Jedro

Novo škodo je treba razumeti kot škodo, ki izvira iz istega škodnega dogodka, pa v času sojenja oziroma sklenitve poravnave ni bilo gotovo ali bo nastala in če bo, kakšen bo njen obseg.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnica se je 20. 12. 2006 telesno poškodovana v prometni nesreči. Prometno nesrečo je povzročil zavarovanec tožene stranke. Na podlagi sklenjene izvensodne poravnave dne 22. 7. 2009, je tožnica od tožene stranke prejela odškodnino v višini 5.650,00 EUR za materialno in nematerialno škodo. Tožnica zatrjuje, da se je v letu 2010 in 2011 njeno zdravstveno stanje postopno poslabševalo, zato je morala poiskati zdravniško pomoč zaradi hudih bolečin v desni zgornji okončini, v petem prstu, v komolcu, ramenu, v predelu hrbtenice in v vratu. Na podlagi odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije(1) z dne 23. 2. 2012 je bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela in zato ji je bila priznana pravica do dela s skrajšanim delovnim časom štiri ure dnevno. Tožena stranka je odškodninski zahtevek tožnice za novo škodo zavrnila, zato tožnica iz naslova telesnih bolečin, strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti ter izgube na plači zahteva odškodnino v višini 20.200,00 EUR. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da so bile zdravstvene težave tožnice po sklenitvi poravnave pričakovane, delno pa tudi niso v vzročni zvezi s prometno nesrečo z dne 20. 12. 2006. Prvo sodišče je v sodbi še pojasnilo, da te zdravstvene težave pri tožnici ne predstavljajo nenadnih in nepredvidljivih sprememb, zaradi katerih bi nastala pri tožnici nadaljnja škoda, ki ob sklenitvi poravnave po normalnem teku stvari ne bi bila predvidljiva.

