Jedro

Dokazna ocena tožene stranke v konkretnem primeru v celoti gledano in v povezavi s tožbenimi argumenti, s katerimi tožniki poskušajo izpodbiti njeno zakonitost in pravilnost, nima takšnih napak ali pomanjkljivosti, da bi sodišče lahko tožbi ugodilo, kljub temu, da se tožena stranka ni držala vrstnega reda uporabe kriterijev in dejavnikov za oceno (ne)verodostojnosti.

Tožniki so zgolj z izjavami zelo šibko izkazali verjetnost, da bi do dejanj preganjanja prišlo v primeru njihove vrnitve na Kitajsko, pri čemer zgolj določen nadzor državnih oblasti, morebitno začasno priprtje ter zaslišanje o preteklosti njunih očetov ali o morebitnem interesu tožnikov za aktivno protivladno udejstvovanje v javnem kritiziranju oblastnikov še ni mučenje ali nehumano ravnanje v smislu 3. člena MKVČP oziroma v smislu preganjanja iz 26. člena ZMZ.

Tožena stranka določila 3. odstavka 21. člena ZMZ ni uporabila tako, kot trdi tožnik, da bi pojem „pogoj“ iz 3. odstavka 21. člena ZMZ razlagala in uporabila kot pogoj v ozkem pravnem pomenu besede, tako da čim eden izmed petih pogojev oziroma okoliščin ne bi bil izkazan, je že dana podlaga za zavrnitev prošnje. Tega tožena stranka v konkretnem primeru ni naredila; tako ni tega določila razlagalo in uporabilo niti sodišče in sodišče tudi ne pozna oziroma tožnik ni navedel konkretnih opravilnih številk sodb, ki bi kazale na to, da po ustaljeni upravno-sodni praksi velja, čim ena izmed petih okoliščin oziroma pogojev ni izkazana, je podana pravna podlaga za zavrnitev prošnje. To določilo namreč ne določa nič o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito, ampak je namen tega določila v jasni usmeritvi, da če stranka ne predloži nobenega dokaza, je lahko ključnega pomena ocena o verodostojnosti tožnikovih navedb.

Pooblaščenec je predlagal izvedbo glavne obravnave zgolj za to, da bi sodišče odločalo v sporu polne jurisdikcije in v korist tožnikom, kar pa ni zadosten razlog za izvedbo glavne obravnave.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je tožena stranka zavrnila prošnje za priznanje mednarodne zaščite prosilcem, ki trdijo, da so B.T., roj. ... 1970 v kraju Shiliin Gol, Ljudska republika Kitajska, S.D., roj. ... 1971 v kraju Shiliin Gol, Ljudska republika Kitajska, Z.B., roj. ... 1996 v kraju Ulan Bator, Mongolija in T.B., roj. ... 1993 v kraju Ulan Bator, Mongoliji. V povzemanju prošnje tožena stranka med drugim navaja, da je prosilec odgovoril, da je brez državljanstva, v izvenzakonski zvezi, nazadnje prebivajoč v Mongoliji, v kraju Ulan Bator, da je mongolske narodnosti in budistične vere. Dokumentov za ugotavljanje istovetnosti ni predložil. Štiri leta je obiskoval osnovno šolo v Ulan Batorju. Poklica oziroma kvalifikacije nima. Ni član nobene politične stranke. V Republiki Sloveniji ga spremljajo izvenzakonska partnerica in dve hčeri. Nima nobenega bližnjega člana družine, ki bi živel v matični državi ali izven nje. Njegov oče je delal za Revolucionarno stranko Kitajske, njegovi pogledi pa se niso povsem strinjali z interesi partije, ki so bili povzdignjeni nad človekovimi pravicami in pravicami družine in otrok. V tem času je bil njegov oče tudi nekajkrat zaprt, otroci niso smeli v šolo, mati pa ne v službo. Ko je nekega dne oče prišel iz zapora, se je s svojim najboljšim prijateljem D. odločil, da pobegnejo v Mongolijo. Tako so živeli v Mongoliji tudi po smrti njegovih staršev. Po prihodu v Mongolijo niso imeli nobenega državljanstva. Konec leta 2006 je srečal Kitajca Y. in postala sta prijatelja. Nekega dne mu je dejal, da ima dobre zveze pri državnih uradnikih in da mu bo priskrbel mongolsko državljanstvo. Tega se je zelo razveselil in mu je zaupal. Mislil je, da je poslovnež. Nekega dne mu je povedal, da preprodaja otroke iz države in predlagal mu je, da se mu pridruži in mu pomaga iskati otroke brez staršev in doma. Sam ga je takoj zavrnil. Potem mu je Y. grozil, da ga bo poslal nazaj na Kitajsko. Prijavil ga je policiji, vendar mu niso verjeli. Njegova žena ni mogla pričati in so primer zaradi nejasnosti zaključili. Y. se je zelo razjezil, ker ga je prijavil, in dejal, da policija dela za njega. Kričal je in grozil, da jih bo poslal nazaj na Kitajsko. Nato so v aprilu dobili odločbo, da se morajo vrniti na Kitajsko. Če bi se vrnili na Kitajsko, bi izgubili otroke. Kitajski zakoni so zelo strogi in zaradi problemov staršev s partijo bi najverjetneje končali v zaporu. Zelo jih je bilo strah. Njegov tast je bil tudi aretiran in do danes nimajo nobenih stikov z njim. Z ženo sta se odločila, da zapustita Mongolijo. Pri tem jima je pomagala njena prijateljica. Tudi prosilka S.D. ob vložitvi prošnje ni predložila nobenega osebnega dokumenta s sliko. Povedala je, da je brez državljanstva, v izvenzakonski zvezi in nazadnje stanujoča v Mongoliji, v kraju Ulan Bator. Je mongolske narodnosti in budistične vere. Štiri leta je obiskovala osnovno šolo v Ulan Bator-ju. Poklica oziroma kvalifikacij nima. Ni pripadnica nobene politične stranke. Prav tako ni navedla nobenega bližnjega člana družine, ki bi živel v matični državi ali izven nje. V izjavi je prosilka navedla, da je njen oče D. državljan Republike Kitajske iz Notranje Mongolije, po narodnosti pa Mongolec. Bil je član Kitajske komunistične partije, vendar se ni strinjal z njeno politiko v Notranji Mongoliji in do mongolske narodnostne manjšine. Ko se je pogovarjal s svojim prijateljem T., ki je bil že zaprt, se je politično strinjal z njim in se mu priključil. Oče in njegov prijatelj sta se pogovarjala o politiki in ugotovila, da ne marata politike Kitajske komunistične partije. Nacionaliste so zapirali. Ko sta prišla iz zapora, sta živela pod pritiskom. Odločila sta se prebegniti v Mongolijo, tako da so skupaj prišli leta 1984. Do današnjega dne z možem B. nimata državljanstva. Konec leta 2006 je mož srečal Kitajca Y., ki mu je povedal, da se ukvarja z ilegalno trgovino z otroki. Možu je predlagal, da se mu pridruži in išče otroke brez staršev, ki živijo na ulici in jih pripelje. Ko ga je zavrnil, jim je grozil z izgonom na Kitajsko. Mož ga je prijavil policiji, vendar brez uspeha. Y. je vprašal, zakaj ne želi sodelovati ter povedal, da pozna policijo in rekel, da če ne bo sodeloval, bo z ženo vrnjen na Kitajsko, otroke pa bo obdržal. Aprila so dobili dokument od policije, v katerem je pisalo, da morajo zapustiti Mongolijo. Zelo so se prestrašili, saj so sedaj razumeli njegove grožnje. Po tem, ko so njenega očeta že izgnali na Kitajsko, niso o njem slišali ničesar, razen da je bil aretiran. Niso vedeli, kaj se dogaja, čakali so na isto usodo, kot je doletela očeta in tega so se zelo bali. Y. je hotel njuna otroka in tega so se zelo bali. Oče je član Mongolske zveze veteranov in je možno, da je bil zaradi tega aretiran. Tudi identitete mladoletnih hčera prosilke ni bilo mogoče ugotoviti, saj prosilka zanju ni predložila nobenega osebnega dokumenta s sliko.

2. Osebni razgovor s prosilcem je potekal 19. 11. 2007. Osebni razgovor je potekal s pomočjo prevajalke za mongolski jezik in prevajalca za angleški jezik, saj je prevajanje iz mongolščine potekalo tako, da je prevajalka prevedla odgovor prosilca v angleški jezik, prevajalec za angleški jezik pa je nato prevedel odgovor prosilca v slovenski jezik. Povedal je, da je nazadnje prebival na naslovu ... Na vprašanje uradne osebe, ali lahko pojasni, kako to, da nima državljanstva, je prosilec odgovoril, da so starši leta 1984 prišli v Mongolijo iz Kitajske ter predali dokumente Ministrstvu za notranje zadeve. On je bil takrat še majhen. Kasneje ni dobil nobenih dokumentov, konec leta 1989 pa je prejel dokument za tujce - dovoljenje za prebivanje, ki ga mora podaljševati vsako leto in samo ta dokument ima. Januarja 2007 je zaprosil za podaljšanje dovoljenja, vendar mu dokumenta niso vrnili nazaj. Ko je bil vprašan po državljanstvu njegovih staršev, je prosilec dejal, da so bili njegovi starši kitajski državljani in ko so prišli s Kitajske v Mongolijo, so predali dokumente Ministrstvu za notranje zadeve Mongolije. To je vse, kar ve. Nato je bil prosilec vprašan, ali je prepričan, da nima kitajskega državljanstva, glede na to, da so bili starši kitajski državljani, na kar je dejal, da so starši živeli v Mongoliji in so bili kitajski državljani in Mongolija jim ni dala mongolskega državljanstva. Na vprašanje, ali je svoje starše kdaj vprašal, kako to, da nima državljanstva, je odgovoril nikalno. Ko je bil vprašan, kako to, da na Kitajskem ni obiskoval šole, glede na to, da je tam živel približno do svojega 14-tega leta, je dejal, da je bil oče nasprotnik revolucionarne partije, zato na Kitajskem ni hodil v šolo, saj otrokom nasprotnikov Revolucionarne partije niso dovolili obiskovati šole.

3. Na vprašanje uradne osebe, kako to, da so mu leta 1989 v Mongoliji izdali dokument za začasno prebivanje, če jim ni predložil nobenega osebnega dokumenta, je prosilec odgovoril, da je takrat dopolnil 18 let in so mu mongolske oblasti izdale ta dokument. Prej pa je bil še otrok in ni imel dokumentov. Oče T. je bil rojen ... 1940 v kraju Shiliin Gol, umrl pa je leta 2001, mati N. pa je bila rojena ... 1940 v kraju Shiliin Gol, umrla pa je leta 2000. Nadalje je bil prosilec vprašan, ali imajo njegovi otroci državljanstvo, na kar je odgovoril nikalno, na vprašanje, ali je za svoje otroke kadarkoli prejel kakršnekoli osebne dokumente, pa je prosilec dejal, da otroci nimajo posebnih dokumentov, ampak so vpisani v dokument njegove partnerke. Dne 5. 4. 2007 je od policije prejel dokument, da mora v 30-tih dneh zapustiti Mongolijo. V dokumentu je bil naveden tudi zakon, vendar se ne spominja kateri. Navedeni sta bili samo imeni njega in njegove partnerke. Bilo mu je jasno, da za tem stoji gospod Y., saj sta bili v dokumentu navedeni le njuni imeni, ne pa tudi imena otrok. Zelo se je prestrašil, da bo otroke vzel Y. Odločil se je, da zbeži iz Mongolije v drugo državo - evropsko državo. Prejela sta en sam dokument z obema imenoma. Nadalje je bil prosilec vprašan, ali je na dokumentu samo pisalo, da mora zapustiti Mongolijo, ali tudi, da mora na Kitajsko, na kar je dejal, da je dokument omenjal kitajsko - mongolski sporazum o sodelovanju in pisalo je, da v primeru, če ne odide sam, ga bo mongolska policija predala Kitajski. Na ponovno vprašanje, ali je pisalo, da mora zapustiti Mongolijo ali da se mora vrniti na Kitajsko, je prosilec odgovoril, da je pisalo, da mora zapustiti Mongolijo. Dovoljenje za prebivanje v Mongoliji mu je poteklo januarja 2007. Nadalje je bil prosilec vprašan, ali je glavni razlog, da je zapustil Mongolijo, dokument, ki ga je prejel od policije, ali pa grožnja Y., da mu bo vzel otroke, na kar je odgovoril, da je glavni razlog gospod Y. in vse njegovo početje. Na vprašanje, ali bi v primeru, da ne bi dobil dokumenta s policije, da mora zapustiti Mongolijo, ostal v Mongoliji, ali pa bi jo zaradi groženj Y. vseeno zapustil, je prosilec odgovoril, da seveda oboje. Po tem odgovoru je bil prosilec vprašan, ali je razumel vprašanje, ki se mu je potem ponovilo, na kar je odgovoril, da če ne bi dobil dokumenta s policije, potem ne bi zapustil Mongolije.

4. Na vprašanje, zakaj se ni bil pripravljen vrniti na Kitajsko, je prosilec odgovoril, da bi ga na Kitajskem aretirali, ker je njegov oče bil nasprotnik revolucionarne stranke. Tudi sam je proti tej stranki. Je budistične vere, kitajska vlada pa je proti Dalajlami in zato noče na Kitajsko. Ko je bil prosilec vprašan, ali meni, da bi ga na Kitajskem aretirali zgolj zato, ker je bil njegov oče nasprotnik revolucionarne stranke, je odgovoril pritrdilno. Na nadaljnje vprašanje, in sicer, zakaj tako meni in ali pozna kakšne konkretne primere, ko se je to zgodilo, je prosilec odgovoril, da se kitajska socialistična politika ni nič spremenila in je še vedno ista. Že njegovi starši so zbežali iz Kitajske v Mongolijo. V Mongoliji živi že dolgo časa. Na Kitajskem bi ga aretirali in zasliševali, začenši z zgodbo o njegovih starših, do njegove zgodbe. Na enak način je bil leta 2005 aretiran njegov tast, ki je prav tako dobil od policije dokument, da mora zapustiti Mongolijo. Prosilec je dejal, da ne ve natančno, vendar je vprašal na policiji, kaj se je s tastom zgodilo, tam pa so mu rekli samo to, da so ga predali kitajskim organom, razlog za aretacijo pa je bil ta, da tast ni spoštoval 30-dnevnega roka za zapustitev Mongolije.

5. Prosilec je bil opozorjen, da se je prejšnje vprašanje nanašalo na Kitajsko in bil ponovno vprašan, kako ve, da so njegovega tasta na Kitajskem zaprli in ali ve, zakaj so ga zaprli. Če bi bil na svobodi, bi se jim gotovo kaj oglasil in jih poklical, je v zaporu in zato nimajo stikov.

6. Nadalje je bil prosilec vprašan, ali je sam kdaj javno izražal kritiko revolucionarni stranki Kitajske in če je, na kakšen način, na kar je dejal, da je njegov oče bil proti revolucionarni stranki in ni maral enostrankarskega sistema. Kitajska vlada pripadnike mongolskega ljudstva zatira, jim omejuje svobodo gibanja, šolanja in druge pravice. To je razlog, zakaj je oče zbežal v Mongolijo. Prosilec je bil po tem odgovoru opozorjen, da naj odgovarja direktno na vprašanja, ki so mu postavljena ter da mu bo vprašanje še enkrat prebrano in naj nanj odgovori. Prosilec je odgovoril, da javno ne, je le proti tej revolucionarni stranki. Ko pa je bil vprašan, ali se je pri policiji ali drugih organih pozanimal, zakaj se dokument, ki ga je prejel s strani policije, glasi samo nanj in njegovo partnerko, ne pa tudi na otroke, je dejal, da se ni pozanimal. Ko je bil vprašan, ali si je kdaj poskušal urediti kitajsko ali mongolsko državljanstvo, je prosilec odgovoril, da on ne, njegova partnerka pa je leta 2006 pisala mongolskemu predsedniku in zaprosila za državljanstvo, decembra istega leta pa ji je bila prošnja zavrnjena. Na vprašanje, ali si je kdaj poskušal pridobiti dovoljenje za stalno prebivanje v Mongoliji, je prosilec dejal, da je leta 1989 v Mongoliji dobil dovoljenje za prebivanje. Takrat se je sistem spremenil in postal bolj demokratičen. To je bilo dovoljenje za prebivanje tujcev z veljavnostjo enega leta, potem ga je bilo treba podaljšati. Njegovi starši so takrat predali dokumente ministrstvu in ne ve natančno, kako je to bilo. Prosilcu je bilo pojasnjeno, da je bil namen prejšnjega vprašanja izvedeti, ali je v Mongoliji kdaj poskušal pridobiti tak dokument, ki bi mu omogočal, da stalno živi v Mongoliji in mu ga ne bi bilo potrebno nikoli podaljševati, na kar je dejal, da ni poskušal pridobiti takšnega dokumenta. Prosilec je bil nadalje vprašan, ali ima s seboj odločbo, ki jo je prejel s strani policije, na kar je odgovoril, da je mislil, da jo je prinesel s seboj, ko pa je pregledal svoje stvari, pa je ugotovil, da je nima. Na vprašanje, od kod mu je znano, kakšne so razmere pripadnikov mongolskega naroda na Kitajskem sedaj (zadnja leta), pa je odgovoril, da ne ve natančno, misli, da so razmere iste kot takrat, ko je njegova družina zapustila Kitajsko, vendar ne ve natančno. Ko je bil prosilec vprašan, zakaj niso takoj, ko so prispeli v Republiko Slovenijo, zaprosili za azil, je dejal, da je bila noč, ko so prispeli. Hodili so po cesti in so bili zelo utrujeni, zato so prespali na prostem. Naslednji dan je odšel po cesti, ni vedel, kje so. Nato se je zaustavil nek avtomobil, ki je bil policijski, čeprav voznik ni nosil uniforme in tudi avtomobil je bil civilen. Ta policist jih je potem odpeljal na postajo. Prosilcu je bilo nato predočeno, da je prej dejal, da je policijo srečal, ko je šel po cesti, na kar je bil vprašan, kam je bil namenjen takrat. Prosilec je odgovoril, da je šel iskat pomoč na policijsko postajo. Nadalje je bil prosilec vprašan, ali je takrat, ko je Y. prijavil policiji, policiji tudi povedal, da mu grozi, da jih bo poslal nazaj na Kitajsko in mu odvzel otroke, na kar je dejal, da je seveda policiji povedal, da jima Y. hoče odvzeti otroke. Na vprašanje, kaj so mu nato dejali policisti, je odgovoril, da mu je policist povedal, da v Mongoliji kaj takšnega ne obstaja, da pri njih ne prodajajo otrok in mu sploh ni verjel. Policist je rekel, da to ni točna informacija in da mora posredovati dokaze za takšne trditve ter da ni mogoče, da bi jima Y. odvzel otroke. Prosilec je povedal, da ne ve, katere dokumente so predložili starši, in ne ve, ali je na tej podlagi dobil dovoljenje za prebivanje, dobil pa ga je leta 1989. Na vprašanje pooblaščenke, ali je sodelovanje z gospodom Y. zavrnil takoj, ko je izvedel, za kakšno vrsto dela gre, ali pa je z njim najprej sodeloval in šele naknadno zavrnil sodelovanje, je prosilec odgovoril, da takoj sicer ne, ker se je zelo prestrašil, zavrnil ga je šele čez par dni, z njim pa ni nikoli sodeloval. Nato je bil prosilec s strani pooblaščenke vprašan, kam je Y. prodajal otroke in za kakšne namene, na kar je odgovoril, da ne ve natančno, ker mu ni nikoli povedal, predlagal mu je samo sodelovanje. Enkrat je le omenil, da gre pri tem poslu za prodajo otroških telesnih organov. Prosilec je odgovoril, da če bi ju aretirali, mongolska vlada ne bi poskrbela za otroka in bi bila prepuščena ulici. Na vprašanje pooblaščenke, ali meni, da bi v primeru, da bi se vsa družina vrnila na Kitajsko, kitajske oblasti aretirale tudi otroke, je prosilec odgovoril, da ne ve natančno, misli pa, da bi tudi otroke aretirali. Prosilec je odgovoril, da je na podlagi policijskega dokumenta sklepal, da ga bo mongolska policija izročila Kitajski, če ne bo spoštoval 30-dnevnega roka. Na zadnje vprašanje pooblaščenke, in sicer, kakšen je bil njegov namen, ko je zapustil Mongolijo, je prosilec odgovoril, da so hoteli prostost, zato je prišel v Slovenijo. Prosilec je na vprašanje uradne osebe, ali se je že v Mongoliji odločil, da bo v Evropi zaprosil za azil oziroma poiskal zaščito, odgovoril pritrdilno. Zaslišanje prosilke je potekalo dne 16. 11. 2007. Povedala je, da je bila rojena na Kitajskem, v Notranji Mongoliji, v kraju Shiliin Gol in je brez državljanstva, neporočena, v izvenzakonski skupnosti z dvema otrokoma in nazadnje prebivajoča v Mongoliji, ... Je mongolske narodnosti in budistične vere. Njen materni jezik je mongolski. Mongolijo je zapustila 3. 5. 2007. Starši so zaprosili za mongolsko državljanstvo, ko so iz Kitajske odšli v Mongolijo. V Sloveniji jo spremljajo samo partner in dva otroka. Na Kitajskem pa ima očeta, za katerega misli, da je sedaj v zaporu, vendar z njim nima stikov. Prosilka je dejala, da ko so prišli iz Kitajske v Mongolijo, je imela komaj 13 let, režim je bil zelo zaprt in strog. Starši so na Ministrstvu za notranje zadeve zaprosili za dokumente. Državljanstva ni dobila zato, ker takrat še ni dopolnila 16 let. Oba starša sta bila kitajska državljana, ona pa ni. V tistem času ni dobila nobenih dokumentov, mogoče zato, ker še ni dopolnila 16 let. Prosilki je bilo pojasnjeno, da se državljanstvo ponavadi pridobi že z rojstvom in po starših in to, da nima dokumentov, še ne pomeni, da ni državljanka, nato pa je bila vprašana, ali meni, da je možno, da ima kitajsko državljanstvo. Prosilka je dejala, da ne ve, ve le to, da nima državljanstva. Ko je bila stara 18 let, je prejela dovoljenje za prebivanje tujca za eno leto in vsako leto ga je morala podaljšati. Ko je bila vprašana, ali so ji v Mongoliji izdali dovoljenje za prebivanje, čeprav jim ni predložila nobenega dokumenta, je dejala, da ko so starši prišli v Mongolijo, so mongolskim državnim organom predložili vse dokumente in mogoče je to razlog, da je prejela dovoljenje za prebivanje. Na vprašanje, ali je kdaj svoje starše vprašala, zakaj nima kitajskega državljanstva, je odgovorila nikalno. Prosilka je bila nadalje vprašana, ali je dokument, ki ji omogoča prebivanje v Mongoliji, prinesla s seboj, na kar je odgovorila nikalno in enako je odgovorila na vprašanje, ali je prinesla s seboj odločbo, ki jo je aprila letos prejela s strani mongolske policije. Nato je bilo prosilki predočeno, da je pred odmorom imela na zaslišanju dve knjigi (slovarja) in bila je vprašana, kje jih je dobila, na kar je dejala, da jih je prinesla iz Mongolije. Na vprašanje, kaj je razen oblačil še prinesla iz Mongolije, je dejala, da je prinesla nekaj knjig, tudi verske, budistične knjige, ki jih bere in uporablja pri molitvi in so majhnega formata. Nato je bila prosilka vprašana, kako to, da s seboj ni prinesla nobenega od prej omenjenih dokumentov (odločbe policije in dovoljenja za prebivanje), na kar je odgovorila, da je mislila, da jih je prinesla, vendar, ko jih je iskala, jih ni našla. Prosilka je dejala, da je očetovo ime A.D., roj. ... 1944 v kraju Shiliin Gol, Notranja Mongolija, Kitajska, ime matere pa S.D., roj. ... 1944 v kraju Shiliin Gol, Notranja Mongolija, Kitajska. Na Kitajskem ni hodila v šolo, ampak v Mongoliji od leta 1985 do 1989. Dejala je, da je prvi razlog za prebeg ta, da so od mongolske policije prejeli dopis, da morajo zapustiti Mongolijo in oditi na Kitajsko, na Kitajsko pa nočejo iti, ker jih bodo tam aretirali in tega se zelo bojijo, bojijo pa se tudi gospoda Y., da jim ne bi vzel otrok. Na vprašanje, kaj natančno je pisalo v dokumentu, ki so ga prejeli od mongolske policije, je prosilka odgovorila, da so bila v dopisu navedena imena in priimka nje in moža, ne pa tudi otrok, zaradi česar ju je bilo še posebej strah. Oditi bi morala v roku 30 dni. V dopisu je bil naveden tudi ustrezen zakon. Kitajska in Mongolija sta sklenili poseben sporazum. V dopisu je bilo rečeno, da bosta aretirana in predana kitajski policiji, če ne bosta hotela oditi. Ko je bila vprašana, ali se spominja naslova zakona, ki je bil omenjen v tem dokumentu, je dejala, da ne, sporazuma med Kitajsko in Mongolijo, ki ga je omenila, pa tudi ne pozna, vendar je bil naveden v policijskem dokumentu. Nato je bila prosilka vprašana, ali imajo njeni otroci državljanstvo, na kar je odgovorila nikalno in enako na vprašanje, ali je za svoje otroke kdaj dobila kakšne dokumente. Otroci niso nikoli dobili rojstnega lista, bili pa so navedeni v njenem dovoljenju za prebivanje. Nato je bila prosilka vprašana, kako je lahko npr. vpisala otroke v šolo, jih peljala k zdravniku in podobno, če ni za njih imela dokumentov, na kar je odgovorila, da ko jih je vpisala v šolo, je predložila samo njeno dovoljenje za prebivanje in v šoli so želeli vedeti samo imena njenih otrok. Na nadaljnje vprašanje, ali je bil strah, da bi ji otroke odvzel Y., povezan le s tem, da bi morala z možem na Kitajsko, je odgovorila pritrdilno. Ko je bila vprašana, ali meni, da otrok ne bi mogla vzeti s seboj na Kitajsko, je odgovorila, da seveda ne, kitajski zakoni so zelo strogi. Gospod Y. bi jima otroke odvzel. Bala sta se, kako bo v prihodnosti. Za pot so plačali 20000 evrov, denar pa so dali sami s pomočjo obeh staršev. Prosilka je bila nato pozvana, naj to pojasni, če trdi, da je njen oče na Kitajskem v zaporu in z njim nima nobenih stikov, matere pa ni nikjer omenila. Prosilka je dejala, da ji je oče denar izročil, preden je bil aretiran - to je bil denar od njega in matere in rekel je, da on tega denarja ne potrebuje. Oče je bil aretiran avgusta 2005, mati pa je umrla leta 2004. Na vprašanje, zakaj sklepa, da bi zato, ker je zaprt njen oče, zaprli tudi njo, je dejala, da so razlogi med seboj povezani. Zaprli bi jo zato, ker je zaprt že njen oče in ker sta starša že nekoč pobegnila iz Kitajske v Mongolijo in ona je pobegnila z njima. Njen oče je nasprotnik kitajskega komunističnega režima. Tudi oče je dobil dopis s policije, da mora zapustiti Mongolijo, vendar pa ni hotel iti. Nekega dne je prišla policija in ga aretirala. Misli, da mogoče tudi zato, ker je član Mongolske zveze veteranov, točnega vzroka ne ve. Ko je bila prosilka vprašana, kako ve, da je njen oče na Kitajskem v zaporu in kdaj je imela zadnje stike z njim, je dejala, da je na policiji spraševala, kaj je z njenim očetom, policisti pa so rekli, da nič ne vedo in da so ga izročili kitajskim organom. Stikov z njim nima, ker je aretiran. Prosilka je bila nato vprašana, zakaj meni, da bi aretirali tudi njo in ali je tudi ona nasprotnica kitajskega režima in ali je kdaj to javno izražala, na kar je dejala, da je po narodnosti Mongolka in nima nič proti Kitajski, aretirali pa bi jo, ker je bil oče proti Kitajski revolucionarni partiji. Avgusta 2006 je pisala predsedniku Mongolije in prosila za državljanstvo, istega leta pa je tudi dobila odgovor, da ni sprejeta v državljanstvo. Januarja 2007 je želela podaljšati svoje dovoljenje za prebivanje, vendar so jo zavrnili. Kmalu po tistem, aprila, ko so ji zavrnili podaljšanje dovoljenja za prebivanje, je prejela dopis policije, da morata zapustiti Mongolijo. Misli, da bi mongolske oblasti zadržale njene otroke. Prosilka je odgovorila, da če ne bi bilo tega dokumenta, potem gospod Y. ne bi mogel odvzeti otrok in tudi Mongolije ne bi zapustili. Na vprašanje, ali se je po tem, ko je dobila odločbo policije, pri pristojnih organih pozanimala, zakaj se glasi samo nanju in ne tudi na njene otroke ter kaj bo z njimi, je odgovorila nikalno ter dodala, da je gospod Y. direktno povezan s to odločbo policije. Dejala je, da je bil gospod Y. najprej zelo prijateljski do njenega moža. V pogovoru z njim je veliko izvedel o njihovi družini, tudi to, da nimajo državljanstva. Predlagal jima je, da bi skupaj sodelovali, saj sta glede na to, da sta z možem delala na tržnici, lahko videla veliko različnih otrok. Y. jima je naročil, da poiščeta tiste otroke, ki nimajo staršev in ga obvestita. Ker sta onadva stalno na tržnici, vesta, kateri so ti otroci. Njenemu partnerju je grozil, da ju bo poslal na Kitajsko in jima vzel otroke, če ne bosta hotela sodelovati z njim. Partner je povedal Y., da ne bo sodeloval in da bo šel na policijo. Mož je na policiji februarja 2007 povedal, da ta človek prodaja otroke. Policisti so možu rekli, da bodo zadevo preverili in mu nato odgovorili, da to ni res in da so te informacije lažne, ter da ni dokazov. Policija njenemu partnerju ni verjela, ker svojih navedb ni mogel podkrepiti z dokazi. Mož je policistom povedal, da vse to ve tudi ona, vendar so rekli, da ni mogoče, da bi pričala, ker bo govorila enako kot njen mož in primer so nato zaključili. Na vprašanje, ali so starši njenega partnerja še živi, je prosilka odgovorila nikalno in nato na vprašanje, ali ve, kdaj so umrli, da je mama umrla leta 2000, oče pa leta 2001. Na vprašanje pooblaščenke, ali so mogoče njeni starši izgubili kitajsko državljanstvo zaradi tega, ker so pobegnili v Mongolijo, je odgovorila, da tega natančno ne ve in tudi na vprašanje, ali mogoče ve, katere dokumente so njeni starši predložili oblastem Mongolije, je odgovorila, da ne ve. Nadalje je pooblaščenka prosilki predočila, da je povedala, da se je mož uprl Yu-ju in ni hotel sodelovati z njim, v izjavi na policiji pa piše: "Ko je njen mož izvedel za njegove umazane posle, z njim ni več hotel imeti nikakršnih opravkov, vendar je zaradi njegovega močnega pritiska le popustil. Kmalu za tem, ker pod prisilo ni hotel sodelovati z njim, ga je zaradi tega prijavil na policijo.« Pooblaščenka je nato prosilko pozvala, da pojasni to razliko, na kar je prosilka dejala, da je bil prevod njene izjave na policiji napačen in tega ni rekla. Sama ne obvlada dobro angleško, poleg tega pa je bil prisoten še tolmač za angleški in slovenski jezik, zato je zelo verjetno prišlo do napak in mož ni sodeloval z Y. Ko je bila prosilka vprašana, kaj je rekel njihov prevoznik, ko jih je odložil, in zakaj niso takoj poiskali policijske postaje in zaprosili za azil, je dejala, da ni rekel nič, samo to, da so prispeli v Evropo, in jim je rekel, naj odidejo. Bilo je že temno in bili so zelo utrujeni. Prespali so na travi blizu ceste in naslednjega dne, ko so se zbudili, je bil že dan in niso vedeli, koliko je ura. Mož je odšel iskat policijo ali kogarkoli. Niso poznali poti. Kasneje se je mož vrnil skupaj s policisti. Na vprašanje, ali ve, ali je partner sam našel policijsko postajo, ali pa ga je policija ustavila na poti, je dejala, da ji je mož povedal, da je šel po cesti, na kar se je ustavil nek avtomobil, ki ni bil policijski in tudi voznik ni nosil uniforme, vendar se je izkazalo, da je bil ta moški tudi policist. 7. Pristojni organ je prosilca in prosilko ter njuno pooblaščenko seznanil z informacijami o državljanstvu Ljudske Republike Kitajske. Najprej so bili predstavljeni načini podelitve in odvzema državljanstva po Kitajskem zakonu o državljanstvu iz leta 1929 na podlagi virov omenjenih na strani 11-12 odločbe. Prosilec je na predstavljeno dejal, da tega zakona ne pozna ter da je bila pred letom 1947 Notranja Mongolija samostojna država, po letu 1947 pa so jo okupirali Kitajci, zato ne ve, kako so se spreminjali ti dokumenti in zato tudi ne ve, katero državljanstvo so imeli njegovi starši. Prosilec je bil nato s strani uradne osebe pozvan, da pojasni to svojo trditev glede na to, da je na prejšnjem zaslišanju in njegovih pisnih vlogah dejal, da so bili njegovi starši kitajski državljani, na kar je dejal, da so jim starši povedali, da je Notranja Mongolija sedaj Kitajska in da so dobili kitajsko državljanstvo, vendar pa jim je oče govoril, da niso Kitajci, temveč Mongolci. Dodal je še, da misli, da so Kitajci staršem avtomatično dali kitajske dokumente. Prosilka, je dejala, da se strinja s svojim možem in dodala, da je bil predstavljen zakon iz leta 1929, Notranjo Mongolijo pa so Kitajci okupirali leta 1947, vendar Mongoli niso sprejeli kitajskega državljanstva. Kitajska je trdila, da je njeno državljanstvo preneseno avtomatično. Starši niso hoteli kitajskega državljanstva, vendar so avtomatično postali kitajski državljani. Prav tako niso želeli, da bi njihovi otroci bili kitajski državljani in meni, da velja paragraf d točke c, ki pravi, da se Kitajcu, ki je naturaliziran v tuji državi, sme odobriti, da se odreče svojemu kitajskemu državljanstvu (ob branju zapisnika je prosilka k temu še dodala, da nima državljanstva zato, ker se ne strinja s kitajsko zakonodajo). Uradna oseba je nato prosilki pojasnila, da se ta člen nanaša na osebe, ki so bile naturalizirane v tuji državi, sama pa trdi, da je brez državljanstva, ter jo vprašala, kako bi se to nanašalo nanjo. Prosilka je dejala, da so starši iz Notranje Mongolije zbežali v Mongolijo in so imeli kitajsko državljanstvo. Starši so jim govorili, da nimajo državljanstva in zato trdi, da velja ta paragraf. Uradna oseba je ponovno pojasnila prosilki, da ta paragraf velja za osebo, ki je dobila državljanstvo druge države, ona pa po njenih navedbah to ni, če trdi, da je brez državljanstva. Prosilka je dejala, da je mislila, da ta paragraf velja tudi zanjo. Zaprosila je za mongolsko državljanstvo, vendar ga ni dobila, zato je mislila, da morda to velja zanjo.

