12. 2. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B. - B., odvetnica v Z., na seji senata 30. januarja 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 63/2005 z dne 25. 10. 2005 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 1418/2002 z dne 27. 8. 2004 in s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. Pd 547/2002 z dne 18. 6. 2002 se ne sprejme, v delu, v katerem se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek pritožnika za razveljavitev prvostopenjskega sklepa tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja pritožnika zaradi petdnevne neupravičene odsotnosti z dela, tožbenemu zahtevku za razveljavitev sklepa drugostopenjskega organa tožene stranke pa je zaradi ugotovljenih napak pri sestavi tega organa ugodilo. Hkrati je toženi stranki naložilo, da tožniku prizna pravice iz delovnega razmerja do pravnomočnosti sodbe v tej zadevi. Višje sodišče je pritožbo pritožnika zoper takšno odločitev zavrnilo. Vrhovno sodišče je zavrnilo pritožnikovo revizijo. Odločitev je oprlo na 2. točko prvega odstavka 24. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 – v nadaljevanju ZDSS). V zvezi s pritožnikovo laično revizijo je v obrazložitvi sodbe navedlo, da te njegove vloge ni moglo upoštevati, ker bi moral upoštevaje določbi tretjega in četrtega odstavka 86. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju ZPP) pritožnik revizijo vložiti po odvetniku.

2.Pritožnik vlaga ustavno pritožbo zoper sodbo Vrhovnega sodišča v zvezi s sodbama nižjih sodišč. V uvodu ustavne pritožbe sicer navaja, da se pritožuje tudi zoper sklepa sodišč prve in druge stopnje, vendar iz obrazložitve ustavne pritožbe izhaja, da se ta dejansko nanaša le na odločitev sodišč v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja. Meni, da odločitev sodišč, da lahko sama odločijo o odgovornosti delavca, nima pravne podlage. Izpodbijanim odločitvam očita arbitrarnost in neskladje z 22. členom Ustave. Stališče Vrhovnega sodišča o neupoštevanju pritožnikove laične revizije naj bi bilo v neskladju s 14. in s 25. členom Ustave. Zatrjuje tudi kršitev prvega odstavka 23. člena Ustave, v zvezi s čimer navaja, da sodišča v tem individualnem sporu odločajo že deset let, pa ta še vedno ni zaključen. V dopolnitvi k ustavni pritožbi pritožnik podrobneje opisuje okoliščine v zvezi z zatrjevano kršitvijo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Izraža tudi svoje pomisleke v zvezi z odločitvijo predsednice sodišča prve stopnje o predodelitvi zadeve drugemu sodniku. Odprto naj bi bilo namreč vprašanje, ali je bil nov sodnik izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s sodnim redom.

B.

3.Pritožnik sodiščem očita, da bi morala ob ugotovitvi nezakonitosti drugostopenjskega sklepa delodajalca odločitev o prenehanju delovnega razmerja razveljaviti, ker za meritorno odločanje v zadevi niso imela pravne podlage v ZDSS. Takšen očitek pritožnika po vsebini pomeni zmotno uporaba procesnega prava, kar ne more biti predmet presoje v postopku z ustavno pritožbo. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. V okviru preizkusa skladnosti izpodbijane odločitve z 22. členom Ustave bi lahko Ustavno sodišče sicer ugotovilo, da je odločitev arbitrarna, če je sodišče ne bi utemeljilo s pravnimi argumenti, tako da bi bilo mogoče sklepati, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Tega pa stališču Vrhovnega sodišča, da lahko na podlagi 2. točke prvega odstavka 24. člena ZDSS sodišče ob ugotovitvi, da je odločitev delodajalca nezakonita, takšno odločitev razveljavi in samo odloči o obveznosti in odgovornosti delavca, ni mogoče očitati.

