Jedro

Če se je tožnik odločil za tožbo zaradi izpolnitve pogodbene obveznosti in je zahtevku že pravnomočno ugodeno, ne more z novo tožbo zahtevati še razveljavitev pogodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev pogodbe z dne 5.11.1990 in plačilo odškodnine na stanovanjski hiši v znesku 5.195.000,00 tolarjev ter vrnitev pravdnih stroškov. Tako je odločilo zato, ker je tožnik po določilu 124. člena Zakona o obligacijskih razmerjih v zadevi P že zahteval izpolnitev pogodbene obveznosti in sedaj ne more zahtevati še razdrtja pogodbe.

Tudi odškodnine zaradi neizpolnitve obveznosti ne izkazuje, marveč zahteva plačilo 5.195.932,91 tolarjev kot večjo vrednost prodanega objekta po novi cenitvi.

Proti tej sodbi se je pritožil tožnik, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge po določilu 353. člena Zakona o pravdnem postopku.

Predlaga, da se sodba razveljavi in "prizna tožbeni zahtevek", ali vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Povsem zgrešeno se mu zdi stališče sodišča prve stopnje, češ da je tožnik z zahtevkom za plačilo kupnine in sodbo na podlagi pripoznave v zadevi P že izrabil svojo pravico ter opozarja na načeli vestnosti in poštenja ter dolžnosti izpolnitve obveznosti. Tudi zavrnitev zaradi litispendence se mu zdi zgrešena. Po njegovem bi bilo treba sodbo šteti za opomin in naknadni rok za izpolnitev, nikakor pa ne za razlog, zaradi katerega bi ugasnila tožnikova pravica po odstopu od pogodbe. Navaja dopis z dne 15.2.1993, ki mu tožena stranka ni ugovarjala in trdi, da je pogodba s tem prenehala. Tudi pojasnilu, naj zahteva izvršitev sodbe v zadevi P se upira in navaja, da je izvrŠba prisilno sredstvo, ki ga upnik izbira po svoji presoji.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje, ki je preizkusilo izpodbijano sodbo v v skladu z določilom 365. člena Zakona o pravdnem postopku, je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v pravilno izvedenem postopku dovolj popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje. Iz dejanske podlage tožbe, ki izraža, da tožnik po sklenitvi pogodbe ni zadovoljen s ceno, je skušala ugotoviti ustrezen pravni temelj in je pri tem posebej preučilo določilo 124. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ki ga tožnik navaja v IV. točki svoje vloge. Ker tožnikov zahtevek niti po tem določilu, niti po drugih predpisih materialnega prava ni utemeljen, ga je povsem pravilno zavrnilo.

Sodišče druge stopnje, ki sprejema vse razloge izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbo dodaja: Po določilu 111. člena Zakona o obligacijskih razmjerjih je pogodba izpodbojna, če jo je sklenila stranka, ki je poslovno omejeno sposobna, če so bile pri sklenitvi napake glede volje strank, kot tudi, če je v zakonu ali posebnem predpisu to določeno. O poslovni nesposobnosti med postopkom ni bilo govora. Pri napakah volje bi prišla v poštev zmota, vendar mora biti po določilu 61. člena Zakona o obligacijskih razmjerjih tako odločilna, da sicer stranka, ki je v zmoti, ne bi sklenila pogodbe. Da temu ni tako, je ugotovilo že sodišče prve stopnje, ker je tožnik že vložil tožbo na izpolnitev pogodbe, ki jo sedaj izpodbija, in je v zadevi P pravnomočno razsojeno. Zakaj tožnik ne more zahtevati razveljavitve pogodbe po določilu 124. člena zakona o obligacijskih razmerjih, je navedeno v obrazložitvi izpodbijane sodbe, rok za razveljavitev zaradi čezmernega prikrajšanja po določilu 139. člena Zakona obligacijskih razmerjih pa je tudi potekel. Glede na to je sodišče prve stopnje povsem pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev pogodbe.

Kar se tiče pritožbenih navedb v zvezi z načeli iz 12. in 17. člena Zakona o obligacijskih razmerjih je pripomniti, da veljata za obe pravdni stranki, da soglasne volje pogodbenih strank za razveljavitev pogodbe očitno ni, zakonitih razlogov pa tudi ne. Tudi odškodninski zahtevek za plačilo 5.195.000 tolarjev odškodnine je bilo treba zavrniti, saj tožnik ne navaja obstoja elementov, ki so podlaga za nastanek odškodninske obveznosti.

Pritožbena izvajanja v zvezi z litispendenco niso razumljiva, saj bi šlo v primeru, da bi bila objektivna podlaga tožbe identična s tisto v zadevi P kvečjemu za razsojeno stvar in bi bilo treba po določilu drugega odstavka 333. člena Zakona o pravdnem postopku zavreči tožbo.

Sicer pa pravnomočna sodba ni opomin in ni mogoče vtoževati razveljavitve razveljavljene pogodbe. Ker torej niso podani pritožbeni razlogi, je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo. Ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni našlo nobenega od razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je izpodbijano sodbo v skladu z določilom 368. člena Zakona o pravdnem popstopku potrdilo.

Pri tem je uporabilo določila Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90 in RS št. 55/92) in Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l.SFRJ št. 29/78, 39/85 in 57/89) na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I).