8. V nadaljevanju je bila predstavljena še praksa v zvezi z državljanstvom od nastanka Ljudske republike Kitajske leta 1949 pa do leta 1980, ko je bil sprejet Zakon o državljanstvu Ljudske republike Kitajske, ki je v veljavi tudi sedaj. Ko je bil prosilec pozvan, da poda svoj komentar na predstavljeno prakso, je dejal, da te zgodovine ne pozna in da nima več kaj povedati. Prosilka je na predstavljeno dejala, da je to preveč podatkov in da ne ve, kaj naj reče. Uradna oseba je prosilki pojasnila, da je bil namen predstaviti prakso podeljevanja in izgube kitajskega državljanstva do leta 1980 ter da ne pričakuje, da bi morala na to karkoli reči, ali da to pozna, predstavljeno ji je bilo zgolj zato, da bi videla, da glede na prakso osebe v položaju, kot je bila sama, niso imele problemov s kitajskim državljanstvom, ampak so kitajsko državljanstvo izgubile nekatere osebe, ki so živele v tujini in so sprejele državljanstvo države, v kateri so živele in s katero je Ljudska republika Kitajska podpisala poseben sporazum. Prosilka je nato dejala, da ni hotela kitajskega državljanstva in nima nobenih dokumentov in ni nič podpisala. Želela je povedati svoje mnenje in dejala, da njeni starši niso hoteli, da bi otroci imeli kitajsko državljanstvo, zato je sprejela mnenje njenih staršev; po narodnosti je Mongolka in gre tudi za njeno veroizpoved in noče sprejeti kitajske vere. Ne sprejema kitajske zakonodaje in zavrača kitajsko državljanstvo. Nadalje je še dejala, da se osebno ne strinja in ne sprejema kitajskega državljanstva. Po veroizpovedi je budistka in to je vse. Pooblaščenka je glede predstavljenega dejala, da je del, ki je bil prebran premalo specifičen za konkreten primer, saj ne omenja, kako je bilo urejeno državljanstvo prebivalcev Notranje Mongolije niti ali je bil kakšen sporazum sklenjen med Mongolijo in Kitajsko, tako kot je bil na primer z Burmo. Pooblaščenka je še dejala, da je bilo na začetku omenjeno, da so imeli možnost dvojnega državljanstva Kitajci, ki so živeli v tujini, pri prosilcih oziroma njunih starših pa je bila situacija ravno obratna, saj so oni bežali iz Kitajske. Uradna oseba je nato pooblaščenki pojasnila, da je bila Notranja Mongolija, kjer so živeli prosilci takrat, del Kitajske (kakor je tudi sedaj) in se ne more obravnavati kot tuja država ter da gre za predstavitev prakse glede državljanstva in ni razvidno, da bi ljudje, ki so se do leta 1980 rodili kitajskim državljanom in živeli na Kitajskem, imeli probleme z državljanstvom. Uradna oseba je nato še dodala, da kar se tiče bega prosilcev in staršev iz Notranje Mongolije v Mongolijo, se je to po navedbah prosilcev zgodilo leta 1984, torej kasneje, ko je že veljal nov zakon. Na koncu so bile navzočim še predstavljene nekatere določbe sedaj veljavnega Zakona o državljanstvu Ljudske republike Kitajske (Nationality Law of the Peoples Republic of China), ki je bil sprejet in stopil v veljavo leta 1980. Prosilka je dejala, da kitajski zakoni pravijo, da imajo vsi ljudje enake pravice, vendar v praksi tega ni, saj imajo pravi Kitajci veliko več pravic kot Mongoli, ki pravic nimajo. Vlada Ljudske republike Kitajske naseljuje Notranjo Mongolijo s Kitajci in jo zanima samo mongolsko ozemlje in to pove zato, ker se s to zakonodajo ne strinja. Pooblaščenka je na koncu še dodala, da se naj upošteva, da sta bila prosilca ob prihodu v Mongolijo še otroka in da sta informacije o tem, ali imata državljanstvo ali ne, pridobila od staršev in natančnejših informacij tudi ne moreta pridobiti glede na to, da so starši že umrli oziroma da je eden oče v zaporu.

9. Organ na to omenja sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 979/2009-7 z 19. 8. 2009, da je Ministrstvo za notranje zadeve 22.11.2011 prejelo odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-292/09-9 in Up-1427/09-16 z 20.10.2011, s katero je le-to odločilo, da se razveljavi tretji odstavek 22. člena Zakona o mednarodni zaščiti (Ur. l. RS št. 11/11) (prva točka); da se sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. I Up 425/2009 s 7. 10.2009 razveljavi in se zadeva vrne Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije v novo odločanje (druga točka). Izjave prosilca glede nevarnosti, da bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, je po naravi stvari mogoče preveriti le tako, da pristojni organ v presojo vključi tudi podatke o stanju v državi, v katero bi se prosilec v primeru zavrnilne odločbe moral vrniti. Obseg ugotavljanja teh dejstev in informacij je v prvi vrsti odvisen od navedb in izjav prosilca glede subjektivne ogroženosti. Vendar mora pristojni organ tudi sam zbrati vse potrebne podatke in ni vezan samo na navedbe ali predložene dokaze prosilca. Po oceni Ustavnega sodišča je zakonodajalec s tem, ko je dopustil, da pristojni organ ne upošteva informacij o izvorni državi, če ni ugotovljena splošna verodostojnost prosilca, posegel v pravico iz 18. člena Ustave. Zato je Ustavno sodišče razveljavilo tretji odstavek 22. člena ZMZ. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sodbo št. I Up 685/2011 s 14. 12. 2011 ponovno odločilo o pritožbi ministrstva v konkretni zadevi, in sicer tako, da je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Nadalje je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi navedlo, da bo morala tožena stranka v ponovnem postopku pred odločitvijo o prošnji tožnikov za priznanje mednarodne zaščite pridobiti informacije o izvorni državi iz 8. in 9. alineje 23. člena ZMZ. Odločitev o njihovih prošnjah (zlasti glede statusa subsidiarne oblike zaščite) mora namreč vsebovati tudi presojo, ali bo prisilna odstranitev povzročila ogroženost njihovega življenja ali svobode ter ali bodo v primeru vrnitve v izvorno državo v tej državi izpostavljeni mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju. Pristojni organ je z mladoletno hčerjo Z.B. (v nadaljevanju: mladoletna prosilka) opravil osebni razgovor, ki je glede na njeno večletno in uspešno obiskovanje osnovne šole v Republiki Sloveniji potekal v slovenskem jeziku. Osebni razgovor je potekal 28. 6. 2012 in na njem sta bila zraven mladoletne prosilke prisotna tudi njen pooblaščenec in zakonita zastopnica (prosilka). Povedala je, da je živela v Ulan Batorju in na vprašanje, ali so ves čas živeli v Ulan Batorju ali pa so se kdaj preselili v kak drug kraj, je odgovorila, da kolikor ona ve, so ves čas živeli v Ulan Batorju. Na vprašanje, ali je ob koncu šolskega leta v Mongoliji prejela kakšno spričevalo tako kot v Republiki Sloveniji, je mladoletna prosilka odgovorila nikalno. Prav tako je odgovorila nikalno na vprašanji, ali so ji starši, ko je zapustila Mongolijo, povedali, zakaj odhajajo in ali jih je sama vprašala, zakaj odhajajo. Na nadaljnje vprašanje, in sicer, ali so ji starši kdaj predstavili Kitajca po imenu Y., je odgovorila nikalno in dodala, da se ga ne spomni. Ko je bila vprašana, ali je kdaj slišala, da bi kdo omenil ime Y., je odgovorila, da je slišala od staršev, vendar ga ne pozna. Na vprašanje, ali ve, s čim so se njeni starši preživljali, torej kakšno delo so opravljali - kam so hodili v službo, da so se lahko preživljali, je mladoletna prosilka odgovorila, da kolikor ve, so delali na tržnici, ne ve, kaj so delali, ve pa, da je bilo na tržnici. Na nadaljnje vprašanje, in sicer, ali pozna svoje stare starše, dedke in babice, je odgovorila, da je poznala maminega očeta - dedka, in na vprašanje, ali je poznala starše svojega očeta, je odgovorila nikalno. Ko je bila vprašana, ali se mogoče spomni, kdaj je nazadnje videla očeta njene mame, koliko časa pred tem, ko je odšla iz Mongolije, je mladoletna prosilka odgovorila, da se ne spomni in enako je tudi odgovorila na vprašanje, ali je ta dedek živel kje v njihovi bližini, ali ga je pogosto videla. Tudi T.B. (v nadaljevanju: polnoletna prosilka) je bila vabljena na osebni razgovor. Polnoletni prosilki je bilo nato predočeno, da je njena mama, ko je zanjo vložila prošnjo za mednarodno zaščito, navedla, da je v Mongoliji obiskovala šolo, nakar je bila vprašana, ali je ob koncih šolskega leta prejela kakšno spričevalo. Odgovorila je, da imajo pri njih drug sistem, ne prejemajo spričevala in ostanejo v šoli vse, dokler ne zaključijo šolanja. Na vprašanje, ali so ji starši, ko so zapustili Mongolijo, povedali, zakaj odhajajo, je odgovorila nikalno in na vprašanje, ali jih je takrat vprašala zakaj, je odgovorila pritrdilno in dodala, da so rekli, da morajo, da je to nujno. Ko je bila vprašana, ali so ji starši kdaj predstavili Kitajca po imenu Y., je odgovorila, da je nekaj slišala, samo niso ji ga prav predstavili. In ko je bila vprašana, ali to pomeni, da ga ni nikoli videla, je odgovorila pritrdilno in dodala, da ga ni videla. Na vprašanje, ali je poznala svojega dedka, očeta njene matere, je dejala, da sta umrla, ko je bila še čisto majhna. Ne spomni se točno, bila je majhna, ve da jih je imela. Uradna oseba ji je pojasnila, da govori o očetu njene matere in vprašala polnoletno prosilko, ali je bil oče njene matere še živ, ko so odšli iz Mongolije. Odgovorila je, da ni bil več živ. Nato je dodala, da se ji zdi, da je prejšnje vprašanje nekaj zamešala, oče njene matere je še živ, mislila je, da uradna oseba sprašuje o očetu njenega očeta. Nato je bila polnoletna prosilka pozvana, da pove, ali je bil oče njene matere še živ, ko so odšli iz Mongolije, na kar je dejala, da ve, da so ga Kitajci dve leti preden so odšli, odpeljali na Kitajsko.

10. Pristojni organ je prosilcem preko pooblaščenca posredoval informacije o izvorni državi, uporabljene v tej odločbi, z možnostjo, da nanje v roku sedmih dni od prejema tega dopisa podajo morebitne komentarje, vendar komentarja v postavljenem roku niti do dneva izdaje te odločbe ni prejel. 11. Prosilec in prosilka sta vloge zase in za mladoletno in polnoletno prosilko podala 21. 5. 2007, torej v času, ko je bil veljaven še Zakon o azilu (Ur. l. RS, št. 51/06 - UPB in 134/06 - OdI. US). Ker pa sedaj veljavni Zakon o mednarodni zaščiti v prehodnih določbah določa (prvi odstavek 140. člena), da se postopki, začeti po Zakonu o azilu, nadaljujejo in končajo po določbah novega zakona, je pristojni organ odločil na podlagi le-tega.

12. Tožena stranka ugotavlja, da prosilci niso predložili nobenih dokazov. Zato je tožena stranka prešla na oceno verodostojnosti tožnikov.

13. Glede prvega pogoja, in sicer, da se je prosilec kar najbolj potrudil za utemeljevanje svoje prošnje, pristojni organ ugotavlja, da v konkretnem primeru prosilca tega nista storila. Iz odgovorov prosilke in prosilca na osebnih razgovorih je razvidno, da so bili njuni odgovori zelo skopi, brez posebnega truda situacijo obširno in natančno pojasniti, večkrat pa odgovori tudi niso sledili vprašanju, zaradi česar jih je bilo potrebno ponavljati, kakor ju tudi kljub začetnemu opozorilu, da je potrebno natančno odgovarjati na vprašanja, na to še ponovno opozoriti, kar je tudi razvidno iz obeh zapisnikov. Kljub tem opozorilom pa so odgovori prosilcev ostajali zelo skopi in neprepričljivi. Prosilca se tako nista kar najbolj potrudila, da bi čim bolj natančno predstavila vsebino odločbe policije, čeprav naj bi bila le-ta razlog za to, da sta zapustila Mongolijo. Čeprav sta oba trdila, da je bil v odločbi naveden zakon, pa nobeden od njiju ni znal povedati, kako se ta zakon imenuje, kakor tudi ne, kako se imenuje kitajsko - mongolski sporazum, ki bi prav tako naj bil naveden v odločbi. Pristojni organ meni, da bi prosilca morala znati navesti zakon, ki je bil omenjen v odločbi, če pa si že nista natančno zapomnila imena, pa bi lahko vsaj približno navedla, za kakšen zakon bi naj šlo. Za pristojni organ je nesprejemljivo, da bi nekdo le vedel, da je v dokumentu, ki ga je prejel, omenjen zakon, niti približno pa ne bi znal povedati, kako se imenuje. V konkretnem primeru pa prosilca nista izkazala nobenega interesa, da bi vsaj navedla kakšne besede, ki so bile vsebovane v imenu zakona, ampak sta oba preprosto dejala, da se imena ne spominjata. Tako je povsem upravičeno pričakovanje organa, da bi prosilca naslov zakona na osebnem razgovoru znala navesti, saj bi se tudi v primeru, da si ga nista predhodno zapomnila, morala naknadno pozanimati o njegovem nazivu, da bi lahko na osebnem razgovoru čim bolj natančno predstavila razloge, zaradi katerih sta zapustila Mongolijo. Enako malo truda kot v navedenem primeru, sta prosilca vložila tudi pri odgovarjanju na nekatera druga vprašanja, npr. kako to, da sta brez državljanstva oziroma, ali je možno, da imata kitajsko državljanstvo. Tudi teh svojih trditev prosilca nista znala prepričljivo pojasniti.

14. Kot drugi pogoj je pri presoji potrebno upoštevati, ali je prosilec podal utemeljene razloge, zakaj ni mogel predložiti dokazov. Navedb, ki sta jih v zvezi s tem navedla prosilca, pristojni organ nikakor ne more šteti za utemeljene razloge. Tako prosilec kot prosilka sta bila izrecno vprašana, kako to, da s seboj nista prinesla odločbe policije, da morata Mongolijo zapustiti, prosilka pa tudi glede dovoljenja za prebivanje. Oba sta odgovorila, da sta mislila, da jo imata s seboj, vendar je nista našla. Prosilca namreč Mongolije po njunih navedbah nista zapustila v hipu, iz danes na jutri, ampak sta se na pot dalj časa pripravljala in po njunih trditvah sta Mongolijo zapustila z namenom, da si v Evropi poiščeta zatočišče. Tako je bila prosilka na zaslišanju, po tem, ko je že bilo ugotovljeno, da je iz Mongolije prinesla dva slovarja, izrecno vprašana, kaj je zraven oblačil še prinesla iz Mongolije, na kar je dejala, da nekaj knjig, tudi verske, budistične. Tudi iz tega je očitno, da je bilo dovolj časa, da so se na pot pripravili in s seboj niso vzeli le najnujnejšega. Ob teh okoliščinah za prosilca torej ni bilo nobenih ovir, da odločbe policije, ki je bistven element utemeljevanja njune prošnje, ne bi vzela s seboj. Hkrati posedovanje tega dokumenta na sicer dolgi poti do Evrope ni predstavljalo nobenega rizika. V določenih primerih bi prosilec ob posedovanju kakšnega dokumenta lahko bil ogrožen, če bi ga na primer ob ilegalnem prehodu meje ali ob kakšni drugi priložnosti legitimirala policija in pri njemu našla kak dokument, za katerega bi bilo mogoče sklepati, da bo z njim v drugi državi uveljavljal zaščito. V konkretnem primeru pa nobene takšne okoliščine niso podane, saj je bilo prosilcema celo naloženo, da morata zapustiti Mongolijo in posedovanje tega dokumenta zanju ni prinašalo nobenega tveganja. V kolikor bi prosilca do tega dokumenta imela v konkretnem primeru pričakovano skrbnost, potem bi vsaj vedela, kje in kdaj sta ga izgubila, oziroma bi vedela, kdaj sta ga začela pogrešati, njun odgovor pa kaže, da s skrbnim ravnanjem s tem dokumentom sploh nista bila obremenjena. Prav tako bi bilo pričakovati, da bo prosilka s seboj prinesla in posledično predložila še dokument, s katerim ji je bil zavrnjen sprejem v mongolsko državljanstvo, vendar tudi ta dokument pristojnemu organu ni bil predložen.

15. Pristojni organ skladnosti izjav z vidika prosilca kakor prosilke, ter medsebojni skladnosti njunih izjav ne more oporekati, razen v nekaj manjših odstopanjih. Večinoma tako prosilec kot prosilka nista podajala kontradiktornih izjav, in tudi ob primerjanju njunih izjav večjih kontradiktornosti ni, manjših kontradiktornosti pa pristojni organ prosilcema ne bo štel v škodo že zaradi dvojnega prevajanja in s tem možnosti, da je do določenih odstopanj prišlo zaradi prevoda. Je pa potrebno poudariti, da je seveda ob skopih odgovorih, kakor sta jih podajala prosilca, veliko manjša možnost, da pride do kontradiktornosti. Drugačna pa je ocena organa glede verjetnosti njunih izjav. Pristojni organ namreč ocenjuje, da je večje število izjav obeh prosilcev malo verjetnih glede na situacijo, ki sta jo predstavila.

16. Po preučitvi izjav prosilcev je pristojni organ ocenil, da so malo verjetne njune trditve glede tega, da sta brez državljanstva, saj prosilca teh trditev nista znala zadovoljivo pojasniti. Ko pa je bil prosilec vprašan, ali je prepričan, da nima kitajskega državljanstva glede na to, da so njegovi starši imeli kitajsko državljanstvo, pa je dejal, da so starši živeli v Mongoliji in so bili kitajski državljani, Mongolija pa jim ni dala mongolskega državljanstva, natančno pa ne ve. Ko je bilo po tem prosilki pojasnjeno, da se državljanstvo ponavadi pridobi že z rojstvom in po starših in da to, da nima dokumentov, še ne pomeni, da ni državljanka, in je bila ponovno vprašana, ali meni, da je možno, da ima kitajsko državljanstvo, je dejala, da ne ve in da ve le to, da nima državljanstva. Na vprašanje, ali je svoje starše kdaj vprašala, zakaj nima državljanstva, je odgovorila nikalno. Če je neka oseba brez državljanstva, potem se vsaj v večini primerov upravičeno pričakuje, da bo znala pojasniti, kako se je v tej situaciji znašla oziroma, če ji to ni znano, se bo o tem poskušala pozanimati. Hkrati pa iz njunih odgovorov izhaja, kakor da se o tem nista nikoli poskušala pozanimati niti pri svojih starših, kaj šele pri kakšnih pristojnih organih, kar pa je za pristojni organ sporno. Iz izjav prosilcev izhaja, kot da sta popolnoma nezainteresirana, da bi ugotovila, kako je z njunim državljanstvom.

17. Njune izjave o tem, da sta brez državljanstva, pa tudi nasprotujejo trditvam, da so ju želeli izročiti Kitajski, če Mongolije ne bi prostovoljno zapustila. Malo verjetno je, da bi neka država, če zanemarimo izročitve v zvezi s kazenskimi postopki, neko osebo izročila državi, katere državljan ta oseba ni, kakor tudi, da bi jo ta država bila pripravljena sprejeti, če do nje nima nobenih obveznosti. Ker sta bila prosilca v svojih izjavah glede njunega državljanstva zelo neprepričljiva in glede na to, da bi naj bila rojena na Kitajskem, staršem kitajskim državljanom in bi jih naj Mongolija želela izročiti Kitajski, pristojni organ ocenjuje kot malo verjetno, da bi bila brez državljanstva. Ob takšni trditvi (da sta brez državljanstva) je dokazno breme na strani prosilcev, še toliko bolj pa ob dejstvu, da pristojni organ te okoliščine glede na določbo prvega odstavka 129. člena Zakona o mednarodni zaščiti ne more sam preveriti. V konkretnem primeru pa prosilca teh navedb nista podprla z nobenimi dokazi. Zaradi neprepričljivih in skopih izjav je pristojni organ njuno zatrjevano apatridnost ocenil kot malo verjetno.

18. Pristojni organ je svojo oceno, da je malo verjetno, da bi bila prosilca brez državljanstva, podprl tudi z informacijami v zvezi z državljanstvom Ljudske republike Kitajske, saj je glede na izjave prosilcev, da so bili njuni starši kitajski državljani in sta bili tudi sama rojena na Kitajskem, domneval, da sta prosilca najverjetneje kitajska državljana. Dne 6. 4. 2009 so bili prosilca in njuna pooblaščenka s temi informacijami seznanjeni. Pristojni organ je zaradi čim bolj celovite in popolne ocene te pomembne okoliščine preučil tako kitajski zakon iz leta 1929, prakso v zvezi z državljanstvom Ljudske republike Kitajske od njenega nastanka leta 1949 pa do leta 1980, ko je Ljudska republika Kitajska končno sprejela zakon za to področje, kakor tudi ta zakon iz leta 1980. 19. Prosilec se je po njegovih trditvah rodil ... 1970, prosilka pa ... 1971, iz česar izhaja, da sta bila oba rojena v času, ko se je uporabljal še Kitajski zakon o državljanstvu iz leta 1929. Glede na določbo tega zakona, ki določa, da kitajsko državljanstvo ob rojstvu pridobi otrok, katerega oče je kitajski državljan in glede na njuno trditev, da so bili njuni starši, potemtakem torej tudi očeta, kitajski državljani, sta prosilca tudi ob upoštevanju same prakse glede državljanstva v obdobju do leta 1980, ob rojstvu pridobila kitajsko državljanstvo. Sama praksa v zvezi z državljanstvom je namreč na podlagi dvostranskih sporazumov z določenimi državami, tako sosednjimi kot ostalimi, odpravljala kitajsko državljanstvo za državljane Kitajske, ki so se stalno naselili v državah pogodbenicah in so pridobili državljanstvo teh držav, prosilca pa v sklop teh oseb ne zapadeta. Hkrati pa je pristojni organ preučil tudi zakon, ki je bil sprejet in stopil v veljavo leta 1980, torej v obdobju, ko sta prosilca s svojimi starši še živela v Ljudski republiki Kitajski. Pristojni organ sicer ne more z gotovostjo trditi, da je za prosilca mogoče uporabiti tudi ta zakon, saj določa, da državljanski status oseb, ki so pridobile ali izgubile kitajsko državljanstvo pred razglasitvijo tega zakona, ostane veljaven. Sam zakon pa žal ne vsebuje določbe, kako pa se uredi status oseb, ki do uveljavitve zakona niso pridobile kitajskega državljanstva, po tem zakonu pa pogoje izpolnjujejo. Prosilca namreč izpolnjujeta pogoje za pridobitev državljanstva po tem zakonu (4. člen Zakona o državljanstvu Ljudske republike Kitajske določa, da ima kitajsko državljanstvo vsaka oseba, rojena na Kitajskem, katere oba starša sta kitajska državljana oziroma če je eden od staršev kitajski državljan), ni pa jasno, ali bi se ta zakon zanju lahko uporabil. Vendar je nadaljnje ukvarjanje s tem vprašanjem nepotrebno, saj sta prosilca kitajsko državljanstvo pridobila že pred uveljavitvijo tega zakona. Določbe tega zakona pa so bolj kot za sama prosilca, ki sta kitajsko državljanstvo pridobila že po zakonu iz leta 1929, pomembne za določitev državljanstva njunih hčera, torej mladoletne in polnoletne prosilke. Glede na to, da bi naj bili njuni mladoletni hčeri rojeni v Mongoliji in ob upoštevanju, da je bilo ugotovljeno, da sta prosilca kitajska državljana, je za določitev njunega državljanstvo relevanten 5. člen Zakona o državljanstvu Ljudske republike Kitajske iz leta 1980. Ta člen določa, da ima vsaka oseba, rojena v tujini, katere starša sta oba kitajska državljana oziroma katere eden starš je kitajski državljan, kitajsko državljanstvo, v nadaljevanju pa isti člen še določa, da pa kljub temu kitajskega državljanstva nima oseba, katere starša sta oba kitajska državljana in sta se oba stalno naselila v tujini, oziroma katere en starš je kitajski državljan in se je stalno naselil v tujini, in je ob rojstvu pridobil tuje državljanstvo. Prosilca tudi za svoji mladoletni hčeri trdita, da sta brez državljanstva. Če pristojni organ to trditev upošteva zgolj na ta način, da mladoletna in polnoletna prosilka nista pridobili mongolskega državljanstva, potem imata tudi oni kitajsko državljanstvo, saj sta se rodili v tujini, staršem kitajskim državljanom oziroma sta se rodili v tujini, staršem kitajskim državljanom, ki so se stalno naselili v tujini, pa ob rojstvu nista pridobili tujega (v konkretnem primeru mongolskega) državljanstva. V ponovnem postopku je pristojni organ še pridobil sestavek z naslovom Nasvet o državi: Kitajska, izdan 27. aprila 2011 s strani Avstralske vlade, Pritožbenega sodišča za begunce, ki zraven že zgoraj omenjenega 5. člena Zakona o državljanstvu Ljudske republike Kitajske, navaja tudi nasvet DFAT-a, ki je bil februarja 2010 dobavljen Avstralskemu ministrstvu za priseljevanje in državljanstvo. V njem je navedeno, da imajo kitajski državljani, ki niso rezidenti, polne pravice državljanov, ko se vrnejo na Kitajsko. Tisti kitajski državljani, ki so si pridobili dovoljenje za stalno prebivanje v tujini, se morajo pri lokalnem javnem varnostnem uradu običajno registrirati za začasen povratek ali dati vlogo za trajno preselitev na Kitajsko. Opazili so, da različne pokrajine uporabljajo različne postopke. Komentarji prosilcev in njune takratne pooblaščenke na predstavljene informacije v zvezi z državljanstvom (razen informacije, pridobljene v ponovnem postopku) ne morejo spremeniti ugotovitve pristojnega organa, da so vsi, tako prosilca, kakor tudi mladoletna in polnoletna prosilka, kitajski državljani. S svojimi komentarji na informacije namreč niso argumentirano izpodbijali predstavljenega v smislu pojasnila, zakaj za njih navedeno ne bi držalo, ampak sta prosilca zgolj zatrjevala, da tega ne poznata, da se ne strinjata oziroma ne sprejemata kitajske zakonodaje in tudi ne sprejemata kitajskega državljanstva, da so starši kitajsko državljanstvo dobili avtomatično, ko je bila leta 1947 Notranja Mongolija okupirana s strani Kitajske, ter da so starši otrokom govorili, da niso Kitajci. Tudi izjava prosilke po predstavljenem zakonu iz leta 1929, da meni, da za njiju velja člen, ki določa, da se Kitajcu, ki je naturaliziran v tuji državi, sme odobriti, da se odreče svojemu kitajskemu državljanstvu, ne more spremeniti ugotovljenega. Prosilki je bilo tudi ob predočenju informacij obrazloženo, da tega člena ni mogoče aplicirati na njihov položaj, saj si po njihovih trditvah niso pridobili nobenega drugega državljanstva oziroma trdijo, da so brez državljanstva.

