storitev (v nadaljevanju: ZČmlS) preverila izpolnjevanje pogojev, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni za odobritev vloge za izdajo potrdila A1. Ugotovila je, da je bila delodajalcu kot vlagatelju v zadnjih treh letih več kot enkrat pravnomočno izrečena globa zaradi prekrška v zvezi s plačilom za delo, delovnim časom ali zaposlovanjem na črno, in sicer so mu bile pravnomočno izrečene 4 globe v zvezi s plačilom za delo.

2. Tožnik očita toženi stranki napačno uporabo materialnega prava, kršitev določb postopka ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Navaja, da bi morala tožena stranka svoje trditve argumentirati in navesti številke in datume izdaje štirih domnevnih glob. Argumentacija izpodbijane odločbe naj bi ne dosegla standardov, ki so določeni v 214. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP). Toženi stranki očita kršitev 22. in 25. člena Ustave RS. Navaja, da 4. člen ZČmlS vsebuje prikrito stransko sankcijo o prepovedi izvajanja čezmejnih storitev. Zavrnitev izdaje obrazca A1 ima za tožečo stranko hude posledice, saj ne more čezmejno poslovati. Izpostavlja več pomembnih pravnih vprašanj in zatrjuje diskriminacijo zakonodajalca med enakimi ali podobnimi pravnimi položaji. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponoven postopek.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo povzema dejansko stanje in navaja, da tožeča stranka nima pravnega interesa v obravnavani zadevi. Navaja, da je tožnik za svojega delavca pridobil potrdilo A1 po 13. členu Uredbe 883/2004/ES, katerega obdobje veljavnosti se skoraj v celoti pokriva s spornim obdobjem – do razlike prihaja le na dan 8. 1. 2020, kar predstavlja zanemarljivo posledico. Podrobneje je prerekala tožbene navedbe v zvezi s kršitvijo pravice do argumentirane odločbe, retroaktivno uporabo ZČmlS in prikrito sankcijo iz 4. člena ZČmlS. Sodišču predlaga, naj tožbo zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrže, podrejeno pa predlaga, naj se tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen. Priglaša stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

K I. točki izreka:

4. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

5. V skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi zanj pomenila izboljšanje pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti.

6. Po prvem odstavku 33. člena ZUS-1 se s tožbo v upravnem sporu lahko zahteva odprava upravnega akta (izpodbojna tožba), ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v tožnikove pravice ali pravne koristi (ugotovitvena tožba), izdajo oziroma vročitev upravnega akta (tožba zaradi molka) in spremembo upravnega akta (tožba v sporu polne jurisdikcije).

7. Z izpodbijano odločbo je bilo odločeno o tožnikovemu predlogu za izdajo potrdila A1 za napotitev na čezmejno izvajanje storitve v Nemčijo za obdobje od 8. 1. 2020 do 9. 2. 2020, kar med strankama ni sporno. Prav tako ni sporno, da je bila tožba vložena 26. 1. 2020, ko obdobje, za katero je tožnik predlagal izdajo potrdila A1, še ni preteklo.

8. Sodišče dodaja, da 8. točka 3. člena ZČmIS določa, da je potrdilo A1 dokument, ki potrjuje, da se za napotenega delavca oziroma samozaposleno osebo ali tujo samozaposleno osebo v času čezmejnega izvajanja storitve še naprej upoštevajo predpisi o socialni varnosti države članice EU, v kateri ima delodajalec ali tuj delodajalec oziroma samozaposlena ali tuja samozaposlena oseba sedež. Iz navedene določbe in določb od 11. do 16. člena Uredbe (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti (UL L št. 166 z dne 30. 4. 2004, str. 1)1, katere izvajanje delno ureja ZČmIS, je razvidno, da se z obravnavanim potrdilom določi zgolj uporabo socialne zakonodaje določene države članice v času čezmejnega izvajanja storitve. ZČmIS določa pogoje, pod katerimi lahko pravne in fizične osebe, registrirane za opravljanje dejavnosti s sedežem v RS, začasno izvajajo storitve v drugi državi članici EU, pri čemer se ta zakon ne uporablja za čezmejno izvajanje storitev delodajalcev, katerih napoteni delavci običajno opravljajo delo v dveh ali več državah članicah EU (prvi in drugi odstavek 1. člena ZČmIS).

9. Tožena stranka je v odgovoru pojasnila, da je tožnik vlogo, na podlagi katere je bila izdana izpodbijana odločba, vložil na podlagi 12. člena Uredbe 883/2004/ES. Tožena stranka je tudi navedla, da je tožnik 9. 1. 2020 vložil novo vlogo za pridobitev potrdila A1 na podlagi 13. člena Uredbe 883/2004/ES in da je potrdilo A1 za obdobje od 9. 1. 2020 do 9. 2. 2020 tudi prejel na dan oddaje vloge. Tožnik teh dejstev ni prerekal, zato se v skladu s drugim odstavkom 214. člena Zakona o pravdnem postopku štejejo za priznana. Ker je tožnik potrdilo A1, na podlagi katerega je bila določena uporaba slovenske socialne zakonodaje, pridobil na podlagi 13. člena Uredbe 883/2004/ES za obdobje od 9. 1. 2020 do 9. 2. 2020, torej enako obdobje, kot je določeno v izpodbijani odločbi, sodišče ugotavlja, da si svojega pravnega položaja z izpodbojno tožbo ne more izboljšati, zato tudi iz navedenega razloga tožnikov pravni interes za vodenje postopka ni podan. Tožena stranka utemeljeno opozarja, da do razlike prihaja le na dan 8. 1. 2020, kar po oceni sodišča predstavlja zanemarljivo posledico.

10. Tožena stranka pa po mnenju sodišča prav tako utemeljeno opozarja, da bi v morebitnem ponovljenem postopku prišlo tudi do neizpolnjenega pogoja iz prve točke prvega odstavka 8. člena ZČmIS, ki določa, da delavec, za katerega je bila vložena vloga, ne sme imeti že veljavnega potrdila A1, izdanega za isto obdobje. Vloga tožnika za izdajo potrdila A1 po 12. členu Uredbe 883/2004/ES bi bila v ponovljenem postopku zavrnjena, kar pomeni, da tožnik z izpodbojno tožbo ne more doseči nikakršne pravne koristi, saj ne more pridobiti izboljšanega pravnega položaja, kot ga je že dosegel. 11. Izpodbojna tožba je namenjena temu, da se z odpravo nezakonitega upravnega akta prepreči poseg v pravni položaj tožnika in da se zadeva vrne v ponovno odločanje pristojnemu upravnemu organu, ki naj v ponovnem odločanju postopek zaključi z izdajo pravilnega in zakonitega upravnega akta. Ker je obravnavano obdobje v času odločanja že poteklo in je tožnik že pridobil potrdilo A1 na drugi pravni podlagi za obdobje od 9. 1. 2020 do 9. 2. 2020, izpodbojna tožba ni primerno sodno varstvo, ki bi v danem primeru lahko učinkovito zaščitila njegove pravice in pravne interese. Iz navedenega razloga tožnik nima pravnega interesa za odločanje o postavljenem zahtevku, saj si z njim ne more izboljšati pravnega položaja.

12. V skladu s šesto alinejo prvega odstavka 36 člena ZUS-1 sodišče v primeru, če upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist, tožbo s sklepom zavrže. Tožnik si v obravnavani zadevi, z izpodbojno tožbo svojega pravnega položaja v nobenem primeru ne more izboljšati, zato nima pravnega interesa zanjo. Sodišče je zato tožbo zavrglo na podlagi 6. alineje 1. odstavka 36. člena ZUS-1. Iz istih razlogov tudi ni razpisalo glavne obravnave, saj niso podane procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe. Če pa procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe niso podane, to pomeni, da noben dokaz, ki bi se izvedel na obravnavi, ne bi mogel vplivati na odločitev. Torej je podan razlog za opustitev obravnave po drugi alineji drugega odstavka 59. člena ZUS-1. K II. točki izreka

13. Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže. 1 Navedena Uredba je bila zadnjič spremenje z Uredbo Komisije (EU) št. 1372/2013 z dne 19. decembra 2013 o spremembi Uredbe (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta o koordinaciji sistemov socialne varnosti in Uredbe (ES) št. 987/2009 Evropskega parlamenta in Sveta o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe (ES) št. 883/2004 (UL L št. 346 z dne 20. 12. 2013, str. 27; v nadaljnjem besedilu: Uredba 883/2004/ES),