2. Tožnica vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(2). Sodišče prve stopnje neutemeljeno ni upoštevalo odločbe ZPIZ z dne 23. 2. 2012 in izvedenskih mnenj invalidske komisije. Tožnica je to dokumentacijo predložila kasneje, ker je izvedenec v mnenju navedel, da zdravljenje tožnice v letu 2008, ko se je invalidska komisija ukvarjala z njeno invalidnostjo, še ni bilo končano, zato tudi invalidnosti še ni bilo. Tožničino zdravljenje je bilo ob prvem odločanju o invalidnosti leta 2008 zaključeno, kar izhaja iz izvedenskega mnenja invalidske komisije z dne 4. 2. 2008. Navedene dokumentacije izvedenec in sodišče prve stopnje nista upoštevala. Ta dokumentacija dokazuje navedbe tožnice, da ji je bilo leta 2008 objektivno pojasnjeno, da se zdravstveno stanje ne bo poslabšalo, zato sodišče prve stopnje zmotno ugotavlja, da iz razloga, ker je nevrolog leta 2008 napotil tožnico na invalidsko komisijo, je tožnica lahko vedela za obstoj invalidnosti. Poravnalna ponudba je bila podpisana le na podlagi mnenj in odločbe ZPIZ, s katerimi je bil zavrnjena zahteva tožnice za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Sodna praksa pri odločanju o novi škodi ne uporablja merila dobrega strokovnjaka, ampak merilo skrbnega oškodovanca in zavezanca za plačilo odškodnine. Sodišče prve stopnje zmotno ugotavlja, da bi tožnica na podlagi izvidov nevrologa in nevrokirurga lahko sklepala na poslabšanje njenega zdravstvenega stanja po sklenjeni poravnavi. Tudi izvedenec v mnenju pojasnjuje, da je bil nastop nove škode predvidljiv, ne pa gotov. Očitno so bila mnenja zdravnikov glede zdravstvenih težav tožnice različna. Zdravniki v invalidski komisiji zdravstvenih težav tožnice niso napovedali, zato ji niso priznali invalidnosti. Izvedenec ugotavlja, da zdravljenje v letu 2008 še ni bilo zaključeno, zato tožnici ni bila priznana invalidnost, to pa je napačna predpostavka, iz katere je izvedenec utemeljeval svoje strokovne ugotovitve. Svojo napako je na obravnavi priznal, zato njegovega mnenja ni moč upoštevati. Navedeno napačno predpostavko je izvedenec opravičeval z razlogi o zdravstvenih težavah tožnice iz nesreče iz leta 1994, zato se zastavlja vprašanje, kako naj bi tožnica leta 2009, kot laična oseba vedela, kakšno zdravstveno stanje je pri njej predvidljivo, če tudi izvedenec v mnenju zatrjuje, da je bilo zdravstveno stanje tožnice „do neke mere predvidljivo“ in ne gotovo. Anomaliji vretenc je izvedenec pripisal 10 % tožničinih težav. Te anomalije je imela tožnica že od rojstva, ki se niso manifestno izrazile, zato je tožnica utrpela hujšo poškodbo. Navedene poškodbe pospešijo proces spondiloze, sodišče prve stopnje pa teh 10 % ne bi smelo šteti kot tožničin soprispevek k nastanku zdravstvenih težav, saj je treba oškodovanca jemati takšnega kot je. Izvedenec ugotavlja, da so težave z obračanjem glave povezane predvsem s spondilotstičnimi spremembami in hernijo, ki jih tožnica ne bi imela, če ne bi bilo škodnega dogodka. Vsi zdravniki so težave tožnice z roko povezovali s poškodbo vratne hrbtenice, izvedenec pa ni pojasnil razlogov, zaradi katerih je te težave tožnice povezoval s karpalnim kanalom, zato se izvedenskega mnenja in sodbe v tem delu ne da preizkusiti. Izvedenec je zmotno zapisal, da v izvidu zdravniki niso upoštevali EMG, zato je tudi zmotna njegova ugotovitev, da so zato zdravniki izključili poškodbo karpalnega živca. Tudi sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja ugotavlja, da bi tožnica imela težave in bolečine v vratu, omejeno gibljivost vratu in vrtoglavice kasneje, izvedenec pa ugotavlja, da tožnica ne bi imela tako izrazitih težav, če ne bi bilo prometne nesreče. Tožnica je bila pri osebni zdravnici mesec in pol po sklenitvi poravnave, vendar zaradi bolečin v rami in ne v vratu, ki niso povezane s prometno nesrečo. 3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prisodi na zahtevo oškodovanca odškodnino tudi za bodočo nepremoženjsko škodo, če je po običajnem teku stvari gotovo, da bo škoda nastala (182. člen Obligacijskega zakonika). Ta določba je podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine, tako za kontinuirano bodočo škodo, kot tudi za samostojno bodočo škodo(3). Za kontinuirano bodočo škodo se po stališču sodne prakse šteje, da je bila zajeta v znesku odškodnine, prisojene s sodbo ali dogovorjene z izvensodno poravnavo(4). Nova škoda pa je tista škoda, ki je v vzročni zvezi s škodnim dogodkom in ki presega škodo, znano ob izdaji sodbe oziroma izvensodne poravnave in ki jo je bilo mogoče pričakovati kot gotovo po normalnem teku stvari(5). Sodišče prve stopnje je materialnopravno pravilno ugotavljalo vzročno zvezo med novo škodo in škodnim dogodkom. Ugotavljalo je tudi, ali je bila nova škoda pričakovana, vendar v tem delu, zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ni ugotavljalo, ali je bilo mogoče novo škodo pričakovati kot gotovo (neogibno) po normalnem teku stvari in v kakšnem obsegu. Sodba nima prepričljivih razlogov, ali je bila škode, ki je nastala tožnici po sklenitvi poravnave, predvidljiva za pravdni stranki. Novo škodo je treba razumeti kot škodo, ki izvira iz istega škodnega dogodka, pa v času sojenja oziroma sklenitve poravnave ni bilo gotovo ali bo nastala in če bo, kakšen bo njen obseg. Šele če je navedeno dejstvo ugotovljeno, se ugotavlja, ali je bil nastanek te škode ob sklepanju poravnave predvidljiv za stranki pogodbe(6).