20. Tudi navedbe prosilcev v zvezi z gospodom Y. pristojni organ ocenjuje kot malo verjetne. Prosilca sta po njunih navedbah v Mongoliji živela že od približno svojih štirinajstih let. Kljub temu, da sta si v Mongoliji ustvarila družino in iz njunih izjav gre sklepati, da sta tam tudi nameravala stalno prebivati, kljub trditvam, da sta brez državljanstva in da sta morala dovoljenje za prebivanje podaljševati vsako leto, nista storila prav veliko, da bi si svoj status trajno uredila oziroma je le prosilka podala vlogo za pridobitev mongolskega državljanstva, ki pa ji je bila zavrnjena, vendar pa je to storila šele avgusta leta 2006. Glede na to, da sta se prosilca morala zavedati, da je njun status zelo negotov in kljub temu nista poskušala veliko, da bi si ga v vseh teh letih uredila oziroma vsaj poskušala urediti pri pristojnih organih, je malo verjetno, da bi potem kar naenkrat vse svoje težave zaupala osebi, ki sta jo spoznala na tržnici in je celo Kitajec, ter od nje pričakovala, da jima bo uredila mongolsko državljanstvo. Zaradi tega pristojni organ navedb v zvezi z gospodom Y. ne sprejema za resnične. Prav tako pristojni organ, tudi če bi sprejel, da so dogodki z gospodom Y. resnični, ne vidi povezave, ki jo zatrjujeta prosilca, in sicer, da za tem, da jima ni bilo podaljšano dovoljenje za prebivanje, stoji gospod Y. Oba prosilca sta namreč trdila, da jima je dovoljenje za prebivanje poteklo januarja 2007, prosilka pa je na osebnem razgovoru dejala, da je mož prijavil gospoda Y. na policijo februarja 2007. Torej, ko je do poteka dovoljenja prišlo in jima le-to ni bilo podaljšano, gospod Y. še ni imel nobenih razlogov, da bi vplival na policijo, hkrati pa policija prav gotovo ni tista, ki bi odločala o podaljšanjih dovoljenj za prebivanje, kar je prosilcema nedvomno znano. Dokument, za katerega prosilca trdita, da sta ga aprila 2007 prejela s strani policije, da morata v 30-tih dneh zapustiti Mongolijo, sicer bosta predana Kitajski, pa je zgolj logična posledica tega, da jima je poteklo dovoljenje za prebivanje, torej sta ostala brez pravnega naslova, na podlagi katerega bi v državi lahko zakonito bivala, zaradi česar bi ju država odstranila, če tega ne bi storila sama. Podporo oceni pristojnega organa, da ni povezave med gospodom Y. in tem, da sta prosilca prejela odločbo policije, da morata zapustiti Mongolijo, daje tudi navedba prosilcev, da se je enako zgodilo z očetom prosilke, ki je bil po navedbah prosilke aretiran in izročen Kitajski avgusta leta 2005, torej takrat, ko še prosilca gospoda Y. sploh nista poznala in torej ni imel nikakršnega vpliva na to, da je oče prosilke dobil odločbo policije in je bil potem, ker Mongolije ni prostovoljno zapustil, izročen Kitajski. Glede na to, da prosilca po njunih trditvah nista imela kakšnega dovoljenja, ki bi jima omogočalo stalno prebivanje v Mongoliji, ampak sta dovoljenje morala podaljševati vsako leto, potem sta se morala zavedati možnosti, da jima to dovoljenje enkrat ne bo več podaljšano in bosta državo morala zapustiti. Država ima namreč legitimno možnost, da se tako odloči. 21. Tudi ravnanje prosilcev po prejemu odločbe policije je v nasprotju s pričakovanim v takšni situaciji. Oba prosilca sta namreč navedla, da sta se zbala, da bosta izgubila otroke, saj se je odločba policije glasila samo nanju, ne pa tudi na otroke. S strani uradne osebe sta bila oba izrecno vprašana, če sta se pri policiji ali drugih pristojnih organih pozanimala, zakaj se dokument nanaša samo na njiju, ne pa tudi na otroke ter kaj se bo zgodilo z njimi in oba sta odgovorila, da se nista pozanimala. Pristojni organ meni, da bi se oseba, ki bi res dobila takšno odločbo kot trdita, da sta jo dobila prosilca, nedvomno nemudoma pozanimala, kaj takšna odločba pomeni za usodo njenih otrok. Nasprotno pa prosilca tega nista naredila. Čeprav sta bila po svojih trditvah v velikem strahu za usodo svojih otrok, pa se pri tistih, ki bi jima to dejansko lahko pojasnili, nista niti poskušala pozanimati.

22. Prav tako pristojni organ ocenjuje kot malo verjetne nekatere druge navedbe prosilcev, ki sicer za sam postopek niso bistvene, so pa bistvene za oceno splošne verodostojnosti prosilcev. Tako pristojni organ kot malo verjetno ocenjuje izjavo prosilke, da za svoje otroke ni nikoli dobila nobenega dokumenta, niti rojstnega lista ne in posledično tudi izjavo, da so otroke zgolj dopisali na njeno dovoljenje za prebivanje. Težko je namreč verjeti, da bi otroke na njeno dovoljenje za prebivanje vpisali brez predložitve kakršnegakoli dokumenta.

23. Pristojni organ sicer lahko sprejme, da je bil oče prosilke deportiran na Kitajsko, vendar pa nikakor ne sprejema trditev prosilcev, da je njen oče v zaporu. Gre namreč zgolj za domnevno prosilcev in ne za neko dejstvo, ki bi bilo prosilcema dejansko znano. Iz izjav obeh prosilcev je namreč razvidno, da jima trenutne razmere na Kitajskem niso poznane, kakor se o njih tudi nista pozanimala. Glede na to, da sta prosilca zatrjevala, da so bili materialno dobro preskrbljeni in če sta za pot celotne družine res plačala 20.000 evrov, ki sta jih prispevala sama, od česar bi del naj predstavljali tudi prihranki njunih staršev, potem bi bilo pričakovati, da bosta prosilca poskušala ubrati tudi kakšne druge načine, da bi izvedela, kaj se je zgodilo z očetom prosilke, ne samo to, da sta spraševala o tem pri mongolski policiji, ki pa odgovora seveda ne more poznati. Prosilca bi namreč lahko navezala stike s kom na Kitajskem, kakšno humanitarno organizacijo ali celo plačala kakšnega odvetnika ali kakšno drugo osebo na Kitajskem, ki bi poskušala izvedeti kaj o očetu prosilke in če še vedno ne bi dobila odgovora, bi lahko od oseb, ki jim je situacija in praksa na Kitajskem bolj poznana, poskušala izvedeti vsaj, kaj je glede na očetove okoliščine najbolj verjetno, da se je z njim zgodilo. Ker pa prosilca svojo domnevo utemeljujeta zgolj s trditvijo, da se jima oče prosilke od deportacije naprej ni več oglasil in glede na druge malo verjetne in pavšalne izjave prosilcev ter glede na to, da o očetu niti nista poskušala pridobiti kakšnih konkretnih informacij, pristojni organ tej domnevi prosilcev ne more dati kakšne teže. 24. Prosilca sta torej ponovno dajala zelo splošne, pavšalne navedbe, ki so dejansko zgolj njune domneve, te domneve pa niso niti oprte na kakšno konkretno poznavanje situacije na Kitajskem, na kakšne pridobljene informacije, ampak sta jih prosilca ustvarila zgolj na podlagi njunih izkušenj izpred približno petindvajsetih let, ko sta skupaj s starši zapustila Kitajsko. V konkretnem primeru je namreč potrebno upoštevati tudi to, da iz navedb prosilcev sledi, da Mongolije nista zapustila preko noči, ampak po približno enem mesecu odkar sta prejela dokument s policije, ki jima je nalagal, da jo morata zapustiti v 30-tih dneh. V tem časovnem obdobju sta torej prosilca brez kakršnegakoli tveganja, da bi bila izročena na Kitajsko, imela možnost, da bi se pozanimala, kaj lahko pričakujeta od vrnitve na Kitajsko in je tako upravičeno pričakovanje pristojnega organa, da bi svoje domneve znala argumentirati z ažurno situacijo in ne s tisto, ki je na Kitajskem vladala pred 25-timi leti.

25. Navedbo, da bi jima aretacija sledila tudi zaradi dejstva, da sta s svojimi starši, ko sta bila še otroka, pobegnila iz Kitajske v Mongolijo ter nestrinjanje njunih očetov s komunističnim režimom Kitajske, pristojni organ ocenjuje kot malo verjetno. Prosilca sta namreč Kitajsko zapustila, ko sta bila še otroka, v času življenja v Mongoliji pa iz njunih odgovorov, ko sta bila o tem izrecno vprašana, ne sledi, da bi bila politično aktivna ali da bi javno izražala kritiko kitajskemu komunističnemu režimu. Tudi prosilec je na izrecno vprašanje, ali je kdaj javno izražal kritiko revolucionarni stranki Kitajske in če jo je, na kak način, po tem, ko mu je bilo vprašanje še drugič postavljeno (ker prvič na vprašanje ni odgovoril), dejal, da javno ne in da je le proti tej revolucionarni stranki. Pristojni organ v zvezi s temi navedbami zaključuje, da glede na to, da sta bila prosilca po njunih navedbah ob zapustitvi Kitajske še otroka in glede na to, da nista nikoli javno kritizirala kitajskega režima, ni verjetno, da bi, četudi sta bila njuna očeta nasprotnika tega režima, zaradi tega ob vrnitvi na Kitajsko trpela kakšne hujše posledice, če sploh kakšne.

26. Nadalje je v skladu z zakonom potrebna presoja, ali je prosilec zaprosil za zaščito kakor hitro je bilo to mogoče, razen če lahko izkaže utemeljen razlog, zakaj tega ni storil. Iz policijske depeše z 19. 5. 2007 izhaja, da sta bila prosilca s strani policije prijeta dne 19. 5. 2007 ob 13.40 uri. V razgovoru s prosilci je bilo na policiji ugotovljeno, da sta prosilca z drugimi potniki izstopila iz tovornjaka dne 18. 5.2007 v večernih urah, ko je bilo že temno. Od mesta izstopa so nato hodili dve do tri ure do kraja, kjer so bili naslednjega dne prijeti s strani policije. Prosilec je na zaslišanju v zvezi s prihodom v Slovenijo in tem, zakaj ni nemudoma zaprosil za zaščito, povedal, da je bila noč, ko so prispeli. Hodili so po cesti in bili so zelo utrujeni, zato so prespali na prostem. Naslednji dan, ko je šel po cesti (ni vedel, kje so) iskat policijo, mu je zaustavil nek avtomobil, ki je bil policijski in policist jih je potem odpeljal na postajo. Podobno je glede tega navedla tudi prosilka. Glede na navedeno ni mogoče trditi, da sta prosilca zaprosila za zaščito kakor hitro je bilo mogoče in tudi nista navedla utemeljenih razlogov, zakaj tega nista storila. V nasprotju s tem pa je prosilec šele zgodaj popoldne, po njegovih trditvah šel iskat policijo, ki ga je tudi ustavila na poti.

27. Kot zadnji element je ob odsotnosti drugih dokazov potrebno upoštevati, ali je ugotovljena prosilčeva splošna verodostojnost. Že na podlagi vseh prejšnjih ugotovitev je mogoče zaključiti, da splošna verodostojnost prosilcev ni podana. Vse zgoraj podane presoje prvih štirih alinej tretjega odstavka 21. člena namreč predstavljajo pomemben delež pri oceni splošne verodostojnosti določenega prosilca. Pristojni organ zgornje celovite presoje na tem mestu ne bo ponavljal, ampak le poudarja, da razen skladnosti izjav nobeden izmed pogojev, vsebovanih v prvih štirih alinejah tretjega odstavka 21. člena, ki jih je bilo potrebno upoštevati zaradi dejstva, da prosilca nista predložila nobenih dokazov, ni izpolnjen. Sama skladnost izjav obeh prosilcev pa ob upoštevanju ocene vseh ostalih pogojev še dodatno kaže na to, da splošna verodostojnost prosilcev ni podana. Izrazita skladnost izjav ob zelo skopem odgovarjanju na vprašanja ter z odgovori kot so, ne vem, vem le to in podobno, ni znak verodostojnosti prosilcev, ampak prej kaže na vsaj deloma izmišljeno oziroma izkrivljeno in naučeno zgodbo. V konkretnem primeru ravno iz teh razlogov pristojni organ skladnosti izjav obeh prosilcev ne more šteti kot znak njune verodostojnosti, ampak nasprotno, kot znak neverodostojnosti. Ob tako skopih odgovorih sta prosilca seveda lahko ostala skladna in pristojni organ ocenjuje, da ravno zaradi tega, da se ne bi zapletla v kakšne kontradiktornosti, prosilca namenoma nista dajala natančnejših odgovorov. Pri oceni splošne verodostojnosti prosilcev so na ugotovitev, da splošna verodostojnost prosilcev ni podana, vplivale tudi izjave prosilcev ob soočenju z informacijami o državljanstvu Ljudske republike Kitajske. Obema prosilcema je bilo na osebnih razgovorih postavljenih več vprašanj v zvezi z njunim državljanstvom oziroma zatrjevano apatridnostjo, na katere sta odgovorila zelo skopo in neprepričljivo. Oba sta bila glede na to, da nista znala pojasniti, zakaj nimata državljanstva, izrecno vprašana, ali sta o tem kdaj vprašala svoje starše, na kar sta oba odgovorila nikalno. Ko pa so prosilcema bile predočene informacije o državljanstvu Ljudske republike Kitajske, pa sta dejala, da so starši ob kitajski okupaciji Notranje Mongolije avtomatično dobili kitajsko državljanstvo, da starši niso želeli, da bi njihovi otroci imeli kitajsko državljanstvo, da so jim govorili, da niso Kitajci oziroma da so brez državljanstva. Ob primerjanju izjav prosilcev v zvezi z njunim državljanstvom na osebnih razgovorih in ob soočenju informacij jasno izhaja, da prosilca na osebnih razgovorih nista izpovedala vsega, kar jima je znano glede njunega državljanstva oziroma odsotnosti le-tega, čeprav jima je uradna oseba na zaslišanju o tem postavila več vprašanj, da bi se ta okoliščina lahko čim bolj razjasnila. Ob soočenju informacij se je namreč izkazalo, da njuna trditev, da nimata državljanstva, temelji predvsem na nestrinjanju njunih staršev in njunem nestrinjanju s tem, da imata kitajsko državljanstvo. Glede na starost tretje-tožeče in četrto-tožeče stranke ob odhodu iz Mongolije ter ob upoštevanju, da je bila odločitev za odhod popolnoma v rokah prosilca in prosilke, je pristojni organ ocenjeval, da mladoletna in polnoletna prosilka najverjetneje ne poznata vzroka za odhod iz Mongolije ter drugih podrobnosti, povezanih s tem. Pristojni organ ima tudi etične zadržke do izvedbe takšnih osebnih razgovorov, torej osebnih razgovorov, ko prosilec zaradi svoje mladoletnosti ob podaji prošnje za mednarodno zaščito ne poda samostojno niti izjave o razlogih, ampak zanj to stori zakoniti zastopnik, nato pa se z njim po več letih, torej, ko je že starejši, opravi osebni razgovor. Zakoniti zastopniki lahko v teh primerih zelo vplivajo na prosilca, v smislu, da mu svetujejo ali celo ukazujejo, kako naj odgovarja in kaj naj pove, čeprav se tega mogoče niti ne spomni in mogoče niti ni res. Skratka, zakoniti zastopniki lahko na prosilca v takšni situaciji zelo pritiskajo in nanj nalagajo težko breme, v smislu, da je njihova usoda odvisna od njegovih odgovorov in podobno, s tem pa ga napeljujejo ali silijo h krivi izpovedbi.

28. Pristojni organ je zaradi stališča, izhajajočega iz sodne prakse, opravil osebni razgovor z mladoletno in polnoletno prosilko. Vendar pa kljub opravljenemu osebnemu razgovoru pristojni organ ne more upoštevati pogojev, določenih v tretjem odstavku 21. člena, ki jih je potrebno upoštevati, kadar prosilec v postopku ne more predložiti nobenih dokazov. Večina od petih alinej se nanaša na presojo okoliščin, na katere mladoletna in polnoletna prosilka nista imeli vpliva, saj je bilo odločanje v domeni njunih staršev, torej prosilca in prosilke. Tako lahko na tem mestu pristojni organ oceni le verodostojnost izjav mladoletne in polnoletne prosilke. Na more pa pristojni organ presojati, zakaj mladoletna in polnoletna prosilka nista zaprosili za zaščito, kakor hitro je bilo mogoče, ali sta podali utemeljene razloge, zakaj nista mogli predložiti dokazov, saj je šlo za odločitve njunih staršev in ne njiju samih.

29. Organ ocenjuje za presenetljivo, da se obe prosilki glede na izjave, ki sta jih podali na osebnem razgovoru, spominjata, ali vsaj deloma spominjata okoliščin, ki so za utemeljitev prošnje pomembne, čeprav po lastnih navedbah in to jima tudi gre verjeti, nista poznali razlogov, zaradi katerih so vsi skupaj odšli iz Mongolije. Tako sta na primer obe navedli, da sicer nista poznali osebe po imenu Y., vendar pa sta od staršev to ime obe slišali. Presenetljivo, da se po tolikem času in glede na njuno takratno starost, spomnita prav omembe tega imena, ne pa kakšnih drugih stvari, za katere bi bilo veliko bolj verjetno, da bi se jih spominjali, pa se jih ne. Tako je mladoletna prosilka, ko je bila vprašana, ali je poznala svoje stare starše, torej dedke in babice, odgovorila, da je poznala maminega očeta - dedka. Presenetljivo, da je takoj omenila prav njega, na katerega se ob utemeljevanju razlogov za zaščito sklicujeta tudi prosilec in prosilka, babice - mamine matere pa sploh ni omenila, čeprav je ta glede na navedbe prosilke umrla le leto pred tem, ko bi naj njenega očeta izročili Kitajski. Še bolj presenetljiv odgovor v zvezi s tem je bil odgovor polnoletne prosilke. Ta je na vprašanje, ali je poznala svojega dedka, očeta svoje matere, odgovorila, da sta umrla, ko je bila čisto majhna, ne spomni se točno, bila je majhna, ve, da jih je imela. Ko ji je uradna oseba še dejala, da govori o očetu njene matere in jo vprašal, ali je bil oče njene matere še živ, ko so odšli iz Mongolije, je dejala, da ni bil več živ. In šele, ko je bila prosilka vprašana, ali je v Mongoliji živela sama s svojimi starši ali pa je še kdo živel z njimi, je po odgovoru na to vprašanje dejala, da se ji zdi, da je pri prejšnjem vprašanju nekaj zamešala in dodala, da je oče njene matere še živ ter da je mislila, da jo je uradna oseba spraševala o očetu njenega očeta. In ko jo je uradna oseba pozvala, da pove, ali je bil oče njene matere še živ, ko so odšli iz Mongolije, je dejala, da ve, da so ga Kitajci dve leti preden so odšli, odpeljali na Kitajsko. Ti njeni odgovori delujejo neprepričljivo in naučeno. Nato pa se je polnoletna prosilka ob drugem vprašanju kar naenkrat spomnila, da je nekaj zamešala in dejala, da je bil oče njene matere še živ, ko so odšli iz Mongolije in na naslednje vprašanje celo navedla, da ve, da so ga Kitajci, dve leti preden so odšli, odpeljali na Kitajsko. Pristojni organ bi vsekakor pričakoval, da bi se glede na izjave svojih staršev, polnoletna prosilka, tudi če bi bila vprašana zgolj po starih starših in ne točno po materinem očetu, spomnila najprej njega, ki bi naj bil edini še živeč stari starš in nato še babice po mamini strani, ki je umrla leto pred dedkovim odhodom na Kitajsko. Vendar pa je prosilka kljub dvakrat postavljenemu vprašanju dejala, da ni bil več živ. Precej presenetljiva pa je tudi njena izjava, ki je sledila njenemu popravku, ko je dejala, da ve, da so ga Kitajci približno dve leti, preden so odšli, odpeljali na Kitajsko, saj glede na njeno takratno starost, ko bi se naj to zgodilo, in sicer približno 12 let, ni verjetno, da bi bilo prosilki znano, kdo in kam je odpeljal njenega dedka in da bi se po tolikih letih spominjala, koliko časa nazaj je to bilo. Njene izjave v zvezi s to okoliščino imajo torej dve skrajnosti, od tega, da oče njene matere ni več živ, pa do tega, da je zelo natančno navedla, kdaj in kdo ga je odpeljal. Iz teh razlogov pristojni organ tem izjavam ne more verjeti.

30. Izjave mladoletne in polnoletne prosilke niso prepričale pristojnega organa in pristojni organ vztraja pri oceni, da splošna verodostojnost prosilcev ni ugotovljena, kakor tudi izjav mladoletne in polnoletne prosilke ni mogoče oceniti kot verodostojnih.

31. Pristojni organ je preveril tudi informacije o Kitajski, ki je glede na zgoraj predstavljeno zakonodajo in prakso Ljudske republike Kitajske izvorna država vseh prosilcev. Po razveljavitvi omenjene zakonske določbe sodna praksa v veliki večini primerov zahteva preverjanje informacij o izvorni državi prosilcev, četudi ni ugotovljena njihova splošna verodostojnost. Vendar pa v sodni praksi do sedaj še ni bilo mogoče zaslediti jasnega stališča, kako daleč mora segati preverjanje teh informacij. Torej, ali je informacije potrebno preveriti in upoštevati le v tistem okvirju, v katerem pristojni organ izjave določenega prosilca, pri katerem ni ugotovljena splošna verodostojnost, sprejema za resnične, ali pa tudi zunaj tega obsega, torej tudi glede tistih izjav, ki jih ocenjuje za neresnične. Na primer, v kolikor določen prosilec zatrjuje, da mu grozi krvno maščevanje, ali je potrebno preverjati tudi informacije v zvezi s krvnim maščevanjem, čeprav pristojni organ njegovih izjav v zvezi s tem ne ocenjuje kot verodostojne, ali pa je dolžan preverjati le tiste okoliščine, ki jih sprejema za resnične, na primer, da prosilec prihaja iz določene države, da je pripadnik določene narodnosti in podobno. Namreč, tudi če določen prosilec prihaja iz države, kjer se glede na informacije resnično prakticira krvno maščevanje, to, v kolikor so njegove izjave v zvezi s krvnim maščevanjem same po sebi ocenjene kot neverodostojne, po mnenju pristojnega organa ne more voditi do zaključka, da ima utemeljen strah pred krvnim maščevanjem.

32. Pristojni organ je ravno zaradi odsotnosti jasnega odgovora na zgoraj predstavljeno dilemo, zraven tega, da je upošteval, da so prosilci mongolske narodnosti in budistične vere, kar sprejema za resnično, in kar tudi, sicer zelo pavšalno, uveljavljajo kot razlog za zaščito, ob zbiranju informacij upošteval tudi to, kar ne sprejema za resnično, in sicer, da je bil oče prosilke ob prihodu na Kitajsko zaprt kot bivši politični oporečnik. Prosilci to z zatrjevanjem, da bi se tudi z njimi zgodilo podobno, uveljavljajo kot razlog za zaščito. Pristojni organ pa na tem mestu dodaja, da je situacija prosilcev precej specifična zaradi dolge odsotnosti prosilcev s Kitajske, mladoletna in polnoletna prosilka pa tam sploh nikoli nista bili. Primerno tej njihovi specifični situaciji, predvsem v smislu oddaljenosti dogodkov, zaradi katerih bi naj starši oziroma stari starši prosilcev zapustili Kitajsko, seveda ni bilo mogoče najti informacij o Kitajski, ki bi se nanašale prav na takšne primere.

33. Tožena stranka v zvezi s tem navaja nekaj informacij iz Letnega poročila Amnesty International 2012 - Kitajska', izdano 24. 5.2012 v zvezi s svobodo vere ali prepričanja. Operativne smernice: Kitajska", izdane 29. 8. 2012 s strani Ministrstva za notranje zadeve, Obmejne agencije Združenega kraljestva, navajajo, da se štejejo verske skupnosti za zakonite, če so registrirane pri Kitajskem pridruženem domoljubnem verskem združenju (PRA) in povezane z eno od petih priznanih veroizpovedi, ki so budizem, taoizem, islam, protestantizem in katolištvo. Budisti predstavljajo največjo skupino organiziranih vernikov. Vladno zatiranje verske svobode je ostalo resno na področju Tibeta in XUAR-ja v letu 2010. Uradna toleranca do skupnosti, povezanimi z budizmom in taoizmom je bila večja kot do skupnosti, povezanimi z drugimi veroizpovedmi. Vendar so se sledilci tibetanskega budizma soočali z več omejitvami njihove verske aktivnosti in zmožnosti organizirati se kot budisti v drugih delih države. Kampanije "Domoljubne vzgoje" v Avtonomni regiji Tibet in drugih tibetanskih območjih, ki so pogosto zahtevale od menihov, da podpišejo izjave, s katerimi se odpovedujejo dalajlami in druge nove omejitve verske svobode, so bili glavni faktorji, ki so privedli menihe in nune do mirnih protestov 10. marca 2008. Že omenjeno poročilo Amnesty International v zvezi z Avtonomno pokrajino Notranja Mongolija navaja, da je prišlo 10. maja do umora pastirja mongolske narodnosti s strani prevoznika premoga kitajske narodnosti, kar je zanetilo velike proteste po pokrajini. Razmere so že bile napete zaradi prisvajanja zemlje in okoljske škode za pašo živine s strani pretežno kitajskih rudarskih podjetij. Od 23. do 31. maja se je na stotine pastirjev in študentov udeležilo večinoma mirnih dnevnih demonstracij po pokrajini. Oblasti so pripravile varnostne sile in vojsko in pridržale na ducate protestnikov, blokirale internetne strani, ki so omenjale demonstracije, omejile dostop do mobilne telefonije in zaprle večino spletnih strani v mongolskem jeziku. Poročilo o človekovih pravicah za 2011 - Kitajska, izdano 24. maja 2012 s strani Ministrstva za zunanje zadeve ZDA, v zvezi z narodnostnimi manjšinami navaja, da je večina manjšinskih skupin prebivala na področjih, ki so jih tradicionalno naseljevale. Sestavek organizacije Minority Rights Group International (MRGI) z naslovom Mongoli", posodobljen julija 2008, v pregledu zgodovinskega ozadja navaja, da so leta 1947 kitajski komunisti ustanovili Avtonomno pokrajino Notranja Mongolija (IMAR), čeprav je vsebovala le tisti čas živeče Mongole v regiji Hulunbuir. Leta 1949 je bil vnovični poskus mongolskih nacionalistov, da ustanovijo samostojno vlado Notranje Mongolije, ki je propadel. V naslednjem desetletju je IMAR bil razširjen, tako da je vključeval večino, čeprav ne vseh področij z večinsko mongolsko populacijo in dal regiji današnjo razsežnost. Ravnanje z Mongoli je nihalo z nacionalno politiko Kitajske komunistične partije po ustanovitvi Ljudske republike Kitajske. Bilo je še posebej brutalno med kulturno revolucijo z IMAR-jem razklanim in raztresenim med okoliškimi provincami do leta 1979. Kot ena izmed največjih manjšin v državi in kot taka ena od smatranih skupin kot potencialno sumljiva zaradi separatističnih ali odcepitvenih nagibov, so bili Mongoli verjetno posebna tarča od 1967 do 1977. Uradne številke kažejo, da je bilo 16.222 Mongolov ubitih, vendar nekateri Mongoli trdijo, da je bilo število ubitih etničnih Mongolov veliko večje, bližajoče se 100.000 v celotnem obdobju. Te in razne druge vladne politike so dale povod mongolskim protestom leta 1981, ki so vodili do obsežnejših demonstracij do 1989, ko je bilo gibanje zatrto med Demonstracijami na Trgu nebeškega miru v Pekingu. Danes so Mongoli manjšina v lastni regiji. Množična sprememba pašnikov za druge kmetijske namene, ki se smatrajo za bolj moderne in učinkovite kot paša in industrijske aktivnosti, je očitno prispevala k povečanemu razvoju nezadovoljstva v regiji. V zvezi s trenutnimi zadevami sestavek navaja, da so Mongoli na robu, da bodo v IMAR-ju popolnoma preplavljeni z migranti in kmeti kitajske narodnosti, večinoma kot rezultat različnih vladnih politik, ki neposredno ali posredno dajejo prednost slednjim. Področje skrajne zaskrbljenosti v zadnjih letih je rezultat politike kitajskih oblasti "ponovnega vzpostavljanja pašniškega ekosistema", s katero je na sto tisoče mongolskih pastirjev in njihovih družin prisilno odstranjenih z njihovih tradicionalnih pašniških površin. Mongolski aktivisti so prav tako trdili, da se je v tednih pred olimpijskimi igrami leta 2008, vlada potihoma lotila manjšinske mongolske populacije v Notranji Mongoliji, vključujoč preko aretacij in povečanega nadzora odpadnikov kakor tudi omejitev potovanj Mongolov v Peking. V poročilu iste organizacije z naslovom Svetovni kažipot manjšin in domorodnih ljudstev: Pregled Kitajske'', posodobljenem oktobra 2009, je navedeno, da so številke popisa prebivalstva na nek način sumljive, saj se veliko število etničnih Kitajcev ponovno registrira kot pripadniki manjšin z namenom, da bi pridobili osebne koristi kot so izjema od politike načrtovanja družine z enim otrokom ali pravice do upepelitve mrtvih. V zvezi s trenutnim stanjem manjšin poročilo navaja, da je mednarodna skupnost izrazila veliko zaskrbljenost zaradi nadaljujočih se kršitev verskih pravic Tibetancev in Ujgurov in kulturnih pravic Mongolov.