4.Očitke pritožnika o domnevno nezakoniti dodelitvi njegove zadeve sodniku je mogoče razumeti kot očitek kršitve drugega odstavka 23. člena Ustave. Vendar pa za obravnavo teh očitkov niso izpolnjene procesne predpostavke. Po prvem odstavku 51. člena ZUstS se lahko namreč ustavna pritožba vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Zahteva po izčrpanju vseh pravnih sredstev pa ne pomeni samo formalnega izčrpanja (tj. vložitve pravnega sredstva), ampak pomeni tudi materialno izčrpanje (tj. vsebinsko uveljavljanje kršitev človekovih pravic že v vloženih rednih in izrednih pravnih sredstvih). Pritožnik ni izkazal, da bi očitano kršitev uveljavljal že v postopku s pritožbo oziroma z revizijo. Zato te kršitve ne more uveljavljati v postopku z ustavno pritožbo.

5.Nadaljnji očitek pritožnika je, da je Vrhovno sodišče ob odločanju o pritožnikovi laični reviziji povsem spregledalo določbo 499. člena ZPP, v skladu s katero je smel pritožnik sam vložiti revizijo. Očitki pritožnika, da naj mu bili s tem kršeni pravica do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave) in pravica do pravnega sredstva (25. člen Ustave), so neutemeljeni. Člen 25 Ustave namreč pritožniku ne zagotavlja pravice do revizije, kako naj bi bil pritožniku z izpodbijano odločitvijo kršen 14. člen Ustave, pa pritožnik niti ne pojasni.

6.Očitek pritožnika o očitno napačnem stališču Vrhovnega sodišča v zvezi z dovoljenostjo pritožnikove laične revizije bi lahko bil relevanten z vidika 22. člena Ustave, saj smiselno pomeni očitek arbitranosti. Vendar pa se Ustavnemu sodišču do morebitne utemeljenosti tega očitka ni bilo treba opredeliti. Gre namreč za primer iz določbe druge alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS, v skladu s katero Ustavno sodišče ustavne pritožbe ne sprejme v obravnavo, če od odločitve ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja in če kršitev človekove pravice ali temeljne svoboščine ni imela pomembnejših posledic za pritožnika. Morebitna kršitev pravice iz 22. člena Ustave, ki naj bi jo Vrhovno sodišče storilo s tem, ko naj bi zavzelo očitno nepravilno stališče v zvezi z dopustnostjo pritožnikove laične revizije, za pritožnika ni mogla imeti pomembnejših pravnih posledic. Pritožnik je namreč poleg laične revizije vložil tudi revizijo po pooblaščencu. Ustavno sodišče je po vpogledu v sodni spis v tej zadevi ugotovilo, da je bistveno, kar očita pritožnik sodiščem v laični reviziji, to, da niso imela pravne podlage za potrditev odločitve delodajalca o prenehanju delovnega razmerja. Te njegove očitke pa je Vrhovno sodišče obravnavalo že ob obravnavi revizije, vložene po pooblaščenki. Zato ni mogoče trditi, da bi bil pritožnik dejansko prikrajšan za obravnavo njegovih revizijskih očitkov, zaradi česar morebitna kršitev človekove pravice zanj ni mogla imeti pravnih posledic. Prav tako od odločitve Ustavnega sodišča v obravnavanem primeru ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja. Treba je upoštevati, da od Ustavnega sodišča glede na to, da je njegova pristojnost v postopku ustavne pritožbe omejena na presojo kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin (prvi odstavek 50. člen ZUstS), ni mogoče pričakovati rešitve vseh pomembnih pravnih vprašanj, pač pa le pravnih vprašanj ustavnopravnega pomena. Vprašanje, ali je sodišče pravilno uporabilo določbe ZPP o postulacijski sposobnosti strank v postopku z revizijo, pa to ni.

7.Pritožnik uveljavlja tudi kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Od 1. 1. 2007 ureja varstvo te pravice Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (Uradni list RS, št. 49/06 – ZVPSBNO). Glede na to, da Ustavno sodišče ni pristojno presojati morebitnih kršitev človekovih pravic, ki nastanejo neposredno z ravnanjem ali opustitvijo dolžnega ravnanja sodišča, je bilo treba ustavno pritožbo v tem delu zavreči.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prvega odstavka 55. člena v zvezi s prvim odstavkom 50. člena in prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS ter tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan