Jedro

Odgovornost za stvarne napake je posebna vrsta poslovne odškodninske odgovornosti, zato je izključena uporaba splošnih pravil o odškodninski odgovornosti.

Naročnik mora določiti izvajalcu gradbenih del primeren rok za odpravo napak. Šele, če izvajalec napake ne odpravi do poteka tega roka, jo lahko naročnik po lastni izbiri odpravi na njegov račun, ali zniža plačilo, ali pa odstopi od pogodbe.

Nad tožnikom je bil med pravdnim postopkom uveden stečajni postopek. Če ob začetku stečajnega postopka hkrati obstaja terjatev posameznega upnika do stečajnega dolžnika in nasprotna terjatev stečajnega dolžnika do tega upnika, terjatvi z začetkom stečajnega postopka veljata za pobotani (261. člen ZFPPIPP). Ker gre za zakonsko pobotanje, ki je nastopilo že z uvedbo stečajnega postopka, tričlenski izrek ne le, da ni potreben, je nedopusten. Sodišče zato v primeru, če ugotovi, da je terjatev, ki jo uveljavlja toženec v pobotnem ugovoru (delno) utemeljena, to upošteva pri odločitvi o utemeljenosti denarnega zahtevka tožnika kot stečajnega dolžnika, kar pojasni v obrazložitvi sodbe, ne odloči pa o obstoju ali neobstoju obeh terjatev, niti ne izreče pobota.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča in prvotožena stranka krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek zoper drugotoženko (točka 1 izreka sodbe), prvotožencu pa je naložilo, da je dolžan plačati tožniku 10.960,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2008 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek zoper prvotoženca je zavrnilo (točka 2 izreka sodbe). Odločilo je še, da je prvotoženec dolžan povrniti tožniku pravdne stroške v znesku 870,79 EUR v roku petnajstih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka 3 izreka sodbe).