34. Diskriminatorni položaj kitajskega jezika kot skoraj ekskluzivnega jezika zaposlitvenih priložnosti za vladne in s strani vlade podprte iniciative v regijah, kjer so čvrste manjšine, je povečal popolno nadvlado etničnih Kitajcev na skoraj vseh področjih političnega in ekonomskega pomena. Avtonomija je v večini primerov bolj iluzorna kot resnična; ključne funkcije moči so običajno v rokah kadrov Kitajske komunistične partije in Kitajcev. Letošnje poročilo organizacije Minority Rights Group International z naslovom Svetovni kažipot manjšin in domorodnih ljudstev 2011; Vzhodna Azija; Kitajska, izdano 27. junija 2012 v zvezi z Avtonomno pokrajino Notranja Mongolija navaja, da so med letom naraščajoče etnične napetosti v običajno relativno mirni Avtonomni pokrajini Notranja Mongolija vznemirile kitajske oblasti. V maju je bil v okrožju Uxin mongolski pastir, ki je protestiral proti uničenju tradicionalnih pašniških površin, ubit s strani kitajskega prevoznika premoga. Incident je zanetil najhujše demonstracije v Notranji Mongoliji v zadnjih dveh desetletjih. Protestniki so pozivali vlado, da spoštuje pravice pastirjev in obsojali izkoriščanje pašnikov. Medtem ko je vlada usmrtila odgovornega šoferja tovornjaka, se je rudarski projekt, ki je sprožil proteste, nadaljeval. Nadaljnji protesti so izbruhnili, ko je bil oktobra še en pastir ubit s cisterno z nafto v podobnem incidentu. To je spodbudilo vlado k poostritvi varnosti in prekinitvi dostopa do interneta in mobilne telefonije v večjih delih regije glede na Južnomongolski informacijski center za človekove pravice (SMHRIC). Mongolski pastirji so se še naprej pritoževali, da so bile njihove tradicionalne pašniške površine uničene z rudarstvom, da obsežno opustošenje spreminja pašnike v prah in da jih je vlada prisilno preselila v stacionirane hiše. 35. V zvezi s prisilnimi izginotji že omenjeno letno poročilo Amnesty International navaja, da se je število ljudi, ki so bili podvrženi prisilnemu izginotju, povečalo. Veliko jih je bilo pridržanih v tajnih priporih, vključujoč Hado, mongolskega političnega aktivista. Veliko drugih je ostalo, ali pa so bili nameščeni v nezakonit hišni pripor. Ti so vključevali ženo dobitnika Nobelove nagrade za mir in odvetnika za stanovanjske pravice. Podobno tudi že zgoraj omenjeno letno poročilo Ministrstva za zunanje zadeve ZDA v zvezi z izginotji navaja, da so ob koncu leta oblasti še vedno zadrževale aktivista mongolske narodnosti Hado, njegovo ženo in sina v priporu brez sodnega postopka ali vložitve uradne obtožnice. Hada je bil decembra 2010 izpuščen iz zapora po odsluženi 15-letni zaporni kazni zaradi obtožb vohunstva in separatizma. Ustanovil je Južnomongolsko demokratično zvezo, ki je nagovarjala k referendumu glede bodočnosti province Notranja Mongolija.

36. RRT odgovor na poizvedbo št. CHN32187 (UNHCR, RefWorld, citirano 6. 12. 2012) izdan 15. avgusta 2007, navaja, da v preverjenih virih niso našli nobene kazni za osebe, ki se ne vrnejo na Kitajsko ali sorodnike ljudi, ki se ne vrnejo. Niso našli nobenih poročil o primerih grdega ravnanja s sorodniki oseb, ki se ne vrnejo, čeprav bi se to lahko zgodilo osebam, sorodnikom vidnih ali znanih, v tujini živečih disidentov. Kaže, da ni nobenih določb v kazenskem zakoniku Ljudske republike Kitajske, ki nevračanje s potovanja v tujino obravnava kot kaznivo dejanje, razen če je dana oseba vladni uradnik, ki je prebegnil na stran tuje vlade. Ravno tako ni nobene določbe v podzakonskih predpisih o ravnanju v primeru izhoda in vstopa, ki predvideva kazen (bodisi globo, pripor ali zapor) za tiste, ki se ne vrnejo ali sorodnike teh ljudi. Odstavek 3, Poglavje VI Kazenskega zakonika Ljudske Republike Kitajske 1997 določa številne kazni za pomoč ljudem pri "tajnem prehodu državne meje", po 318, 319, 321 in 322. členu za zagotavljanje ponarejenih ali spremenjenih vstopnih in izstopnih dokumentov, po 320. členu in za ilegalno izselitev po 322. členu, vendar pa ni kazni za tiste, ki ostanejo v tujini ali za njihove sorodnike (KZ LRK, sprejet 1. julija 1979 in dopolnjen 14. marca 1997). Omenjen sestavek tudi navaja, da poročilo Zunanjega ministrstva ZDA za leto 2006 ugotavlja, da se politični disidenti ne smejo vrniti v domovino, ali jim preti aretacija ob povratku, vendar ne omenja drugih problemov povratnikov ali sorodnikov ljudi, ki so odsotni za dlje časa. Poročilo tudi ugotavlja, da je izseljevanje iz Kitajske zakonito. Članek iz leta 2004 IHLO (Urad za zvezo Hong Kong mednarodnega sindikalnega gibanja) ugotavlja, da odkar "se je začela odpirati", kitajska vlada ne smatra več odhoda s Kitajske v iskanju zaposlitve za dejanje izdaje. Brezposelnost je priznana kot problem in izvoz delovne sile v tujino velja za eno od rešitev. Ljudje še vedno zapuščajo Kitajsko iz razlogov, povezanih s pravicami, toda velika večina odhaja sedaj iz "nevtralnih" razlogov v zvezi z izobraževanjem in delom. Glede stališča kitajske vlade do ljudi, ki so zaprosili za azil v Avstraliji, kar se je dogajalo pogosto v preteklosti, DFAT septembra 2006 navaja, da ni mogoče dokončno reči, kako bi kitajske oblasti ravnale s povratniki v državo, ki so neuspešno iskali azil v tujini. Zelo verjetno bi z njimi opravile razgovor in jih postavile pod nadzor ter jih priprle za krajši čas. Vsi nadaljnji ukrepi bi bili odvisni od okoliščin posameznega primera. Oblasti imajo dosje o vsakem državljanu LRK in pričakovati je, da bodo zabeležile neuspešne poskuse teh ljudi v kartoteko. To utegne preprečiti osebi dobiti zaposlitev (zlasti v državni službi) ali nadaljevati šolanje. Pred tem je DFAT leta 2003 zapisal, da prošnja za status begunca v tujini sama po sebi nujno ne izpostavlja prosilca maltretiranju ob povratku. Oblast utegne nadzorovati gibanje tega prosilca (če ve za njegovo vrnitev in vlogo prošnje), toda nadaljnji interes je močno odvisen od prosilčevega obnašanja po vrnitvi v državo (se pravi, ali se ukvarja z nezakonitimi dejavnostmi). V nekaterih okoliščinah se organi javne varnosti pogovorijo s povratnikom, da bi dobili podatke o njegovih preteklih zvezah in dejavnostih. Poročila navajajo, da so sorodniki političnih ali verskih disidentov (ali celo kršilci zakona o načrtovanju družine) občasno žrtve grdega ravnanja oblasti, ampak to kot kaže ne vključuje sorodnikov oseb, ki so ostale v tujini. Poročilo ZDA o praksi glede človekovih pravic na Kitajskem iz leta 2006 ugotavlja, da med tiste, ki so zlasti podvrženi samovoljnemu priporu ali aretaciji, spadajo sedanji ter bivši aktivisti kitajske Demokratske Stranke (CDP), člani Falun Gong, domači in tuji novinarji, neregistrirane verske osebnosti in bivši politični zaporniki ter njihovi sorodniki. Vlada se je še naprej zatekala k hišnemu priporu kot obliki ne- pravosodnega kaznovanja in nadzornim ukrepom zoper disidente, bivše politične zapornike, sorodnike političnih zapornikov, podpisnike peticij, ilegalne verske osebnosti in druge, za katere smatra, da so politično "občutljivi". Sorodniki nekaterih pridržanih političnih zapornikov so povedali, da so bili v hišnem priporu ali pod nadzorom. Varnostni organi so tudi nadlegovali in zapirali sorodnike političnih zapornikov, jih zasledovali na sestankih s tujimi poročevalci in diplomati ter jih pozivali, naj molčijo o svojih sorodnikih. Zakon od uradnikov za načrtovanje zahteva pridobitev sodnega dovoljenja preden sprejmejo "prisilne" ukrepe, kot je pridržanje sorodnikov ali zaseg ter uničenje premoženja družin, ki nočejo plačati socialne odškodnine. Nadalje je v odgovoru na poizvedbo navedeno, da niso našli nobenih podatkov o tem, ali sorodnikom, ki so bili otroci v času, ko je roditelj prišel v Avstralijo, preti diskriminacija ali grdo ravnanje, ko se vrnejo na Kitajsko ter da niso našli podatkov o tem, ali je položaj drugačen, če je sorodnik odrasel, ko se vrne na Kitajsko.

37. Pristojni organ je pridobil še en sestavek Avstralske vlade, Pritožbenega sodišča za begunce, z naslovom Podatki o državi: Kitajska", izdan 5. maja 2011. V njem je navedeno, da niso našli nobenih dokazov, da vlada Ljudske republike Kitajske napada običajne udeležence ali nepomembne organizatorje protestov za demokracijo leta 1989, ki niso več politično aktivni. Nove informacije o interesu vlade za aktiviste iz leta 1989 so zelo omejene. Razpoložljivi podatki kažejo, da vlada išče le organizatorje na visoki ravni, ki so še politično aktivni, čeprav je še vedno občutljiva glede protestov leta 1989. Vlada še naprej zatira razprave in spominske slovesnosti o protestih leta 1989. Leta 2007 je Ministrstvo za zunanje zadeve ZDA v poročilu Opis prošenj za azil in razmere v državi ugotovil, da so posamezniki, osumljeni stalnega sodelovanja v dejavnostih v spomin ubitih med pokolom na Trgu Nebeškega Miru, podvrženi nadlegovanju in včasih pridržanju. So tudi nedavni primeri, ko so oblasti aretirale pomembne organizatorje, ki se še ukvarjajo s prodemokratično dejavnostjo; leta 2010 na primer je vlada priprla vidnega aktivista za demokracijo iz leta 1989, ko je objavil fotografijo protestov na Trgu Nebeškega Miru. To se sklada s poročilom DFAT iz 90 let in 2000. Leta 1990 je DFAT poročal, da čeprav so bili sprva mnogi aktivisti 1989 priprti, so po zaslišanju izpustili tiste, ki jih niso smatrali za "glavne ključne igralce". Marca 2002 je DFAT poročal, da se vlada verjetno zanima za aktiviste 1989, ki se vrnejo na Kitajsko, če so ostali politično aktivni in so znani. Poročilo navaja, da kolikor jim je znano, bo ravnanje s povratniki iz časov Trga Nebeškega Miru močno odvisno od njihovega obnašanja po vrnitvi in od značilnosti ter obsega njihove vpletenosti v proteste v tujini. Posameznike, ki so imeli vodilno vlogo v protestih na tujem, bodo verjetno nadzorovali lokalni varnostni organi po vrnitvi (pod pogojem, da vedo za posameznikovo vrnitev). Uradni interes se nadaljuje, če oblasti menijo, da se bo posameznik na Kitajskem verjetno še naprej ukvarjal s političnim agitiranjem. Ministrstvo za zunanje zadeve ZDA v poročilu iz leta 2007 navaja, da so bili udeleženci protestov leta 1989 v Guangdongu deležni manj nadlegovanja s strani vlade kot tisti, ki so protestirali v Pekingu. Te lokalne demonstracije so bile manjše in manj dramatične kot v Pekingu ter so jih baje zatrle lokalne oblasti - kot je na splošno bilo drugje na Kitajskem zunaj Pekinga - manj prisilno, se pravi brez nasilja ali vsesplošnih povračilnih ukrepov. Zaradi tega se bo vlada morda manj zanimala za udeležence demonstracij v Guangdongu leta 1989. 38. Odločitev o prošnji za priznanje mednarodne zaščite mora vsebovati tudi presojo, ali bo prisilna odstranitev povzročila ogroženost njihovega življenja ali svobode ter ali bodo v primeru vrnitve v izvorno državo v tej državi izpostavljeni mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju ali kaznovanju.

39. Iz izjav prosilcev je mogoče zaključiti, da kot razloge za zaščito uveljavljajo svojo narodnost, vero in pripisano politično prepričanje, gre torej za razloge, ki so prvenstveno glede na določbo 34. člena ZMZ relevantni za presojo priznanja statusa begunca in ne subsidiarne zaščite. Tako je pristojni organ ne glede na napotke Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki zahtevajo predvsem presojo, ali prosilci izpolnjujejo pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite, v luči informacij o Kitajski, najprej preveril, ali prosilci izpolnjujejo pogoje za priznanje statusa begunca.

40. Pristojni organ sprejema, da so prosilci mongolske narodnosti. Prosilci so zgolj pavšalno in posredno zatrjevali, da bodo na Kitajskem preganjani zaradi svoje mongolske narodnosti, in sicer sta se prosilec in prosilka ob tem sklicevala predvsem na izkušnje svojih staršev, s kakšnimi aktualnejšimi informacijami pa nista razpolagala. Tako je prosilec v zvezi s tem navedel, da kitajska vlada pripadnike mongolskega ljudstva zatira, jim omejuje svobodo gibanja, šolanja in druge pravice in to je razlog, da je njegov oče zbežal v Mongolijo. Ko je bil prosilec vprašan, ali se je to, da kitajska vlada zatira pripadnike mongolskega ljudstva dogajalo takrat, ko je njegova družina zbežala v Mongolijo, ali pa se to dogaja še sedaj, je rekel, da meni, da je sedaj isto. In ko je bil prosilec na osebnem razgovoru še nadalje vprašan, od kod mu je znano, kakšne so razmere pripadnikov mongolskega ljudstva na Kitajskem zadnja leta, je odgovoril, da ne ve natančno, misli pa, da so razmere iste kot takrat, ko je njegova družina zapustila Kitajsko, vendar ne ve natančno. Na osebnem razgovoru, namenjenemu soočenju s kitajsko zakonodajo in prakso glede državljanstva, je prosilec navedel, da želi kitajska državna politika zatreti mongolski nacionalizem. Na istem osebnem razgovoru je prosilka navedla, da je njen oče govoril, da imajo pravi Kitajci veliko več pravic kot pravi Mongolci, ki pravic nimajo, da vlada Ljudske republike Kitajske naseljuje Notranjo Mongolijo s Kitajci in jo zanima samo mongolsko ozemlje.

41. Iz zgoraj predstavljenih informacij, ki jih je pridobil pristojni organ, izhaja, da je relativno mirna regija Notranja Mongolija v letu 2011 po umoru pastirja, ki ga je povozil voznik premoga kitajske narodnosti, doživela niz protestov. Kasneje se je zgodil še en podoben umor. Zaradi demonstracij so uradne oblasti blokirale internetne strani, ki so omenjale demonstracije, omejile dostop do mobilne telefonije in zaprle večino spletnih strani v mongolskem jeziku. Napetosti v regiji so naraščale zaradi prisvajanje zemlje, ki so jo mongolski pastirji uporabljali za pašo. Gre torej za zelo specifično dogajanje, ki pa za konkreten primer niti ni pomembno. Prosilci v Notranji Mongoliji nimajo zemlje, niti v preteklosti niso živeli nomadskega življenja, zaradi česar v zvezi s temi dogodki in kitajsko politiko prilaščanja ter spreminjanja namembnosti teh zemljišč ne bodo trpeli neposrednih in resnih posledic. Začasne omejitve oziroma blokade uporabe mobilne telefonije in interneta pa tudi ne morejo predstavljati preganjanja.

42. Informacije omenjajo, da imajo manjšine določene privilegije v smislu izjeme od politike enega otroka in pravice do upepelitve mrtvih. Načeloma imajo možnost šolanja v maternem jeziku, a imajo manj dostopa do izobrazbe in zaposlitve ter tudi manjše plače kot kitajski državljani. Zaradi prevlade kitajskega jezika v poslu, so Mongoli pogosto v manj ugodnem položaju, saj slabše govorijo mandarinščino. Čeprav je na podlagi informacij mogoče zaključiti, da se narodnostne manjšine, med njimi tudi mongolska, soočajo z določeno stopnjo diskriminacije tako na področju šolanja kot izobraževanja, pa takšna diskriminacija ne v smislu kvantitete in ne kvalitete ne predstavlja preganjanja in ni mogoče zaključiti, da bo oseba mongolske narodnosti na Kitajskem preganjana zaradi njene narodne pripadnosti. K temu je tudi potrebno dodati, da ne gre za popolno omejitev izobraževanja ali popolno blokiranje zaposlitev za pripadnike mongolske narodnosti, ampak za diskriminacijo v smislu, da imajo državljani kitajske narodnosti več in boljše možnosti. Glede na to, da gre iz izjav prosilcev sklepati, da ne govorijo kitajskega jezika, bodo njihove zaposlitvene možnosti vsaj v začetku omejene, vladne službe pa jim bodo nedostopne. Vendar prosilca tudi v Mongoliji nista opravljala dela v javnem sektorju, tako da se njun položaj v tem smislu ne bo poslabšal. Pristojni organ tako na podlagi informacij o Ljudski republiki Kitajski zaključuje, da prosilci nimajo utemeljenega strahu pred preganjanjem v tej državi na podlagi njihove narodnosti.

43. Prosilec je navedel, da je budistične vere, kitajska vlada pa je proti Dalajlami in zato noče na Kitajsko, prosilka pa je dejala, da gre za njeno veroizpoved, po veri je budistka in noče sprejeti kitajske vere.

44. Iz zgoraj povzetih informacij v zvezi z svobodo veroizpovedi na Kitajskem sledi, da kitajske oblasti težijo k temu, da vse verske prakse privedejo pod državno kontrolo. Na Kitajskem je priznanih pet veroizpovedi, in sicer budizem, taoizem, islam, protestantizem in katolištvo. In da se štejejo za zakonite, morajo biti verske skupnosti registrirane. Budisti predstavljajo največjo skupino organiziranih vernikov. Resno zatiranje verske svobode obstaja na območju Tibeta in XUAR-ja. Vendar pa represija nad neregistriranimi verskimi skupnostmi zelo niha glede na področje, provinco, politiko in narodnost. Tako na nekaterih območjih lokalni uradniki dovoljujejo neregistriranim skupnostim z na tisoče člani, da javno prakticirajo veroizpoved.

45. Budizem je priznana veroizpoved na Kitajskem in v kolikor se bodo prosilci priključili kakšni registrirani budistični verski skupnosti, s prakticiranjem svoje veroizpovedi ne bi smeli imeti težav. Iz izjav prosilcev gre sklepati, da so prosilci pripadniki tako imenovanega tibetanskega budizma, do katerega so oblasti manj tolerantne v Avtonomni pokrajini Tibet in ostalih tibetanskih območjih. Vendar pa v informacijah ni zaslediti, da bi trenutno prihajalo do zatiranja verske svobode kitajskih državljanov mongolske narodnosti ali na območju Notranje Mongolije. In glede na to, da lokalne oblasti na nekaterih območjih dopuščajo javno prakticiranje veroizpovedi tudi neregistriranim verskim skupnostim, pristojni organ ugotavlja, da prosilci nimajo utemeljenega strahu, da bi bili na Kitajskem preganjani zaradi njihove budistične veroizpovedi, četudi bodo veroizpoved prakticirali v neregistrirani verski skupnosti, saj se lahko preselijo na območje, kjer je lokalna oblast do tega bolj tolerantna.

46. Oče prosilke in oče prosilca sta glede na navedbe bila nasprotnika kitajskega režima in zaradi tega pred odhodom iz Kitajske leta 1984 tudi v zaporu. Kar se tiče lastnega političnega prepričanja in njegove manifestacije, je prosilec navedel, da je tudi sam nasprotnik kitajske revolucionarne stranke, vendar je na izrecno vprašanje odgovoril, da javno nikoli ni izražal nasprotovanja tej stranki. Navedel je še, prav tako na izrecno vprašanje, da mu niso znani trenutni odnosi kitajskih oblasti do pripadnikov mongolske narodnosti ter da sam na Kitajskem ni mogel obiskovati šole, ker je bil oče nasprotnik revolucionarne stranke. Ko je bila prosilka vprašana, zakaj meni, da bi aretirali tudi njo in ali je tudi ona nasprotnica kitajskega režima in ali je to kdaj javno izražala, je dejala, da je po narodnosti Mongolka in nima nič proti Kitajski, aretirali pa bi jo, ker je bil njen oče proti kitajski revolucionarni partiji. Iz izjav prosilcev je razvidno, da se sama s politiko nista nikoli dejavno ukvarjala, da nista javno izražala svojega političnega stališča in da se tudi nista zanimala za razmere na Kitajskem, nista spremljala, kaj se dogaja s pripadniki njune narodnosti na Kitajskem. Zato ni podlage za zaključek, da bi prosilca imela na Kitajskem kakšne težave zaradi lastnega političnega prepričanja, še manj pa, da bi takšne težave imeli mladoletna in polnoletna prosilka. Vprašanje je, ali bi prosilci imeli težave zaradi pripisanega političnega prepričanja, in sicer zaradi preteklosti očetov oziroma dedkov.

47. V informacijah je mogoče zaslediti, da so ob koncu leta 2011 oblasti še vedno zadrževale aktivista mongolske narodnosti Hado, njegovo ženo in sina v priporu brez sodnega postopka ali vložitve uradne obtožnice. Iz sestavka iz leta 2007 izhaja, da niso našli nobenih poročil o primerih grdega ravnanja s sorodniki oseb, ki se ne vrnejo, čeprav bi se to lahko zgodilo sorodnikom vidnih ali znanih, v tujini živečih disidentov. Sklicujoč se na poročilo Ministrstva za zunanje zadeve ZDA iz leta 2006, sestavek navaja, da so med tistimi, ki so zlasti bili podvrženi samovoljnemu priporu ali aretaciji tekom leta, bili med drugim tudi bivši politični zaporniki in njihovi sorodniki. Aktualnejši sestavek iz leta 2011 pa navaja, da niso našli nobenih dokazov, da bi vlada Ljudske republike Kitajske napadala običajne udeležence ali nepomembne organizatorje protestov iz leta 1989, ki niso več politično aktivni. Razpoložljivi podatki kažejo, da vlada išče le organizatorje na visoki ravni, ki so še politično aktivni, čeprav je še vedno občutljiva glede protestov leta 1989. Kolikor jim je znano, bo možno ravnanje s povratniki iz časov Trga Nebeškega Miru močno odvisno od njihovega obnašanja po vrnitvi in od značilnosti ter obsega njihove vpletenosti v proteste v tujini.

48. Čeprav je v preteklosti prihajalo in tudi še prihaja do nadlegovanja ali celo priporov sorodnikov političnih aktivistov in bivših političnih zapornikov, pa pristojni organ na podlagi informacij ne more zaključiti, da bi prosilci ob vrnitvi na Kitajsko imeli utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripisanega političnega prepričanja. Od političnih aktivnosti očetov prosilca in prosilke je minilo že skoraj 30 let, pri čemer prosilca nista navedla, da bi bila njuna očeta kakšna vidna in pomembnejša aktivista. Iz informacij izhaja, da ni dokazov, da bi kitajska vlada napadala običajne udeležence ali nepomembne organizatorje protestov iz leta 1989, iz česar gre sklepati, da je še toliko manj zainteresirana za osebe, ki so bile politično aktivne pred tem obdobjem. In posledično tudi ni mogoče zaključiti, da bi se vlada zanimala za sorodnike oseb, ki so pred približno 30-timi leti nasprotovale kitajskemu režimu, pri čemer gre poudariti, da prosilci niso bili nikoli politično aktivni. Glede na navedeno pristojni organ zaključuje, da prosilci ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca.

49. Glede subsidiarne zaščite pa tožena stranka pravi, da prosilci resne škode v postopku niso niti uveljavljali niti česa takega glede na njihove osebne okoliščine ni mogoče zaključiti na podlagi zgoraj predstavljenih informacij o izvorni državi. Glede na to, da je splošno znano, da na Kitajskem ni notranjega ali mednarodnega oboroženega spopada, prosilci ob prihodu na Kitajsko ne bi bili soočeni z resno in individualno grožnjo za njihovo življenje ali osebnost v situacijah mednarodnega in oboroženega notranjega spopada. Pristojni organ pa je že v okviru statusa begunca preučil in upošteval vse ostale okoliščine, zaradi katerih neposredno ali posredno zavračajo vrnitev oziroma odhod na Kitajsko in na podlagi preučenih informacij ni mogel zaključiti, da prosilci izpolnjujejo pogoje za priznanje statusa begunca. Ker so te iste okoliščine in iste informacije pomembne tudi za presojo, ali prosilci izpolnjujejo pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite v smislu mučenja, nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ali kazni prosilca, pristojni organ zgornje obrazložitve ne bo ponavljal, ampak se nanjo sklicuje in ugotavlja, da ni utemeljenega tveganja, da bi bili prosilci ob vrnitvi na Kitajsko soočeni z utemeljenim tveganjem, da utrpijo resno škodo v smislu druge alineje 28. člena ZMZ.

50. Pristojni organ še dodaja, da sta prosilec in prosilka zatrjevala, da bi Mongolija samo njiju izročila Kitajski, njunih hčera, torej mladoletne in polnoletne prosilke, pa ne. To sta sklepala na podlagi odločbe, ki sta jo prejela in povezovala tudi z gospodom Y. Pristojni organ je iz že zgoraj navedenih razlogov skeptičen do teh njunih izjav, vendar to v tem trenutku niti ni pomembno. Prosilci sedaj niso več v Mongoliji in glede na to, da niso mongolski državljani in po njihovih navedbah tudi nimajo več dovoljenja za prebivanje v tej državi, ni bojazni, da bi Mongolija ločila njihovo družino. Iz zgoraj navedenih informacij o državljanstvu Ljudske republike Kitajske izhaja, da so vsi prosilci kitajski državljani, torej tudi mladoletna in polnoletna prosilka. In iz informacij tudi izhaja, da državljanstvo vračajočih se kitajskih državljanov - nerezidentov, ni vprašljivo ter da imajo kitajski državljani, ki niso rezidenti, polne pravice državljanov, ko se vrnejo na Kitajsko. Na podlagi navedenega ni nobenih razlogov za sklepanje, da ne bi bili vsi prosilci obravnavani kot kitajski državljani tako na Kitajskem kakor tudi s strani organov, pristojnih za odstranitev tujcev.

51. Tožniki so vložili tožbo s subsidiarnim predlogom za oceno ustavnosti 3. odstavka 21. člena ZMZ in s predlogom za glavno obravnavo in za odločanje v sporu polne jurisdikcije. Pod točko A. tožbe uveljavljajo nejasnost, nesistematičnost, necelovitost presoje in s tem kršitev 21. in 22. člena ZMZ. Zaradi nejasne strukturiranosti odločbe v njej manjka bistven element zakonite odločitve, ki ga je (čeprav žal v dokaj nejasni in delno protislovni ubeseditvi) zahtevala tudi odločba Ustavnega sodišča v tej zadevi, tj. odločba št. Up-1427/09 z dne 20. 10.2011 (glej 16. točko obrazložitve in v njej med drugim zahtevo po »celoviti presoji izjav in ravnanj prosilca«). Ta zahteva celovito presojo ne le izjav in ravnanj prosilca, ampak zadeve v celoti, torej celovito vseh elementov za presojo izpolnjenosti pogojev za mednarodno zaščito (posebej glede statusa begunca in posebej glede subsidiarne zaščite, kajti pogoji so za to dvoje bistveno različni) in nikakor ne, kakor je bilo to narejeno v izpodbijani odločbi, ločeno (posebej) presoja izpolnjenosti petih »pogojev« po čl. 21/3 ZMZ (na straneh 17 - 27) in posebej presoja skladnosti izjav prosilcev s tujimi informacijami (na straneh 27 – 36); to ne izvira samo iz zgoraj citirane ustavno sodne odločbe, ampak predvsem iz samega zakona. Določilo 3. odstavka 21. člena ZMZ pomeni, da zakon zahteva ne le ugotavljanje notranje (medsebojne) skladnosti izjav prosilca (prosilcev) ter njihove verjetnosti, ampak tudi takim. »zunanje skladnosti« njihovih izjav z dostopnimi informacijami o izvorni državi - isto izhaja potem še iz 2. odstavka 22. člena ZMZ. Še več: že zgolj »splošna verodostojnost« kot eden od petih »pogojev« iz čl. 21/3 ZMZ ne more biti zakonito ugotovljena, če se to ugotavlja posebej (izolirano) samo z medsebojnim primerjanjem izjav samih in ugotavljanjem njihove verjetnosti, toda brez primerjanja vsega tega s tujimi informacijami - prav to pa je bilo narejeno v izpodbijani odločbi. Že na str. 25 odločba zaključuje, da že vse dotlej navedeno (kjer ocene tujih informacij sploh še ni bilo) »vodi do ocene, da ni mogoče ugotoviti splošne verodostojnosti« obeh staršev; in na str. 27 nato odločba to ponovi še za obe hčeri (da »pristojni organ vztraja pri oceni, da splošna verodostojnost prosilcev ni ugotovljena«). Da so tudi v tem izoliranem kontekstu ugotovitve v odločbi napačne (pomanjkljiva ugotovitev dejanskega stanja in povsem napačna subsumpcija), bo prikazano v nadaljnjih točkah te tožbe - tu pod A se kot prvi tožbeni ugovor navaja le »sistemska« oziroma procesna kršitev zakonske zahteve, da »splošne verodostojnosti« prosilcev ni dopustno ugotavljati brez upoštevanja informacij o izvorni državi, kar pa se je v izpodbijani odločbi zgodilo. Pa še ena zahteva logično sledi iz zakona, namreč zahteva po tem, da se omenjene informacije o izvorni državi ne uporabljajo samo kot sredstvo za preverjanje verodostojnosti izjav prosilca, ampak tudi in predvsem kot sredstvo za ugotavljanje dejanskega stanja, ki ga je pristojni organ dolžan uporabiti celo v primeru, ko prosilec svoje prošnje za azil ne bi utemeljil sploh z nikakršnimi izjavami in lastnimi navedbami niti z dokazi - celo v tem primeru pristojni organ ne bi bil odvezan dolžnosti ugotavljanja dejanskega stanja s sredstvi, ki bi mu v tem primeru preostala, torej prav z omenjenimi informacijami. Sodna praksa slovenskih sodišč, delno tudi ustavnega, je v tej točki sicer dokaj nejasna in delno temu stališču celo nasprotna, toda v tem pogledu je taka sodna praksa v očitnem nasprotju tako z direktivami EU kot z vso sodno prakso tako ESČP kot tudi Sodišča EU v tem pogledu: niti najmanjšega dvoma ni, da direktive EU ne dopuščajo nikakršne izjeme od zahteve, da organ prav pri vsakem primeru brez izjeme pri odločanju vedno upošteva tudi informacije o stanju v izvorni državi; tudi če mu jih (povsem logično) pri odločanju o statusu begunca ni treba upoštevati takrat, kadar prosilec to utemeljuje izključno z razlogi, ki očitno niso razlogi po Ženevski konvenciji (recimo, ker se je skregal s sorodniki, ker ga preganja mafija ipd.), pa jih mora tudi v takih primerih potem upoštevati vsaj pri presoji izpolnjenosti pogojev za subsidiarno zaščito.

52. Tožena stranka še vedno skuša na vse mogoče načine vsaj minimizirati pomen svoje zgoraj opisane zakonske dolžnosti upoštevanja informacij o matični državi prav v vseh primerih. Simptomatično je bilo že indirektno zanikanje te zakonske dolžnosti v vseh naslednjih odločbah na ta način, da se je obravnava teh informacij o matični državi vedno začela s formulacijo, da se tožena stranka tega loteva »glede na sodno prakso« po tej odločbi Ustavnega sodišča (kot da ji tega ne bi nalagal že zakon sam!). V tej zvezi opozarja na negotovost tožene stranke, ali je informacije potrebno preveriti in upoštevati le v tistem okviru, v katerem pristojni organ izjave določenega prosilca sprejema za resnične, ali pa tudi zunaj tega obsega, torej tudi glede tistih izjav, ki jih ocenjuje za neresnične.