5. Sodišče prve stopnje teh odločilnih dejstev ni ugotovilo. V novem postopku bo moral izvedenec bolj prepričljivo pojasniti, ali je bilo gotovo (neogibno), da bo nova škoda, ki je v vzročni zvezi s škodnim dogodkom iz leta 2006, pri tožnici nastala in kakšen bo njen obseg. Izvedenec bo moral pojasniti razloge, zaradi katerih je v izvedenskem mnenju zapisal, da so bile zdravstvene težave pri tožnici po sklenjeni poravnavi „do neke mere predvidljive“, v dopolnitvi pa, da „ jih je bilo moč predvideti“(7). Glede na določbo 183. člena OZ in sodno prakso(8) bo moral izvedenec ob upoštevanju pravil stroke natančno odgovoriti, ali je bilo poslabšanje zdravstvenega stanja tožnice, ki je v vzročni zvezi s škodnim dogodkom iz leta 2006 gotovo (neogibno). Če bo odgovor pozitiven, se bo ugotavljala skrbnost ravnanja pravdnih strank, kjer bo treba podrobneje dokazno oceniti dokazne listine, ki jih je tožnica pravočasno predložila (npr. izvedensko mnenje v postopku pred ZPIZ) in tudi s pomočjo izvedenca ugotoviti, s kakšnimi podatki o novi škodi bi tožnica ob potrebni skrbnosti, ki se zahteva od povprečnega oškodovanca, lahko razpolagala ob sklenitvi poravnave. Podrobneje bo treba dokazno oceniti izvedensko mnenje v postopku ZPIZ, na podlagi katerega je bil zavrnjen predlog tožnice, da si ji prizna invalidnost, ko se bo ugotavljalo ali je bila nova škoda za tožnico ob sklenitvi poravnave (ne)predvidljiva. S pomočjo izvedenca, ob upoštevanju vseh drugih dokazov, bo treba podrobneje dokazno oceniti trditve tožnice, ki šteje mnenje invalidske komisije, kot odločilno okoliščino, zaradi katere ni mogla vedeti za obstoj nove škode. Pri tej dokazni oceni bo treba upoštevati tudi pretekle poškodbe in manifestno izražene degenerativne spremembe pri tožnici, ki jih potrjujeta zdravstvena dokumentacija in izvedenec.

6. V novem postopku bo moral izvedenec natančno navesti tako vrsto, obseg in trajanje bolečin in strahu v zvezi z novo škodo, če bo ugotovljena, zaradi prepričljivosti dokazne ocene pa tudi bodočo škodo, če bo izkazana, predvsem pa bo treba v vseh primerih upoštevati vse degenerativne spremembe, ki so se zaradi škodnega dogodka iz leta 2006 manifestno izrazile pri tožnici, v obliki bodoče ali nove škode. V zvezi s pravnima pojmoma bodoča in nova škoda(9), bo sodišče prve stopnje moralo biti še posebej pozorno, ko bo izvedencu naložilo, da dopolni izvedensko mnenje glede spornih dejstev, na katere je že opozorilo pritožbeno sodišče, ki jih je treba ugotoviti s pomočjo strokovnega znanja, ki ga ima izvedenec.

7. Pritožbeni razlogi so utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Razlogi zaradi katerih je pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo in napotki sodišču prve stopnje v novem sojenju so bili že navedeni v dosedanji obrazložitvi.

8. Odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov tožnice se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): V nadaljevanju ZPIZ.

Op. št. (2): V nadaljevanju ZPP.

Op. št. (3): Dunja Jadek Pensa: Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del 1. knjiga l. 2003, stran 1055. Op. št. (4): Tako npr. sodba VS RS II Ips 413/2006. Op. št. (5): Tako sklep VS RS II Ips 671/2007 tč. 11. Op. št. (6): Glej sklep VS RS II Ips 671/2007 tč. 11. Op. št. (7): Glej stran 80 in 135 sodnega spisa.

Op. št. (8): Glej sklep VS RS II Ips 671/2007. Op. št. (9): Podrobneje o tem glej sklep VS RS II Ips 671/2007.