2. Prvotoženec vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da sodbo v izpodbijanem delu (2. in 3. točka izreka) spremeni tako, da tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne in tožniku naloži plačilo stroškov prvotoženca, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da prvotoženec ni sklenil pogodbe s tožnikom. Ustni dogovor je bil sklenjen z R. K. kot fizično osebo. To mu je predlagal R. K., ker je trdil, da bo to ceneje za oba. Na popisu materiala je podpis R. K., ki je tudi prejel denar. Prvotoženec je izpovedal, da se je za izvedbo del dogovarjal z R. K. in njemu je tudi izročil 2,000.000,00 SIT in kasneje še 2.000,00 EUR. Za družbo je izvedel šele ob prejemu tožbe. Tudi drugotoženka je izpovedala, da je sinu dala denar in zahtevala, da R. K. podpiše prejem denarja. Razen iz računa, iz vseh drugih dokazov izhaja, da je storitev opravil R. K. Račun je bil poslan 18. 12. 2007, osem mesecev po tistem, ko je R. K. zapustil objekt. Ker ni bila sklenjena pisna pogodba in ker je dokazno breme glede aktivne legitimacije na tožniku, bi moralo sodišče glede na izvedene dokaze ugotoviti, da tožnik ni dokazal aktivne legitimacije. Prenova je bila ocenjena na 4.000.000,00 SIT. R. K. je prejel 2.000.000,00 SIT leta 2006 in kasneje leta 2007 še 2.000,00 EUR, 1.000,00 EUR je dobil nakazanih na njegov račun, kar je več kot polovica investicije. Nerazumljivo je, da sodišče tega plačanega zneska ni upoštevalo. V navedenem znesku za prenovo je vključena: nova streha, stopnišče, velux okna in izdelava povezave med etažama. Popis materiala je bil narejen kasneje, ker so cene navedene v EUR. Če bi bil popis narejen prej, bi bile cene v SIT. Neresnična je zato trditev R. K., da je ob prejemu 2.000.000,00 SIT in 2.000,00 EUR hkrati predložil tudi popis materiala. Tudi iz obrazložitve sodbe izhaja, da je tožnik pojasnil, da so ob porušenju strehe ugotovili, da bo obseg del večji in da v prvotnem dogovoru niso bili zajeti stroški izdelave dimnika. To je dodaten razlog, da popis materiala ni mogel biti predložen ob prejetju gotovine za prenovo. Sodišče ni navedlo razlogov, na podlagi katerih je priznalo aktivno legitimacijo tožniku, zato je kršilo 22. člen Ustave. Zmotna je ugotovitev sodišča, da je prišlo do odstopa od pogodbe pred dokončanjem del zaradi krivde prvotoženca in ker ni imel denarja, da bi plačal storitev. Iz mnenja izvedenca gradbene stroke F. M., ki ga je za potrebe te pravde pridobil prvotoženec, izhaja, da je bilo delo opravljeno nestrokovno. Statik ni naredil statičnega izračuna, ni bila narejena sklica izvedbe, ni bil pridobljen načrt gradbenih konstrukcij, ni bil izdelan zapisnik o prevzemu del med naročnikom in izvajalcem, ki je podlaga za izdajo izračuna, uporabljen konstrukcijski les ni bil ustrezen. Zaradi nestrokovnih del obstaja velika verjetnost, da se bo streha porušila. Izvedenec ugotavlja, da je treba dimnik porušiti in izdelati nov dimnik1. Po ogledu leta 2011 je F. M. sanacijska dela ocenil v višini 30.000,00 EUR. Prvotoženec je izpovedal, da ni bilo dogovorjeno, da se bodo postavili železni tramovi in da je tožnik s tem želel le prevaliti krivdo za neizvedena dela na prvotoženca. Železna konstrukcija na strehi ni (bila) potrebna, ker ima streha leseno konstrukcijo. Tudi ni jasno, zakaj je vrednost podpornikov, ki bi jih bilo treba namestiti na leseni konstrukciji po oceni izvedenca J. D., ki je bil postavljen v sodnem postopku, 6.543,72 EUR, če R. K. zatrjuje, da je lesena konstrukcija dobro narejena. Toženca sta izpovedala, da sta imela stalne pripombe, ker dela niso bila izvedena kvalitetno in sta o tem obveščala R. K. Do odstopa od dogovora je prišlo, ker R. K. gradbenih del ni opravljal strokovno in kvalitetno. Prvotoženec je zato zahteval, da R. K. zapusti objekt. Če bi se gradbena dela nadaljevala, bi bila škoda še večja. Tudi izvedenec J. D. ugotavlja, da nedokončana prenova ne ustreza zahtevam sodobnih obveznih standardov Eurokoda 8 za projektiranje potresnoodpornih zidanih konstrukcij, da je treba postaviti novo strešno konstrukcijo z novim krovom brez zidnih vezi, da je tožnik glede na mesto vgraditve in izvedbe gradbeno obrtniških del na stavbi opravil vsa dela s skrito napako, ki zadeva njeno stabilnost, zato je potrebna sanacija, ker streha ni varna in uporabna, prav tako ne mansarda. Prvotoženec je vložil pobotni ugovor, ki bi ga sodišče moralo upoštevati v okviru znižanja plačila, ne glede na stečajni postopek2. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je prvotoženec izgubil zahtevke iz naslova napak na objektu zaradi poteka prekluzivnih rokov. Prvotoženec lahko tudi v tem postopku ugovarja in uveljavlja svoje pravice do znižanja plačila in do povračila škode.