53. Predvsem je razvidno, da tožena stranka nezakonito razume te informacije le kot sredstvo za preverjanje verodostojnosti izjav prosilcev, ne pa tudi in predvsem kot sredstvo za ugotavljanje dejanskega stanja v matični državi (v okviru njenega dela deljenega dokaznega bremena). Znotraj prve »funkcije« teh informacij (kot sredstva za preverjanje navedb prosilcev) pa je prav tako napačno pojmovanje, da morda teh informacij ne bi bilo treba uporabljati pri preverjanju tistih izjav, ki jih je tožena stranka že brez tega preverjanja ocenila za neresnične, čeprav v tu obravnavanem konkretnem primeru tožena stranka tega ni naredila.

54. Prva kršitev zakona (čl. 2113 ZMZ) je torej v izoliranem ugotavljanju »splošne verodostojnosti« samo po kriteriju »notranje skladnosti« in verjetnosti izjav in je bila prikazana že zgoraj, druga (kršitev dolžnosti, izhajajoče iz 1. odstavka 22. člena ter iz 23. člena ZMZ) pa je bila na začetku (zgoraj v drugem odstavku pod A) samo nakazana in jo je treba tu sedaj še dodatno utemeljiti. Gre za to, da odločba v svojem tretjem strukturnem delu (na str. 27 - 32) informacije o izvorni državi samo prikazuje (povzema), še brez vsake subsumpcije tako ugotovljenega dejanskega stanja pod ustrezne pravne norme - četrti strukturni del odločbe (na str. 33 - 36) pa je s prvima dvema odstavkoma na 33. strani nato zastavljen (in potem tudi izpeljan) že kot končna sinteza prejšnjih parcialnih ugotovitev v končno celovito presojo, »ali prosilci izpolnjujejo pogoje za priznanje statusa begunca« in nato še »za priznanje subsidiarne oblike zaščite«.

55. V četrtem, sklepnem delu odločbe tako tožena stranka svojih (sicer delno napačnih - o tem kasneje) ugotovitev iz omenjenih informacij ne primerja s svojimi ugotovitvami iz drugega strukturnega dela poročila, ampak jih primerja z izjavami prosilcev, kot da bi te izjave poprej sprejela kot same po sebi verjetne in šele tu, ob primerjavi s tujimi informacijami, ugotavlja, da niso verjetne oziroma da ne držijo - v marsičem pa je logika njene argumentacije tu pravzaprav zamegljena: ker v tem delu primerja informacije o matični državi z navedbami prosilcev, ki jih je že poprej ocenila za neresnične, jo to razumljivo vodi v tendencioznost presoje.

56. Pod točko B. Tožbe tožniki uveljavljajo napačno presojo izpolnjenosti »pogojev« po čl. 21/3 ZMZ.

57. Prvi »pogoj« (str. 17/5): tožena stranka pravi, da se prosilca nista »kar najbolj potrudila za utemeljevanje svoje prošnje«; tožena stranka v izpodbijani odločbi to utemeljuje na tako neživljenjski, že kar absurden način, da je to hkrati nazoren primer oziroma dokaz tudi za nesmiselnost in neustavnost same te zakonske določbe - določba torej omogoča povsem arbitrarno odločanje, do kakršnega je v tem primeru tudi res prišlo. Običajen človek lahko samo ostrmi nad to birokratsko »argumentacijo« - nad tem, kako si pod odločbo podpisana uradnika predstavljata, da bi si dva slabo izobražena in od take odločbe skrajno prestrašena človeka morala zapomniti ime v odločbi citiranega zakona - če si tega že nista takrat zapomnila, bi se morala pa naknadno pozanimati o njegovem nazivu! »Enako malo truda« naj bi bila prosilca vložila tudi v pojasnjevanje, »kako to, da sta brez državljanstva«. Spet absurdna, povsem neživljenjska pričakovanja uradnikov, kaj naj bi navadni, prava neuki ljudje vedeli o tako zapletenih vprašanjih, kot so apatridnost, pridobivanje državljanstva itd. 58. Drugi »pogoj« (str. 18/2): tožnika sta res dobila odločbo, da morata zapustiti Mongolijo, toda ne kamorkoli, ampak na Kitajsko - vsaj prosilca sta te grožnje tako razumela.

59. Tretji »pogoj« (str. 18/3 – 24/1): Tu tožena stranka na začetku sama navede, da bi tu morala presojati, ali so izjave prosilca skladne in verjetne, ter ne nasprotujejo dostopnim informacijam - kljub temu pa presojo skladnosti izjav prosilcev s temi informacijami, kot je bilo navedeno že zgoraj pod A, popolnoma izpusti. Že samo zaradi tega je v tem delu odločbe izpeljana presoja izpolnjenosti tega tretjega »pogoja« očitno nezakonita. Vse te presoje sicer ne zatrjujejo medsebojne neskladnosti izjav prosilcev, ampak to, da so »malo verjetne« (kako lahkotno in brez vsakih dokazov ali utemeljitev).

a.) Ocena glede državljanstva: V tem delu (str. 19 - 21/1) tožena stranka v primerjavi s svojimi trditvami v prvi odločbi (z dne 20. 5. 2009) sicer odpravi njihovo takratno protislovnost (ali je že takrat z zanesljivostjo ugotovila, da so prosilci kitajski državljani, ali ne), v vsem ostalem pa svoje že takrat izpodbijane nesmiselne trditve oziroma kvalifikacije tega, kako sta takrat oba odrasla prosilca pojasnjevala svoje razumevanje vprašanj v zvezi z njunim državljanstvom oziroma apatridnostjo, tudi v tej novi odločbi kar ponavlja- kot da ne bi bile že v prejšnjem postopku izpodbijane in izpodbite. Zato v tem pogledu zadošča citirati iz ustavne pritožbe z dne 17. 12.2009 samo določen del in v okviru tega tožniki pravijo, da pri teh mongolskih prosilcih za azil- s tem da je pri njih prepričanje, da kitajskega državljanstva nimajo, psihološko utemeljeno ne le z zunaj vidnimi dejstvi (neobstoj uradnih dokumentov o tem ipd.), ampak dodatno še z njihovim notranjim, že od staršev privzgojenim odporom do tega, da bi jih kdo skušal šteti za kitajske državljane. Tako so bili vzgojeni, tako ti preprosti ljudje mislijo - in zgolj povsem neživljenjska birokratska »logika« lahko iz njihovih izjav o tem, kot jih beremo v teh zapisnikih, pride do sklepa, da so o svojem kitajskem državljanstvu lagali in ga namenoma zamolčali. Če bi že hoteli ob prošnji za azil navajati navedbe, ki bi jim v tem postopku koristile (ne glede na njihovo resničnost), potem bi bili ravno zainteresirani za to, da bi zatrjevali svoje kitajsko državljanstvo, tudi če ga v resnici ne bi imeli - ne pa, da bi »z namenom zavajanja« svoje kitajsko državljanstvo zanikali, saj bi si s tem sami odrezali vsako možnost za priznanje azila oziroma statusa begunca. Utemeljiti oceno o »splošni neverodostojnosti« obeh tožnikov na njunem iskrenem in notranje doživetem odporu do možnosti kitajskega državljanstva je torej povsem neutemeljeno. Dejstva, na katerih odločba temelji, morajo biti namreč ugotovljena s stopnjo zanesljivosti, ne pa le domnevana, verjetna ipd.

b) Navedbe o gospodu Y: Vsaka realistična presoja položaja teh dveh prosilcev bi prišla do ravno nasprotne ugotovitve, ne le do dopustitve možnosti, da sta bila ta dva človeka res lahko, recimo, naivna, ko sta temu nedvomno vplivnemu Kitajcu na začetku to verjela. V naslednjem odstavku (pretežno že na 22. strani) je med trditvama na koncu 3. stavka in v 5. stavku kričeče protislovje, da je nepotrebno tu izgubljati besede z njegovim opisovanjem - zadošča ogled obeh stavkov. Trditvi v 4. in 5. stavku sta ne le skrajno tendenciozni in neprepričljivi, ampak tudi nelogični, namreč tisti dve, da je odločba policije, da morata prosilca zapustiti Mongolijo, »zgolj logična posledica tega, da jima je poteklo dovoljenje za prebivanje « in da zato ni mogoče, »da bi za tem stal gospod Y.«. Tista odločba policije namreč ni logična posledica tega, da jima je dovoljenje za bivanje januarja 2007 poteklo, ampak tega, da sta namesto njegovega podaljšanja aprila 2007 prejela tisto policijsko odločbo - da se je to zgodilo, je pa prav možno, da je bila to res posledica intervencije vplivnega gospoda Y., potem ko ga je prosilec zaradi suma kriminalne dejavnosti februarja 2007 prijavil na policiji. Nesmiselna je nato trditev v 7. stavku.

c) Bojazen o izgubi otrok: Če bi prosilca res dobila tako odločbo, bi se, trdi tožena stranka, »nedvomno nemudoma pozanimala, kaj takšna odločba pomeni za usodo njunih otrok« - in to »pri policiji ali drugih pristojnih organih«. Spet popolna nesposobnost (ali nepripravljenost) naših uradnikov vživeti se v položaj in v psiho staršev, ki se bojita, da jima je vse to »zakuhal« pri policiji vplivni Y., zainteresiran tudi za trgovino z otroki - onadva pa naj bi šla zdaj prav to policijo spraševat, kaj se bo zgodilo z njunima hčerama! č) Kaj bi se jima zgodilo, če bi bila vrnjena na Kitajsko: Podpisani pooblaščenec že vseh teh sedem let, odkar zastopa prosilce za azil, na mnogih zaslišanjih vedno znova protestira proti »obveznemu« vprašanju na koncu prvega zaslišanja: »Kaj bi se vam zgodilo, če se vrnete v matično državo?« In vedno znova svetuje prosilcem, naj na tako formulirano nesmiselno vprašanje ne odgovarjajo, saj niso vedeži, da bi lahko vedeli, kaj bi se jim v takem primeru zgodilo. A vse zaman - uradne osebe kot avtomati vedno znova na koncu postavijo še to nesmiselno vprašanje - in vestno zapišejo odgovor prosilca (kadar mu ga ne uspe prepričati, naj raje molči). In šele zdaj, ob branju tu izpodbijane odločbe, se mu je »posvetilo«, kje je morda globlji smisel teh, očitno samo zame nesmiselnih vprašanj: če prosilec nasede in na to vprašanje odgovori, mu pa potem v odločbi, kakršna je tu izpodbijana, lahko očitajo, da so to, kar je navedel, zgolj domneve! d) Domneva, da je prosilkin oče zaprt: Tožniki pravijo, ali je k temu potreben kakšen komentar? Četrti »pogoj« (str. 24/2): Kadar prosilec zaprosi za azil šele po nekaj dneh, se mu očita, zakaj ni tega storil že prvi ali vsaj drugi dan po vstopu v državo, kadar zaprosi »šele« drugi dan, bi bil moral zaprositi že prvi dan, kadar zaprosi že prvi dan, pa bi to moralo biti dopoldne in ne šele popoldne. Povsem neresno in nevredno resnega razpravljanja. Še zlasti seveda v luči očitne neustavnosti (neskladja z Ženevsko konvencijo) te zakonske določbe same (o tem glej spodaj pod točko C tožbe).

Peti »pogoj« (str. 24/3 – 27/2): Tožena stranka staršem očita najprej prav to skladnost izjav, češ da to (ob zelo skopem odgovarjanju na vprašanja) »ni znak verodostojnosti prosilcev, ampak prej kaže na vsaj deloma izmišljeno oziroma izkrivljeno in naučeno zgodbo«! Res »prepričljivo« sklepanje, ki spominja na znano basen Krilova: »Ti kriv si že, ker lakota me grudi, je rekel volk - in janjčku vrat zavil«! In ko jo je uradna oseba pozvala, da pove, ali je bil oče njene matere še živ, ko so odšli iz Mongolije, je dejala, da ve, da so ga Kitajci ene dve leti, preden so odšli, odpeljali na Kitajsko«, kar tožena stranka nato oceni kot »neprepričljivo in naučeno«. Pa je takrat, ko ji je ta vprašanja postavljala (niti kasneje), ni znala (ali hotela?) vprašati (v zvezi z odgovorom, »da ve«), od kdaj to ve: že od takrat - ali iz kasnejšega pripovedovanja staršev! Pa kaj bi jo to spraševala - raje ji sedaj očita »neverodostojnost«.

60. Pod točko C. tožbe tožniki podajajo subsidiarni predlog za sprožitev postopka za oceno ustavnosti čl. 21/3 ZMZ, če sodišče tožbi ne bi ugodilo že iz drugih razlogov). Pojem »splošne verodostojnosti«je v kontekstu ZMZ (v 5. alineji 3. odstavka 2l. člena ZMZ) že sam po sebi v globokem nasprotju s temeljnimi človekovimi pravicami, še zlasti s pravico do človeškega dostojanstva, pa tudi s pravico do poštenega sojenja ali upravnega odločanja. Če je kogarkoli nedopustno kot osebo označevati kot kriminalca, morilca, lažnivca (kar je pod določenimi pogoji celo kaznivo!), je iz enakih razlogov kogarkoli nedopustno celo uradno (z odločbo) razglasiti za »splošno neverodostojno osebo«, ki ji ni treba verjeti ničesar. Gornja argumentacija je bila (z majhnimi variacijami) sodišču doslej predložena že večkrat, vedno zaman. V eni od variant te argumentacije (ki je trenutno ne najdem, da bi njo citiral v celoti) je bilo opozorjeno tudi na to, da je seveda res, da je pojem» splošne verodostojnosti« uporabljen tudi v Direktivi EU in v Pravilniku UNHCR, vendar na obeh mestih nikakor ne tako, kot se (ustavno sporno) ta pojem uporablja v naši upravni in sodni praksi, torej kot splošna (ne)verodostojnost prosilca kot osebe, ampak izrazito v pomenu splošne verodostojnosti prosilčevih navedb. Dosedanja praksa našega Ustavnega sodišča je v tem pogledu nedosledna oziroma premalo jasna, zato bi bilo nujno, da do tega vprašanja najprej nižja sodišča zavzamejo in čim jasneje formulirajo svoje stališče, da bi na podlagi vse te argumentacije potem na koncu o vprašanju lahko razsodilo tudi Ustavno sodišče. Premajhna jasnost tudi njegove dosedanje judikature glede tega vprašanja je lepo razvidna tudi iz njegove, tu že citirane odločbe št. Up-1427/09 v 16. točki. Slovenija je torej pri domnevni »implementaciji« kvalifikacijske direktive EU v čl. 21/3 ZMZ popolnoma izkrivila in preobrnila na glavo vsebino in smisel določbe čl. 4(5) Kvalifikacijske direktive. Njen pravi pomen je bil v vsej dosedanji upravni in sodnim praksi spregledan oziroma popolnoma napačno razumljen.

61. Prva alineja 3. odstavka 21. člena ZMZ (»da se je kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje«): Pooblaščenec upa, da je sodnikom Upravnega sodišča (v rangu višjega sodišča) nepotrebno podrobneje razlagati, zakaj je taka opredelitev pogoja za dostop do neke temeljne pravice ustavno nedopustna. Pojem »kar najbolj potrudil« je tako neopredeljen, da ga je morda dopustno uporabiti kot neki splošen napotek ali tudi kriterij, ki naj se upošteva pri odločanju - povsem nedopustno pa je tako neopredeljen pojem postaviti kot zakonski pogoj za to, ali ti bo neka temeljna pravica priznana ali ne.

62. Druga alineja 3. odstavka 21. člena ZMZ: Tak pogoj je nedopusten. Tudi če prosilec takih utemeljenih razlogov (po oceni odločevalca) ni podal, to še ne more in ne sme pomeniti, da je odločevalec zato odvezan dolžnosti presoditi utemeljenost razlogov, ki jih prosilec navaja. Prav vsak od teh pogojev (vsaka od teh alinej) je že sam po sebi zadosten razlog za to, da odločevalec o ničemer drugem sploh ne odloča več!

63. Tretja alineja: Vsebina te tretje alineje pa je seveda povsem neprimerna za namen 3. odstavka 21. člena, če je ta namen določanje pogojev za vsebinsko presojo prosilčevih izjav in navedb - namen drugih treh alinej je namreč povsem očitno prav ta. V tej tožbi izpodbijana odločba tožene stranke je naravnost» šolski« primer oziroma dokaz nasprotne prakse, ko se kljub povsem jasni dikciji te tretje alineje v praksi uporablja le njen prvi del (»da so njegove izjave skladne in verjetne«), drugi del pa se preprosto ignorira (glej prikaz tega zgoraj pod B.3).

64. Četrta alineja 3. odstavka 21. člena ZMZ: Določba je v neskladju z Ženevsko konvencijo o beguncih, saj ta (v čl. 31/1) predvideva obveznost prosilcev, da se » predstavijo oblastem brez odlašanja« samo v kontekstu obveznosti držav podpisnic konvencije, da jih ne bodo kaznovale zaradi ilegalnega vstopa v državo ali bivanja v njej, torej le kot pogoj za tako nekaznovanje, ne pa kot pogoj za vsebinsko obravnavanje utemeljenosti pravilno vložene prošnje. Ta določba (enako in še bolj pa določba pete alineje 55. člena ZMZ!) najhuje posega v ustavne pravice (oziroma v pravice po Ženevski konvenciji) prosilcev za azil seveda takrat, kadar se (in to je dokaj pogosto) uporablja celo zoper prosilce, ki so v Slovenijo prišli legalno in so za azil zaprosili šele potem, ko jim je razlog za zakonito bivanje v Sloveniji potekel. Do takrat azilske zaščite niso potrebovali, zato je razumljivo, da zanjo zaprosijo šele takrat, ko jo potrebujejo.

65. Pod točko D. tožbe pooblaščenec utemeljuje napačno subsumpcijo (delno pomanjkljivo) ugotovljenega dejanskega stanja iz informacij o matični državi pod relevantne pravne norme. V tretjem strukturnem delu odločbe so informacije o matični državi, ki so bile v postopku predstavljene prosilcem, pretežno korektno predstavljene - razen na enem mestu. Manjka pomembna kritična informacija iz informacije avstralskega Prizivnega sodišča za begunce z dne 27. aprila 2011 - nasvet DFAT iz februarja 2010, ki se glasi:

66. „Kitajski državljani, ki niso rezidenti, imajo polne pravice državljanov, ko se vrnejo na Kitajsko. Tisti kitajski državljani, ki so si pridobili dovoljenje za stalno prebivanje v tujini, se morajo pri lokalnem javnem varnostnem uradu običajno registrirati za začasen povratek ali dati vlogo za trajno preselitev na Kitajsko. Kakorkoli, opažamo, da različne pokrajine uporabljajo različne postopke... Prav tako, medtem ko državljanstvo vračajočih se kitajskih državljanov - nerezidentov ni vprašljivo, je njihova registracija gospodinjstva (hukou) bolj zapletena in zna biti težavna... Vračajoči se kitajski nerezident, čeprav je lahko kitajski državljan, verjetno ne bo smel registrirati določenega kraja gospodinjstva po njegovi izbiri.“

67. Prispevek prav tako navaja, da čeprav »upravičenosti po kitajskem zakonu niso nujno zajamčene v praksi«, Zakon LR Kitajske o državljanstvu ostaja »relevantna zakonodaja, ki ureja državljanstvo na Kitajskem«.

68. Najhujša (za izid postopka lahko odločilna) napaka pri subsumpciji je v tem, da je tožena stranka pri subsumpciji »spregledala« (zanemarila, ignorirala) ne le zgoraj pod 1. navedene kritične ugotovitve DFAT iz februarja 2010 (ki jih niti ni vključila v ugotovljeno dejansko stanje), ampak tudi zelo kritične ugotovitve DFAT, naveden v informaciji avstralskega Prizivnega sodišča za begunce z dne 15. avgusta 2007, ki jih je tožena stranka sama vključila v svoj prikaz ugotovljenega dejanskega stanja, vendar jih je potem (brez pojasnila) » spregledala« pri subsumpciji. Gre za ugotovitve, ki se glasijo: » ... ni mogoče dokončno reči, kako bi kitajske oblasti ravnale s povratniki v državo, ki so neuspešno iskali azil v tujini. Zelo verjetno bi z njimi opravile razgovor in jih postavile pod nadzor ter jih priprle za krajši čas. Vsi nadaljnji ukrepi bi bili odvisni od okoliščin posameznega primera. Oblasti imajo dosje o vsakem državljanu LRK in pričakovati je, da bodo zabeležile neuspešne poskuse teh ljudi v kartoteko. To utegne preprečiti osebi dobiti zaposlitev (zlasti v državni službi) ali nadaljevati šolanje.«

69. Oba »spregleda« (namerna ali nenamerna) sta pri tako občutljivem vprašanju nedopustna in je že zaradi njiju ta ključni del odločbe treba šteti za nezakonit. 70. Zlasti metodološko, a tudi po vsebini, pa je treba šteti za nezakonito tudi naslednje stališče (v 3. odstavku na 34. strani): »Čeprav je na podlagi informacij mogoče zaključiti, da se narodnostne manjšine, med njimi tudi mongolska, soočajo z določeno stopnjo diskriminacije tako na področju šolanja kot izobraževanja (mišljeno je bilo verjetno: tako zaposlovanja kot izobraževanja), pa takšna diskriminacija ne v smislu kvantitete in ne kvalitete ne predstavlja preganjanja ...«. Tu gre za nov, zelo izrazit, a v odločbah tožene stranke stalno se ponavljajoč »vzorec «, ki kaže, kako tožena stranka ne obvlada subsumiranja ugotovljenega dejanskega stanja pod relevantno pravno normo. Če tožena stranka v takih odločbah ugotavlja oziroma priznava »določeno stopnjo diskriminacije«, to seveda ni zadostna ugotovitev dejanskega stanja, saj bi bilo treba najprej precej jasneje ugotoviti, kakšna je ta stopnja diskriminacije- potem pa še jasneje opredeliti, kakšna je pa tista stopnja diskriminacije, ki že pomeni preganjanje. Šele po jasni opredelitvi vsebine spodnje in vsebine zgornje premise silogizma je subsumpcija sploh možna. Čas bi že bil, da sodišče končno toženi stranki tudi glede tega enkrat jasno pove, kaj so minimalne zahteve zakonitega odločanja.

71. Glede napačne presoja pogojev za subsidiarno zaščito pa pooblaščenec navaja, da je povsem napačna presoja tožene stranke glede izpolnjevanja pogojev po drugi alineji 28. člena ZMZ. O tem govorita samo tretji in četrti stavek v 3. odstavku na 36. strani. Pri tem gre tako za napačno ugotovitev dejanskega stanja kakor tudi za napačno uporabo materialnega prava. V tretjem stavku se sklicuje na okoliščine, preučene »že v okviru statusa begunca«, četrti stavek pa se nato glasi: »Ker so te iste okoliščine in iste informacije pomembne tudi za presojo, ali prosilci izpolnjujejo pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite v smislu mučenja, nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ali kazni prosilca, pristojni organ gornje obrazložitve ne bo ponavljal, ampak se nanjo sklicuje in ugotavlja, da ni utemeljenega tveganja, da bi bili prosilci ob vrnitvi na Kitajsko soočeni z utemeljenim tveganjem, da utrpijo resno škodo v smislu druge alineje 28. člena ZMZ.“ V delu odločbe o subsidiarni zaščiti ni niti sledu o kakršnikoli subsumpciji.

72. Pooblaščenec podaja predlog za odločanje v sporu polne jurisdikcije.

73. Sklicuje se na 7. člen ZUS-1. V tem primeru je to potrebno zaradi (učinkovitega) varstva tu prizadete pravice do mednarodne zaščite štirih prosilcev, ki na odločitev o svoji prošnji sedaj čakajo že šesto leto - iz tu izpodbijane odločbe MNZ pa se jasno vidi, da tožena stranka ni bila sposobna zagotoviti ne pravilne ugotovitve dejanskega stanja ne pravilne uporabe materialnega prava (oziroma subsumpcije). Sklicuje se na 1. odstavek 75. člena ZMZ, 30. člen ZUS-1. Ta določni zahtevek se glasi: Sodišče naj v sojenju polne jurisdikcije prošnji in tožbi ugodi in prosilcem prizna status begunca ali subsidiarno zaščito - na podlagi dejstev in dokazov, ki so bili predloženi že v upravnem postopku in dopolnjeni še s to tožbo. Sklicuje se tudi na 65. člen ZUS-1. Narava stvari (v takih zadevah nujno čim hitrejše odločanje) to v tem primeru ne le dopušča, ampak naravnost zahteva, saj še skoraj šestletno trajanje postopka daleč presega vse dopustne standarde in zahteva dokončno odločitev. Na podlagi 75. člena ZMZ pa bo lahko, če bo sodišče tako odločilo, izvedena tudi glavna obravnava.

74. V odgovoru na tožbo tožena stranka meni, da odločba zaradi obsežnosti, kar je med drugim posledica tudi tega, da gre za odločbo, ki se nanaša na štiri osebe, res izgublja na preglednosti, vendar pa ji zaradi tega ni mogoče očitati nesistematičnosti in kršitev, zaradi katerih bi bila nezakonita. V zvezi z obsežnim (subsidiarnim) predlogom za sprožitev postopka za oceno ustavnosti tretjega odstavka 21. člena ZMZ tožena stranka zgolj navaja, da te določbe nikakor te razume na način, da neizpolnitev samo enega pogoja (od petih naštetih) državo odvezuje njene dolžnosti, da vsako prošnjo za azil ustrezno obravnava ali oceni, kar je iz njenih odločb tudi razvidno. Tožeče stranke del informacij Avstralskega prizivnega sodišča z dne 27. 4. 2011 citirajo, pri čemer je poudarjen del, ki navaja, da je registracija gospodinjstva vračajočih se kitajskih državljanov bolj zapletena in zna biti težavna. Tožena stranka najprej poudarja, da kakor gre razumeti tudi iz navedb v tožbi, ne gre za to, da ta del informacij tožečim strankam ne bi bil predstavljen, ampak za to, da ta izsek informacij ni bil povzet v odločbi. Vendar pa tem tožbenim navedbam manjka bistven element, saj tožeče stranke ne pojasnjujejo, kako bi te informacije lahko vplivale na odločitev tožene stranke. Tožena stranka se ne more strinjati z navedbo tožečih strank, da je ta del informacij lahko odločilen za izid postopka. Kot prvo je seveda vprašanje, ali bodo oblasti sploh vedele, da so tožeče stranke v tujini iskale mednarodno zaščito. In kot drugo, tudi če oblasti za to dejstvo zvedo, na podlagi zgornjega citata ni mogoče zaključiti, da so ukrepi, ki bi potencialno lahko sledili, takšne narave, da bi predstavljali resno škodo.

75. Nerazumno je, da se bo v primeru presoje za status subsidiarne oblike zaščite ugotavljalo kakšno drugačno dejansko stanje kot pa tisto, ki je bilo upoštevano v okviru presoje za status begunca. Dejansko stanje je namreč lahko samo eno, ne more jih biti več oziroma je lahko le deloma dopolnjeno v smislu kakšnih drugih informacij, potrebnih še za presojo subsidiarne oblike zaščite, pa še to najverjetneje zgolj v primeru, ko je potrebno presojati resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista v situacijah notranjega ali mednarodnega oboroženega spopada. Da ni dvoma, da je v konkretnem primeru oborožen spopad mogoče izključiti, pritrjujejo tudi tožeče stranke. In v konkretnem primeru so bili za presojo subsidiarne oblike zaščite v smislu druge alineje 28. člena ZMZ pomembne iste okoliščine in iste informacije kot tiste, ki so bile upoštevane ob presoji izpolnjevanja pogojev za priznanje status begunca. Kljub očitkom toženi stranki, kako je v tem delu napačno ugotovila dejansko stanje in napačno uporabila materialno pravo, pa tožeče stranke v tožbi ne navajajo, kakšno konkretno bi naj to drugačno dejansko stanje bilo, torej katere okoliščine, ki niso bile že upoštevane ob presoji izpolnjevanja pogojev za status begunca, bi morale biti upoštevane ob presoji, ali to že če stranke izpolnjujejo pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite v smislu mučenja ali nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ali kazni prosilca v izvorni državi. Tožena stranka meni, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, vendar pa se, v kolikor sodišče meni drugače, pridružuje stališču tožečih strank, da se glede na to, da so tožene stranke v Republiki Slovenije že skoraj šest let, zadeva reši v sporu polne jurisdikcije.

76. Tožba ni utemeljena.

77. Izpodbijana odločba temelji na oceni verodostojnosti tožnikov. Tožena stranka je imela prav, da je odločitev oprla na oceno verodostojnosti, kajti tožniki za svoje navedbe niso predložili nikakršnih listinskih dokazov (3. odstavek 21. člena ZMZ; sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 787/2012 z dne 8. 8. 2012, odst. 82). Glede ocenjevanja verodostojnosti prosilcev za mednarodno zaščito je Upravno sodišče prvo celovito interpretacijo določila 3. odstavka 21. člena ZMZ prek konkretne sheme kriterijev, dejavnikov in standardov za oceno verodostojnosti prosilcev za mednarodno zaščito podalo v sodbi v zadevi I U 979/2009 z dne 19. 8. 2009, ko je prvič odločalo o presoji zakonitosti odločitve tožene stranke o prošnjah prosilcev, ki so tožniki tudi v tem upravnem sporu. Omenjeno shemo za ocenjevanje (ne)verodostojnosti prosilcev iz 3. odstavka 21. člena ZMZ je Upravno sodišče nadgradilo in dopolnilo v sodbi v zadevi I U 787/2012 z dne 8. 8. 2012. Upravno sodišče ugotavlja, da je Vrhovno sodišče v pritožbenih postopkih to shemo za ugotavljanje (ne)verodostojnosti prosilcev načeloma sprejelo v sodbi v zadevi I Up 471/2012 z dne 18. 10. 2012, še bolj konkretno pa v sodbi v zadevi I Up 90/2013 z dne 4. 4. 2013, v kateri Vrhovno sodišče uporablja pojma notranja in zunanja (ne)konsistentnost ter potrjuje stališče Upravnega sodišča (iz sodbe v zadevi I U 787/2009 z dne 8. 8. 2012, odst. 74-80), da mora biti ocena (ne)verodostojnosti, kadar ne gre za očitno neutemeljeno prošnjo, podvržena testu stroge presoje. Zato Upravno sodišče tudi v tej zadevi presoja zakonitost izpodbijanega akta prek uveljavljene sheme za oceno (ne)verodostojnosti prosilcev, ki v strnjeni obliki pomeni naslednje korake presoje po spodaj določenem vrstnem redu: - (prvi kriterij): notranja (ne)konsistentnost (prvi del določila 3. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ) zahteva ugotavljanje (ne)konsistentnosti znotraj enega intervjuja/pisne izjave, primerjanje prosilčevih izjav po posameznih fazah postopka, primerjanje dveh ali več prosilcev za azil, ki jih vežejo skupne okoliščine, in skladnost izjav z ravnanji prosilca; - (drugi kriterij): zunanja (ne)konsistentnost (tretji del določila 3. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ) zahteva primerjavo prosilčevih izjav z informacijami o izvorni državi ali drugimi dokazi v zvezi z njegovim prebegom; - (tretji kriterij): verjetnost obstoja dogodkov (drugi del določila 3. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ) zahteva ugotavljanje, ali je mogoče prosilcu verjeti, da se je potek dogodkov odvijal tako, kot je opisal prosilec).(1) V okviru tretjega kriterija – verjetnost obstoja dogodkov, kot jih opiše prosilec - je treba dodatno upoštevati naslednjih pet dejavnikov: - ali se je prosilec „kar najbolj potrudil za utemeljitev prošnje“ (1. alineja 3. odstavka 21. člena ZMZ), - ali je navedel „utemeljen razlog, zakaj ni mogel predložiti dokazov“ (2. alineja 3. odstavka 21. člena ZMZ), - ali je „zaprosil za mednarodno zaščito, kakor hitro je bilo to mogoče, razen če izkaže utemeljen razlog, zakaj tega ni storil“ (4. alineja 3. odstavka 21. člena ZMZ), - ali prosilec ne zavaja ali prikriva posameznih dejstev,(2) - natančnost in podrobnost opisa poteka dogodkov s strani prosilca,(3) - splošna (ne)verodostojnost prosilca (5. alineja 3. odstavka 21. člena ZMZ).

78. Kar zadeva pojem splošne (ne)verodostojnosti, sodišče v nadaljevanju povzema pretežni del (ne pa celotno) argumentacijo Upravnega sodišča iz odstavkov od 91 do 95 sodbe v zadevi I U 787/2009 z dne 8. 8. 2012, kajti tožniki v obravnavanem upravnem sporu uveljavljajo tožbeni ugovor neustavnosti določila 5. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ.

79. V zvezi z dejavnikom splošne verodostojnosti obstaja določena pozitivno-pravna nejasnost glede tega, kaj splošna verodostojnost prosilca pomeni. Medtem ko se določilo 4(5)(c) člena Kvalifikacijske direktive nanaša na verodostojnost „izjav“ prosilca, pa določba 4(5)(e) člena Kvalifikacijske direktive govori o „splošni verodostojnosti prosilca“. Na pojmovni ravni je tu razlika nedvomno vzpostavljena. Na drugi strani pa Procesna direktiva v 23(4)(g) členu ne govori o splošni verodostojnosti „prosilca“, ampak govori samo o verodostojnosti prosilčevih „navedb“. UNHCR v usmeritvah omenja oboje: (splošno) verodostojnost prosilca(4) in verodostojnost njegovih trditev in navedb(5), vendar ne navaja ali pojasnjuje razlike med tema dvema elementoma. Tudi v praksi generalnih pravobranilcev Sodišča EU sta se pojavila oba elementa brez zaznavnih razmejitev. Generalni pravobranilec Bot je namreč uporabil izrazoslovje: /.../ „pridobitev vseh informacij, ki so nujne za presojo verodostojnosti prosilca in utemeljenosti njegove prošnje“ /.../(6) ali pa na primer: /.../„ter presodi osebnost posameznika in verodostojnost njegovih izjav “ /.../.(7)

80. Tudi Ustavno sodišče RS uporablja oba pojma: „splošno verodostojnost prosilca“ in verodostojnost prosilčevih „navedb“, saj pravi, da mora pristojni organ pri presoji subjektivnega elementa utemeljenega strahu pred preganjanjem upoštevati navedbe prizadete osebe v celoti in morebitne druge dokaze ter narediti zanesljivo oceno o verodostojnosti teh „navedb“ in dodaja, da „iz ustavosodne presoje izhaja tudi stališče, da pristojni organ kot enega od pogojev presoje lahko upošteva splošno verodostojnost prosilca.“(8)

81. Ob upoštevanju možnosti, ki jo ima sodišče države članice na podlagi 2. odstavka 267. člena v zvezi s točko b.) prvega odstavka tega člena Pogodbe o delovanju Evropske unije, ki se nanaša na razlago aktov Unije,(9) Upravno sodišče meni, da pri ugotavljanju splošne verodostojnosti prosilca ne gre za ocenjevanje verodostojnosti prosilčeve osebnosti kot take, ampak gre za ocenjevanje njegovih navedb in ravnanj, tako kot se je o tem že večkrat izreklo Ustavno sodišče in Upravno sodišče v zadevi I U 979/2009. Tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) uporablja pojem splošne verodostojnosti („general credibility“), vendar vedno v zvezi z „izjavami“ pritožnikov, ne pa v zvezi z njihovim psihološkim oziroma osebnostnim profilom.(10)

82. Ustavno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da /.../ „mora biti ugotovitev splošne verodostojnosti vselej rezultat celovite presoje izjav in ravnanja prosilca pred in med postopkom za pridobitev mednarodne zaščite.“(11) Če temu Upravno sodišče doda še standarde, postavljene v omenjeni sodbi Upravnega sodišča I U 979/2009 ter nekatera druga relevantna pravila ter standarde iz mednarodne sodne prakse v spodaj navedenih osmih alinejah, potem splošna verodostojnost prosilca iz 5. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ pomeni naslednje oziroma se ugotavlja na naslednji način: - Ocena verodostojnosti prosilca mora zajemati tako pozitivne kot negativne elemente z vidika skladnosti, kontradiktornosti, konsistentnosti in verjetnosti opisa dogodkov, kajti brez obravnavanja pozitivnih in negativnih elementov (ne)konsistentnosti ni mogoče ugotoviti „splošne verodostojnosti prosilca.“(12) - Potrebno je razlikovati med pomembnimi (materialnimi) in manj pomembnimi (nematerialnimi) (ne)konsistentnostmi v izpovedbah in ravnanjih prosilca, pri čemer so materialne nekonsistentnosti vezane na okoliščine v zvezi z temeljnimi pogoji za priznanje mednarodne zaščite (podlaga za preganjanje, dejanja preganjanja, vez med podlago in dejanji preganjanja, odsotnost zaščite itd.), medtem ko so nematerialne nekonsistentnosti tiste, ki se ne nanašajo neposredno na pogoje za mednarodno zaščito (podatki v zvezi s potjo iz države izvora v Slovenijo in podobno).(13) To pomeni, da kadar so okoliščine preganjanja ali tveganje za resno škodo primerljive z okoliščinami iz 3. člena MKVČP, je treba upoštevati, da iz sodne prakse ESČP jasno izhaja, da tudi v primeru, če ESČP ugotovi, da je strankina „izpoved v številnih elementih izmikajoča“ in z določenega vidika „neverodostojna“, to ne pomeni, da ESČP ne nadaljuje s presojo z vidika 3. člena MKVČP(14).

- Če so v izjavah oziroma v ravnanjih prosilca za azil pomembne nekonsistentnosti in neskladja, mora uradna oseba stranki dati možnost, da ta neskladja oziroma nekonsistentnosti pojasni oziroma razčisti;(15) vendar pa ni v vsakem primeru nespoštovanje tega standarda razlog za odpravo upravne odločbe, ampak Upravno sodišče takšno upravno odločbo odpravi, če je napaka lahko vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve.(16) - Kadar prosilec ni podal „očitno“(17) neutemeljene prošnje, je treba vse tri temeljne kriterije in dodatna merila v okviru tretjega kriterija vključiti v dokazno oceno, kajti splošna verodostojnost prosilca lahko temelji samo na celoviti obravnavi in dokazni oceni vseh treh kriterijev in dodatnih dejavnikov v okviru tretjega kriterija skupaj, pri čemer nobeden od treh temeljnih kriterijev nima a priori v vsakem primeru večje ali manjše teže, ampak je njihov učinek na splošno verodostojnost prosilca odvisen od konkretnih okoliščin vsakega primera.

- Pri uporabi drugega kriterija (primerjanje izjav prosilca z informacijami v državi izvora) je treba upoštevati kriterije za oceno informacij o stanju v izvorni državi. Ti kriteriji pa so: točnost in ažurnost podatkov;(18) uporaba različnih virov, pri čemer imajo poročila Visokega komisariata ZN za begunce po tem določilu poseben pomen,(19) v prihodnosti pa stranke ne bodo smele iti mimo poročil, ki jih bo izdajal Evropski azilni podporni urad; objektivnost in nepristranost virov;(20) celovitost informacij o izvorni državi(21), pri čemer morajo imeti prednost oziroma večjo veljavo tista poročila, ki obravnavajo stanje v izvorni državi z vidika človekovih pravic, kajti opredelitev preganjanja in resne škode po pravu EU in ZMZ (26. in 28. člen ZMZ) je vezana na varstvo temeljnih človekovih pravic; transparentnost (preglednost) virov).(22) - Pri oceni utemeljenosti razlogov, zakaj prosilec ni mogel predložiti dokazov, je treba upoštevati, da „so primeri, ko prosilec vse svoje navedbe potrdi z dokazi, prej izjeme kot pa pravilo. V večini primerov bo oseba, ki beži pred preganjanjem, prišla zgolj z nujnimi stvarmi in zelo pogosto celo brez osebnih dokumentov.(23) - Pri splošni verodostojnosti prosilca je treba upoštevati kulturno-vrednostne in jezikovno-pomenske razlike med družbenim okoljem, iz katerega prihajajo prosilci, in družbenim okoljem v Sloveniji, časovno oddaljenost od relevantnih dogodkov, psiho-fizično stanje prosilca, če je bil le-ta na primer že žrtev preganjanja, mladoletnost, spol itd.(24) - Po praksi ESČP je treba „pogosto spričo posebne situacije, v kateri se znajdejo prosilci za azil, glede vprašanja verodostojnosti izjav in predloženih dokumentov v primeru dvoma odločiti v korist prosilca.(25) Vendar pa konkretne odločitve v sodni praksi ESČP(26) kažejo, da zgoraj navedeni standard v praksi pravzaprav pomeni to, kar zagovarja UNHCR in sicer, da „kadar se zdi, da so prosilčeve navedbe verodostojne, je treba v dvomu odločiti v korist prosilca, razen če močni razlogi ne govorijo za drugačno odločitev /.../“(27) oziroma velja /.../ „standard v dvomu v korist prosilca uporabiti samo takrat, kadar so bili pridobljeni in preverjeni vsi razpoložljivi dokazi in ko je uradna oseba zadovoljna s splošno verodostojnostjo. Prosilčeve navedbe morajo biti koherentne in verjetne in ne smejo biti v nasprotju s splošno znanimi dejstvi.“(28) Po praksi Ustavnega sodišča pa velja, da je zaradi narave azilnega postopka in morebitnih posledic za prosilca za azil treba v primeru zavrnitve njegove prošnje pri ugotavljanju dejanskega stanja tudi v pospešenem postopku spoštovati načelo, da se v primeru dvoma odloči v korist prosilca.(29)

83. Zgornjih 8 alinej zajema standarde oziroma pravila v zvezi z vsebino in načinom ugotavljanja splošne verodostojnosti prosilca. Teh 8 standardov, ki niso izčrpno opisani, niso taksativno našteti in niso nespremenljivi, ampak jih bo nadaljnja sodna praksa Sodišča EU, ESČP in domačih sodišč nadgrajevala in izboljševala, opredeljujejo način, kako je treba ugotavljati „splošno verodostojnost prosilca“ iz 5. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ in dejansko pojasnjujejo, kako je treba uporabiti temeljne tri kriterije ocene (ne)verodostojnosti.

84. S tem daljšim povzetkom argumentacije sodišča iz sodbe v zadevi I U 787/2012 z dne 8. 8. 2012 sodišče že (deloma) tudi utemeljuje zavrnitev ugovora protiustavnosti določbe o splošni verodostojnosti prosilcev iz 5. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ, kar bo sodišče sicer dodatno utemeljilo na ustreznem mestu v argumentaciji sodbe.

85. V tem izhodiščnem delu sodbe za lažje razumevanje sodišče povzema temeljni zaključek, da dokazna ocena tožene stranke v konkretnem primeru v celoti gledano in v povezavi s tožbenimi argumenti, s katerimi tožniki poskušajo izpodbiti njeno zakonitost in pravilnost, nima takšnih napak ali pomanjkljivosti, da bi sodišče lahko tožbi ugodilo, kljub temu, da se tožena stranka ni držala vrstnega reda uporabe kriterijev in dejavnikov za oceno (ne)verodostojnosti. To pomeni, da sodišče lahko sledi utemeljitvi tožene stranke in v pretežnem delu ne bo ponavljalo razlogov za odločitev (2. odstavek 71. člena ZUS-1). Sodno utemeljitev, vključno z delno dopolnitvijo in popravo dokazne ocene tožene stranke, pa sodišče podaja v nadaljevanju glede na potek argumentacije tožbenih ugovorov, ki jih sodišče obravnava po vrsti, kot si tožbeni ugovori sledijo v tožbi. Ob tem sodišče v izhodišču izhaja iz naslednjih dejstev, vezanih na vse štiri tožnike, ki med strankami – mimo stališča tožene stranke o splošni neverodostojnosti tožnikov - pretežno niso sporne in so bistvene za pravilno nastavitev pravne podlage za presojo (ne)upravičenosti tožnikov do mednarodne zaščite.

86. Tožnik (T.B.) naj bi še kot otrok z mamo in očetom prišel v Mongolijo iz Kitajske (Notranje Mongolije) leta 1984, ko je bil star 14 let, v času odločanja sodišča pa je star 43 let. V Mongoliji je živel od leta 1984 do 2007, ko se je napotil v Slovenijo, to pomeni 23 let. Je mongolske narodnosti in budistične vere. V Ulan Batorju je 4 leta obiskoval osnovno šolo, poklica nima. Ni pripadnik nobene politične stranke, javno ni izražal mnenja proti Revolucionarni stranki Kitajske, s katero se ne strinja, in nima nobenega bližnjega člana družine v Mongoliji ali na Kitajskem. Njegov oče, ki mu je bilo ime T., je v času bivanja na Kitajskem delal za Revolucionarno stranko Kitajske, vendar se „njegovi pogledi niso strinjali povsem z interesi partije.« Oče naj bi bil nekajkrat zaprt, otroci niso smeli v šolo, mati pa ne v službo. Ko je enkrat prišel iz zapora, se je s svojim najboljšim prijateljem D. odločil, da pobegnejo v Mongolijo. Tožnikov prijatelj D. naj bi bil oče tožnice. Tožnik je v Mongoliji živel tudi po smrti očeta (leta 2001) in mame (2000), ki sta imela oba kitajsko državljanstvo. Ob prihodu v Mongolijo naj bi tožnikova starša vse dokumente izročila Ministrstvu za notranje zadeve. Leta 1989 je prejel dovoljenje za bivanje, ki ga je moral podaljševati vsako leto. Ko je zaprosil za dovoljenje januarja 2007, mu dokumenta niso vrnili. Za svoje otroke je v upravnem postopku povedal, da nimajo nobenih osebnih dokumentov ali državljanstva. Za državljanstvo v Mongoliji ni zaprosil. V letu 2005 je bil v Mongoliji na podlagi istega dokumenta policije, da mora zapustiti Mongolijo, aretiran njegov tast (oče tožnice). V tožbi tožnik ne nasprotuje ugotovitvi tožene stranke, da je njegova izvorna država Kitajska in ne uveljavlja, da bi morala biti izvorna država Mongolija. Iz Mongolije naj bi pobegnil zaradi strahu, ko je 5. 4. 2007 prejel odločbo policije, da morata s tožnico v 30 dneh zapustiti Mongolijo, sicer bo predan Kitajski, kar bi po tožnikovih predvidevanjih ločilo starša od otrok; slednje pa tožena stranka tožniku ne verjame.

87. Tožnica (S.D.) je v upravnem postopku navajala zelo podobna dejstva in potek dogodkov kot tožnik in sicer, da je skupaj s svojima staršema in s tožnikovo družino zapustila Kitajsko leta 1984, ko je bila stara 13 let. Za odhod v Mongolijo sta se dogovorila njen oče po imenu D. in oče tožnika, ki sta imela enak odklonilen odnos do Revolucionarne stranke Kitajske. Njen oče D. je bil po narodnosti Mongol in oba njena starša sta bila rojena v Notranji Mongoliji. Oba sta imela kitajsko državljanstvo. Mati ji je umrla leta 2004. Njen oče je bil član Kitajske komunistične partije, vendar se ni strinjal z njeno politiko v Notranji Mongoliji in do mongolske narodnostne manjšine. Tudi on je bil nekaj časa zaprt in po prihodu iz zapora so odšli v Mongolijo. Tožnica je brez državljanstva in ni članica nobene politične stranke. Je mongolske narodnosti in budistične vere. Nima nobenega sorodnika v Mongoliji ali na Kitajskem razen očeta, za katerega domneva, da je zaprt. Ima končano štiriletno osnovno šolo v Mongoliji, medtem ko na Kitajskem ni hodila v šolo. V Mongoliji je delala zasebno kot prodajalka na tržnici. Ko so njenega očeta izgnali iz Mongolije, niso potem o njem slišali ničesar, razen da je aretiran. Morda zato, ker je član Mongolske zveze veteranov. Čakali so na isto usodo, kot je doletela njenega očeta in tega so se zbali. Ob prihodu v Mongolijo so državnim organom predložili vse dokumente, mongolskega državljanstva pa verjetno ni dobila iz razloga, ker še ni dopolnila 16 let. Tako kot tožnik je tudi tožnica povedala, da je mislila, da je s seboj prinesla dokument o dovoljenju za bivanje in odločbo policije, da morata z možem zapustiti Mongolijo, vendar ko je odločbi iskala, teh dveh listin ni našla. Njeni otroci niso nikoli dobili rojstnega lista, bili pa so navedeni v njenem dovoljenju za bivanje. Povedala je, da nima nič proti Kitajski, aretirali pa bi jo, ker je bil njen oče proti Revolucionarni stranki Kitajske in ker sta starša že nekoč pobegnila iz Kitajske v Mongolijo in ona je pobegnila z njima. Avgusta 2006 je pisala predsedniku Mongolije in prosila za državljanstvo in istega leta je dobila odgovor, da ni sprejeta v državljanstvo. V tožbi tožnica ne nasprotuje ugotovitvi tožene stranke, da je njena izvorna država Kitajska in ne uveljavlja, da bi morala biti izvorna država Mongolija, iz katere naj bi pobegnila zaradi strahu, ko je 5. 4. 2007 prejela odločbo policije, da morata s tožnikom v 30 dneh zapustiti Mongolijo, sicer bo predana Kitajski, česar pa ji tožena stranka, kot že rečeno, ne verjame.

88. Z.B. in T.B. sta hčerki prvo-tožeče in drugo-tožeče stranke in sta brez osebnih dokumentov. Obe sta rojeni v Ulan Batorju, Z. je v času odločanja sodišča stara 17 let in 3 mesece, T. pa 20 let in 5 mesecev. V Sloveniji kot prosilki za azil živita 6 let, in sicer Z. od svojega 11. leta, več let se je šolala v Sloveniji in govori in razume slovensko (zapisnik o zaslišanju z dne 28. 6. 2012); T. pa živi v Sloveniji od svojega 14. leta in tudi ona se je po navedbah tožene stranke na zapisniku o zaslišanju z dne 28. 6. 2012 več let uspešno šolala v Sloveniji in razume in govori slovenski jezik.

89. V zvezi z zgoraj navedenimi dejstvi, ki so povzeta iz ugotovitev tožene stranke v izpodbijani odločbi, tožniki v tožbi ne uveljavljajo, da je kar koli v zvezi s tem tožena stranka nepravilno in nepopolno povzela, ali da se ti povzetki kakor koli razlikujejo glede na izjave, ki so dokumentirane v prošnji in na zaslišanju.

90. To pomeni, da tožniki ne nasprotujejo ugotovitvi tožene stranke, da je njihova izvorna država Kitajska zaradi navezne okoliščine državljanstva staršev prvo-tožeče in drugo-tožeče stranke. Nasprotujejo le, da se jih označuje kot kitajske državljane, saj le-tega nočejo iz osebnega prepričanja. Vendar tožena stranka z oceno o verodostojnosti ni pravno-formalno odločila, da imajo tožniki kitajsko državljanstvo, ampak je ugotavljala samo, katera je najbolj verjetno njihova izvorna država v smislu 2. odstavka 2. člena ZMZ glede na relevantne navezne okoliščine njihovih staršev in dejstvo, ki ga je tožena stranka sprejela za dovolj verjetnega, in sicer, da nimajo pravnega naslova za bivanje v Mongoliji. Ker tožniki v tožbi ne uveljavljajo, da je tožena stranka kot izvorno državo zmotno štela Kitajsko, se tožniki v tožbi opirajo na informacije o stanju v izvorni državi, ki jih vežejo na Kitajsko. Vrnitvi v Kitajsko pa nasprotujejo zaradi strahu pred preganjanjem na podlagi njihovega političnega prepričanja, ki bi bilo kitajskim oblastem razvidno, ker je bil tožnikov oče večkrat zaprt zaradi nasprotovanja Revolucionarni stranki, tožničin oče pa naj bi bil še zaprt na Kitajskem in ker sta tožnika enkrat v preteklosti skupaj s starši že pobegnila iz Kitajske; mongolsko narodnost in budistično vero kot možni podlagi za preganjanje niso neposredno izpostavljali kot samostojna razloga za preganjanje oziroma je tožena stranka pravilno ugotovila, da sta ta dva razloga za preganjanje tožnika zgolj pavšalno in posredno zatrjevala; vendar pa je mogoče razloga vere in narodnosti povezati s temeljnim razlogom zatrjevanega preganjanja v konkretnem primeru, ki je politično prepričanje (5. alineja 1. odstavka 27. člena ZMZ v povezavi z 7. odstavkom 27. člena ZMZ). V predmetni zadevi je torej glavni razlog za preganjanje politično prepričanje v povezavi z vero in narodnostjo.

91. Vendar pa z vidika odločanja o statusu begunca (2. odstavek 2. člena ZMZ) ni dovolj zgolj to, da je razpoznaven razlog za preganjanje, ampak mora biti izkazano tudi dovolj intenzivno dejanje preganjanja in vzročna zveza med razlogom in dejanjem oziroma dejanji preganjanja (8. odstavek 27. člena ZMZ) bodisi v preteklosti, bodisi da je mogoče pričakovati dejanja preganjanja v primeru vrnitve prosilcev v izvorno državo.

92. Glede dejanj preganjanja med strankami ni sporno, da zaradi budizma ali zaradi mongolske narodnosti tožnikov (ali tožnikovega in tožničinega očeta) kot morebitnih razlogov za preganjanje samih po sebi tožnika nista navedla nič, kar bi kazalo na realno nevarnost preganjanja s strani državnih ali nedržavnih subjektov. Tožnik je dejal samo, da je „kitajska vlada proti Dalajlami in zato noče na Kitajsko.“ To je absolutno premalo za utemeljen strah pred preganjanjem v smislu ZMZ; je pa ta opis subjektivnega strahu do neke mere razumljiv, saj tožnika nista bila neposredni žrtvi preganjanja na Kitajskem. Kitajsko sta zapustila v starosti 13 in 14 let. Zaradi mongolske nacionalnosti naj bi v času bivanja na Kitajskem bila deležna zatiranja v smislu „šolanja“, na splošno pa naj bi kitajska vlada zatirala Mongole tudi v smislu omejevanja svobode gibanja in drugih pravic“, zaradi česar je tudi tožnikov oče odpeljal družino iz Kitajske v Mongolijo. Ne glede na to, da sta bila tožnika takrat stara 13 oziroma 14 let, ko sta že zapustila Kitajsko, pa bi v vsem tem času od leta 1984 do danes in še posebej v času bivanja v Sloveniji od leta 2007 naprej lahko pridobila kakšne informacije o tem, kakšno je stanje mongolske manjšine budistične vere na Kitajskem. Tožnika nista navedla objektivne ovire za pridobitev tovrstnih člankov, poročil, obvestil, pri čemer je tožnica povedala, da zna malo angleško, v pravnih postopkih v Sloveniji pa sta imela kvalificirane pooblaščence. Zaradi tega sodišče upošteva, da je ključen razlog preganjanja, ki ga tožnika zatrjujeta, politično prepričanje, pri čemer pa je tožena stranka imela prav, ko zaradi zatrjevanega razloga preganjanja ni izključila iz presoje dejstev tudi tistih informacij iz zbranih poročil, ki se nanašajo na stanje mongolske manjšine in budistov na Kitajskem, saj mora tožena stranka tudi po uradni dolžnosti ugotavljati dejansko stanje (1. odstavek 22. člena ZMZ) in v okviru tega je po naravi stvari vezana na zatrjevane okoliščine, ki utemeljujejo prosilčev strah pred preganjanjem (1. odstavek 21. člena ZMZ), in na s tem povezane dokaze oziroma informacije o stanju v izvorni državi, pridobljene (tudi) po uradni dolžnosti (odločba Ustavnega sodišča RS, U-I-292/09, Up-1427/09 z dne 20. 10. 2011, odst. 16).

93. Glede intenzivnosti dejanj preganjanja na podlagi političnega prepričanja sodišče ugotavlja, da naj bi bil tožničin oče še vedno zaprt na Kitajskem, tožnikov oče pa naj bi bil zaprt na Kitajskem pred letom 1984, ker se nista strinjala z revolucionarno stranko Kitajske in oba tožnika sta navajala, da je politična preteklost tožnikovega in tožničinega očeta, vključno z njunim prebegom, tisti razlog, zaradi katerih naj bi tožnika v primeru vrnitve na Kitajsko zaprli, zasliševali s strani državnih služb, vključno z njunima otrokoma. Glavni dokaz, da obstaja verjetnost, da bodo tožniki preganjani zaradi političnega prepričanja v primeru vrnitve na Kitajsko, je torej izjava tožnikov, da bi zaradi političnega mnenja očetov prvo-tožeče in drugo-tožeče stranke, ki naj bi bila tudi zaprta, kitajska oblast zaprla in zasliševala tudi tožnike. To je zelo šibko vzpostavljena domneva glede na to, da je tožnikov oče umrl že leta 2001 in da naj bi bil zaprt na Kitajskem pred 29 leti, tožničin oče, pa naj bi bila aretiran in zaprt na Kitajskem leta 2005, pri čemer tožnika niti ne vesta, ali je res zaprt. Nadalje, za nobenega od navedenih prednikov tožnika nista povedala nič o tem, na kakšen način sta izražala nestrinjanje s politiko Revolucionarne stranke, iz katerega konkretnega razloga sta bila zaprta na Kitajskem, čeprav je tožničin oče bil v stiku s tožnikoma v času bivanja v Mongoliji kar 21 let. Noben od obeh odraslih tožnikov ni izražal političnega prepričanja, ki bi nasprotoval politični oblasti na Kitajskem v javnosti in tudi v času pravnih postopkov v Sloveniji nista izkazala interesa po javnem političnem udejstvovanju. Za nobenega od zaprtih očetov tožnika nista povedala, da bi bil v zaporu na Kitajskem mučen, ali da bi s katerim od očetov nehumano ravnali v času omejitve svobode ali zaslišanja. Niti nista povedala, koliko časa sta bila njuna očeta zaprta na Kitajskem pred letom 1984. Tožnika nista navedla nič, kar bi utrdilo skopo domnevo, da bi po tolikšnem času odsotnosti iz Kitajske tožnika zaradi političnega mnenja njunih očetov še vedno bila nevarna za politično oblast in da bi ju zato le-ta zaprla. To pomeni, da so tožniki zgolj z izjavami zelo šibko izkazali verjetnost, da bi do dejanj preganjanja prišlo v primeru njihove vrnitve na Kitajsko, pri čemer zgolj določen nadzor državnih oblasti, morebitno začasno priprtje ter zaslišanje o preteklosti njunih očetov ali o morebitnem interesu tožnikov za aktivno protivladno udejstvovanje v javnem kritiziranju oblastnikov še ni mučenje ali nehumano ravnanje v smislu 3. člena MKVČP oziroma v smislu preganjanja iz 26. člena ZMZ.

94. Tožniki niso v potrditev svojih domnev, da bi bili ob vrnitvi prijeti s strani državnih služb in ob zaslišanjih mučeni ali bi z njimi v priporu nehumano ravnali, predložili nobenih dokazov, informacije o stanju v izvorni državi, ki jih je pridobila in uporabila tožena stranka, pa kažejo, da osebe, kot so tožniki, niso podvrženi kazenskemu pregonu in da ni dokumentiranih primerov, ko bi državne oblasti grdo ravnale s sorodniki oseb, ki se ne vrnejo, čeprav bi se to lahko zgodilo sorodnikom vidnih ali znanih v tujini živečih desidentov (drugi odstavek na strani 31 odločbe). Gre za podatek iz dokumenta UNHCR, ki mu ne gre odrekati verodostojnosti, upoštevajoč standard iz pete alineje sheme za oceno (ne)verodostojnosti. Tožnika ne uveljavljata, da sta njuna očeta (bila) takšna poznana disidenta. Vse to govori za zelo šibko vzpostavljeno domnevo o nevarnosti preganjanja na podlagi političnega prepričanja v primeru vrnitve tožnikov na Kitajsko.

95. Sodišče v nadaljevanju utemeljuje zakonitost izpodbijane odločbe prek obravnavanja konkretnih tožbenih ugovorov po vrsti, kot si tožbeni ugovori sledijo v tožbi, pri čemer bo ob tem hkrati za vsak del obrazložitve izpodbijanega akta navedlo, ali sledi utemeljitvi izpodbijanega akta v smislu 2. odstavka 71. člena ZUS-1, ali pa sodišče utemeljitev izpodbijane odločbe deloma popravlja oziroma dopolnjuje, upoštevajoč pri tem shemo kriterijev, dejavnikov in standardov za oceno (ne)verodostojnosti ter že zavzeta stališča Upravnega sodišča v tej zadevi iz prvega odločanja Upravnega sodišča v sodbi opr. št. I U 979/2009 z dne 19. 8. 2009. 96. Tožbeni očitek o nejasni strukturiranosti odločbe (str. 1 in prva dva odstavka na strani 2 tožbe) je brez določne zveze z načelom zakonitosti, tako da sodišče lahko šele v tretjem odstavku na strani 2 tožbe ugotovi, da pooblaščenec problem nejasne strukture povezuje s konkretnim očitkom, da je tožena stranka naredila oceno verodostojnosti iz 3. odstavka 21. člena ZMZ in zlasti oceno o splošni neverodostojnosti tožnikov le z medsebojnim primerjanjem izjav tožnikov, a brez upoštevanja informacij o stanju v izvorni državi.

97. V zvezi s tem ima pooblaščenec prav, da je ocena (ne)verodostojnosti samo na podlagi prvega kriterija (notranje (ne)konsistentnosti) in treh dodatnih dejavnikov iz 1., 2., 4. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ nepopolna in preuranjena, saj mora biti ta ocena vedno narejena tudi ob upoštevanju drugega kriterija (zunanje (ne)konsistentnosti) ter na način, kot ga opredeljuje osem standardov po uvodoma nastavljeni shemi za oceno (ne)verodostojnosti. Tožena stranka je storila tovrstno napako, saj je na strani 24 odločbe (na začetku tretjega odstavka) zgolj na podlagi uporabe kriterija notranje (ne)konsistentnosti in 1., 2. in 4. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ sprejela stališče, da tožniki ne izkazujejo splošne verodostojnosti. To pomeni, da tožena stranka ni upoštevala četrtega standarda v zvezi z načinom ugotavljanja splošne (ne)verodostojnosti, po katerem, kadar prosilec ni podal očitno neutemeljene prošnje, je treba vse tri temeljne kriterije in dodatna merila v okviru tretjega kriterija vključiti v dokazno oceno, kajti splošna verodostojnost prosilca lahko temelji samo na celoviti obravnavi in dokazni oceni vseh treh kriterijev in dodatnih dejavnikov v okviru tretjega kriterija skupaj ter omenjenih osmih standardov.30

98. Tožbeni ugovor, da je tožena stranka preuranjeno na strani 24 odločbe postavila oceno o splošni neverodostojnosti tožnikov, preden je v oceno vključila informacije o stanju v izvorni državi, se povezuje s tožbenim očitkom zoper stališče tožene stranke, po katerem v sodni praksi do sedaj še ni bilo mogoče zaslediti jasnega stališča, kako daleč mora segati preverjanje teh informacij: tožena stranka se namreč v odločbi sprašuje, ali je informacije treba preveriti le v tistem okviru, v katerem uradna oseba izjave prosilca sprejema za resnične, ali tudi zunaj tega obsega. Pooblaščenec na tej podlagi utemeljuje, da tožena stranka ne razume, da so te informacije tudi sredstvo za ugotavljanje dejanskega stanja v okviru deljenega dokaznega bremena in ne zgolj sredstvo za preverjanje (ne)verodostojnosti prosilcev.

99. Pooblaščenec tožnikov ima prav, saj če bi sprejeli interpretacijo, da mora tožena stranka preverjati informacije o stanju v izvorni državi samo v okviru, v katerem uradna oseba izjave prosilca šteje za resnične, potem bi to lahko pomenilo ignoriranje odločbe Ustavnega sodišča v zadevi U-I-292/09-9, Up-1427/09-16 z dne 20. 10. 2011, ki je razveljavila določbo 3. odstavka 22. člena ZMZ, in mednarodnih standardov in pravil, na katere je že pred omenjeno odločbo Ustavnega sodišča v tej isti zadevi sodno odločitev oprlo Upravno sodišče v zadevi I U 979/2009 z dne 19. 8. 2009. Vendar pa tožena stranka, kot tudi sama navaja v odločbi, v konkretnem primeru ni z zbranimi informacijami o stanju v izvorni državi preverjala samo tistega dela izpovedb tožnikov, ki ga je sprejela za verjetnega in verodostojnega, ampak je preverjala vse navedbe tožnikov.

100. Sodišče tudi pritrjuje pooblaščencu, da sprejem stališča o splošni neverodostojnosti tožnikov že na strani 24 odločbe, preden se je organ spustil v obravnavo drugega kriterija za oceno (ne)verodostojnosti, (lahko) vodi k „tendencioznosti“ presoje (drugi odstavek na strani 4 tožbe). Vendar pa ta izhodiščna in preuranjena usmerjenost tožene stranke, kot bo razvidno iz nadaljevanja sodne presoje, v konkretnem primeru ni prerasla v neobjektivnost do tolikšne mere, da bi bila dokazna ocena v celoti gledano nezakonita.

101. Sodišče namreč ugotavlja, da samo dejstvo, da je tožena stranka že na strani 24 odločbe, preden je upoštevala vse kriterije in dejavnike ter standarde iz sheme za oceno (ne)verodostojnosti skupaj in povezano, podala oceno o splošni (ne)verodostojnosti tožnikov, ni razlog, zaradi katerega bi bilo treba tožbi ugoditi. Tožena stranka se namreč v izpeljavi ocene (ne)verodostojnosti tožnikov ni ustavila na tej točki, ampak je v dokazno oceno v nadaljevanju vključila tudi informacije o stanju v izvorni državi glede ureditve državljanstva na Kitajskem (na strani 25 odločbe) in v zvezi s tem ponovno upoštevala kriterij notranje (ne)konsistentnosti, ko je ugotovila, da „ob primerjanju izjav prosilcev v zvezi z njunim državljanstvom na osebnih razgovorih in ob soočenju informacij jasno izhaja, da prosilca na osebnih razgovorih nista izpovedala vsega, kar jima je bilo znano glede njunega državljanstva oziroma odsotnosti le-tega, čeprav jima je uradna oseba na zaslišanju o tem postavila več vprašanj, da bi se ta okoliščina lahko čim bolj razjasnila /.../ saj sta na samem zaslišanju očitno namenoma zamolčala, kako je z njunim državljanstvom oziroma sta lažno zatrjevala, da ga nimata. Ob soočenju informacij se je namreč izkazalo, da njuna trditev, da nimata državljanstva, temelji predvsem na nestrinjanju njunih staršev in njunem nestrinjanju s tem, da imata kitajsko državljanstvo.“ Tožniki v tožbi tej ugotovitvi notranje nekonsistentnosti ob izvajanju kriterija zunanje nekonsistentnosti s strani tožene stranke v tožbi v ničemer ne oporekajo oziroma te nekonsistentnosti ne pojasnjujejo ali razčiščujejo. Tako ne ostaja nobenega dvoma, da bi tožnika, če imata res tako močno osebno prepričanje in od staršev sprejeto tradicijo nesprejemanja kitajskega državljanstva, potem bi to okoliščino izrazila že na osebnih razgovorih (zapisnika z dne 19. in 16. novembra 2007) in ne šele ob soočenju z informacijami o ureditvi državljanstva na Kitajskem. Gre za neskladje med izjavo o močnem osebnem prepričanju in družinski tradiciji odklanjanja kitajskega državljanstva, ki sta jo tožnika podala ob soočenju s pravno ureditvijo državljanstva na Kitajskem, in njunim ravnanjem ob prvem zaslišanju, ko sta navedla, da pravzaprav ne vesta nič o tem, razen da nimata državljanstva. Tožnik je na zaslišanju dne 19. 11. 2007 celo izrecno povedal, da mu „starši o državljanstvu niso ničesar povedali.“ Na ponovno izrecno vprašanje, ali je tožnik starše kdaj vprašal, kako to, da nima državljanstva, je odgovoril nikalno. Tudi tožnica je na zaslišanju dne 16. 11. 207 odgovorila, da glede obstoja državljanstva ne ve, ve le to, da ga nima, na izrecno vprašanje, ali je kdaj starše vprašala glede državljanstva, pa je odgovorila nikalno. To je prvi element nekonsistentnosti in zadeva notranjo nekonsistentnost (prvi kriterij) in se povezuje z elementom skopega opisa dogodkov na prvem zaslišanju glede kitajskega državljanstva (peti dejavnik v shemi za ocenjevanje (ne)verodostojnosti. V tem elementu dokazne ocene ima tožena stranka prav in je dejstva ugotovila na pravilen in zakonit način.

102. Na strani 6 v zadnjem odstavku pooblaščenec toženi stranki očita, da je zmotno ugotovila, da sta tožnika lagala oziroma namenoma zamolčala razlog, zakaj nimata kitajskega državljanstva. Tožena stranka v izpodbijani odločbi ni uporabila četrtega dejavnika iz sheme za oceno (ne)verodostojnosti – morebitno zavajanje ali prikrivanje dejstev, ampak jima je pomembno razliko v izpovedbi na zaslišanju in ob soočenju z informacijami z zakonsko ureditvijo državljanstva na Kitajskem štela kot notranjo nekonsistentnost, saj bi bilo pričakovati, če gre res za osebno prepričanje o tem, da nočeta imeti kitajskega državljanstva tudi zato, ker so ju tako učili njuni starši, potem bi to navedla že ob zaslišanju, ne pa šele ob soočenju z zakonodajo. Glede tega njunega prepričanja pa tožena stranka ni zavzela stališča, da jima ne verjame in tudi sodišče ne dvomi v avtentičnost njunega mnenja, da ne želita kitajskega državljanstva, vendar pa to ni zadosti za priznanje statusa begunca. Zaradi tega, ker tožnika nista že ob zaslišanju razkrila njunih odklonilnih odnosov do kitajskega državljanstva, pa tožnikom ni mogoče odrekati splošne verodostojnosti, saj sta svoja stališča in razloge za takšna stališča povedala, četudi s časovnim zamikom. V tem ima torej pooblaščenec prav, da omenjeni prvi element notranje nekonsistentnosti v tožnikovih izjavah ni tudi zadosten razlog sam po sebi za celovito negativno oceno o neverodostojnosti tožnikov.

103. Dejstvo, da je tožena stranka že na strani 24 odločbe, preden je upoštevala vse kriterije in dejavnike ter standarde iz sheme za oceno (ne)verodostojnosti skupaj in povezano, podala oceno o splošni (ne)verodostojnosti tožnikov, ni razlog, zaradi katerega bi bilo treba tožbi ugoditi, tudi zaradi tega, ker je tožena stranka sledila stališčem Upravnega sodišča, Ustavnega sodišča in Vrhovnega sodišča, da mora v ponovnem postopku pridobiti informacije o stanju v izvorni državi in v povezavi s tem ugotavljati dejansko stanje. Tožena stranka informacije o stanju glede morebitnega preganjanja na podlagi političnega prepričanja beguncev v povezavi z mongolsko narodnostjo in budizmom vključuje v določbo na straneh od 27 do 32 in njihovo upoštevanje in ugotavljanje ne omejuje na tisti okvir izjav tožnikov, katerim je tožena stranka verjela, ampak jih ugotavlja celovito. Nasproti tem informacijam tožniki niso predložili nobene informacije o stanju v izvorni državi, ki bi potrjevali njihove navedbe o možnem preganjanju ali resni škodi. V tej zvezi je neutemeljen tudi tožbeni ugovor, da tožena stranka ni napravila subsumcije ugotovljenega dejanskega stanja pod ustrezno pravno normo, ampak naj bi zgolj prikazovala informacije o stanju v izvorni državi (prvi odstavek na strani 4 tožbe). Tožena stranka je to subsumcijo naredila na straneh 34 do 36 in sicer glede morebitnega preganjanja na podlagi narodnosti v 2. in 3. odstavku na stani 34 določbe, glede morebitnega preganjanja na podlagi vere v 4. in 5. odstavku na strani 34 odločbe in v 1. odstavku na strani 35 odločbe, glede morebitnega preganjanja na podlagi političnega prepričanja pa od 2. odstavka na strani 35 do 1. odstavka na strani 36 odločbe.

104. Naslednji tožbeni ugovor o absurdnosti in neustavnosti, ki se nanaša na nepravilnost uporabe dejavnika iz 1. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ, je utemeljen samo v tem smislu, da tožena stranka tega dejavnika v konkretnem primeru (v celoti gledano) ni ocenila na pravilen način, ni pa ta določba neustavna ali absurdna.

105. Najprej je glede tega dejavnika potrebno ponoviti že izraženo s stališče Upravnega sodišča iz prvega upravnega spora med temi strankami (I U 979/2009) in sicer, da „sodišče ne more v celoti presojati zakonitosti ugotovitve tožene stranke, da tožnika nista pokazala posebnega truda obširno in natančno pojasniti zadeve in da odgovori večkrat niso sledili vprašanju in da jih je bilo potrebno ponavljati. Merilo, ali sta se prosilca potrudila natančno pojasniti okoliščine (znotraj tretjega elementa ocene neverodostojnosti), ki je zajet v 1. alinei 3. odstavka 21. člena ZMZ, in zadeva tudi neverbalno komunikacijo, je sicer zakonit, a je v pretežni meri, tako kot ga zatrjuje tožena stranka, subjektivni vidik ocene, v katero se sodišče ne bo spuščalo razen, da je bilo morda ponavljanje vprašanj potrebno tudi zaradi objektivnih jezikovnih pregrad med uradno osebo in tožniki, pri čemer je prevajanje potekalo iz slovenščine v angleščino in potem še iz angleščine v mongolščino. Za presojo tega kriterija (»truda« prosilcev pri podajanju dejstev v smislu neverbalne komunikacije) sodišče namreč nima nobene podlage, da ne bi verjelo toženi stranki še posebej, ker tožniki v tožbi te ugotovitve ne izpodbijajo. Vendar pa ta subjektivni vidik v oceni, ki zadeva tretji element ocene neverodostojnosti, ne more biti odločilen oziroma ga niti tožena stranka ni štela za odločilnega, kar je pravilno, saj to potem ne bi bilo (več) objektivno obravnavanje prošnje.“

106. Tem stališčem velja dodati, da tudi po stališču ESČP pri ocenjevanju prosilčeve (ne)verodostojnosti prideta v poštev neverbalna komunikacija in ocena obnašanja prosilca tekom neposrednega zaslišanja (sodba ESČP v zadevi F.N. and Others v. Sweden, 18. 12. 2013, odst. 70).

107. Zgoraj navedeno stališče iz dokazne ocene Upravnega sodišča v zadevi I U 979/2009 je relevantno tudi v tem postopku, vendar je glede na prvotni postopek v tem ponovljenem postopku pomembna razlika. Kajti tožniki v obravnavani tožbi nasprotujejo in izpodbijajo oceno tožene stranke, da se tožnika nista kar najbolj potrudila za utemeljitev prošnje, med tem ko v prvotnem postopku tega nista izpodbijala. Zato mora biti presoja zakonitosti omenjenega dela dokazne ocene natančnejša in celovitejša kot v prvotnem postopku.

108. Drži, da je uradna oseba očitno morala večkrat ponoviti vprašanja tekom zaslišanja. To kaže na možnost, da morda res ni bil problem samo dvojno prevajanje, ali način razumevanja metodologije zaslišanja s strani obeh tožnikov, ampak morebiti tudi slaba aktivnost ali nezainteresiranost tožnikov. Vendar pa uradna oseba takšne pasivnosti ali nezainteresiranosti ni naznanila v zapisniku, zato sodišče ne more temu dejavniku ocene o (ne)verodostojnosti dati zaznavne teže. Pavšalnih ugotovitev brez dokumentiranega zaznamka, da stranka odgovarja nezainteresirano in da se ne trudi razjasniti stvari, pa sodišče ne more upoštevati kot pravno upoštevan element za oceno neverodostojnosti, če oziroma ker tožnik v tožbi tej ugotovitvi nasprotuje. Tožena stranka tudi ni ugotovila nezainteresiranosti za natančen opis dogodkov v primerih več konkretnih vprašanj, ampak samo pri dveh. Tožena stranka je namreč konkretno samo za dve vprašanji v odločbi navedla, da so bili odgovori nanju skopi in da se tožnika nista dovolj potrudila utemeljiti prošnjo. In sicer gre za vprašanji glede vsebine odločbe policije oziroma približnega imena zakona, ki je bil omenjen v odločbi in o tem, ali je možno, da imata tožnika kitajsko državljanstvo.

109. V zvezi s tem pa se je sodišče že izreklo v prvem upravnem sporu v zadevi I U 979/2009 in sicer, da „sodišče ne more slediti oceni toženi stranki /.../, da bi si prav gotovo morala zapomniti, kateri zakon je bil omenjen v odločbi, ki jima nalaga zapustitev Mongolije, in da sta neprepričljiva pri vprašanju, zakaj sta brez državljanstva oziroma ali je možno, da imata kitajsko državljanstvo /.../. V obravnavanih primerih gre namreč za pravna vprašanja in tožena stranka v takih primerih ne more ocenjevati verjetnosti obstoja zatrjevane okoliščine zgolj iz slovenske perspektive pravne in dejanske situacije, ampak zlasti iz perspektive situacije, v kateri sta živela tožnika. Te perspektive pa tožena stranka ni razčistila (za primerljivo stališče glej na primer sodbo angleškega sodišča v zadevi Ibrahim Ali v. Secretary of State for the Home Department [2002], UKAIT07001, odst. 3).“

110. Ocena tožene stranke, da je od tožnikov treba pričakovati, da bi se pozanimala o nazivu zakona, tudi ni argument, ki govori za to, da se nista dovolj potrudila utemeljiti prošnje, ampak je to (drugi) element, ki zmanjšuje verjetnost poteka dogodkov, kot sta jih opisala tožnika (tretji kriterij v ocenjevanju (ne)verodostojnosti). Vendar pa se ta element nanaša na razmere v Mongoliji, ki pa ni relevantna država izvora za tožnike, zato ta element ni bistven za ugotavljanje utemeljenega strahu pred preganjanjem na Kitajskem.

111. Ker se prvi dejavnik in četrti dejavnik iz sheme za oceno (ne)verodostojnosti v konkretnem primeru močno povezujeta, je v zadevi pomembno, da bi morala tožena stranka v skladu s prvim standardom iz sheme za oceno (ne)verodostojnosti upoštevati tudi pozitivne in ne samo negative elemente v oceni (ne)verodostojnosti. Zato je za obravnavni spor pomembno, da je Upravno sodišče že v sodbi I U 979/2009 ugotovilo, da „so nekateri deli izpovedb tožnikov dovolj natančni in sicer gre za podatke njunega zadnjega prebivališča v Mongoliji /.../ ter podatke o starših /.../, ki niso nepomembna dejstva glede na to, da tožena stranka ne verjame identiteti tožnikov. Tudi časovni opis njunega prihoda v Mongolijo ter zveza s gospodom Y. ni skopo opisana. Zaradi tega sicer ocena (ne)verodostojnosti tožene stranke ni nezakonita, vendar pa bo morala tožena stranka to pripombo sodišča glede stopnje natančnosti oziroma podrobnosti opisa okoliščin v ponovnem postopku upoštevati. Ta sodna presoja zakonitosti ocene tožene stranke glede »skoposti« posledično pomeni tudi, da v konkretnem primeru tožena stranka ne more šteti, da notranja konsistentnost v izjavah prosilcev /.../ govori za negativno oceno verodostojnosti.“ Tožena stranka tega stališča Upravnega sodišča v ponovnem postopku ni upoštevala, pa bi ga morala.

112. Je pa tožena stranka v ponovnem postopku pravilno in nesporno ugotovila, da se tožnika nista dovolj potrudila, da bi pojasnila okoliščine glede državljanstva Kitajske, kar pa velja samo za njuno prvo zaslišanje. Kot je sodišče že utemeljilo v povezavi z ugotovljenim prvim elementom (notranje) nekonsistentnosti, sta tožnika šele ob soočenju z informacijami o pravni ureditvi državljanstva na Kitajskem dne 6. 4. 2009 povedala - in sicer drugače kot ob zaslišanju dne 16. 11. 2007, ko je tožnica dejala, da ne ve nič, in da ve samo to, da je brez državljanstva – da je Kitajska trdila, da je njeno državljanstvo preneseno avtomatično, da njuni starši niso hoteli, da bi bili otroci kitajski državljani, da so jim starši govorili, da nimajo državljanstva, zato je tožnica sprejela mnenje staršev. Nista se torej kar najbolj potrudila za utemeljitev prošnje na prvem zaslišanju, potem pa sta to nekonsistentnost popravila, ko so jima bile predočene informacije o pravni ureditvi državljanstva.

113. Mimo tega, da tožnika tega dejstva nista povedala že ob zaslišanju leta 2007, ampak šele ob soočenju z informacijami leta 2009, torej ni zadostnih dokazov o tem, da se tožnika ne bi zadosti trudila utemeljiti prošenj in da sta bila v tem do tolikšne mere pasivna in njune navedbe skope in nenatančne, da bi to lahko negativno vplivalo na oceno verodostojnosti. Prvi in četrti dejavnik (iz 1. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ), ki podpirata tretji kriterij v oceni (ne)verodostojnosti, je torej tožena stranka v zvezi z navedeno okoliščino ugotovila nepravilno.

114. Naslednji tožbeni ugovor, da tožena stranka ni pravilno ugotovila, da nista podala utemeljenih razlogov, zakaj nista mogla predložiti dokazov, je postavljen preveč pavšalno in je povsem neprepričljiv. Pooblaščenec namreč pravi samo, da jima je bilo res naloženo, da morata zapustiti Mongolijo, vendar da morata iti ne kamor koli, ampak na Kitajsko, ker sta tožnika grožnje tako razumela. Zakaj bi bilo njihovo življenje ali svoboda bolj ogrožena, če bi morebiti kitajske oblasti pri tožnikih našle odločbo o prenehanju dovoljenja za bivanje v Mongoliji in/ali odločbo policije Mongolije, da morata zapustiti Mongolijo, tožniki niso navedli niti v tožbi niti ob zaslišanju. Če bi jih bilo res strah, da bi kitajske oblasti našle pri njih omenjeni dve odločbi in da ju zato niso vzeli s seboj, potem bi to tožnika povedala že ob zaslišanju, pa nista. Povedala sta namreč povsem nekaj drugega in zelo pavšalno, da sta mislila, da sta odločbi vzela s seboj, a sta kasneje ugotovila, da ju nimata. Vzela pa sta s seboj nekaj knjig in tožena stranka je ugotovila, da je minilo približno 30 dni od prejema odločbe in do njihovega odhoda in že ob odhodu sta vedela, da bosta v Evropi zaprosila za azil. 115. Poleg tega se je sodišče glede tega dejavnika za oceno (ne)verodostojnosti (2. alineja 3. odstavka 21. člena ZMZ) že izreklo v prvem sodnem postopku na naslednji način:

116. /.../ „sodišče lahko pritrdi izvedeni dokazni oceni tožene stranke glede okoliščine, da sta oba zelo neprepričljivo poskušala pojasniti, kako to, da nista s seboj prinesla odločbe, ki jima nalaga zapustiti Mongolijo, pri čemer pa sta s seboj prinesla druge osebne stvari in med njimi tudi knjige. Tudi to je eden izmed meril znotraj tretjega elementa ocene neverodostojnosti (2. alinea 3. odstavka 21. člena ZMZ), ki po oceni sodišča najbolj postavlja pod dvom verjetnost obstoja dogodkov, kot sta jih opisala tožnika - torej tretjega elementa v oceni neverodostojnosti.“

117. Sodišče ima v okoliščinah ponovljenega postopka enako mnenje, pri čemer pa gre pri navedeni nekonsistentnosti v celoti gledano za materialno nekonsistentnost, saj sta omenjeni dve odločbi po zatrjevanju tožnikov odločilno vplivali na njihov pobeg iz Mongolije. To pomeni, da tožnika nista uspela prepričljivo utemeljiti, zakaj nista prinesla s seboj nobenih listinskih dokazov (odločb) in to zmanjšuje verjetnost obstoja dogodkov v Mongoliji v zvezi z izdajo omenjene odločbe o obveznosti tožnikov, da zapustijo Mongolijo. Gre torej za tretji element, ki govori v škodo ocene verodostojnosti, in zadeva tretji kriterij ocenjevanja (ne)verodostojnosti. Vendar pa ta element, ki zmanjšuje verjetnost dogodkov, ki so se zgodili v Mongoliji, ne more biti odločilen, saj med strankam ni sporno, da je izvorna država tožnikov, v zvezi s katero je treba ugotavljati informacije o stanju v državi zaradi pretečega preganjanja ali resne škode ni Mongolija, ampak Kitajska.

118. Tožbenemu ugovoru zoper oceno neverodostojnosti glede okoliščin v zvezi z vlogo gospoda Y. (str. 7 tožbe, točka b.) je tudi mogoče pritrditi. Sodišču se ob nepoznavanju razmer in postopkov v zvezi z pridobivanjem državljanstva in drugih upravnih dovoljenj v Mongoliji, česar tudi tožena stranka ni ugotavljala v postopku, ne zdi malo verjetno, da bi tožnika „naenkrat zaupala vse svoje težave osebi, ki sta jo spoznala na tržnici in je celo Kitajec ter od nje pričakovala, da jima bo uredila mongolsko državljanstvo“ (predzadnji odstavek na strani 21 odločbe). Takšno ravnanje tožnikov ni mogoče šteti za popolnoma neverjetno in bi bilo najbrž možno tudi v kakšni drugi državi z daljšo demokratično tradicijo. Dvom ob tem vzbuja le dejstvo, da naj bi bila ta oseba Kitajec, tožnika pa nimata ravno pozitivnega odnosa do Kitajske, vendar nimata pozitivnega odnosa do kitajske politike vladajoče stranke v razmerju do mongolske manjšine, nista pa omenila, da imata enak negativen odnos tudi do Kitajcev nasploh. Poleg tega tožena stranka niti ni vprašala tožnikov, kako to da nista bila skeptična do iskanja pomoči preko Kitajca za pridobitev državljanstva v Mongoliji. Drugi razlog, da tožena stranka ni verjela tožnikoma glede vloge omenjene osebe, pa je njena ugotovitev, da jima je dovoljenje za bivanje poteklo meseca januarja 2007, tožnik pa je gospoda Y. prijavil policiji februarja 2007, zato ta oseba ni imela razloga, da bi vplivala na policijo, saj je po mnenju tožene stranke odločba policije iz meseca februarja 2007 zgolj logična posledica odločbe iz januarja 2007. Zakaj ne bi mogel gospod Y., kot upravičeno navaja pooblaščenec, od februarja 2007, ko ga je tožnik prijavil policiji, do aprila 2007, vplivati na policijo, da izda odločbo, da morata tožnika zapustiti Mongolijo, pri čemer je ostalo odprto vprašanje, kaj bi se zgodilo z otrokoma, tožena stranka ne pojasni. Ta element, ki zadeva notranjo (ne)konsistentnost je torej tožena stranka nepravilno ugotovila in zato okoliščine v zvezi z vlogo gospoda Y. za prebeg tožnikov ne morejo negativno vplivati na splošno verodostojnost tožnikov. Vendar pa okoliščine v zvezi z vlogo gospoda Y. in strah pred odvzemom otrok niso več relevantne, saj je izvorna država tožnikov Kitajska, tožniki nimajo pravnega naslova za zakonito vrnitev v Mongolijo, od zatrjevanega razmerja med tožniki in gospodom Y. v Mongoliji je preteklo 6 let, T. je stara 20 let, Z. pa bo tudi kmalu polnoletna.

119. Ni pa mogoče očitati nesmiselnosti v oceni tožene stranke, da je dokaj nenavadno, da se tožnika, ko sta prejela odločbo policije, pri policiji nista pozanimala, zakaj ni v odločbi imen otrok. Tožnika nista namreč navedla, da bi bila policija vpletena v trgovino z otroci in predhodno sta tožnika že izkoristila možnost samoiniciativne prijave na policiji, ko sta prijavila gospoda Y. in njegovo početje. Poleg tega sta se po njunih navedbah samoiniciativno obrnila na policijo tudi zato, da bi vprašala, kaj se je po aretaciji tožničinega očeta zgodilo z njim. Tožnika torej nista imela zadržkov do komunikacije s policijo. Samo dejstvo, da policija takrat ni ocenila, da je dovolj dokazov za obtožbe zoper gospoda Y., ni takšna okoliščina, da bi bilo nerazumno pričakovati od tožnikov, da bi se pri policiji pozanimala o pravnih učinkih odločbe za njuna otroka. Tožnika namreč morebitne koruptivnosti policije nista omenila. To je četrti element, ki nekoliko zmanjšuje verjetnost obstoja dogodkov, kot sta jih opisala tožnika (tretji kriterij v ocenjevanju (ne)verodostojnosti), vendar se ne nanaša na razmere na Kitajskem in zato ni bistven.

120. Naslednji tožbeni ugovor na strani 8 tožbe (točka č) je neutemeljen. To, da tožena stranka prosilce na zaslišanjih vpraša, kaj bi se jim zgodilo v primeru vrnitve v državo, ni nesmiselno vprašanje, kot trdi pooblaščenec, saj se s takšnim vprašanjem preverja morebiten obstoj subjektivnega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. V konkretnem primeru je celo pooblaščenka tožnika na zaslišanju vprašala to isto vprašanje (zapisnik o zaslišanju tožnice z dne 16. 11. 2007) in je prosilka odgovorila, da bi jo policija iz Mongolije poslala na Kitajsko, ker so že dobili njihov nalog. Odgovor prosilcev v takih primerih je tudi podlaga za to, da tožena stranka vsaj v navedenem okviru odgovor primerja s čim bolj objektivnimi, kakovostnimi in časovno relevantnimi informacijami o stanju v izvorni državi (peti standard iz sheme za ocenjevanje (ne)verodostojnosti). Tožnik v zvezi s tem toženi stranki očita, da v takih situacijah nato tožena stranka v odločbo zapiše, da gre zgolj za „domnevo“ prosilca. Do tu takšen način ocenjevanja dejstev ni napačen in se na na tej točki ne sme končati in se tudi ni v konkretnem primeru. Seveda je odgovor prosilcev zgolj domneva, ki pa jo je nato treba preveriti s pomočjo informacij o stanju v izvorni državi zaradi drugega kriterija iz sheme za oceno (ne)verodostojnosti (kriterij zunanje (ne)konsistentnosti). In tožena stranka je to storila, kar je sodišče že pojasnilo in sicer, v katerih odstavkih obrazložitve v izpodbijani odločbi je tožena stranka naredila tudi konkretno subsumcijo ugotovljenih dejstev na zakonski dejanski stan. Ali je tožena stranka naredila tudi pravilno subsumcijo dejstev na zakonski dejanski stan, pa bo sodišče presodilo v povezavi z tožbenim ugovorom pod točko D tožbe.

121. Z naslednjim tožbenim ugovorom v zvezi z domnevo, da je tožničin oče zaprt, tožniki napadajo smiselnost ocene tožene stranke, po kateri bi se tožnika morala pozanimati prek kakšne humanitarne organizacije, odvetnika, ali druge osebe na Kitajskem, ali Y., kaj se je zgodilo z tožničinim očetom. Tudi sodišče težko verjame, da sta se tožnika zadovoljila z dejstvom, da se jima tožničin oče ni javil, kar pomeni, da je zaprt, in da nista na noben način poskušala sama priti do kakšne informacije v zvezi z usodo tožničinega očeta, razen da sta vprašala na policiji v Mongoliji. Nenazadnje je bila tudi njuna usoda, po njunem prepričanju, vezana na usodo tožničinega očeta, zato je utemeljeno pričakovati, da bi ne samo zaradi skrbi zanj, ampak tudi zaradi skrbi za njiju dva in njuna otroka, kakor koli poskušala izvedeti za usodo tožničinega očeta. Ne gre za to, da bi tožnika morala nekako izvedeti za usodo očeta, ampak je utemeljeno pričakovati, da bi vsaj na kakšen način preko komunikacije na Kitajskem izvedela, ali je tožničin oče res zaprt zaradi njegovega političnega mnenja v povezavi z narodnostjo ali vero. To je peti element in ta v določeni meri zmanjšuje njihovo splošno verodostojnost. 122. Naslednji tožbeni ugovor, da tožena stranka ni pravilno ocenila, da tožniki niso kakor hitro je bilo to mogoče, zaprosili za mednarodno zaščito, je utemeljen. Sodišče je v zvezi s tem že v prvem odločanju zavzelo stališče, da je ocena tožene stranke „očitno pretirana“, in takšno stališče sodišče ne spreminja, saj tožena stranka v zvezi s tem v ponovnem postopku ni ugotovila nobenih novih dejstev. Tožniki so iz tovornjaka izstopili dne 18. 5. 2007 v večernih urah, hodili so dve do tri ure, bili so utrujeni in niso vedeli, kje so, prespali so na prostem, policija pa jih je prijela naslednji dan 19. 5. 2007, ko so hodili po cesti. Tožena stranka jim očita, da bi morali takoj zjutraj dne 19. 5. 2007 poiskati pomoč, vendar je to za štiričlansko družino z dvema mladoletnima otrokoma, potem ko so v tovornjaku prišli v Slovenijo, odšli pa so iz Mongolije in prespali prvo noč v Sloveniji na prostem, povsem pretirana zahteva.