3. Tožnik je v odgovoru na pritožbo predlagal zavrnitev pritožbe, priglasil pa je tudi stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih pomanjkljivosti, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Razlogi, zaradi katerih je tožnik aktivno legitimiran in razlogi o drugih odločilnih dejstvih so v sodbi jasni, pregledni in argumentirano obrazloženi. Dokazna ocena temelji na metodološkem napotku iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Iz teh razlogov je neutemeljeno pritožbeno zatrjevanje, da je zaradi pomanjkljive obrazložitve kršena prvotožencu ustavna pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Nestrinjanje z razlogi ne pomeni, da sodba nima razlogov. Sodišče prve stopnje je tudi popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje3. 6. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo razloge, na podlagi katerih je ugotovilo, da je prvotoženec vedel, da je sklenil gradbeno pogodbo z družbo (tožnikom) in ne s fizično osebo R. K., ki je sodeloval pri pogajanjih in sklenitvi ustnega dogovora kot predstavnik oziroma zastopnik družbe. Pritožba ne izpodbija delovne metode (postopka), na podlagi katere (katerega) je sodišče ugotovilo dejansko stanje, izpodbija pa argumentacijo dejanskih ugotovitev4. Pritožba navaja, da izpovedba prvotoženca potrjuje, da se je dogovarjal z R. K., ki mu je predlagal, da bi zaradi cenejše storitve sam izvedel gradbena dela in ne družba, da R. K. takrat ni bil direktor družbe, da ni bila sklenjena pisna pogodba, da iz potrdila o plačilu ne izhaja, da bi družba prejela ta delna plačila od prvotoženca, da je bil popis materiala narejen po prejemu delnih plačil in da tudi izpovedba drugotoženke, ki je dala denar prvotožencu za predplačila, potrjuje, da je bilo dogovorjeno, da bo R. K. izvedel dogovorjena dela. Prvotoženec je še navedel, da je za družbo izvedel šele ob prejemu tožbe. Prav slednja navedba posebej potrjuje neresničnost in neprepričljivost izpovedbe prvotoženca, saj so v sodbi navedeni prepričljivi razlogi, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo, da sta se prvotoženec in R. K. poznala pred sklenitvijo pogodbe, da je prvotoženec prihajal na sedež družbe in kot predstavnik svoje družbe predlagal sodelovanje za izgradnjo osemnajstih hiš v V. ter da je na sedežu družbe tudi srečaval poslovne partnerje tožnika. Teh dejstev prvotoženec v postopku pred sodiščem prve stopnje in tudi v pritožbi opredeljeno ni izpodbijal. Logičen je zato sklep, da je prvotoženec vedel za družbo že pred sklenitvijo pogodbe in da je R. K. predstavnik družbe. Toženca sta prejela račun tožnika za opravljene storitve, kateremu nista nasprotovali iz razloga, ker ga je izdala neupravičena oseba, prepričljiva izpovedba direktorja družbe, pa tudi ravnanja prvotoženca ob odstopu od pogodbe5, potrjujejo, da je bila pogodba sklenjena z družbo (tožnikom). Iz teh razlogov pritožbeni razlogi niso uspeli izpodbiti prepričljive argumentacije sodišča prve stopnje, na podlagi katere je bilo ugotovljeno, da je v času sklenitve pogodbe R. K. nastopal kot zastopnik tožnika, ki je v imenu in na račun družbe sklenil pogodbo o prevzemu gradbenih del in za družbo prevzel tudi delna plačila, ki so bila namenjena nakupu materiala.

7. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da sta se pravdni stranki dogovorili za demontažo stare strehe in izdelavo nove, za povišanje strehe in dodatno za izgradnjo dimnika, ker sta toženca želela na podstrešju narediti stanovanje. Sklenjena je bila gradbena pogodba, ki je bila izpolnjena le delno, ker je drugotoženec odstopil od pogodbe. Na podlagi zaslišanja prič je bilo prepričljivo ugotovljeno6, da je bila železna konstrukcija vključena v načrt rekonstrukcije objekta. R. K. je izpovedal, da je bila lesena konstrukcija dobro narejena7, vendar je bilo hkrati ugotovljeno, da bi železna konstrukcija nadomestila le večje lesene tramove, da bi se na ta način pridobila večja površina stanovanja. Sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanja prič ugotovilo8, da se je prvotoženec strinjal, da se namesti železna konstrukcija, odločil pa se je, da bo za izvedbo teh del najel drugega izvajalca, nato pa je tožnika tudi odslovil. Sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanja prič, ki so opravljale dela na objektu, ugotovilo, da prvotoženec ni grajal napak in da do odstopa od pogodbe ni prišlo zaradi napak pri izvedbi del ter da prvotoženec ni dal tožniku primernega roka za odpravo napak. Prepričljivo je bilo tudi pojasnjeno, da je prvotoženec odstopil od pogodbe zaradi pomanjkanja denarja, kar dodatno potrjuje dejstvo, da toženca nista dokončala del, ki so bila dogovorjena s tožnikom in tudi nista izvedla gradbenih del v višini 6.543,72 EUR, ki so po mnenju izvedenca nujno potrebna za sanacijo objekta9. 8. Osnovno pravilo pri škodi zaradi stvarne napake, ki se kaže kot zmanjšanje vrednosti stvari je, da je ni mogoče kumulirati s splošnim odškodninskim zahtevkom za povrnitev škode, ker gre za posebno vrsto poslovne odškodninske odgovornosti, s katerim se varuje interes naročnika za pravilno izpolnitev. Splošna pravila o poslovni odškodninski odgovornosti se uporabljajo samo za tiste pojavne oblike kršitve pogodbene obveznosti, ki se kažejo bodisi kot neizpolnitev bodisi kot izpolnitev z zamudo10 ali v primeru refleksne škode. Odgovornost za stvarne napake je torej posebna vrsta poslovne odškodninske odgovornosti, zato je izključena uporaba splošnih pravil o odškodninski odgovornosti. Ali povedano bolj konkretno. Če je prišlo do odstopa od pogodbe, naročnik ne more več uveljavljati drugih jamčevalnih zahtevkov (npr. znižanja kupnine). V takem primeru pa lahko po drugem odstavku 635. člena OZ proti podjemnikovemu11 zahtevku za plačilo uveljavlja ugovor (jamčevalni zahtevek) za znižanje plačila zaradi napak in (pobotni) ugovor (nasprotni denarni zahtevek) za plačilo odškodnine zaradi napake12. To upravičenje pa ima le, če je o napakah pravočasno obvestil izvajalca, s tem, da skupna višina obeh zahtevkov ne more presegati zneska plačila, ki ga izvajalec še uveljavlja v razmerju do naročnika.

9. Pri odgovornosti za napake gradbe se uporabljajo določila OZ o podjemni pogodbi (660. člen OZ), če v poglavju, ki ureja gradbeno pogodbo ni drugače določeno. Na podlagi 639. člena OZ mora naročnik določiti izvajalcu gradbenih del primeren rok za odpravo napak. Šele, če izvajalec napake ne odpravi do poteka tega roka, jo lahko naročnik po lastni izbiri odpravi na njegov račun, ali zniža kupnino, ali odstopi od pogodbe (tretji odstavek 639. člena OZ). Naročnik je dolžan izvajalca obvestiti o napaki in mu dovoliti (omogočiti), da napako odpravi. Druge jamčevalne zahtevke (odprava napake, sorazmerno znižanje plačila oziroma odstop od pogodbe) lahko naročnik uveljavi samo, če izvajalec v primernem roku napake ni odpravil. Povedano drugače, za (uspešno) uveljavljanje drugih jamčevalnih zahtevkov mora biti (po splošnem pravilu) izpolnjena dodatna predpostavka, da je naročnik prej izvajalcu omogočil, da napako odpravi sam in ta tega v primernem roku ni storil13. 10. Prvotoženec bi moral grajati napake v roku enega meseca, ko so bile odkrite, oziroma najkasneje v roku dveh let od prevzema opravljenega dela (prvi in drugi odstavek 634. člena OZ). Tudi napake v izdelavi gradbe, ki zadevajo njeno solidnost, bi moral prvotoženec grajati v roku šestih mesecev, ko je napako ugotovil (prvi odstavek 663. člena OZ). Prvotoženec je zatrjeval, da je leta 2007 odstopil od pogodbe zaradi stvarnih napak. Med pravdo je pridobil za lastne potrebe tri mnenja izvedenca gradbene stroke F. M.14, zato se je najmanj ob izdelavi teh mnenj seznanil z napakami gradnje in s škodo. Prvotoženec je tožnika obvestil o napakah z vlogo 8. 10. 201215, zato sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da prvotoženec ni v prekluzivnih rokih obvestil tožnika o napakah in posledično tožniku ni dal primernega roka za odpravo napak. Prvotoženec ni opredeljeno zatrjeval, še manj pa dokazal, da pravice iz naslova jamčevalnih zahtevkov ni izgubil, ker se napake nanašajo na dejstva, ki so bila tožniku kot izvajalcu znana oziroma mu niso mogla ostati neznana, pa jih ni sporočil prvotožencu kot naročniku (primerjaj s 636. členom OZ in tretjim odstavkom 663. člena OZ) oziroma da tožnik ni imel strokovnega znanja, da bi stvarne napake odpravil ali da stvarnih napak ne bi mogel ali hotel odpraviti (primerjaj s 638. členom OZ in tretjim odstavkom 663. člena OZ). Ta dejstva tudi niso bili dokazana z izvedenskim mnenjem, iz katerega sicer izhaja, da je tožnik gradbena dela izvedel z napakami (nekatere so bile tudi skrite), predvsem pa v tem delu ni bilo ustrezne trditvene podlage. Ker prvotoženec pred odstopom od pogodbe16 ni obvestil tožnika o napakah in mu ni dal naknadnega roka za odpravo napak, je neupravičeno odstopil od pogodbe, zato je tudi izgubil pravico do uveljavljanja drugih jamčevalnih zahtevkov, kakor tudi pravico do ugovora iz drugega odstavka 635. člena OZ.

11. Prvotoženec v pobot uveljavlja vrednost sanacijskih del v višini 36.000,00 EUR, s katerimi bi lahko odpravil stvarne napake. Pojasnjeni so bili že razlogi, zaradi katerih takšen ugovor prvotoženca ni utemeljen. Prvotoženec z ugovorom ne uveljavlja refleksne škode (vsaj opredeljeno ne), torej škode, ki je zaradi stvarnih napak nastala na drugih stvareh, za katero veljajo pravila o splošni odškodninski odgovornosti. Odstop od pogodbe ima za posledico, da sta pravdni stranki prosti svojih obveznosti (tudi) glede neizvršenih del, razen obveznosti za povrnitev morebitne škode v zvezi z neizvršenimi deli (glej prvi odstavek 111. člena OZ). Pravdni stranki te škode ne uveljavljata17. Vsaka stranka, ki je deloma izpolnila pogodbo, ki je razdrta, pa ima pravico do vrnitve tistega, kar je dala (drugi odstavek 111. člena OZ). Tožnik za dela, ki niso bila izvršena, ni prejel predplačila. Predplačilo je prejel za material, ki ga je po ugotovitvah sodišča prve stopnje18 porabil za opravljena dela, kar pritožba opredeljeno ne izpodbija, s tem, da prvotoženec že v postopku pred sodiščem prve stopnje ni opredeljeno zatrjeval, da je predmet njegovega ugovora tudi zahtevek, ki se nanaša na vrednost materiala, ki ni bil porabljen, ker gradbena dela niso bila v celoti opravljena. Kot pa je bilo že pojasnjeno prvotoženec tudi ne more več uveljaviti ugovora za znižanje plačila zaradi napak pri gradnji.

12. Sodišče pravilno ugotavlja, da se pravdni stranki ob sklepanju pogodbe nista dogovorili glede vrednosti posameznih predvidenih del, tako da dogovor ni podlaga za plačilo del, ki so bila dejansko izvedena. Tožnik zahteva plačilo za opravljeno dela, priznana pa so mu bila dela v zmanjšani vrednosti zaradi napak oziroma slabše izvedbe, kar je razvidno iz rekapitulacije stroškov, kot jih je ocenil v izvedenskem mnenju J. D.19