123. Naslednji tožbeni ugovor (prvi in drugi odstavek na strani 9 tožbe) se nanaša na oceno tožene stranke, da usklajenost izjav tožnikov in skope izjave kaže na to, da gre za naučeno zgodbo in da je to element, ki govori za neverodostojnost tožnikov, vključno z izjavami otrok, ki se toženi stranki zdijo »presenetljive« in naučene; polnoletna prosilka pa se je tudi zapletla pri izjavi glede materinega očeta. Ker je sodišče že ugotovilo, da ni mogoče vseh delov izpovedb tožnikov šteti za skope in pavšalne in da tožena stranka ni v zapisniku dokumentirala, da tožnika ne kažeta interesa za izčrpen opis dogodkov, tožnika pa sta bila očitno skopa le ob prvem zaslišanju glede vzrokov za mnenje, zakaj nimata kitajskega državljanstva, ni mogoče pritrditi oceni tožene stranke, ker je njuna izpovedba skopa, tudi ni veliko možnosti za nekonsistentnosti, kar je tožena stranka uporabila v škodo tožnikov. To je pretirana uporaba samo negativnih elementov v oceni verodostojnosti, čeprav mora organ po prvem standardu v shemi za ocenjevanje verodostojnosti upoštevati tako pozitivne kot tudi negativne elemente v oceni (ne)verodostojnosti. Če je polnoletna prosilka tekom zaslišanja ugotovila, da je na eno od predhodnih vprašanj zmotno odgovorila, ker je mislila, da se nanaša na očeta tožnika in ne na očeta tožnice, pa tudi ni takšna okoliščina, ki bi po 6 letih vodenja pravnih postopkov v Sloveniji lahko imela zaznaven vpliv na končno odločitev.

124. V nadaljevanju se sodišče opredeljuje še do ustavnopravnega ugovora glede 3. odstavka 21. člena ZMZ iz točke C. tožbe, do katerega se je sodišče v sodni praksi že večkrat opredelilo,(31) zato očitno ne drži tožbeni očitek, da se sodišče do tega vprašanja ni opredelilo v upravno-sodni praksi.

125. Sodna argumentacija, da uporaba pojma „splošna neverodostojnost“ iz 5. alinee 3. odstavka 21. člena ZMZ ni protiustavna, je deloma zajeta že v argumentaciji ustavi skladne razlage določila 3. odstavka 22. člena ZMZ, ki jo je sodišče podalo v povzetku sheme o kriterijih in dejavnikih za oceno (ne)verodostojnosti, ki jo je sodišče podalo v prvem delu obrazložitve sodbe.

126. Če v postopku ni ugotovljena splošna verodostojnost prosilca, to ne pomeni, da je na podlagi upravne ali sodne odločbe prosilec kot oseba v okoliščinah, ki nimajo zveze z postopkom odločanja o prošnji za mednarodno zaščito, neverodostojen in tudi v izreku negativne odločbe ni navedeno, da je prosilec splošno neverodostojen, ampak je pristojni organ v izreku prošnjo tožnika zavrnil. Koncept splošne (ne)verodostojnosti je uveljavljen v praksi vseh demokratičnih držav podpisnic Ženevske konvencije o statusu beguncev in držav članic EU, ki jih veže Direktiva št. 2004/83/ES, ki v določilu 4(5(e) člena vpeljuje ta pojem. Pojem splošne (ne)verodostojnosti („general credibility“) uporablja tudi ESČP(32), a ga uporablja v kontekstu ocenjevanja verodostojnosti „odgovorov“ stranke na vprašanja uradne osebe v postopku,(33) pa tudi v kontekstu verodostojnosti „prosilcev“(34). Pojem splošne (ne)verodostojnosti je del zakonskega dejanskega stanu iz 2. odstavka 2. člena ZMZ („zaradi utemeljenega strahu“), kajti ta pojem je na podlagi prakse držav podpisnic Ženevske konvencije o statusu beguncev in stališč Visokega komisariata ZN za begunce postal tudi sestavni del opredelitve pojma statusa begunca iz 1(A)(2) člena Ženevske konvencije(35) oziroma iz 3. odstavka 2. člena ZMZ („če obstaja utemeljen razlog“). Zato izpodbijane odločbe ne gre presojati še z vidika pravice do človekovega dostojanstva. Tožena stranka v konkretnem primeru določila 3. odstavka 21. člena ZMZ ni uporabila tako, kot trdi tožnik, da bi pojem „pogoj“ iz 3. odstavka 21. člena ZMZ razlagala in uporabila kot pogoj v ozkem pravnem pomenu besede, tako da čim eden izmed petih pogojev oziroma okoliščin ne bi bil izkazan, je že dana podlaga za zavrnitev prošnje. Tega tožena stranka v konkretnem primeru ni naredila; tako ni tega določila razlagalo in uporabilo niti sodišče in sodišče tudi ne pozna oziroma tožnik ni navedel konkretnih opravilnih številk sodb, ki bi kazale na to, da po ustaljeni upravno-sodni praksi velja, čim ena izmed petih okoliščin oziroma pogojev ni izkazana, je podana pravna podlaga za zavrnitev prošnje. To določilo namreč ne določa nič o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito, ampak je namen tega določila v jasni usmeritvi, da če stranka ne predloži nobenega dokaza, je lahko ključnega pomena ocena o verodostojnosti tožnikovih navedb. Upravno sodišče se je že večkrat sklicevalo na sodno prakso ESČP, po kateri tudi v primeru, če ESČP ugotovi, da je strankina „izpoved v številnih elementih izmikajoča“ in z določenega vidika „neverodostojna“, to ne pomeni, da ESČP ne nadaljuje s presojo z vidika 3. člena MKVČP.(36) Vendar pa to ne velja absolutno v vsakem primeru, ampak je odvisno od tega, ali stranka kljub določenim nekonsistentnostim še vedno izkazuje dovolj utemeljenih razlogov za tveganje, da ji bo kršena pravica iz 3. člena MKVČP. Če pa so nekonsistentnosti tolikšne v materialnem smislu, da stranka izgubi tehtnost zahtevka („arguable claim“), potem se tudi po praksi ESČP sodna presoja konča, še posebej v primeru, če stranka ne predloži nobenega dokaza za svoje trditve.(37)

127. Določila 3. odstavka 21. člena ZMZ tožena stranka torej tudi v konkretnem primeru ni uporabila na neustaven način, ali na način, ki bi bil v nasprotju s pravom EU ali 3. členom MKVČP. 128. Tožbeni argument pod točko D. tožbe se nanaša na vidik izpodbijane odločbe, ki je odločilen v konkretnem primeru. To pa je ugovor napačne subsumcije ugotovljenega dejanskega stanja iz informacij o stanju v izvorni državi glede preganjanja oseb, ki ustrezajo okoliščinam, v katerih so tožniki, in zadevajo politično prepričanje v povezavi z mongolsko narodnostjo in budistično vero. Kot že rečeno, je v tej zvezi pomembno, da pooblaščenec tožnikov ni predložil nobene posebne informacije o stanju v izvorni državi, ki bi podpirala tožbene argumente. Pooblaščenec navaja, da je tožena stranka pretežno korektno predstavila te informacije, razen v enem primeru. Pooblaščenec opozarja na podatek, da »zna biti registracija gospodinjstva nerezidentov, ki se vrnejo na Kitajsko, težavna /…/ kitajski državljan verjetno ne bo smel registrirati določenega kraja gospodinjstva po njegovi izbiri« /…/ in v nadaljevanju pravi, da »upravičenosti po kitajskem zakonu niso nujno zajamčene v praksi«. Gre za vir, ki mu glede na izvor in čas objave ter relevantnost za obravnavani primer (peti standard v shemi za ocenjevanje verodostojnosti) ni mogoče očitati nepomembnosti, vendar pa morebitna težava pri registraciji gospodinjstva po izbiri nerezidenta očitno ni dovolj intenzivna oblika dejanj preganjanja v smislu ZMZ oziroma tožnik tega niti ne poskuša utemeljiti in ne zatrjuje, katera upravičenja naj bi bila vprašljiva v praksi.

129. Iz točke D.2 tožbe pa izhaja, da prej omenjena napaka tožene stranke pri povzemanju in uporabi informacij iz Kitajske ni edina. Za pooblaščenca tožnikov je najhujša in za izid postopka odločilna napaka, ker je tožena stranka pri subsumciji »spregledala« tudi zelo kritične ugotovitve DFAT (Department for Foreign Affairs and Trade, Australia), ki so navedene v informaciji Prizivnega sodišča za begunce z dne 15. 8. 2007. Te informacije pa navajajo, da »ni mogoče dokončno reči, kako bi kitajske oblasti ravnale s povratniki v državo, ki so neuspešno iskali azil v tujini. Zelo verjetno bi z njimi opravile razgovor in jih postavile pod nadzor ter jih priprle za krajši čas. Vsi nadaljnji ukrepi bi bili odvisni od okoliščin posameznega primera. Oblasti imajo dosje o vsakem državljanu LRK in pričakovati je, da bodo zabeležile neuspešne poskuse teh ljudi v kartoteko. To utegne preprečiti osebi dobiti zaposlitev (zlasti v državnih službi) ali nadaljevati šolanje.“ Pooblaščenec nadaljuje, ker je tožena stranka to spregledala, je izpodbijana odločba nezakonita. Že v naslednjem stavku pa pooblaščenec navaja, da je nezakonito stališče tožene stranke, da določena stopnja diskriminacije pri zaposlovanju in šolanju ne v smislu kvantitete niti kvalitete ne predstavlja preganjanja. To pomeni, da že iz tožbenih navedb izhaja, da ne drži, da bi navedena relevantna dejstva tožena stranka spregledala in da ne bi naredila subsumcije. Je pa res, da iz obrazložitve tožene stranke ni razvidno, zakaj tožena stranka meni, da soočanje mongolske manjšine z določeno stopnjo diskriminacije pri zaposlovanju in šolanju (ob morebitni odsotnosti možnosti določitve kraja gospodinjstva po lastni izbiri) še ne pomeni zadosti intenzivnega preganjanja v smislu ZMZ. Pooblaščenec meni, da bi morala tožena stranka ugotoviti, kakšna je stopnja diskriminacije v konkretnem primeru in jasneje opredeliti, kakšna je tista stopnja diskriminacije, ki že pomeni preganjanje v smislu priročnika UNHCR (točka 51-55).

130. Sodišče se strinja s sklepno oceno tožene stranke, da tožniki, upoštevajoč tudi navedbe v tožbi, niso izpolnili dokaznega bremena v tem smislu, da bi izkazali utemeljeni strah pred preganjanjem. Tožniki ne zatrjujejo, da jim v primeru vrnitve na Kitajsko grozi nesorazmerna ali diskriminatorna kazen (3. alineja 2. odstavka 26. člena ZMZ), morebiti tudi kot posledica nedostopnosti do sodnega varstva (4. alineja 2. odstavka 26. člena ZMZ); zaslišanje, določen nadzor, tudi morebitno začasno pridržanje pa ni takšna diskriminatorna ali nesorazmerna kazen. V zvezi s pravnimi ali upravnimi diskriminatornimi ukrepi (2. alineja 2. odstavka 26. člena ZMZ) pa omenjajo možnost diskriminacije pri zaposlitvi in šolanju, kar izhaja iz relevantnih informacij o stanju v izvorni državi. Navedeni podatek izhaja iz odgovora, ki ga je raziskovalni center poslal pritožbenemu tribunalu za begunce v Avstraliji, pri čemer je možno ta podatek uporabiti samo s sklicevanjem na neposredni vir, to pa je DIMA Country Information Service 2006, Country Information Report No. 06/53 China: Return of failed asylum seeekers. Ta vir je razviden iz podatkov v spisu. To pa pomeni, da ta informacija izhaja iz dokumenta iz leta 2006, izdanega torej pred 7 leti. Tožnik ni predložil novejšega vira za tovrstno informacijo niti ni navedel, komu od tožnikov bi bilo onemogočeno šolanje glede na starost mlajših tožnikov (20 let in 17 let), starejša tožnika pa niti nista trdila, da sta kdaj opravljala državno službo oziroma da imata izobrazbo za opravljanje državnih služb. Upoštevajoč smernice UNHCR,(38) ki so relevantne na podlagi 35. člena Ženevske konvencije o statusu beguncev, informacije o stanju v izvorni državi, ki jih je pridobila in uporabila tožena stranka, ne kažejo na to, da obstaja zadostna verjetnost in razlogi za oceno, da bi bili tožniki ob vrnitvi podvrženi več in različnim vrstam ukrepov, ki bi skupaj in medsebojno povezano delovali kot preganjanje v smislu Ženevske konvencije o status beguncev bodisi v smislu subjektivne percepcije strahu pri tožnikih, in v tem elementu so bile navedbe tožnikov res dokaj pavšalne, bodisi v smislu objektivnih okoliščin preganjanja, ki izvirajo iz uporabljenih informacij o stanju v izvorni državi. Tožniki niti niso trdili, na primer, da ne bi mogli prakticirati budistične vere, bodisi zasebno, bodisi javno, to pa tudi ne izhaja iz uporabljenih informacij o stanju v izvorni državi. Tožena stranka je pridobila zadostno število različnih virov, nekateri so bili tudi novejšega datuma (iz leta 2011), tako da je dokazna ocena dovolj zanesljiva. Tožniki niso navedli nič o tem, kateri konkretni kumulativni diskriminatorni ukrepi bi lahko dosegli učinek preganjanja v okoliščinah zelo šibke in časovno oddaljene vezi, ki jo imajo tožniki s Kitajsko, in kar je tožena stranka ustrezno poudarila v odločbi.

131. Upoštevajoč ugotovitve sodišča o elementih nekonsistentnosti v izpovedbah tožnikov sodišče ugotavlja, da tožnikom ni mogoče očitati splošne neverodostojnosti; v tem elementu je bila dokazna ocena tožene stranke torej prestroga, saj ocena o verodostojnosti ob upoštevanju vseh treh kriterijev skupaj in dejavnikov, ki podpirajo tretji kriterij ter osmih standardov iz sheme za ocenjevanje verodostojnosti prosilcev, pokaže, da je pravzaprav pravno zaznavna nekonsistentnost v izjavah zgolj v tem, da tožniki niso že na prvem zaslišanju povedali svojega specifičnega in določnega odnosa do kitajskega državljanstva, in malo verjetno je, da tožniki na noben način niso vsaj poskušali pridobiti informacije o usodi tožničinega očeta. Preostale tri nekonsistentosti pa so se nanašale na razmere v Mongoliji, v okviru česar bi kvečjemu lahko imela zaznaven pomen zelo neprepričljiva pojasnitev, zakaj tožnika nista s seboj prinesla nobene odločbe iz Mongolije, ki so jih vodile k zapustitvi države. Dokaj pavšalne trditve tožnikov o stanju mongolske manjšine in budistov na Kitajskem pa so se v grobem ujemale z informacijami o stanju v izvorni državi. Zato tožnikom ni mogoče očitati, da so njihove navedbe v celoti neverodostojne, vendar pa tudi niso izkazali utemeljenega strahu pred preganjanjem. V preostalem delu ugotovljenega dejanskega stanja iz informacij o stanju v izvorni državi, ki jih je tožena stranka povzela v odločbi, in kar tožnik niti ne izpodbija v tožbi, sodišče sledi utemeljitvi tožene stranke in ne bo ponavljalo razlogov za odločitev (2. odstavek 71. člena ZUS-1).

132. Kar zadeva tožbeni ugovor pod točko E. tožbe, da glede subsidiarne zaščite odločba nima nikakršne subsumcije, sodišče ugotavlja, da odločitev glede subsidiarne zaščite ni nezakonita. Tožniki niso uspeli izkazati utemeljenega strahu pred preganjanjem na podlagi političnega prepričanja v povezavi z mongolsko narodnostjo in budistično vero. Ta ugotovitev je zajeta v odločitvi o zavrnitvi statusa begunca. Zakaj bi bili tožniki mučeni ali bi se z njimi nehumano ravnalo ob vrnitvi mimo razlogov politične narave, mongolske narodnosti in budistične vere, pa tožniki niti niso zatrjevali niti ni pooblaščenec v tej smeri utemeljil tožbe. Edino kar bi bilo možno v danih okoliščinah je, da bi se poseg v pravico do zasebnosti tožnikov (8. člen MKVČP oziroma 35. člen Ustave), ker so živeli v Sloveniji 6 let zaradi dolgotrajnih pravnih postopkov, v določenih izjemnih okoliščinah pravno gledano približal pragu in standardu nehumanega ravnanja iz 2. alineje 28. člena ZMZ (na primer sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 1140/2012 z dne 10. 5. 2013).

133. Čeprav je sodišče v prvotnem postopku obravnavalo tudi pravico do zasebnosti tožnikov v kontekstu morebitne zavrnitve prošnje za mednarodno zaščito in tudi načelo varovanja največjih koristi za otroke in je dalo smernice upravnemu organu na podlagi prava EU, kako naj presoja to vprašanje v ponovnem postopku, tožniki tega zahtevka v upravnem postopku niso postavili niti ga ne uveljavljajo v tožbi v tem upravnem sporu in v zvezi s tem tudi ne predlagajo nobenih dokazov. Zato sodišče v obravnavani zadevi tega vidika spora ni presojalo drugače kot tako, da ugotavlja, da iz podatkov v spisu ne izhaja kakšna posebna (oteževalna) okoliščina psiho-socialne ali zdravstvene narave, ki bi izjemoma zahtevala, da bi jo sodišče preverjalo na glavni obravnavi po uradni dolžnosti brez konkretnega zahtevka in predloga za izvedbo dokazov s strani tožnikov. Sodišče po podatkih v spisu, kjer je navedeno, da sta se tretja-tožeča stranka in četrto-tožeča stranka uspešno šolali v Sloveniji in da govorita in razumeta slovenski jezik, ugotavlja, da so tožniki v navedenem smislu uspešno izkoristili socialno-integrativne mehanizme v času bivanja v Sloveniji, ki jim pripadajo po zakonu kot prosilcem za azil. Vendar pa šestletno trajanje pravnih postopkov v Sloveniji in na to vezana socialna integracija tožnikov v Sloveniji še ni takšna okoliščina, ki bi sama po sebi bila zadosti za ugotovitev, da bi bila potrebna natančnejša presoja pravice do zasebnosti v povezavi z načelom sorazmernosti, četudi T. in Z.B. nista nikoli bili na Kitajskem in tam nimata nobenih socialnih stikov bodisi s sorodniki, bodisi z znanci ali prijatelji, ki sta jih po predvidevanjih sodišča vzpostavili v Sloveniji. Zasebnost v okviru družinskega življenja bodo še vedno lahko uresničevali vsi štirje skupaj, četudi jo bodo morali vzpostaviti v novem okolju, tako kot so to storili ob prihodu v Slovenijo.

134. Sodišče je v predmetni zadevi odločilo na seji senata in ne na podlagi glavne obravnave iz naslednjih razlogov: Na splošno v upravnih sporih velja, da mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, „kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi“ (odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006, odst. 10). Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012). Pooblaščenec tožnikov s svojimi navedbami ni (konkretno) izkazal, kako bi izvedba glavne obravnave lahko vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja, saj ni predlagal nobenega novega dokaza v smislu drugih informacij o stanju v izvorni državi, ki ni bil izveden v upravnem postopku niti v smislu že izvedenih dokazov v upravnem postopku in da bi bilo treba določena konkretna dejstva ugotoviti drugače, ali zaslišati tožnike ob postavljanju drugačnih konkretnih vprašanj. Pooblaščenec je predlagal izvedbo glavne obravnave zgolj za to, da bi sodišče odločalo v sporu polne jurisdikcije in v korist tožnikom, kar pa ni zadosten razlog za izvedbo glavne obravnave. Obveznost glavne obravnave v zadevah mednarodne zaščite je namreč urejena drugače kot v ZUS-1 (1. odstavek 51. člena). Kajti v 1. odstavku 75. člena ZMZ je zakonodajalec Upravnemu sodišču postavil instrukcijski rok za odločanje v rednem postopku, ki znaša 30 dni, ki se ga sodišče drži, kolikor je to mogoče, a da ne gre to v škodo celovitosti in natančnosti sodne presoje. Zato je zlasti za zadeve, kot je obravnavana, kjer je zakonsko določen rok za odločanje, relevantno tudi stališče ESČP, da je treba pri odločitvi o obstoju obveznosti za sojenje na glavni obravnavi upoštevati, da lahko uresničevanje te pravice zniža raven uresničevanja pravice do sojenja v razumnem roku (Case of Schuler-Zgraggen v. Switzerland, 24. 6. 1993). Razpis glavne obravnave glede na slabo utemeljen tožnikov predlog za razpis glavne obravnave bi samo podaljšal sojenje v tej zadevi in podaljšal čas odločanja v drugih azilnih zadevah, ki še čakajo na razsodbo. Upravno sodišče pa ni ugotovilo, da bi tožena stranka dejansko stanje nepravilno ali nepopolno ugotovila v odločilnih okoliščinah, ali da bi tožena stranka iz ugotovljenih dejstev napravila napačen sklep o ključnem dejanskem stanju (drugi stavek 1. odstavka 75. člena ZUS-1).

135. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na seji senata (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

opomba (1) : Sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 787/2012 z dne 8. 8. 2012, odst. 86. opomba (2) : Ibid. odst. 87. opomba (3) : Ibid. odst. 88. opomba (4) : Handbook and Guidelines on Procedures and Criteria for Determining Refugee Status, Reissued, Geneva December 2011, UNHCR, odst. 42., str. 12; odst. 204, str. 39. opomba (5) : Ibid. odst. 93, str. 19; odst. 195, str. 38. opomba (6) : Sklepni predlogi generalnega pravobranilca Yvesa Bota, 26. 4. 2012, C-277/11, M.M., odst. 67. opomba (7) : Ibid. odst. 83 opomba (8) : Odločba Ustavnega sodišča v zadevi U-I-292/09, Up-1427/09 z dne 20. 10. 2011, odst. 16. opomba (9) : Ker Upravno sodišče ni sodišče, zoper katerega ni pravnega sredstva, ima Upravno sodišče diskrecijsko možnost, da presodi, ali sproži postopek predhodnega vprašanja zaradi razlage akta Unije, ali pa sámo poda razlago po metodah razlage, ki veljajo po pravu EU. Te metode pa vključujejo tudi spoštovanje „skupnih ustavnih izročil držav članic“ (člen 6(3) Pogodbe o Evropski uniji).

opomba (10) : Odločitve ESČP v zadevah: Nasimi against Sweden (no. 38865/02); Emily Collins and Ashley Akaziebie against Sweden (no. 23944/05); sodba ESČP v zadevi F.H. v. Sweden; sodba ESČP v zadevi S.F. and Others v. Sweden, 15. 5. 2012, odst. 66. opomba (11) : Odločbi Ustavnega sodišča v zadevah U-I-292/09, Up-1427/09 z dne 20. 10. 2011, odst. 16 in Up-1970/08 z dne 2. 4. 2009, odst. 10. opomba (12) : To je bistveno tudi z vidika uresničevanja načela materialne resnice v upravnem postopku, po katerem je treba v postopku ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti „vsa dejstva“, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (8. člen Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP).

opomba (13) : Razlikovanje med materialnimi in nematerialnimi nekonsistentnostmi je uveljavljeno tako v sodni praksi (sodbi ESČP v zadevah Hilal v. the United Kingdom, odst. 64; N. v. Finland, odst. 154-157; Immigration and Refugee Board (Canadian Guidelines): Assessment of Credibility in Claims for Refugee Protection, June 2002, točka 2.3.4.), kot tudi v pravni doktrini (Goodwin-Gill, Guy., S., Jane McAdam, 2007, The Refugee in International Law, Third Edition, Oxford University Press, str. 549).

opomba (14) : Sodbi ESČP v zadevah N. proti Finski z dne 30. 11. 2005, odst. 154-157 in S.F. and Others v. Sweden, odst. 66. Enaka uporaba instituta (ne)verodostojnosti prosilca za status begunca na podlagi Ženevske konvencije velja tudi v sodni praksi neevropskih držav (na primer odločitve pritožbenega organa Nove Zelandije /.../ ARR, Refugee Appeal No. 522/92, New Zeland, Refugee Status Appeal Authority 1995; SA, Refugee Appeal No. 1/92, New Zeland, Refugee Status Appeal Authority 1992 ter sodba Zveznega sodišča Avstralije v zadevi Kopalapillai v. Minister for Immigration & Multicultural Affairs, 1126 FCA, 8. 9. 1998).

opomba (15) : Ta standard je potrjen s strani Vrhovega in Ustavnega sodišča (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up-906/2001 z dne 24. 10. 2001 in odločbe Ustavnega sodišča v zadevah Up-1229/2006 z dne 7. 2. 2007, Up-1970/08-16 z dne 2. 4. 2009, odst. 10-11). Tudi po usmeritvah UNHCR velja, da je lahko nujno za uradno osebo, ki izvaja intervju s prosilcem za azil, da razčisti katero koli nekonsistentnost in reši kakršna koli nasprotja v nadaljnjem intervjuju in da išče pojasnila za kakršno koli nepravilno predstavitev ali prikrivanje materialnih dejstev. Neresnične izjave same po sebi niso razlog za zavrnitev statusa begunca in je odgovornost na uradni osebi, da oceni takšne izjave v luči vseh okoliščin primera“ (Handbook and Guidelines on Procedures and Criteria for Determining Refugee Status, Reissued, Geneva December 2011, UNHCR, odst. 199., str. 39). Tudi po praksi ESČP velja, da „kadar stranka predloži neke informacije, ki v veliki meri postavljajo pod vprašaj resničnost trditev, mora stranka podati zadovoljivo razlago za ta neskladja“ (N. v. Sweden, 20. 7. 2010, odst. 53; Akasiebe v. Sweden, 8. 3. 2007, S.S. v. the U.K., 24. 1. 2012, odst. 69).

opomba (16) : S odbe Upravnega sodišča v zadevah U 2308/2006, 11. 10. 2006, U 42/2007, 17. 1. 2007, U 962/2007, 13. 6. 2007; sklepni predlogi generalnega pravobranilca Yvesa Bota v zadevi C-277/11 (M.M.) z dne 26. 4. 2011, odst. 107-111. opomba (17) : „Očitno“ po ustavno-sodni praksi pomeni, da je že „na prvi pogled jasno, da v konkretnem primeru ne more iti za preganjanje“ (odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-96/09 z dne 9. 7. 2009, odst. 12). Z vidika sodne prakse ESČP pa to pomeni, da ima prosilec tehten zahtevek (t.i. „arguable claim“), zaradi česar morajo organi opraviti strogo presojo („close scrutiny“), ki pa nujno zahteva pridobitev ustreznih poročil o stanju v izvorni državi (N.A. v. the United Kingdom, odst. 110-111).

opomba (18) : Člen 8(2)(b) Direktive št. 2005/85/ES; 4(a) člen Uredbe št. 439/2010 o ustanovitvi Evropskega azilnega podpornega urada.

opomba (19) : Člen 8(2)(b) Direktive št. 2005/85/ES; 4(a) člen Uredbe št. 439/2010 o ustanovitvi Evropskega azilnega podpornega urada.

opomba (20) : Člen 8(2)(a) Direktive št. 2005/85/ES; 4(a) člen Uredbe št. 439/2010 o ustanovitvi Evropskega azilnega podpornega urada.

opomba (21) : Člen 4(3)(a) Direktive št. 2004/83/ES.

opomba (22) : Člen (4(a) Uredbe št. 439/2010 o ustanovitvi Evropskega azilnega podpornega urada. Vsi zgoraj našteti kriteriji so v uporabi v upravno-sodni praksi, glej na primer: sodbe Upravnega sodišča v zadevah U 2073/2006-10 z dne 20. 9. 2006, U 2189/2006-8 z dne 20. 10. 2006, I U 1717/2010 z dne 3. 12. 2010, I U 1929/2010-8 z dne 21. 12. 2010, I U 440/2012 z dne 8. 6. 2012, I U 42/2012-16 z dne 15. 2. 2012. opomba (23) : Handbook and Guidelines on Procedures and Criteria for Determining Refugee Status, Reissued, Geneva December 2011, UNHCR, odst. 196., str. 38. opomba (24) : Zaradi morebitnih psihičnih ali zdravstvenih težav pritožnik pri vložitvi prošnje za azil in zaslišanju morda ne bi mogel ustrezno pojasniti vseh okoliščin, ki so pomembne za odločitev. Nepovezane in nekredibilne izjave pritožnika, brez ustrezne ugotovitve dejanskega stanja in razlogov za takšno prosilčevo ravnanje, zato same po sebi ne morejo pomeniti zavajanja in zlorabe azilnega postopka (odločbi Ustavnega sodišča v zadevah Up-771/06 z dne 15. 6. 2006 in Up-2195/06-14 z dne 11. 9. 2007, odst. 14). Po praksi Odbora ZN proti mučenju [Committee against Torture] je konsistentnost izjav žrtve mučenja redko oziroma težko pričakovati (C.T. and K.M. v. Sweden, 22. 1. 2007; Tala v. Sweden, 15. 11. 1996).

opomba (25) : Odločitve ESČP v zadevah Collins and Akasiebie v. Sweden, 8. 3. 2007. opomba (26) : Na primer sodba ESČP v zadevi F.H. v. Sweden, 20. 1. 2009, odst. 103-104. opomba (27) : Handbook and Guidelines on Procedures and Criteria for Determining Refugee Status, Reissued, Geneva December 2011, UNHCR, odst. 196., str. 38. opomba (28) : Ibid. odst. 204, str. 39. opomba (29) : Odločbi Ustavnega sodišča RS v zadevah Up-1458/06 z dne 4. 9. 2006, odst. 11 in Up-1187/06 z dne 13. 7. 2006, odst. 8. opomba (30) : Pooblaščenec tožnikov pa nima prav, ko na strani 3 v prvem odstavku tožbe navaja, da ima tožena stranka obveznost pridobiti informacije o stanju v državi izvora tudi, če tožnik ne izjavi ničesar in ima očitno neutemeljeno prošnjo za mednarodno zaščito. Ta obveznost ne izhaja iz nobene direktive EU, sodne odločitve ESČP v zvezi s 3. členom, zato je očitek o tem, da je slovenska sodna praksa v nasprotju z mednarodnim pravom pavšalna in zmotna, za obravnavani primer pa ta očitek niti ne relevanten, ker tožniki nimajo očitno neutemeljene prošnje in so podali številne izjave in predložili dejstva v postopku.

opomba (31) : Na primer sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 232/2011-16 z dne 6. 4. 2011, I U 440/2012 z dne 8. 6. 2012. opomba (32) : Odločitev ESČP v zadevi Nasimi v. Sweden, 31. 10. 2002; sodba v zadevi F.H. v. Sweden, odst. 103. opomba (33) : Sodba ESČP v zadevi F.N. And others v. Sweden, 18. 12. 2012, odst. 71 opomba (34) : Ibid. odst. 70. opomba (35) : Handbook on Procedures and Criteria for Determining Refugee Status, Reedited, Geneva January 1992, odst. 41-42; Handbook on Procedures and Criteria for Determining Refugee Status, Reissued Geneva, December 2011, str. 12, odst. 42. opomba (36) : Sodba ESČP v zadevi N. proti Finski z dne 30. 11. 2005, odst. 154-157. opomba (37) : Sodbi ESČP v zadevah iraških prosilcev za azil: F.H. v. Sweden, odst. 103-14; Hamdani v. Bosnia and Herzegovina, odst. 50-52. opomba (38) : Handbook and Guidelines on Procedures and Criteria for Determining Refugee Status, Reissued, geneva, December 2011, odst. 53-54.