13. Nad tožnikom je bil med pravdnim postopkom uveden stečajni postopek. ZFPPIPP v 261. člen določa, če ob začetku stečajnega postopka hkrati obstaja terjatev posameznega upnika do stečajnega dolžnika in nasprotna terjatev stečajnega dolžnika do tega upnika, terjatvi z začetkom stečajnega postopka veljata za pobotani20. Ker gre za zakonsko pobotanje, ki je nastopilo že z uvedbo stečajnega postopka, tričlenski izrek ne le, da ni potreben, je nedopusten21. Sodišče zato v primeru, če ugotovi, da je terjatev, ki jo uveljavlja toženec v pobotnem ugovoru (delno) utemeljena, to upošteva pri odločitvi o utemeljenosti denarnega zahtevka tožnika kot stečajnega dolžnika, kar pojasni v obrazložitvi sodbe, ne odloči pa o obstoju ali neobstoju obeh terjatev, niti ne izreče pobota22. Tako je ravnalo tudi sodišče prve stopnje. V obrazložitvi sodbe je pojasnilo, da terjatev prvotoženca, ki jo uveljavlja v pobot, ni utemeljena in zato do pobotanja po samem zakonu ni prišlo. Pritožba zato zmotno meni, da sodišče prve stopnje o ugovoru prvotoženca ni odločalo, ker odločitev o zavrnitvi ugovora ni vsebovana v izreku sodbe.

14. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Prvotoženec s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni bil potreben, zato pravdni stranki krijeta sami vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Podrobneje glej pritožbo na str. 6-7., kjer prvotoženec povzema mnenje F. M. 2 Pritožba se sklicuje na odločbo VSL II Cp 2161/2011. 3 Materialnopravna podlaga pritožbenega sodišče pri odločitvi so: 633.- 640., 649., 660., 662. in 663. čl. Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in 261. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP); enako materialnopravno podlago pa je pri odločitvi upoštevalo tudi sodišče prve stopnje. 4 Podrobneje glede kompetenca pritožbenega sodišča pri preskušanju dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih pritožba izpodbija - glej Jan Zobec: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, letnik 2005, stran 93. 5 Ki bodo podrobneje pojasnjena v nadaljevanju; npr. da je prvotoženec odstopil od pogodbe zaradi pomanjkanja finančnih sredstev. 6 Podrobneje v tem delu glej 11. tč. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje na str. 8-9. 7 Kot to izpostavlja pritožba. 8 Glej op. 6. 9 Podrt je bil po letu 2008 le del lesenega konzolnega ostrešja na severni strani objekta, kot to izhaja iz mnenja F. M.; glej pripravljalno vlogo prvotoženca z dne 8. 10. 2012 stran 75 sodnega spisa. 10 Glej 11. tč. obrazložitve sodbe in sklepa VSRS II Ips 228/2015. 11 Oziroma izvajalcu gradbenih del; v nadaljevanju izvajalec. 12 Glej dr. Nina Plavšak: Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, Ljubljana 2004, str. 856. 13 Glej dr. Nina Plavšak: Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, Ljubljana 2004, str. 860. 14 Z dne 28. 8. 2008, 5. 4. 2010 in 10. 12. 2011. 15 Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da prvotoženec v odgovoru na tožbo (glej stran 36 sodnega spisa) ni opredeljeno grajal napake in da ni dal nobenih konkretnih trditev kdaj in katere napake je grajal (glej 17. tč. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). 16 In tudi kasneje ne, vse do vročitve pripravljalne vloge z dne 8. 10. 20012 tožniku. 17 Ne tožnik s tožbenim zahtevkom in ne prvotoženec v pobotnem ugovoru. 18 Glej 15. tč. sodbe sodišča prve stopnje. 19 Glej izvedensko mnenje na str. 186-187 sodnega spisa oz. na str. 7-8 izvedenskega mnenja z dne 27. 6. 2015. Izvedenec je tudi pojasnil, da obrtniška dela za dimnik niso bila predmet stroškov tožnika (glej str. 188 sodnega spisa oz. na str. 9 izvedenskega mnenja z dne 27. 6. 2015). 20 Razen, če je bila terjatev pridobljena na podlagi cesije po začetku stečajnega postopka - glej 263. člen ZFPPIPP. 21 Podobno velja tudi glede ugovora, ki se nanaša na znižanje plačila zaradi napak (glej drugi odstavek 635. člena OZ) ali pa v primeru, ko toženec uveljavlja v pobot terjatev, za katero ima že izvršljiv pravni naslov. 22 Primerjaj s sklepom VSRS III Ips 99/2013.